V Nemčiji se je v zadnjem letu povečal prihodek od cerkvenega davka, ki so ga dolžni plačevati uradni katoliški verniki, hkrati pa se to uradno število zmanjšuje, tudi zato, ker mnogi med temi nočejo plačevati več tega davka, tudi zaradi spornih financiranj, med drugim “Sinodalne poti”. Eden od četverice škofov, ki so se postavili po robu slednji, pa je pravkar odstopil s čela svoje škofije.
Začetke Cerkve na nemškem ozemlju lahko povežemo z neutrudnim delom britanskega duhovnika, bodočega mučenca, svetega Bonifacija, ki ga je papež osebno pooblastil, naj evangelizira ta še poganska ozemlja. Dejansko je opravil odlično delo, spodbujen s trdno vero in enako trdno naravo. V pripovedih in legendah o njem ni nobenih sledov o davkih in obdavčitvah, ki bi jih zahteval ob spreobračanju kmetov, ki so bili osupli ob oznanilu odrešenja edinega Kristusa in so prosili za krst. Seveda, če pustimo ob strani lahkotno »nostalgijo«, saj nihče od nas sodobnih Evropejcev ne bi mogel ponoviti misije prvega škofa in apostola Nemčije v istem slogu in času, je presenetljivo, da so sodobni nemški verniki zavezani plačevanju cerkvenega davka kot nujnega pogoja za dostop do zakramentov. Davčni prihodek, ki je zagotovil znatno gospodarsko bogastvo nemškim škofijam in ki je kljub nenehnemu in neizprosnemu odpadanju od vere katoličanov v državi lani celo znatno narastel.
Na spletni strani Pillarcatholic, ameriški spletni strani z informacijami o katoliški Cerkvi, je namreč mogoče prebrati: „Cerkvene oblasti so 4. julija objavile, da je 27 škofij v letu 2024 prejelo skupaj 6,62 milijarde evrov (približno 7,8 milijarde dolarjev) iz cerkvenega davka, v primerjavi s 6,51 milijarde evrov (približno 7,6 milijarde dolarjev) v letu 2023.” To povečanje ni preprečilo nemški škofovski konferenci, da bi priznala dejanski trend in njegov vpliv tudi na gospodarske bilance aparata.
„Beate Gilles, generalna sekretarka nemške škofovske konference, je 7. julija izjavila, da morajo cerkveni uslužbenci „drastično zmanjšati“ izdatke skupnega sklada, znanega kot Združenje nemških škofij, in pri tem navedla upad števila katoličanov in predvideno zmanjšanje davčnih prihodkov Cerkve.
»Glede na upad števila vernikov in predvideno zmanjšanje davčnih prihodkov Cerkve, so potrebni ambiciozni ukrepi za zmanjšanje stroškov Cerkve v Nemčiji. To velja tudi za nemško škofovsko konferenco,« je dejala.
V letu 2024 pa je Cerkev uradno zapustilo še 321.611 katoličanov; na tisoče vernikov pa ne bo več plačevalo prispevkov škofijam. Trenutno smo torej priča paradoksu, da se kljub nenehnemu odhodu vernikov prihodki povečujejo. Začasni paradoks, ki ni ustavil odgovornih v Združenju nemških škofij (VDD) pred napovedjo drastičnih zmanjšanj sredstev, namenjenih različnim projektom in upravičencem. VDD je pravna oseba Nemške škofovske konference, ki združuje 27 gospodarsko neodvisnih škofij v državi za financiranje skupnih projektov. Med njimi je tudi sporna – in vprašljiva – sinodalna pot.
To je eden od mnogih pokazateljev te odprtosti, ki jo še vedno preveč ljudi vztrajno šteje za nujno, da bi krščanska ponudba postala privlačna. Upad števila nemških vernikov na žalost še naprej potrjuje nasprotno: ni pretirani progresivizem, niso obsežni pastoralni projekti tisti, ki bi svet privabili nazaj v ovčjo stajo, niso »odprtosti« tiste. Morda tisto, kar manjka, ni poslušanje sveta, ampak poslušanje Kristusa in vera vanj, ki sama po sebi ne potrebuje prilagajanja, olepševanja, prikrivanja, da bi bila priznana in ljubljena (ali osovražena – Bog sam spoštuje in spodbuja našo svobodo). Tako pa veter sekularizacije v Nemčiji, kakor še v mnogih drugih državah z dolgo katoliško tradicijo, piha skoraj nemoteno. »Skoraj« pušča ves prostor za delovanje drugemu vetru, vetru Duha.
Odstop škofa Hankeja
8. junija 2025 je Gregor Maria Hanke, škof v Eichstättu na Bavarskem, ki je nedavno praznoval 71. rojstni dan, v pismu, naslovljenem na škofijsko osebje in zaposlene, napovedal svoj odstop. Bil je eden od štirih rezidenčnih škofov v Nemčiji, ki so nasprotovali Sinodalni poti in so to nasprotovanje izrazili šele pred kratkim.
Škof Hanke je v pismu pojasnil razloge, ki so ga vodili, da je papežu Leonu XIV. ponudil svoj odstop štiri leta pred starostjo, ki jo določa Zakonik cerkvenega prava, po katerem morajo škofje ta odstop predložiti pri 75 letih. Vendar pa je ta meja nedavna, saj jo je določil papež Pavel VI.
Po vstopu v benediktinski red, je Gregor Maria Hanke služboval kot opat opatije Plankstetten, preden ga je Benedikt XVI. leta 2006 imenoval za škofa Eichstätta, škofije z več kot 350.000 verniki.
Upokojeni škof je pojasnil, da je bil po 19 letih škofovanja „tretji po stažu“ med škofijskimi škofi Nemške škofovske konference, saj je postal najmlajši škof v državi, ko je bil pri 52 letih imenovan v Eichstätt.
Vendar je dodal: „Vendar ne želim skrivati, da po številnih izzivih, škandalih in nerešenih konfliktih, ki so se pojavili v času mojega škofovanja, čutim notranjo utrujenost.“ Med temi težavami je navedel spor zaradi svoje odločitve, da prepreči imenovanje rektorja na Katoliški univerzi Eichstätt-Ingolstadt, finančni škandal, ki je „povzročil ogromno škodo ugledu naše škofije“, in primere zlorab.
Kot je dodal, je bil drugi odločilni dejavnik velika zaskrbljenost v zadnjih letih zaradi „vprašanja duhovne rodovitnosti Cerkve v naši državi“. Pojasnil je: “Katoliška Cerkev v Nemčiji je dobro organizirana…. Zaradi svoje družbene strukture ima še naprej velik vpliv. … Ostaja pomemben družbeni akter,” je zapisal.
“Nujno moramo razviti pastoralne programe in koncepte za prihodnost. Toda v kolikšni meri se naš cerkveni ‚sistem‘ v Nemčiji izkaže za duhovno plodnega, da bi lahko spodbujal nov začetek, zakoreninjen v moči živega evangelija, in služil posvečevanju sveta?” ” se sprašuje.
Škof Hanke je bil eden od štirih nemških rezidenčnih škofov, ki so kritizirali sinodalno pot, ki poziva k radikalnim spremembam katoliškega nauka in prakse, ter zavrnili načrte za ustanovitev nacionalnega sinodalnega telesa z obsežnimi pooblastili nad Cerkvijo v Nemčiji.
Skupaj s kardinalom Rainerjem Woelkijem, nadškofom v Kölnu, škofom Rudolfom Voderholzerjem, škofom v Regensburgu, in škofom Stefanom Osterjem, škofom v Passauu, je predvsem zavrnil uporabo cerkvenega davčnega denarja za financiranje sinodalnega odbora, ki bi bil odgovoren za izvajanje odločitev Sinodalne poti, zlasti ustanovitev Sinodalnega sveta, ki ga je kritiziral Rim.
Pred kratkim so ti štirje škofje zapustili Sinodalni odbor in pisali v Rim ter izrazili svojo željo. Škof Hanke z umikom iz svoje škofovske službe zmanjšuje škofovske sile nasprotnikov Sinodalne poti.
Viri: Il Timone; The Pillar; katholisch.de; FSSPX.Actualités
Slika: Bistum Eichstätt
