FSSPX.News nas to poletje vabi, da odkrijemo vse obredne in ozemeljske posebnosti Cerkve. Za začetek ta prva epizoda obravnava različne obrede.
Beseda „obred“ se običajno nanaša na red uradne molitve ali normo liturgičnega delovanja, ki jo je določila oblast in ki svoj javni in konkretni izraz najde v liturgiji. V 3. stoletju so se pojavili prvi znaki različnih liturgij v treh velikih metropolah cesarstva: v Rimu, Aleksandriji in Antiohiji.
V 4. stoletju so se pojavila liturgična območja, oblikovana glede na glavne politične delitve tistega časa, kjer so na koncu prevladale liturgične oblike, ki so osnova današnjih obredov.
Latinski obred
Na Zahodu je bogoslužje, ki izhaja iz Rima, splošno razširjeno. Zelo staro galikansko liturgijo, ki se je pogosto uporabljala in je dajala številne elemente lokalnim liturgijam in celo rimski liturgiji, je od časa Karla Velikega naprej nadomestila rimska liturgija.
Enako je v 11. stoletju veljalo za hispansko ali mozarabsko liturgijo, ki je bila v nekaterih elementih blizu galikanski liturgiji. V 16. stoletju so jo obudili v katedralni kapeli in v nekaterih župnijah Toleda, kjer je še vedno ohranjena.
V milanski nadškofiji in v več župnijah škofij Bergamo, Novara, Pavia in Lugano (kanton Ticino v Švici) je še vedno v veljavi ambrozijanska liturgija, ki jo je preuredil sveti Karel Boromejski.
Različne posebnosti lokalnih liturgij je odpravil tridentinski koncil, saj že dve stoletji praktično niso imele več nobene avtoritete (nekatere lokalne posebnosti so se vendarle ohranile, pri nas recimo oglejske); nekatere pa so se do Drugega vatikanskega koncila ohranile v nadškofijah Braga (braški obred) in Lyon (lyonski obred) ter v redovnih družinah, na primer med dominikanci in kartuzijani (dominikanski in kartuzijanski obred).
Vzhodni obredi
Pojem „obred“ v ožjem pomenu je rezerviran za liturgična dejanja. Kodeks kanonov vzhodnih Cerkva, objavljen 18. oktobra 1990, določa širši pojem, ki zajema celotno „liturgično, teološko, duhovno in disciplinsko dediščino“ posameznih vzhodnih Cerkva.
Ta dediščina izvira iz enega od naslednjih izročil: aleksandrijskega, antiohijskega, armenskega, kaldejskega in carigrajskega. Tri izvirajo iz rimskega cesarstva: Dve sta nastali na obrobju cesarstva: aleksandrijsko in carigrajsko v Kapadokiji, antiohijsko pa v Jeruzalemu: Kaldejsko v Mezopotamiji in Perziji ter armensko za Armence.
Aleksandrijsko izročilo je doživelo poseben razvoj v Etiopiji, kjer je nanj vplivalo antiohijsko, medtem ko se je carigrajsko ali bizantinsko izročilo ohranilo, ne da bi doživelo temeljite spremembe, v Cerkvah, ki so nastale iz samega patriarhata.
Tako aleksandrijsko kot antiohijsko izročilo je v skupnostih, zvestih konciloma v Efezu in Kalcedonu (Halkedonu), po kristoloških sporih v 5. stoletju postopoma zamenjalo carigrajsko izročilo, in sicer izročilo cesarstva in dvora.
Tako so aleksandrijsko liturgijo od srednjega veka naprej izvajali le nasprotniki Kalcedonskega koncila v Egiptu in Etiopiji ter tisti v Antiohiji in Siriji, Palestini in Mezopotamiji, pa tudi maroniti, ki so jo pozneje nekoliko spremenili.
Tistim, ki so v občestvu s katoliško Cerkvijo, Sveti sedež običajno prepusti njihovo lastno dediščino. To je načelo, ki ga je potrdil že sveti Leon IX.: „Rimska Cerkev ve, da običaji, ki se razlikujejo glede na kraj in čas, ne ovirajo zveličanja vernikov, kadar enotna vera, ki v ljubezni dela dobro, kolikor le more, priporoča vse ljudi enemu Bogu.“
Aleksandrijsko izročilo
To izročilo se je razdelilo na dva dela – na egipčansko in etiopsko. V Egiptu je prevladovalo do 13. stoletja, ko je bilo opuščeno v korist carigrajskega izročila. Po muslimanskem zavojevanju je arabščina postopoma izpodrinila grščino, od katere je ostalo le nekaj sledov (koptski obred).
V Etiopiji in Eritreji je aleksandrijska liturgija doživela temeljite spremembe in bila obogatena z novimi besedili pod vplivom antiohijskih besedil. Liturgični jezik je bil ge’ez, ki je bil uradni jezik že v 5. stoletju, ko so v Aksumu nastali prvi prevodi svetopisemskih in liturgičnih besedil (obred ge’ez).
Antiohijsko izročilo
To izročilo, ki se je z liturgičnega vidika oblikovalo v Jeruzalemu in nato zlasti v Antiohiji ter bilo razširjeno v Palestini, Siriji in severni Mezopotamiji, se je od druge polovice 17. stoletja naprej postopoma širilo med kristjane sv. Tomaža v južni Indiji. Maroniti so ohranili antiohijsko izročilo s spremembami v latinskem smislu (maronitski obred).
Sprva so ga izvajali v grščini in sirijščini, zdaj pa ga obhajajo samo v sirijščini, številne dele pa v arabščini, zlasti med Sirci (sirsko-antiohijski obred). Malankarji, katoličani antiohijskega izročila v Indiji, poleg sirijščine uporabljajo tudi malajščino (sirsko-malankarski obred).
Armensko izročilo
Armensko izročilo se je razvilo iz antiohijskih besedil, z opaznim vplivom kapadoških in bizantinskih besedil, vendar s precejšnjim izvirnim elementom iz najzgodnejših časov (armenski obred). V srednjem veku so bili uvedeni latinski elementi.
Liturgični jezik je klasična armenščina, ki je bila v 5. stoletju uradni jezik Armenije. V nekaterih eparhijah Katoliškega patriarhata v Ciliciji (v današnji jugovzhodni Turčiji) je opaziti vse večjo liturgično rabo arabščine.
Kaldejsko izročilo
To izročilo se je neodvisno razvilo v nekdanjem Sasanidskem cesarstvu, od tod tudi izraz „perzijski obred“. Od 17. stoletja dalje je v Rimu prevladoval izraz „kaldejski“, vendar so ga pokrajine, naseljene s Kaldejci, imenovale „sirsko-vzhodni “ (kaldejski obred).
To obredno dediščino so misijonarji iz Mezopotamije prenesli v Srednjo Azijo, na Kitajsko in v Indijo. Uporaba sirijščine, ki se je pisala in izgovarjala povsem drugače kot v Siriji, se je ohranila skoraj izključno v liturgiji. V Mezopotamiji so nekatere cerkve sprejele navado, da so svetopisemska besedila in nekatere druge formule brali v arabščini.
Največja veja je sirsko-malabarska cerkev, ki po izročilu izvira iz časov apostola svetega Tomaža. Liturgični jezik, ki se danes uporablja, je malajščina (sirsko-malabarski obred).
Carigrajsko ali bizantinsko izročilo
Ta tradicija, ki jo na Zahodu pogosto imenujejo „grški obred“, se je razvila v Konstantinoplu, nekdanjem Bizancu, v bistvu iz antiohijske tradicije, vendar z elementi iz Aleksandrije in Kapadokije (grški ali bizantinski obred).
Skozi stoletja so liturgična besedila in tista, ki se nanašajo na carigrajsko kanonskoo disciplino, prevedena iz grščine v jezike narodov, ki so bili pod oblastjo patriarhov Konstantinopla, Aleksandrije in Antiohije, ki so se držali verovanja iz Kalcedona: najprej v gruzijski, sirski, starocerkvenoslovanski in arabski jezik, nato v romunščino in v zadnjem času v številne druge jezike.
Vir: Notice historique de l’Annuaire pontifical – FSSPX.Actualités
Slika: New liturgical movement
