„Bilo je vroče in smo si rekli: zakaj je ne bi opravili v vodi? Imeli smo močno izkušnjo in odkrili veliko lepote.“ Tako je komentiral pastoralni vikar za mlade v župniji sv. Alojzija Gonzaga v Milanu, ki je zaslovel (ali se osramotil) v medijih pred tremi leti, ker je na kalabrijski plaži „mašo“ opravil sredi morja, na napihljivi blazini, kakor je razvidno na fotografiji.
Dejanje in slike, ki so ga razkrile, so upravičeno vzbudile ogorčenje, vendar nas mora to ogorčenje spodbuditi, da v tej burleski, ki nima ničesar skupnega s katoliško mašo, prepoznamo uresničevanje modernističnih in koncilskih obredov, bistvo Novus Ordo Missae Pavla VI.
Avtorji Kratke kritične analize nove maše (Breve esame critico del NOM) so namreč že davnega leta 1969 zapisali: „Novi obred je torej že od začetka pluralističen in eksperimentalen, vezan na čas in kraj … Opustitev liturgičnega izročila, ki je bilo štiri stoletja znamenje in zagotovilo edinosti bogoslužja (da bi ga nadomestilo drugo, ki ne more biti nič drugega kakor znamenje razdora zaradi neštetih svoboščin, ki jih implicitno dopušča, in ki samo po sebi prekipeva z namigovanji ali očitnimi zmotami proti čistosti katoliške vere), se zdi, če želimo to opredeliti na najmilejši način, neizmerna zmota.«
Kako ne bi videli uresničitev teh besed v dogodkih, ki so se zgodili pred tremi leti v Kalabriji?
Naj o tem razmislijo tisti, ki branijo novo mašo kot samo žrtev liturgičnih zlorab, sicer pa bi naj bila dobra, če bi ne bilo v njej zlorab, če bi se jo obhajalo, kakor pravijo, dostojno. Postavi se namreč vprašanje, kaj je in kaj ni dostojno, glede na to, kaj vse je že po samih dokumentih in rubrikah dopuščeno. V upanju, da bodo ob pogledu na te zlorabe prišli do zaključka, da je vse to le manifestacija Zlorabe z veliko začetnico, ki je reformirani misal v skladu z odloki 2. vatikanskega koncila in ki ga je razglasil Pavel VI.
Tako se vedno znova oglašajo z naučenimi in oguljenimi ideološkimi frazami, ki jih danes ni več mogoče resno izgovarjati, glede na to, kako temeljite liturgične in kritične študije posedujemo, ki pa jih še v koncilskih časih morda ni bilo oz. jih ni bilo toliko, ali ki tudi niso smele javno biti preveč promovirane.
Po teh ideološko formuliranih floskulah, ki pa se naslanjajo na besede samega papeža Pavla VI., naj bi ne bilo razlike med njim pri promoviranju Novus Ordo Missae in sv. Pijem V., ki je razglasil enotni Rimski misal leta 1570. Pravijo namreč, da naj bi Pij V. ukinil živeča ali žeiva liturgična izročila, kar pa je seveda ogromna laž in pravzaprav obrekovanje. V boju proti protestantskim krivoverstvom samo ni dovolil tistih bogoslužij, ki niso mogla dokazati vsaj 200-letnega liturgičnega izročila, torej dvestoletnega obstoja.
Nekateri obredi tako ali tako že nekaj časa niso živeli več, nekateri pa so bili tako malo različni od samega rimskega obreda, ki je bil v enega poenoten sicer že dobrih sto let pred objavo misala Pija V., da se je na tistih področjih prevzelo rimski obred. Tudi na tistih področjih je potekal boj proti protestantskim krivoverstvom. O oglejskih liturgičnih izročilih bomo pisali posebej, saj zadeva neposredno naše kraje, lahko pa omenimo sarumski ali angleški obred, ki ni bil ukinjen, temveč iz objektivnim razlogov opuščen v korist rimskega, pa ga danes ponekod tudi spet obujajo.
V članku o katoliških obredih smo lahko videli, kako zlagana je ta trditev, saj so se, če upoštevamo samo zahodni del Cerkve, torej latinske obrede, vse do zadnjega koncila, kjer jih tradicionalno obhajajo, pa vse do danes, ohranili vsi tisti obredi, ki so bili leta 1570 stari vsaj 200 let – nekatere so samo prečistili, da bi ne vsebovali verskih zmot. Ohranili so se obredi iz Brage, Toleda, Lyona, ambrozijanski obred, kakor tudi posebni obredi nekaterih redov – dominikanski, kartuzijanski, karmeličanski, norbertinski… V deželah, kjer je bilo to izročilo, pa je bilo dovoljeno obhajati rimski obred v glagolici, kar pa so italijanski nacionalisti že od 18. stoletja naprej ne samo ovirali, temveč so ponekod uspeli tudi močno omejiti in celo ukiniti semenišča in samostane (kot recimo v Kopru).
Kaj je naredil Pavel VI.? Dal je umetno skonstruirati nov mašni obred, ki ima številne moderne lastnosti, osnova pa je bil rimski obred. Tradicionalni rimski obred je prepovedal, pravzaprav je prepovedal vse tradicionalne obrede, namesto katerih je bil povsod vsiljen novus ordo, vsaj dokler niso “reformirali” (po vzoru rimskega novega obreda) še ostalih obredov, lokalnih in redovnih.
Kako je možno trditi, da bi naj šlo za isto vero, isto mašo in isto Cerkev, glede na to, da so koncilski in pokoncilski revolucionarji sami dejali, da gre za nekaj drugega in da so oni “koncilska” Cerkev, ostaja skrivnost vere tistih, ki to trdijo.
Vir: Radio Spada
vir slike: lacnews24.it
