Sv. Tomaž Akvisnki – trije privilegiji sv. Marije Magdalene
Nekaj odlomkov iz komentarja sv. Tomaža Akvinskega o prikazovanju vstalega Jezusa Mariji Magdaleni, ki ga opisuje sv. Janez v 20. poglavju svojega evangelija.
“Ko je žena odgovorila angelom, je prišel Kristus, angeli pa so mu izkazali spoštovanje in vstali. Žena je to videla in se začudila, zato se je ozrla, da bi videla, komu so vstali. In ko se je ozrla, je »videla Jezusa, ki je stal, vendar ni vedela, da je Jezus«; videla ga je namreč v nečastnem videzu, medtem ko so angeli, ki so ga videli v slavi, častili.
Iz tega je razvidno tudi, da mora tisti, ki želi videti Kristusa, obrniti se k njemu. Zaharija 1, 3: »Obrnite se k meni, pravi Gospod nad vojskami, in jaz se bom obrnil k vam.« Tisti, ki se iz ljubezni popolnoma spreobrnejo k njemu, ga pridejo videt. Knjiga Modrosti 6,14: »On prehiteva tiste, ki ga iščejo.« Skrivnostno pa to pomeni, da je ta žena zaradi nezvestobe obrnila hrbet Kristusu; ko pa se je njena duša spreobrnila in ga spoznala, se je obrnila nazaj k njemu.
Ampak zakaj ga ni prepoznala, čeprav je bil isti? Treba je reči, da se je to zgodilo, ker ni verovala, da je tisti, ki ga je videla mrtvega, vstal od mrtvih, ali pa zato, ker so ji oči bile zaslepljene, da ga ne bi prepoznala, kakor je zapisano o dveh učencih, ki sta šla v Emavs (Luka 24,31) …
Ko besedilo pravi: »Jezus ji reče: Marija itd.« gre za prepoznanje Kristusa s strani žene. Prej je naveden klic, ko reče »Marija«, ki jo je prej poklical z običajnim imenom, to je »žena«. Tu pa jo pokliče z njenim lastnim imenom, Marija, da bi pokazal posebno poznavanje, ki ga Kristus ima o svetnikih. Psalm 146, 4: »On šteje množico zvezd in vse po kliče po imenu.«; 2 Mz 33,12: »Poznam te po imenu.«; in da pokaže, da čeprav vse stvari giblje Bog s splošnim gibanjem, je za opravičenje človeka potrebna posebna milost.
Učinek poklica je izražen, ko pravi: »Ona se je obrnila k njemu in mu rekla: Rabbuni, kar pomeni Učitelj.« Toda, ali ni že gledala Kristusa, ki jo je poklical? Odgovorim: po Avguštinu je treba reči, da se to nanaša na notranjo razpoloženost uma: prej, ko se je obrnila s telesom, je mislila, da je Kristus tisto, kar ni bil, namreč vrtnar; zdaj pa se spreobrne s srcem in spozna, kdo je. Ali pa je treba reči, da je, kot rečeno, mislila, da je bil drug človek. Zato ga, medtem ko ji je govoril, zaskrbljena zaradi tega, kar je imela v srcu, ni gledala, ampak je gledala naokrog, če bi videla kakšen znak groba. Zato jo je Kristus, ko jo je poklical, imenoval po imenu in rekel: »Marija,« kot da bi rekel: »Kam gledaš? Prepoznaj tistega, ki te je prepoznal.« Zato pa je takoj, ko jo je poklical po imenu, prepoznala Stvarnika in rekla: »Rabbunì, kar pomeni Učitelj,« saj ga je tako navadno klicala. V tem je razumeti, da je Kristusov klic vzrok za naše opravičenje in resnično spoved.
Zato, kadar pravi: »Jezus ji reče: Ne dotikaj se me,« evangelist pokaže, kako Marija prejme Kristusovo navodilo, najprej prepoved, nato pa še dovoljenje, ko reče: »Pojdi k mojim bratom« … to so apostoli, ki so bratje po naravi (Heb 2, 17: »V vsem je moral biti podoben bratom.«), in po milosti, ker so posinovljeni sinovi tistega Očeta, katerega sin je on sam.
Tu je treba opozoriti na trojni privilegij, ki je bil podeljen Magdaleni. Prvič preroški, ker je zaslužila, da je videla angele: prerok je namreč posrednik med angeli in ljudstvom. Drugič, vrhunec angelov, ker je videla Kristusa, v katerega želijo gledati angeli. Tretjič, apostolsko poslanstvo, saj je postala apostolka apostolov, ker ji je bila zaupana naloga, da učencem oznani Gospodovo vstajenje: da bi tako, kot je žena prva oznanila možu besede smrti [Eva Adamu], žena prva oznanila besede življenja.”
Sv. Bonaventura – Ponižnost, skesanost in zadoščevanje
Nekaj izvlečkov iz Sermo de sancta Maria Magdalena Serafinskega doktorja, sv. Bonaventura, komentar k evangeliju praznika te velike svetnice (Lk 7, 36-50)
“Marija Magdalena, slavna skesana grešnica, je pohvaljena kot izjemna iz treh razlogov: prvič zaradi ponižnosti discipline; drugič zaradi strogosti pokore; tretjič zaradi plodnosti notranje pobožnosti. Prvo opazimo, ko evangelij pravi: »Stala je zadaj, pri Gospodovih nogah.«; drugo, ko pravi: »Začela jih je umivati s solzami in jih brisati s svojimi lasmi.«; tretje, ko pravi: »In mu poljubljala noge.« Ta grešnica je bila vzor vsake discipline, vsake pokore in vsake notranje pobožnosti. Poglejmo ta zgled in ga ne zaničujmo. Bog ga je dal pravičnim in grešnikom, nedolžnim in spokornikom.
Najprej poglejmo, kako je bila primer discipline, kar je razvidno iz evangelija: »Stala je zadaj, pri Gospodovih nogah.« Z besedo »zadaj« evangelij kaže, kako sramežljiva je bila; z besedo »pri nogah« pa, kako se je ponižala. Veliko je opazovati, česa se je sramovala: sramovala se je stati pred Kristusom, vendar pa se ni sramovala pokore in priznanja svojih grehov. Zaradi tega je stala zadaj, pri Gospodovih nogah, da bi pokazala svojo sramežljivost in ponižnost. Ni šla k glavi, kolenom ali rokam, ampak k nogam; s tem nam daje razumeti, da je prišla izkazati spoštovanje, prositi za usmiljenje in se učiti modrosti. Tudi mi moramo stati zadaj, pri Gospodovih nogah.
Drugič, ta slavna skesanka je počaščena zaradi strogosti pokore, kot pravi evangelij: »Začela mu je z solzami umivati noge in jih brisati s svojimi lasmi.« Pokora mora biti namreč grenka in zadostilna. Grenkoba se kaže v solzah, zadostitev pa v brisanju z lasmi, zato sv. Gregor pravi: »Žrtvovala je vse, kar ji je bilo drago.«
Tretjič, notranja pobožnost se kaže v tem, da je, kakor pravi evangelij, »poljubila njegove noge«. Pobožnost mora biti namreč priznanje vdanosti, izkaz hvaležnosti in dar ljubezni. S poljubom nog se izraža pobožnost kot priznanje vdanosti; s poljubom roke pobožnost kot izkaz hvaležnosti; s poljubom ust pobožnost kot dar ljubezni. Ko ljubimo in častimo samo Kristusa, more duša reči: »Njegova leva roka je pod mojo glavo«, to je v sedanjem življenju, »in njegova desna roka me bo objemala« v večni slavi.”
Dva kardinala – apostolka apostolov
Na praznik svete Marije Magdalene spokornice, ponujamo bralcem v razmislek še dva odlomka, ki sta jih napisala dva pomembna kardinala svete rimske Cerkve o nazivu »Apostolka apostolov«, ki pripada tej junakinji krščanske vere.
1. Kardinal Pierre de Bérulle (1575–1629), glavni akter katoliške restavracije v Franciji svojega časa.
»Magdaleni pristoji nositi sladko ime Marija; in Bog blagoslova, ki blagoslovi vse v svojih svetnikih, želi blagosloviti to sveto in častitljivo ime in ga želi uporabiti za prvo delo svojega vstajenja, da bi po njej podal prvo spoznanje svojega novega življenja in svoje slave. In prvo naročilo, ki ji ga daješ, in – če smem tako reči – prva bulla in listina, ki si jo izdal v svoji slavi in moči, je zaupana njej, s čimer jo delaš apostolko, apostolko življenja, slave in ljubezni; apostolko apostolov. Že nekaj časa si jih naredil za apostole, o Gospod, vendar med svojim smrtnim življenjem; naredil si jih dvanajst in jih naredil za svoje apostole, vendar za svet, da bi mu oznanjali tvoj križ in tvojo smrt; tu pa delaš Magdaleno svojo apostolko v svojem stanju slave, in samo v tem novem stanju samo njo delaš apostolko, apostolko samo tvojega življenja, tvoje moči in tvoje slave. In delaš jo apostolko ne za svet, pač pa za apostole sveta in za vesoljne pastirje tvoje Cerkve, toliko ti je v veselje razodeti čast in ljubezen te duše. Obrnimo se torej k tisti, ki jo je Gospod tako ljubil in častil. Prosim jo z gorečo molitvijo, naj nam razkrije skrivnosti Božje ljubezni.«
2. Kardinal Alfredo Ildefonso Schuster (1880-1954), benediktinec, zgodovinar liturgije, zadnji veliki naslednik svetega Ambroža.
“Moč ženskega srca! Apostoli se umaknejo, Marija pa ostane neomajna in neprestano joka ob Jezusovem grobu. Ne boji se sovražnikov, ne omahne pred težavami; če je vrtnar ukradel truplo, naj skrivnost zaupa Magdaleni, ki ga bo sama odnesla. Resnično je ta uboga grešnica močno ljubila in zato si je zaslužila milost, da ji je bilo veliko odpuščeno. Nasprotno, ona si pred apostoli in samim Petrom zasluži milost, da prva vidi vstalega Odrešenika. »Pojdi k mojim bratom,« ji reče Jezus, »in jim povej, da grem k Očetu.« Marija je izpolnila ukaz in tako je uboga skesana žena iz Magdale dobila privilegij, da je apostolskemu zboru, tistim, ki jih je Gospod imenoval za nezmotljive pridigarje svetega evangelija, oznanila to glavno dogmo krščanske teologije. Zaradi tega Cerkev na praznik svete Marije Magdalene v maši recitira veroizpoved, tako kot na praznike apostolov.”
