Prav je, da pobliže spoznavamo izročilo, ki je tudi izročilo naših škofij, namreč oglejsko liturgično izročilo. Pri tem v veliki meri podajamo ali povzemamo študijo tržaškega zgodovinarja Francesca Tolloija, našega starega prijatelja, ki je raziskoval in še raziskuje zgodovino, zlasti pa liturgične zaklade naših področij.
Zadnji misal oglejskega obreda je bil natisnjen leta 1519, torej sredi protestantskih peripetij, Rimski misal sv. Pija V. pa leta 1570, kakor je znano. Ob koncu tega 16. stoletja so se pa odločili, da za oglejska ozemlja prevzamejo rimski misal in opustijo oglejskega. Vse se je torej razpletlo v manj kot stoletju. Pogledali si bomo, kaj je temu botrovalo, v naslednjem zapisu pa potem posebnosti samega oglejskega misala. Nekatere posebnosti so se ohranile tudi še naprej v rimskem obredu.
Leta 1596 so se torej škofje – ali njihovi predstavniki – iz obsežne oglejske cerkvene pokrajine zbrali v gradu v Vidmu, kjer je bil patriarh. V skladu z določbami Tridentinskega koncila so obhajali prvo sinodo oz. porajinski zbor.1 Na prestolu, ki naj bi pripadal sv. Mohorju, je sedel patriarh Frančišek iz beneške plemiške družine Barbaro, ki je bil ex officio imenovan za predsednika sinode. Bil je človek z bogatimi diplomatskimi izkušnjami, hkrati pa tudi iskrene pobožnosti in izrazitega cerkvenega duha. Želel je spodbuditi in izvesti reformo Cerkve, ki je bila želena in teoretično oblikovana v Tridentu kot konkreten, organiziran in učinkovit odgovor na izziv protestantizma, ki ni bil usmerjen le proti pravovernosti, ampak tudi proti družbenopolitičnemu ravnovesju tistega, kar se je takrat še imenovalo Res publica christiana, pa poznamo to kot Sveto rimsko cesarstvo.
Med sinodalnimi sklepi se bomo tu ustavili pri tistem, ki zadeva bogoslužje. Sinoda je odredila zamenjavo oglejskega obreda z rimskim. Potreben je pogled nazaj, ki nam omogoča, da vsaj razumemo, kakšni so bili razlogi za to odločitev in temelji, na katerih so jo hoteli osnovati.
Med razlogi za opustitev domačih liturgičnih običajev in sprejetje rimskih je bilo navedeno pomanjkanje knjig, lastnih tistemu obredu, ki se imenuje oglejski, in je pestilo cerkve v škofijah, ki so spadale v patriarhat. Vprašanje je vse prej kot nepomembno, kot bi se morda zdelo na prvi pogled, saj ga ni mogoče omejiti na zgolj logistično zapletenost: liturgične knjige so bistveno orodje za ortopraksijo, namenjeno varovanju ortodoksije, pravovernosti. Tudi zaradi tega so koncilski očetje med tridentinskimi sejami izrazili potrebo, da se Cerkvi zagotovijo liturgične knjige, ki so doktrinarno zanesljive, zato so Apostolskemu sedežu naložili pomembno nalogo, da sestavi in objavi besedila s to bistveno značilnostjo.
V tistem času so sufraganske škofije Ogleja (tiste, ki so imele patriarha za metropolita) za obhajanje maše, uradnega obredja, podeljevanje zakramentov in zakramentalov uporabljale lastno bogoslužje, ki je ime prevzelo od patriarhalnega sedeža. Vendar pa je bilo opaziti določeno nezadovoljstvo s takšno prakso, ki se je izražalo v tem, da so včasih raje uporabljali rimski obred, predvsem zaradi takojšnje dostopnosti besedil. Treba je opozoriti, da so med pastoralnimi obiski, ki so bili organizirani po naročilih Tridentinskega koncila, opazili – na primer vizitator Cesare De Nores – potrebo po obnovitvi lokalnih običajev, toliko o tem, da bi naj sv. Pij V. kar tako ukinjal lokalne običaje! Vendar pa je ukrep sprejetja rimskega bogoslužja postal sistematičen na nekaterih območjih – Kandler nas recimo opozarja na to v zvezi z istrskim območjem, kjer je bil de facto že deset let pred sinodo v Vidmu sprejet tout court rimski obred.2 Guéranger navaja pričevanja Paola Bisantija iz Kotorja, ki je v svoji pisarni patriarhovega namestnika prejel navodila iz Rima, v katerih se je priporočalo, da je ohranitev oglejskih knjig sveta in primerna, celo javno obhajanje kanoničnih bogoslužnih ur, brevirja, je moralo potekati po knjigah patriarhata, zasebno molitev pa je bilo dovoljeno opravljati z Breviarium romanum, dokler se ni poskrbelo za ponatis, če je bilo to potrebno, na stroške patriarha.3 Bisanti poroča tudi, da se je patriarhalna liturgija bolj ohranila na obrobju kot drugod.4 Dodatne zaplete je povzročala tudi raznolikost znotraj samega obreda: to je primer Čedada, kjer so kapitularni duhovniki v konkatedralni cerkvi na podlagi starodavnega običaja zahtevali uporabo lokalnih besedil in običajev, ki so se razlikovali tako od rimskih kot od oglejskih.5 Ali tudi uporaba glagolice za bogoslužje med slovanskimi narodi, ki jo je narekoval privilegij Apostolskega sedeža ali običaj.6 Zato je bilo bogoslužje kaotično, obredna raznolikost ni bila urejena, ampak subjektivna, empirična in improvizirana, to stanje pa se zdi v primerjavi z modelom Cerkve »ut castrorum acies ordinata«, ki ga je kot model predlagal Trident, precej drugačno, če ne celo neskladno. Zato rešitev iz leta 1596 nikakor ne more biti razumljena kakor »strela z jasnega«, če že, bi lahko predstavljala končni product tega, kar Guéranger imenuje »revolution liturgique«.7
Ali bi mogel lokalni obred, ki se je uporabljal v patriarhatu, naleteti na favor juris in tako, vsaj v pravnem smislu, preživel? Odgovor je lahko le pritrdilen. Kot smo že omenili, je Sveti sedež na podlagi sklepov koncilskih očetov prevzel nalogo, da izda liturgične knjige. Dve od njiju, prvi po vrstnem redu, sta bili izdani med pontifikatom papeža sv. Pija V.: gre za Breviarium romanum (1568) in Missale romanum (1570).8 Prvi je bil objavljen z bulo »Quod a nobis«, drugi pa z znamenito »Quo primum tempore«. V skladu z voljo vrhovnega zakonodajalca, izraženo v teh dveh slovesnih dokumentih, je bilo treba sprejeti rimske knjige, če ni bilo na voljo lastnih obredov, ki bi se lahko pohvalili z vsaj dvestoletnim izročilom. Razlog za to predpostavko je strah, da bi lahko revidirani ali pozno uveljavljeni liturgični običaji vsebovali nepravoverne ali dvoumne formulacije, ki so nastale pod vplivom protestantizma. To je časovna omejitev, ki je še toliko bolj razumljiva zaradi močnega napada na evharistični nauk in na duhovništvo, ki ga je sprožil protestantizem v svojih raznih oblikah.
Verjetno so bili liturgični obredi patriarhata neoporečni glede takšnih vplivov, vendar pa je res, da so heretični nauki ne le dosegli meje te ogromne cerkvene enote, ampak so izza Alp, Benetk in Istre prodrli tudi v njeno notranjost. Ne da bi se spuščali v podrobnosti, je treba na kratko omeniti nekaj primerov, kot je recimo odpad koprskega škofa Pier Paola Vergeria v Istri,9 ki je »glede na velikost in število prebivalcev bila morda bolj kot katerakoli druga pokrajina … zanimiva za luteransko reformo«,10 kjer je pridobival privržence zlasti med nižjo duhovščino na podeželju (pomislimo na pridige Mattia Flacia/Vlačića, Balda Lupetina iz Labina ali zgodovinsko-literarno delo Pietra Consola iz Buzeta). Omenimo lahko tudi pridiganje Primoža Trubarja, nekdanjega kaplana tržaškega škofa Pietra Bonoma, ki je v Gorici – s podporo Attemsov in Torrianov – skušal oblikovati luteransko skupnost, čeprav to ni bilo deležno podpore med prebivalstvom.11 Te razmere – in mnoge podobne – zagotovo niso bile neznane škofom, zbranim v Vidmu, ki so bili seznanjeni tudi z dokazi vizitacij, ki so neusmiljeno pokazali slabo izobrazbo duhovščine (Francesco Barbaro je nekaj let po sinodi v Vidmu ustanovil patriarhalno semenišče), ki je bila včasih pokvarjena tudi z moralnimi pomanjkljivostmi, razširjenim vraževerjem itd. Takšne razmere sicer niso bile značilne izključno za oglejski patriarhat, vendar je tako obsežna, etnično raznolika in politično razdeljena cerkvena enota še dodatno otežila izvajanje učinkovitih rešitev.
Prav v znamenju enostavnosti izvedbe se nam zdi, da lahko liturgično odločitev sinode v Vidmu označimo kot preprosta in zato izvedljiva navodila. Sprejetje rimskih knjig se je zdelo objektivno bolj izvedljivo in takojšnjega učinka, kot pa revizija lokalnih knjig po navodilih Tridentinskega koncila in njihova izdaja.
V drugem delu se bomo nekoliko bolj zaustavili ob zadnji in ostalih tiskanih izdajah oglejskega misala, da bi nato mogli preiti na samo vsebino oglejskega obreda. Lahko vidimo na konkretnem primeru, kako se je delalo v času sv. Pija V. in kako je ta praksa bila povsem različna s prakso delovanja po 2. vatikanskem koncilu.
Vir: Francesco Tolloi – Rerum liturgicarum
- Concilium Aquileiense Primum. Celebratum Anno Domini 1596, Utini, Natolinum, 1598. ↩︎
- Zapisek Pietra Kandlerja posreduje Štefan Kociančič v: Tractatus de liturgia ecclesiae aquilejensis, in Folium Dioecesanum, Tergesti, Curia Episcopalis, 1872-1875, st. 5 sl. ↩︎
- P. Guéranger, Institutions Liturgiques, Paris, Palmé, 18782, Tome Premier, st. 431 sl. ↩︎
- V najoddalnjenejših krajih vplivo patriarhata se je izkazala velika navezanost na oglejski obred, kot na primer v ljubljanski škofiji, ki jo je leta 1461 ustanovil cesar Friderik III. Habsburški, potrdil pa leto zatem papež Pij II., nekdanji tržaški škof iz Siene Piccolomini. Ta naša škofija se je posluževala oglejskih knjig za svoje obrede še po letu 1596, saj se je sklicevala na to, kar je bilo zapisano v ustanovitveni listini. Rimski obred naj bi bil uveden šele po smrti škofa Tomaža Hrena, kar je še en dokaz v prid temu velikemu ljubljanskemu škofu, natančneje bi to bilo nekje po letu 1640. (prim. J. Snoj, Il “ritus patriarchinus” nel settore orientale del patriarcato di Aquileia, in Antiqua habita consuetudine. Contributi per una storia della musica liturgica del Patriarcato di Aquileia. (Atti del colloquio internazionale, Portogruaro 20 ottobre 2001, a cura di L. Cristante), Trieste, EUT Edizioni Università di Trieste, 2004, st. 77. Glede škofije Como, gl. Sacramentarium Patriarchale secundum morem sanctae Comenisi Ecclesiae, Mediolani, Castilionei – Caronei, 1557, ed. anastatica a cura dell’editrice Nani e del Gruppo Archeologico Aquileiese, (studi introduttivi ed indici a cura di A. Rusconi), Como – Aquileia, 1998 (studi introduttivi ed indici a cura di A. Rusconi). ↩︎
- G. Pressacco, Appunti sulla tradizione liturgico-musicale del Patriarcato di Aquileia dall’epoca carolingia al XVI secolo (a cura di L. Collarile), in Il canto «patriarchino» di tradizione orale in area istriana e veneto-friulana (a cura di P. Barzan – A. Vildera), Vicenza, Neri Pozza, 2000, st. 30 sl. ↩︎
- Zaradi odličnega strnjenega povzetka in odsotnosti polarizacij pod vplivom raznih nacionalističnih teženj glede te teme predlagamo: A. King, Liturgy of the Roman Church, London, Longmans, 1957, st. 58 sl. ↩︎
- P. Guéranger, Institutions liturgiques…, cit. st. 431. ↩︎
- Breviarium romanum, Romae, Paulum Manutium, 1568, ed. anastatica a cura di M. Sodi – A.M. Triacca, Città del Vaticano, Libreria Editrice Vaticana, 1999 in Missale romanum, Romae, Faletti, Variscum et socios, 1570, ed. anastatica a cura di M. Sodi – A. M. Triacca, Città del Vaticano, Libreria Editrice Vaticana, 1998. ↩︎
- V. Mercante, Pier Paolo Vergerio, Vescovo di Capodistria riformatore e apostata, Villa di Serio (BG), Villadiseriane, 2015. ↩︎
- G. Cuscito, Sinodi e Riforma Cattolica nella Diocesi di Parenzo, estratto da «Atti e Memorie della Società Istriana di Archeologia e Storia Patria» v. XXIII della Nuova Serie – LXXV della Raccolta, Trieste, 1975, st. 11. ↩︎
- P.S. Leicht, Breve storia del Friuli, Udine, Editrice Aquileia, 19704 (con aggiunte di C. G. Mor), pp. 223 e ss. e L. Tavano, La diocesi di Gorizia, Edizioni della Laguna, 2004, st. 26 sl. ↩︎
