Oglejsko izročilo in Tridentinski koncil (2)

Leta 1519 – torej sedeminsedemdeset let pred sinodo v Vidmu in petinpetdeset let pred papeško bulo »Quo primum« – je v tiskarni De Gregoris v Benetkah izšla zadnja izdaja misala patriarhata: »Missale Aquileyensis Ecclesie cum omnibus requisitis atque figuris nuperque emendatissime perlustratum. Anno 1519 die 15 septembris. Venetiis ex officina libraria Gregorii de Gregoriis.«1 Od pojava tiska je Cerkev, ki je dobro razumela njegov ogromen potencial, liturgične knjige zaupala samo tiskarnam priznanih tiskarjev.

Kar zadeva oglejski patriarhat, je bila prva tiskana izdaja misala natisnjena v Augsburgu leta 1494 (tiskarna Erarda Ratdolta). V prvih dvajsetih letih 16. stoletja so izšle štiri izdaje misala, vse v Benetkah, mestu, znanem po umetnosti tiska, kjer je bilo več delavnic, specializiranih za proizvodnjo „rdečih in črnih“.2 Prvo beneško izdajo je pripravil Luca Antonio Giunta leta 1508, druga in tretja sta izšli leta 1517 v tiskarni Pietra Liechtensteina3 in Giacoma Pencia. Zadnja, iz leta 1519, je delo tiskarne De Gregoriis, ki so bili med tiskarji, ki so »ilustracijo knjig povzdignili na vrhunec«.4 Zadnji oglejski misal se lahko pohvali z izbrušeno izpopolnjenostjo, ki se kaže tudi v obilici lesoreznih grafik, od katerih je trinajst celostranskih in kar 555 manjših. Na večjih lesoreznih grafikah so upodobljeni liki iz Svetega pisma (npr. preroki in evangelisti), cerkveni očetje (npr. sv. Hieronim in sv. Avguštin), ne manjkajo niti poganske navedbe s podobami Sibil; nekatere bujne okvirje – zlasti na začetku pomembnih praznikov liturgičnega leta – jasno namigujejo na te navedbe.

Vsebina Missale Aquileyensis nam takoj razkriva podobnost z rimskim izvodom: avtorji se strinjajo, da se je v okviru oglejskega obreda uresničil proces prilagajanja rimskemu obredu, tako da se je z njim izravnal in na vrhuncu svojega zgodovinskega razvoja postal le njegova različica,5 vsekakor pa nam omogoča, da vsaj razumemo, kako se je ta obred obhajal v času, ko je bil opuščen. Govorilo se je o »podobnosti« z rimskim obredom, kar pa ni sinonim za »identičnost«: obstajajo torej posebnosti, na katere je vredno opozoriti, čeprav se previdno vzdržujemo, da bi jih opredelili kot tipično oglejske; da bi prišli do podobnih zaključkov, bi bila potrebna predhodna natančna primerjava s podobnimi pričami, zlasti iz geografsko bližnjih območij patriarhata.

Poglejmo si »Ordinarium missae«, tj. tisti del maše, ki ne glede na praznik ostaja – z nekaj spremembami – nespremenjen. Nahaja se na straneh od 123 do 156, ki so po prazniku Sv. Rešnjega Telesa. Če sprejmemo običajno delitev, ki prvi del maše do darovanja imenuje »Missa cathecumenorum« (poučni del), bomo v našem primeru opazili izredno malo besedila: najdemo jih na straneh 123 in 124. Prvi list vsebuje rubrike (natisnjene v rdeči barvi – rubrum pomeni rdeča, rubrike pa so navodila v rdeči barvi), ki dajejo navodila o besedilu maše, ki ga je treba izbrati v določenih primerih, kdaj je treba zapeti angelski hvalospev Gloria in nicejsko-carigrajsko veroizpoved, Credo, kdaj in kako je treba dodati molitve k tistim, ki so za tisti dan. Med besedili v pravem pomenu besede je prvo, ki se pojavi, prav “Angelski hvalospev” (z naslovom »Cantus angelicus«), tj. Gloria. Zanimivo poimenovanje! Predlagani sta dve različni besedili. Prvo se od rimskega obreda razlikuje le v delu, ki omenja Božjega Sina, ki je formuliran takole (del, ki se razlikuje od besedila rimskega misala, je označen s poševnim tiskom): »Dómine Fili unigénite, Jesu Christe altíssime« (najbolj vzvišeni), takoj sledi navodilo »vel« v rdeči barvi, ki mu sledi dodatek »et sancte spiritus« (stran 174).6 Sledi drugi besedilni del Gloria, ki je po naslovu namenjen praznikom Božje Matere. Po istem merilu kakor prej, navajamo celoten besedilni del: “Et in terra pax homínibus bonæ voluntátis. Laudámus te. Benedícimus te. Adorámus te. Glorificámus te. Grátias ágimus tibi propter magnam glóriam tuam. Dómine Deus, Rex cœléstis, Deus Pater omnípotens. Dómine Fili unigénite Jesu Christe. Spíritus et alme orphanórum paráclite. Dómine Deus, Agnus Dei, Fílius Patris. Dómine Deus, Agnus Dei, Fílius Patris. Primogénitus Maríæ Vírginis Matris. Qui tollis peccáta mundi, miserére nobis. Qui tollis peccáta mundi, súscipe deprecatiónem nostram. Ad Maríæ glóriam. Qui sedes ad déxteram Patris, miserére nobis. Quóniam tu solus sanctus Maríam sanctíficans. Tu solus Dóminus. María gubérnans. Tu solus Altíssimus. Maríam corónans, Jesu Christe. Cum Sancto Spíritu, in glória Dei Patris. Amen.” (str. 174). Poševno besedilo predstavlja »trop« v angelskem hvalospevu.

Glede na razširjenost tropov v srednjeveški liturgiji, se splača na kratko ustaviti pri tej temi. Trop, iz grške besede τρόπος (sprememba), je okrasitev besedila – pogosto sestavljena v pesniškem ritmu in melodično skladna s stilom liturgije, ki mu je dodana – in predstavlja poskus pojasnitve besedila, ki je »napolnjeno«, ter poskus narediti slovesnost večjo. Ta žanr izdaja zanos in napetost, značilna za obdobje, v katerem se je to razširilo; lahko predvodi, sledi ali prekinja – kakor v tem primeru – izvirno liturgično besedilo.7 Tridentinska reforma je te dodatke, ki so bili včasih precej bujni ali mejili na posvetno, odpravila, ker so ogrožali čistost in razumljivost izvirnega besedila. Prvi vtis je, da gre za posebnost Ogleja, vendar pa je treba opozoriti, da se trop »de Beata Virgine« zelo pogosto pojavlja v misalih in glasbenih kodeksih srednjega veka, zato lahko izključimo njegovo tipičnost. Bil je tako priljubljen, da so ga rubricae v misalu sv. Pija V. izrecno navedle, da se ne uporablja.8 Takoj sledi besedilo nicejsko-carigrajske veroizpovedi (str. 174), v katerem po besedah »et homo factus est« izstopa majhen rdeč križ. Razlog za navzočnost tega znaka v besedilu trenutno ni znan, vendar se po tihem oblikujeta dve hipotezi. Prva je, da gre za označitev konca izraza spoštovanja, ki je običajno povezano – v rimskem obredu in razširjeno v drugih zahodnih obredih – na besede veroizpovedi, ki se nanašajo na skrivnost učlovečenja Besede, vendar pa izredno skromna rubrikacija, ki je sicer značilna za pred-tridentinske priče, ne omogoča natančne ugotovitve. Druga je, da označuje znamenje križa, ki ga je treba narediti ob besedah, ki sledijo: »Crucifíxus etiam pro nobis«, v tem primeru bi lahko bila, čeprav zelo majhna, posebnost naše oglejske rabe. Da navzočnost tega križa ni posledica tipografske napake, lahko izključimo, saj se pojavlja tudi v obeh izdajah iz leta 1517. Del, ki se nanaša na »Missa cathecumenorum«, se torej konča le z besedili dveh oblik angelskega hvalospeva in veroizpovedjo.

  1. Ta izdaja je bila faksimilno ponatisnjena leta 1963 v Bruslju s strani “Culture et Civilisation” v oštevilčenih izvodih, Francesco Tolloi poseduje izvod št. 50. ↩︎
  2. S tem izrazom se je označevalo prav liturgične knjige, katerih besedilo za branje je bilo v črnem, navodila ali rubrike pa v rdečem, to pa je označevalo posebno specializacijo za tiskanje, ki je bilo še toliko bolj potrbno pri tiskanju notacije, kjer so črte rdeče, note pa črne. ↩︎
  3. Pred leti je bila različica faksimilno natisnjena: Missale aquileyensis Ecclesie, Venetiis, Liechtenstein, 1517, ed. anastatica, intr. e appendice a cura di G. Peressotti, Città del Vaticano – Udine, Libreria Editrice Vaticana – Istituto Pio Paschini, 2007. ↩︎
  4. C. Castellani, La stampa in Venezia dalla sua origine alla morte di Aldo Manuzio Seniore, Venezia, Ongania, 1889, ed. anastatica con premessa di E. Ferrari, Trieste, LINT, 1973, st. 31. ↩︎
  5. A. King, Liturgies anciennes, (trad. francese di B. Poupard), Paris, Mame, 1961, st. 48 sl. ↩︎
  6. Poudarki iz Missale aquileyensis so kakor v tradicionalni cerkveni izgovorjavi. ↩︎
  7. G. Cattin, La monodia nel Medioevo, (nuova [15] C. Castellani, La stampa in Venezia dalla sua origine alla morte di Aldo Manuzio Seniore, Venezia, Ongania, 1889, ed. anastatica con premessa di E. Ferrari, Trieste, LINT, 1973, st. 31., ampliata, riveduta e corretta), Torino, EDT, 1991, st. 123 sl. ↩︎
  8. Na koncu Glorie beremo: «Sic dicitur Gloria in excélsis etiam in missis beatæ Mariæ.», cfr. Rubr. in ord. missae, in Missale romanum…, cit., p. 235 (anast. p. 295); rubrika je bila tako formulirana vse do Pij-Benediktove uradne različice iz 1920. Glede tega: A. King, Liturgy of the roman rite…, cit., st. 24; in: M. Righetti, Manuale di Storia Liturgica, Milano, Ancora, 1964, vol. I, st.  677 e op. 149. Ta trop je našel mesto tudi v rimskem obredu, pomembna je omemba humanista Burkharda: prim. J. Burckardus, Ordo Missae, Romae, De Besicken, 1502, st. 15 (to besedilo je podlaga navodila Ritus servandus, ki je bilo umeščeno v misal sv. Pija V.). ↩︎

Sorodni prispevki