Pred nekaj dnevi je prof. Corrado Gnerre iz ‚Il cammino dei Tre sentieri‘ v videu poročal o študiji Nacionalnega urada za gospodarske raziskave, o kateri je že poročal blog ‚Rorate Caeli‘. Tu vam ponujamo članek Phila Lawlerja, ki je že več kot 30 let katoliški novinar. Uredil je več katoliških revij in napisal osem knjig. Je ustanovitelj Catholic World News, direktor novic in vodilni analitik na CatholicCulture.org. Dodajamo svoje komentarje.
V zahodnem svetu se je obisk katoliških maš po Drugem vatikanskem koncilu drastično zmanjšal. To je ugotovljeno dejstvo. Toda, ali je koncil – ali njegove posledice – povzročil upad, ali pa je bil upad del splošnega kulturnega trenda, ki ga koncil ni mogel obrniti? To vprašanje že več desetletij sproža živahne razprave. Profesor Gnerre pravi, da obstajajo nekako tri glavna stališča: 1. Koncil je bil jasen vzrok; 2. Vzrok so bile napačne interpretacije koncilskih dokumentov po koncilu; 3. Koncil ni bil vzrok – to bi se zgodilo tako ali tako. Nekateri celo trdijo, da v Cerkvi ni krize. Medtem ko se o treh navedenih stališčih lahko razpravlja, je zadnje očitno nemogoče zagovarjati – kriza je nesporna, kakor kažejo dejstva, videli pa bomo, da glede na podatke niti drugo in tretje stališče od treh navedenih več ni mogoče zagovarjati.
V zanimivem novem prispevku k tej razpravi je Nacionalni urad za ekonomske raziskave (NBER) ugotovil, da je bil vzrok za upad prav Drugi vatikanski koncil. Delovni dokument NBER z naslovom Looking Backward: Long-Term Religious Service Attendance in 66 countries (Pogled v preteklost: dolgoročna udeležba pri verskih obredih v 66 državah) trdi, da je »Drugi vatikanski koncil v letih 1962–1965 sprožil upad udeležbe katoličanov po vsem svetu v primerjavi z udeležbo pripadnikov drugih veroizpovedi«.
Opozorimo na zadnji del tega stavka. Po izčrpni oceni razpoložljivih podatkov NBER zavrača trditev, da je svetovni trend sekularizacije v enaki meri prizadel vse verske institucije. Delovni dokument ugotavlja, da to ni res. Upad je bil še posebej izrazit v katoliških državah; sekularizacija je katoličane prizadela bolj kot druge verske skupnosti.
Ugotovitve NBER so pomembne še iz dveh drugih razlogov:
- NBER je ugledna institucija na področju gospodarskih raziskav. Ustanovljena je bila leta 1920 in je objavila na tisoče trdnih študij; na seznamu njenih sodelujočih znanstvenikov je več kot dvajset Nobelovih nagrajencev za ekonomijo in več kot ducat nekdanjih predsednikov predsednikovega Sveta ekonomskih svetovalcev;
- Ta delovni dokument je plod ekonomskih raziskav, ki so jih pripravili strokovnjaki na podlagi analize statističnih podatkov. Za razliko od mnogih drugih, ki prispevajo k razpravi o učinkih Drugega vatikanskega koncila, avtorji NBER ne kažejo zanimanja za znotraj katoliške razprave. V tej bitki nimajo nobenega lastnega interesa.
Številke seveda ne morejo povedati vsega o upadu obiska maš. Vendar pa avtorji NBER v svoji analizi ugotavljajo, da so podatki »skladni z vero, ki je oblikovana kot klubsko dobro … in s pogledom, da je 2. vatikanski koncil razbil percepcijo Cerkve, ki je nepremakljiva in nosilka resnice [sic] …« Zanimivo je tudi njihovo opažanje, da »je depresivni vpliv Drugega vatikanskega koncila na število redovnic povzročil strm upad rodnosti med katoličani zaradi izgube podpore za rojevanje otrok« in propad sistema župnijskih šol.
Moč tega delovnega dokumenta je v sofisticirani matematični analizi podatkov o obisku cerkva. Njegova slabost pa se pokaže, ko navaja teorije drugih avtorjev o tem, zakaj naj bi Drugi vatikanski koncil povzročil upad katoliške pobožnosti. Publikacija se preveč opira na delo pokojnega patra Andrewa Greeleya, ki je, kot priznavajo avtorji NBER, vztrajal, da je bila prav razprava o Humane Vitae „bolj kot karkoli drugega tista, ki je razbila avtoritetno strukturo“ katoliške Cerkve.
Če pustimo ta vprašanja ob strani – in avtorji NBER si ponovno prizadevajo izogniti se znotraj katoliškim razpravam –, dokument ugotavlja, da je bil Drugi vatikanski koncil dogodek, ki je pospešil upad. »Za naše namene je glavna točka, da, brez predvidenega Drugega vatikanskega koncila, spremembe v obisku verskih obredov ne bi nastale že prej v pričakovanju Drugega vatikanskega koncila, in da bi bile poznejše spremembe v obisku nepredvidene.« Poleg tega »je upad obiska značilen za katolicizem, na katerega se Drugi vatikanski koncil neposredno nanaša«.
Bilo bi seveda zanimivo tudi, da bi se strokovnjaki ozrli še na neverjetne številke duhovnikov, redovnikov in redovnic, ki so zapustili svojo duhovniško in redovniško službo, vsekakor pa nihče več ne more resno trditi, da 2. vatikanski koncil ne bi imel nič pri tem silovitem upadu. Vidimo tudi, kako ne vzdrži trditev o tem, da naj bi ta upad bil samo in zgolj stvar sekularizacije, kakor je v Sloveniji recimo trdil eden od škofov. Če obstaja rek, da je duh ušel iz steklenice, potem mora obstajati tudi steklenica, če pa je to duh 2. vatikanskega koncila, potem je steklenica 2. vatikanski koncil.
