Po mozarabskem obredu (ambrozijanski še pride na vrsto) nadaljujemo z aleksandrijskim izročilom. Že prej smo omenili, da se je razdelilo na dve veji: egipčansko in etiopsko. Prva je sčasoma privedla do koptskega obreda, druga veja je zdaj na vrsti.
Izvor
Spreobrnitev Etiopije v krščanstvo se je začela v 4. stoletju. Na prošnjo vse večjega števila kristjanov je sv. Atanazij Aleksandrijski poslal škofa, da evangelizira regijo Aksum, glavno mesto stare Etiopije (na severu današnje države). Frumencij, sirskega porekla, je bil izbran s strani egiptovskega patriarha in usposobljen v Aleksandriji, preden je bil posvečen v škofa.
Frumencij velja za apostola Etiopije. S seboj je prinesel liturgijo, ki se je uporabljala v Aleksandriji. Vprašanje je, katero anaforo (kanon) je uporabil. Zdi se, da je bila to prva iz etiopskega misala, Anafora apostolov. V sedanji obliki jo lahko obravnavamo kot razvoj apostolskega izročila, ki ga pripisujemo Hipolitu.
Etiopska Cerkev je to anaforo uporabljala neprekinjeno. Druga anafora je anafora našega Gospoda. To besedilo, ki temelji na sirskem dokumentu iz 4. stoletja, razvija Anaforo apostolov. Misal, ki ga danes uporabljajo etiopski razkolniki in katoličani, je enak, razen Anafore sv. Marka, ki jo uporabljajo katoličani in ne izvira iz Aleksandrije.
Grščina je bila prvotni liturgični jezik, liturgija pa izvira iz Aleksandrije, kjer je grščina ostala liturgični jezik vse do konca kalcedonskega koncila. Ko pa so se apostolska prizadevanja Frumencija razširila na podeželje, je grščino nadomestil ge’ez, lokalni jezik.
Jezik ge’ez je semitskega izvora. Bil je jezik Kraljestva Aksum do 6. ali 7. stoletja, ko je izginil kot živ jezik. Vendar ostaja liturgični jezik etiopskega krščanstva. Od 12. stoletja naprej so ga uporabljali učenjaki in več stoletij so bila v tem jeziku objavljena številna dela. Ostaja liturgični jezik v Etiopiji.
Proti koncu 5. stoletja so na etiopsko liturgijo vplivali Sirci in Armenci, ki so prišli kot begunci, ki so bežali pred preganjanjem v Bizantinskem cesarstvu po koncilu v Kalcedonu. Njim se pripisuje prevod evangelijev in drugih svetih knjig v ge’ez. Besedilo, uporabljeno za ta prevod, izvira iz Sirije.
Dolga izolacija
Na koncilu v Firencah (1441) je vodja etiopske delegacije papežu Evgeniju IV. dejal, da je ločitev od drugih Cerkva posledica namernega upora, vendar je ločitev Etiopije mogoče pojasniti z oddaljenostjo in težavnostjo potovanja. »800 let, vse do danes, nam ni nihče pred vami naslovil niti ene besede pozdrava.«
Poleg tega ni dokazov o ločitvi Etiopije od rimskega apostolskega sedeža ali o uradni izjavi o pripadnosti monofizitizmu. Etiopska pravoslavna cerkev še danes obsoja Evtihija in Nestorija kot krivoverca in trdi, da njena kristologija temelji na kristologiji sv. Cirila Aleksandrijskega, katerega spisi so starejši od koncila v Kalcedonu.
Med osmimi stoletji izolacije se je obhjanje evharistije v Etiopiji nadaljevalo v tradicionalni obliki, medtem ko je bila v latinski Cerkvi in celo v vzhodnih Cerkvah opazna določena evolucija. Etiopska Cerkev se je tega zavedela šele postopoma, ko je ponovno vzpostavila stike z misijonarji iz latinske Cerkve.
Ti stiki so se od leta 1529 naprej okrepili s prihodom portugalske vojaške pomoči v boju proti somalijskemu osvajalcu Ahmedu Al-Ghaziju. Po njegovem porazu leta 1543 je Cerkev sprejela obhajanje evharistije po etiopskem obredu. Leta 1548 je papež Pij III. odobril tiskanje etiopskega misala, ki je vseboval izbor anafor, ki jih je zbral Abba Petros Tesfatsion.
Nesrečni spopad
Leta 1557 so portugalski jezuiti pristali v Etiopiji. Bili so prisiljeni hitro zapustiti Aksum in ostati omejeni na strogo določeno ozemlje. Prepovedano jim je bilo nagovarjati Etiopce, vendar so imeli dovoljenje za dušno oskrbo Portugalcev. Verjetno so uporabljali latinski obred. Druga skupina je prispela leta 1603 pod vodstvom patra Paeza.
Leta 1604 je pater Paez na ponavljajoče se prošnje cesarja daroval mašo v njegovi navzočnosti po latinskem obredu, prebral evangelij v ge’ezu in pridigal v amharščini, jeziku, ki se še vedno uporablja. Med svojim bivanjem je pater Paez večkrat skušal uskladiti različne teološke izraze, ki sta jih obe strani uporabljali za izražanje svoje kristologije. V tradicionalno krščanskih regijah so etiopski katoliški duhovniki za obhajanje evharistije uporabljali etiopski misal v jeziku ge’ez. Ohranili sta se le dve anafori, očiščeni vseh protikalcedonskih vložkov. Zunaj tradicionalnega krščanskega ozemlja pa so jezuiti uporabljali latinski obred, jezik in oblačila.
Na prošnjo Filipa III. Portugalskega je Urban VIII. imenoval za latinskega patriarha Etiopije Afonsa Mendesa, ki je v državo prispel leta 1625. Njegov trajni cilj je bila popolna latinizacija etiopske Cerkve. Uporabo latinskega obreda je uvedel celo v samostanih, ki so tradicionalno sledili etiopskemu liturgičnemu obredu. Da bi pomiril naraščajočo sovražnost do latinizacije, je cesar Susenyos, ki se je leta 1622 spreobrnil v katoliško vero, leta 1627 prosil Mendesa, naj etiopskim katoliškim duhovnikom dovoli, da nadaljujejo z uporabo etiopskega liturgičnega obreda. Njegova prošnja je bila zavrnjena. Junija 1629 in decembra istega leta je prošnjo ponovil, vendar jo je Mendes vsakič zavrnil. Zadeva se je končala z državljansko vojno, ki je terjala 8000 žrtev, kljub prizadevanjem cesarja Susenyosa, ki se je spreobrnil v katoliško vero. Patriarh Mendes in jezuiti so bili izgnani iz Etiopije. Ta epizoda je žal ustvarila antagonizem med etiopsko in latinsko liturgijo.
Nove papeške pobude
V naslednjih 150-ih letih je bilo okoli dvajset papeških pobud, namenjenih oživitvi misijona v Etiopiji. Leta 1640 je bil flamski karmeličan James Wemmers pooblaščen, da odpotuje v Etiopijo. Papeško pismo je dovoljevalo uporabo etiopskega liturgičnega obreda.
Dobil je navodilo, naj ne spreminja etiopskega obreda, ampak naj le priporoči združitev s Svetim sedežem, v upanju, da bo pomiril duhovščino in menihe, ki so izgnali jezuite zaradi poseganja v obred. Pater Wemmers je umrl v Neaplju, preden se je odpravil v Egipt.
Etiopskega duhovnika, Abba Tobijo Ghiorghisa Gebreziabhierja, ki je med letoma 1782 in 1788 študiral v Rimu, je leta 1788 Sveti sedež imenoval za titularnega škofa Adulisa. Vendar je odlok o imenovanju določal, da mora kandidat, da bi bil posvečen v škofa, priseči, da bo ohranil uporabo etiopskega liturgičnega obreda. Abba Tobia je bil posvečen v škofa 24. junija 1788 po bizantinskem liturgičnem obredu.
Konec leta 1789 je prispel v Etiopijo. Osem let je vodil tajno apostolsko življenje, saj ga je koptski patriarh Egipta obsodil na smrt. Etiopijo je zapustil v začetku leta 1797 in umrl zaradi kuge v Egiptu leta 1801. Ni nobenih sledov o njegovih letih tajnega apostolata.
Uspešen poskus
Gregor XVI. je leta 1839 imenoval Justina de Jacobisa, lazarista, za apostolskega prefekta Abesinije. Prelat je istega leta prispel v Tigray. Leta 1846 je bila prefektura razdeljena z ustanovitvijo apostolskih vikariatov Sudana na zahodu in Galla na jugu. Naslednje leto je nastal apostolski vikariat Abesinije, ki je vključeval Tigray, Eritrejo, Amharo, Shewo, Wello, Gondar in Gojjam.
Bula iz leta 1847 je msgr. de Jacobisu podelila pravico, da opravlja »vse svete obrede v skladu z abesinskim obredom«. Pij IX. je leta 1850 obnovil pooblastilo: določil je, da lahko škof in njegovi misijonarji latinskega obreda »izvajajo svete obrede v skladu z abesinskim obredom«, in ko »obhajajo bogoslužje v skladu z abesinskim obredom, lahko tisti, ki običajno uporabljajo nekvašeni kruh, uporabljajo kvašeni kruh«.
V skladu s prakso etiopskega obreda duhovniki niso obhajali zasebne dnevne maše. Skupnost se je udeležila le ene maše. Ob nedeljah ali večjih praznikih je mašo običajno daroval škof. Obhajilo je bilo redko, člani skupnosti so ga prejemali le ob petkih in nedeljah.
Razvoj pod naslednjimi apostolskimi vikarji
Msgr. M. Touvier, četrti apostolski vikar Vikariata Abesinije, je leta 1870 prejel enaka pooblastila kot njegovi predhodniki. Poleg tega je bila zdaj dovoljeno tudi obhajanje tihe maše, ki jo je prvotno zahteval prejšnji apostolski vikar, msgr. Bel.
V tem času so bile uvedene tudi druge latinske prakse, kot je uporaba nekvašenega kruha za mašo in delitve svetega obhajila samo pod podobo kruha. Msgr. Touvier se je zavedal, da je treba trinajst evharističnih anafor, ki so bile revidirane in so veljale za »katoliške«, dodatno preučiti.
Msgr. J. Crouzet, ki je postal apostolski vikar leta 1888, je bil s strani Svetega sedeža pooblaščen, da opravi pregled etiopskega liturgičnega obreda. Vendar je odlok iz leta 1890 določal, da mora latinski obred, preveden v ge’ez, nadomestiti etiopski obred. Msgr. Crouzet pa je novembra 1891 Svetemu sedežu sporočil, da je bilo revidiranih, natisnjenih in razdeljenih štirinajst anafor.
Sveti sedež je še naprej skušal uveljaviti latinsko mašo, prevedeno v ge’ez. Vendar je leta 1907, ko ni bilo storjeno nič konkretnega in je Sveti sedež nujno izrazil svojo voljo, novi apostolski prefekt odgovoril, da je zdaj iz različnih razlogov nasprotoval sprejetju latinske liturgije, prevedene v ge’ez.
Pater E. Gruson, lazarist, je deloval kot njegov tolmač in je pojasnil, da latinska maša v ge’ezu ni bila neznana v Etiopiji. V 17. stoletju so jo skušali uvesti jezuiti. »In vsi vemo, kakšna usoda jo je doletela zaradi navezanosti Abesincev na njihov tradicionalni obred,« je sklenil.
Nazadnje je pod sv. Pijem X., ki je bil vselej pozoren na ohranjanje vzhodnih katoliških obredov, v dopisu z dne 25. februarja 1913 uradno odobril ponatis prvotne maše. Od takrat naprej uporaba etiopskega liturgičnega obreda ni bila več pod vprašajem. V naslednjih letih je bil etiopski katoliški misal na veliko ponatisnjen.
Danes liturgijo v jeziku ge’ez, ge’ez obred, etiopski obred ali abesinski obred uporablja Etiopsko-katoliška cerkev (in eritrejski katoličani; ločitev obeh držav sega v leto 1993). Uporabljata jo tudi Etiopsko-pravoslavna cerkev in Eritrejsko-pravoslavna cerkev.
V Etiopiji kristjani predstavljajo več kot 60 % prebivalstva. Pravoslavni predstavljajo več kot 43 %, katoličani pa manj kot 1 % prebivalstva. Protestanti predstavljajo skoraj 19 %. V Eritreji je približno 50 % prebivalstva kristjanov, od katerih je 30 % pravoslavnih in 5 % katoličanov.
Katoličani abesinskega obreda so trenutno razdeljeni v dve metropolitanski cerkvi sui juris: cerkev v Adis Abebi za Etiopijo s tremi eparhijami (enakovrednimi sufraganskim škofijam): Adigrat, Bahir Dar-Dessie in Emdibir; ter cerkev v Asmari za Eritrejo z eparhijami Barentu, Keren in Segeneiti.
