Kardinal Robert Sarah je 12. septembra 2025 dal intervju katoliško usmerjenemu dnevniku Avvenire, v katerem so ga med drugim spraševali o sinodalnosti, maši po starem obredu, blagoslovu homoseksualnih parov in Afriki. Nekatere njegove odgovore je vredno pretehtati.
Na vprašanje o tradicionalni maši je odgovoril, da »v Cerkvi vsi krščeni imajo državljanstvo, delijo veroizpoved in moralo, ki iz nje izhaja. V teku stoletij raznolikost obredov, s katerimi se obhaja ena evharistična žrtev, nikdar ni predstavljala problema za oblasti, ker je bila edinost vere jasna. Raznolikost obredov v katoliškem svetu štejem za velik zaklad«.
Dodal je, da obred »ni sestavljen za pisalno mizo, ampak je plod teološke in kulturne stratifikacije in sedimentacije«. Ali ima kardinal skrite vzgibe? Obred Pavla VI. se namreč iz več razlogov lahko opiše kot »obred s pisalne mize«. To obtožbo je večkrat izrekel kardinal Joseph Ratzinger, zlasti v svoji knjigi Moje življenje.
Kardinal Sarah nadaljuje: »Sprašujem se, ali je mogoče ‚prepovedati‘ tisočletni obred. Končno, če je liturgija tudi vir teologije, kako je mogoče prepovedati dostop do ‚starodavnih virov‘? To bi bilo kot prepovedati študij sv. Avguština tistim, ki bi radi pravilno razmišljali o milosti ali Trojici.«
Na vprašanje o prispevku Afrike k univerzalni Cerkvi pojasnjuje, da »afriške Cerkve lahko ponudijo svežino, pristnost in navdušenje vere, ki jih na Zahodu včasih primanjkuje. Ne pozabimo na visoko ceno, ki jo plačujejo v obliki mučeništva. Ta žrtev bo obrodila sadove in bo seme novih kristjanov.« To je lepa misel, ki jo je prevzel od Tertulijana.
Glede »blagoslova« homoseksualnih ali neurejenih parov gvinejski kardinal »upa, da bo vsebina Fiducia Supplicans pojasnjena in morda preoblikovana. Ta izjava je teološko šibka in zato neupravičena. Ogroža edinost Cerkve. Je dokument, ki ga je treba pozabiti«, zaključi.
Novinar ga je nato vprašal glede sinodalnosti in opozoril, da je bila ta tema ena od dubia, ki jih je papežu Frančišku leta 2023 predložilo pet kardinalov, med njimi tudi kardinal Sarah. Slednji je odgovoril, da »je treba sinodalno razsežnost poglobiti in pojasniti. Morda bi jo bilo treba teološko podpreti s pojmom občestva, ki je veliko starejši in bogatejši, da bi se izognili ideološkim odklonom, ki postavljajo dve ekleziologiji v nasprotje: sinodalno in občestveno«.
Doda element, ki ga je vredno poudariti: »Občestvo je cilj; sinodalnost je sredstvo za razločevanje. Občestvo je hierarhično, ker je tako Jezus hotel svojo Cerkev [naš poudarek]; sinodalnost, kakor nas je spomnil papež Leon, je bolj slog.«
Misli Leona XIV. o sinodalnosti
Intervju z Leonom XIV. (v angleščini), ki ga je opravil Crux, skupaj z biografijo vladajočega papeža, objavljeno 18. septembra, ponuja vpogled v misli ameriškega papeža o sinodalnosti. Izjavlja: »Ne gre za to, da bi skušali Cerkev spremeniti v nekakšno demokratično vlado.«
Nekateri so to izjavo ostro kritizirali. Zdi se očitno, da papež ne more reči, da bo demokracija uvedena v Cerkev, ampak mora trditi nasprotno. Frančišek sam je to že povedal, vsaj dvakrat.
Leon XIV. prav tako navaja: »Mislim, da je sinodalnost način, kako opisati, kako se lahko združimo in postanemo skupnost ter kot Cerkev iščemo občestvo, tako da je to Cerkev, katere glavni poudarek ni na institucionalni hierarhiji [poudarek dodan], ampak na občutku ‚mi skupaj‘, ‚naša Cerkev‘«.
Treba je opozoriti, da je kardinal Sarah izjavil, da je Jezus za svojo Cerkev želel tisto, kar je Leon XIV. štel za glavno skrb: hierarhično strukturo Cerkve.
Hierarhija je tista, ki po katoliškem nauku predstavlja osrednji element, na katerem je po Božji volji zgrajena Cerkev. Treba je spomniti, da je izraz »hierarhična« eno od glavnih znamenj Cerkve, po katerem se prava Cerkev prepoznava in ločuje od drugih.
Sinodalnost na tnalu
Ta nezdružljiva razlika predstavlja zelo resno težavo. Jasno pa je, da papež in kardinal posredno priznavata, morda celo nevede, da je bil mehanizem sinode o sinodalnosti vzpostavljen, ne da bi bil predhodno opredeljen, kar je izredno resno. Kardinal George Pell je to obsodil v svojem času, kardinal Joseph Zen pa nedavno.
Že samo dejstvo, da je papež prisiljen reči, da ne želi spremeniti Cerkve v demokracijo, razkriva resen problem, ki ga je mogoče rešiti le s spremembo same strukture sinode, ne le z njenim imenom. Stvari se ne morejo spremeniti z nominalistično rešitvijo, ki temelji na brezbožnem in uničujočem pragmatizmu. Ne smemo namreč pozabiti, da je sinoda o sinodalnosti predvsem praksa, kakor je bilo večkrat izpostavljeno na tej in na drugih spletnih straneh. Sinodalnost temelji na izkrivljenem pojmu sensus fidei, ki je značilnost kardinala Maria Grecha, generalnega sekretarja Sinode škofov, ki ga je, podobno kot Frančišek, večkrat uporabil za utemeljitev procesa.
Treba je priznati, da je sinoda ustvarila duha in miselnost, ki sta omogočila in upravičila najbolj katastrofalne odločitve pokojnega papeža. Tako je Fiducia Supplicans najprej odgovorila na potrebe, ki jih je sinodalno izrazil sensus fidei. Želja po redefiniciji sinode, brez spreminjanja njenega bistva, mehanizmov in notranje dinamike, kaže na željo, da bi jo rešili pred kritikami, s katerimi se sooča.
To je najslabša usluga, ki jo lahko naredimo Cerkvi. Upajmo, da bo to pravočasno spoznal tisti, ki zdaj drži krmilo Petrove ladje v svojih rokah.
Viri: Avvenire/InfoCatolica/Vatican News – FSSPX.Actualités
Slika 1: X / Vatican News, uradna fotografija papeža Leona XIV.
Slika 2: collegeofcardinalsreport.com
