Iz okrožnice Ingruentium malorum (O bližajočih se zlih) o molitvi rožnega venca z dne 15. septembra 1951 papeža Pija XII.:
»Z radostnim pričakovanjem in novim upanjem gledamo na ponovni prihod oktobra. Pobožna navada je, da verniki v tem času pogosteje prihajajo v cerkve, da bi s pomočjo svetega rožnega venca molili k Mariji.
Naša želja je, spoštovani bratje, da se ta molitev letos opravlja s še večjo vnemo, kot to narekuje naraščajoča stiska. Saj predobro vemo, kako učinkovita in močna je ta molitev, da prikliče materinsko pomoč Presvete Device.
In čeprav ta molitev zagotovo ni edino sredstvo za pridobitev te pomoči, menimo, da je molitev rožnega venca k Mariji najboljše in najučinkovitejše sredstvo za to; to nam namreč narekuje tudi njen bolj nebeški kot zemeljski izvor ter njena najgloblja narava.
Bistvo molitve rožnega venca
Ali obstajajo molitve, ki se kot cvetke bolje in lepše vijejo v skrivnostni venec kot pa Gospodova molitev in angelski pozdrav? Če k ustnim molitvam dodamo še premišljevanje svetih skrivnostih, se pojavi še ena velika prednost, namreč da vsi, tudi najpreprostejši in najmanj izobraženi ljudje v njej najdejo enostavno sredstvo za povečanje in ohranjanje svoje vere.
S pogostim premišljevanjem skrivnosti duše neopazno začutijo moč, ki je v njih, in se postopoma popolnoma prežemajo z njo; upanje na nadnaravne dobrine se izredno okrepi; močno in hkrati nežno nas spodbuja, da sledimo stopinjam Kristusa in njegove matere. Molitev ima, s ponavljanjem vedno enakih formul, daleč od tega, da bi bila neplodna in dolgočasna, nasprotno, kakor nas uči izkušnja, čudovito moč, da molivcu vliva zaupanje in nežno vpliva na materinsko srce Marije…«
—————————— —————————–
Koliko je rožni venec pomenil našim prednikom, nam lahko približa zgodba iz Južne Tirolske iz začetka 20. stoletja: otroci bi se raje odpovedali večerji, kot pa molitvi rožnega venca!
ROŽNI VENEC
Ko se je stemnilo, nas niso več pustili iz hiše. Nismo niti imeli posebne želje, da bi se sami potepali zunaj. Le mrak nas je za nekaj časa privabil v polvidni in pol nevidni svet. Noč pa je bila za nas otroke polna strahov in iskali smo zatočišče pred njo. Včasih smo seveda sedeli na klopi pred vrati in tekmovali v štetju vzhajajočih zvezd, dokler nismo izčrpali vseh številk. Sive krilne kože netopirjev, ki so zdaj švigale nad streho, smo čutili v očeh s skoraj hladno grozo. Tako odvratni so nam bila ta strašljiva, omamljajoča bitja. Sestre so se jih bale, ker so govorili, da se obesijo na dekliške kite, od koder jih ni mogoče več odstraniti. Nebo se je prebudilo s svojimi zvezdami in zemlja je utihnila. V otroštvu si brez rožnega venca nisem mogel predstavljati blaženega doma.
Prepletal je naša mlada leta s svojimi vzvišenimi skrivnostmi, katerih globoki pomen smo le nepopolno razumeli. Čeprav so se nam številne zdravamarije zdele neskončne, spremljale pa so jih naše žal pogosto zemeljske misli, smo vendarle čutili, da je bilo z večernim rožnim vencem opravljeno dnevno delo odraslih in končana igra otrok. Spadal je med blagoslovljeno hišno opremo. Tako je bilo takrat med kmečkim prebivalstvom in bilo je to čisto obdobje, ki je trdno korakalo skozi doline domovine.
Spominjam se dveh ogromnih rožnih vencev v niši okna v hiši na dvorišču dedka, poleg izrezljane glave kozoroga. Velike, črno-rjave lesene kroglice so bile nanizane na konopno vrvico. Lahko si jih premikal sem ter tja, kakor na računskem stroju v šoli. Koliko zdravamarij so preštele! Koliko rok, ožuljenih od dela, prežetih z mladostno energijo in otrdelih od starosti, jih je prebiralo! Vidim se, kako klečim ob dedku, ki je molil. Bil je na smrt utrujen, njegova siva glava je kimala in kimala, glas se je izgubljal in rožni venec je od časa do časa prenehal ropotati. Takrat sem v okenskem steklu, za katerim je bila lesena polica izvlečena iz predala, opazoval njegovo senčno podobo. Iz cerkve so cvrčali črički. Predenje tet je brnelo. Bil sem edini svetel glas v veliki, komajda osvetljeni sobi.
Prvi rožni venec so nam, kot je bilo običajno, podarili botri že dolgo pred začetkom šole. S temi rdečimi in zelenimi steklenimi kroglami, ki so bile s preprosto žico tako tesno povezane, da smo mednje komaj lahko vtaknili prstke, smo se bahali, kot da bi bile dragulji, podobni tistim v monštranci; drugače nismo poznali nobenih, razen morda rdeče zvezdice ali modra očesa v srebrnem obroču. Te »Patterlen«, kot smo jih imenovali, smo nosili v žepih hlač, kjer so se skoraj nerazdružljivo zapletle z drugimi stvarmi, ki niso bile primerne za njihovo posvečenost, s starimi urnimi kolesci, samostojno ulitimi svinčenimi udarnimi obroči in kroglicami iz vrvi. Osvoboditi zapletene stvari je bilo pravo preizkušanje potrpljenja. Če se je en člen zlomil, smo verigo ponovno povezali z nitko. Včasih se je pri tem izgubila ena ali druga jagoda, tako da posamezne vrstice niso več imele lepe desetke. Naše sanje so bile srebrni rožni venec z biseri. Tudi tisti, ki so jih imele kmetice v cerkvi, z svetinjicami, križci ali blagoslovljenimi medaljicami, so nam bili všeč. Jagode očenaša so imele okrasne kapice, v vrsti drugih pa je veselo viselo srebrno srce ali srebrna ploščica s podobo Marije iz Weißensteina ali Trenserja. To prepletanje je lepo zvonilo. Kako so kmetice znale okrasiti svoje roke s kraljevskim venčkom.
Naše sanje o biserih so nato za dolgo potonile, ker nam je učitelj, ki se je udeležil prvega tirolskega romanja v Sveto deželo, prinesel rožne venčke iz Jeruzalema. Iz kakšnega materiala so bile rdečerjave, podolgovate jagode, nismo nikdar izvedeli. Izžarevale so vonj, ki nam je bil popolnoma tuj. S spoštovanjem smo občudovali te rožne venčke in jih nikoli nismo pomešali med zmedeno vsebino naših torb. Kaj vse je viselo na njih! Prišli so čez veliko morje, iz tujega dela sveta in iz drugega sveta, ki smo ga poznali samo iz Svetega pisma. Ker so bili blagoslovljeni v Betlehemu, Nazaretu ali Jeruzalemu, smo jagode obračali sem ter tja, kot da bi morale odražati te vzvišene kraje. Zdaj so izgubljeni. Ne vemo, kdaj, kje in kako so nam ušli iz rok. Toda tisto, kar je na njih vzklilo kot cvetovi otroške pobožnosti, bo za nas ostalo večno.
V naši dolini ni bilo hiše ali kmetije, kjer bi se zvečer ne molilo rožnega venca. Videli smo ljudi, ki so klečali na klopeh v sobah, ob oknih. Nasmehnili so se in pomahali mimoidočim v pozdrav. Slišali so se svetli in globoki glasovi, ki so se od časa do časa močno prepletali. Če je v sobo vstopil sosed, znanec ali sorodnik, je tudi on pokleknil, saj kmet zaradi tega ni prekinil molitve. Mnoge kmetije so na koncu dodale še svoje prošnje po starih običajih. Šele potem je vsakdo obesil svoj rožni venec na žebelj ob okenski niši. Nato so se začele igre in zabava, pletenje in krpanje, branje in pripovedovanje v dimu gorečih pip in smehu otrok, ki niso hoteli v posteljo. Črnogozdka je mirno tiktakala. Kmet je prižgal svetilko in pogledal v hlev. To je bil zadnji obhod po kmetiji, morda še tisti do mlina. Pred leti, kot se poroča, so ljudje zaradi zaobljube že ob treh zjutraj molili rožni venec, ko je zazvonilo »Zu Tage«. To molitev so imenovali »Zu Tage«, ker v davnih časih sonce ni hotelo več vziti.
Mi fantje smo se doma razporedili ob rožnem vencu ob oknih dnevne sobe. Častna mesta ob očetu so pripadala najmlajšim. Sestre so ostale ob materi pred pečjo. Naša okna so gledala na ulico. Nasproti se je na sončni strani dvigal gozdnati Bloßenberg z travnatim pobočjem ob vznožju in pasom polja kmetije okoli sredine. Zgoraj se je končal v Wagnerju, katerega greben je proti nebu izgledal kot ukrivljen hrbet ogromne živali. Na levi je bleščal Trippachkees. Ta pogled tja je bil zvečer tako lep. Travnik je sijal kot žamet, gozd je bil črn od gostote, bela je bila cerkvica na kmetiji in rdečkasta gora, dokler ni zbledela in postala siva. Ne čudite se, da smo pred takšnim prizorom pogosto le še ponavljali molitve. Prebroditi je bilo treba marsikatero težko preizkušnjo. Najprej je bilo treba pomiriti naše razgrete duše, ki so jih razburili dnevni dogodki, in se upreti sladkemu spanju, saj smo bili utrujeni do onemoglosti. Ko se je v nas vrnila prava razpoloženost, je po cesti tam daleč zagotovo peljal voz med Ave Maria ali pa je zajček poskakoval iz gozda proti Kleefeldu in se nam pridružil v radostni skrivnosti. Pri odprtem oknu smo slišali klic sove, kot tudi oddaljeno škripanje gozdnega mlina. Ti vmesni dogodki so sicer minili hitro, vendar je en pojav ostal navzoč med celotno molitvijo. To je bilo spuščanje mesečine z Bloßenberga v dolino. Same lune nisem videl. Stala je na vzhodu. Njen sijaj je iz teme noči izluščil goro. Zgoraj so sijale skalnate gore, Kees in pobočja Wagnerja. Vedno večje površine gozda so se potopile v tekoče srebro. Vedno globlje se je spuščal plašč senc. Bil sem popolnoma potopljen v to čudovito spreminjajočo se sliko. Marija je med naraščanjem nebeške svetlobe in upadanjem moje pobožnosti našla pravo ravnovesje zame.
Ker nismo bili vsi vzorni fantje v vseh stvareh, me vprašajo, ali smo radi molili. Glejte, bolj bi nam manjkal rožni venec kot večerja.
Tiha molitvena ura, v kateri se je pobožni glas ljudstva vzpenjal k Bogu! Pri nas doma ga je večinoma spremljalo nežno zibanje zibelke. Rožni venec mojega otroštva je zajemal bolj blagoslovljen čas in mirnejšo deželo.
Iz: Marienlob und Gloriasang (Hvalnica Mariji in slavospev) Josepha Georga Oberkoflerja
Vir: fsspx.at
