Spletna stran FSSPX.News predstavlja teološko oceno papeževanja papeža Frančiška, ki bo objavljena v šestih delih. Celotno besedilo bo na voljo v obliki PDF datoteke, ko bo objavljen zadnji del.
2. Usmiljenje: gonilna sila pastoralne in doktrinarne reforme Cerkve
V središču papeževanja Frančiška leži ključna beseda, pravi interpretativni vodnik: pojem usmiljenja. To je hkrati središče njegove teologije, gonilna sila njegovih reform in rdeča nit, ki povezuje njegove najpomembnejše pobude.
Ta osrednja vloga je potrjena v njegovi spodbudi iz leta 2013 Evangelii Gaudium, ki jo je opisal kot »programsko11«.
V njej predstavlja svoj projekt »misijonske preobrazbe Cerkve«,12 to je globoko spreobrnjenje, ne le njenih struktur, ampak tudi načina, kako se pozicionira v svetu in razume svoje poslanstvo. »Srce evangelija«,13 pojasnjuje, je usmiljenje, ki ga je sveti Tomaž Akvinski opredelil kot »največjo od vseh vrlin, kar zadeva zunanja dejanja«.14
Ta pogled se potem v celoti razvije z izrednim jubilejem usmiljenja.15 V buli Misericordiæ vultus Frančišek opredeli njegov splošni okvir in ga izrecno poveže z Drugim vatikanskim koncilom, katerega petdeseto obletnico je obeležil z izbiro 8. decembra za začetek jubileja.
2.1 V koncilskih virih: okrnjeno usmiljenje
V svoji buli o razglasitvi jubileja Frančišek navaja dva ključna govora Drugega vatikanskega koncila: govor Janeza XXIII. ob odprtju, v katerem je Cerkev pozval, naj namesto »orožja strogosti« prednostno izbere »zdravilo usmiljenja«,16 in govor Pavla VI. ob zaključku, v katerem je v priliki o usmiljenem Samarijanu videl »vzorec duhovnosti koncila«.
S tem, ko usmiljenje na tak način poveže z Drugim vatikanskim koncilom, mu Frančišek daje poseben značaj, ki je globoko povezan s koncilskim pastoralnim pristopom odprtosti do sveta:
- Kristusa predstavi predvsem kot znamenje Očetove ljubezni in sočutja – pozoren je do revnih, bolnih, izključenih … Vendar pa pozabi pokazati ga kot Resnico in Luč sveta, tistega, ki zdravi predvsem tako, da na rane nevednosti in zavračanja Boga vliva balzam razodete resnice. Prvo usmiljenje, ki ga prinaša učlovečena Beseda, je namreč prav zveličavna luč.
- .Nazadnje, bridkosti, ki jih poudarja Frančišek, so predvsem materialne: revščina, korupcija, kriminal.19 Rane nadnaravnega reda – greh kot zavračanje Boga – so razkrite veliko manj jasno. Tako se usmiljenje osredotoča na zdravljenje zemeljskih bridkosti, duhovno zdravljenje duš pa ostaja v senci.
Te različne opustitve neizogibno vodijo k globoki redefiniciji poslanstva Cerkve: skozi to okrnjeno usmiljenje smo resnično priča »misijonski preobrazbi Cerkve«.
2.2 Redefinirano poslanstvo: od zveličanja duš do človeškega napredka
V Evangelii Gaudium Frančišek opisuje »avtentičen in celovit pomen poslanstva evangelizacije:20 vsi kristjani […] so poklicani, da se zavzemajo za gradnjo boljšega sveta«.21 Ta formulacija izraža resnično teološko spremembo. Glavni cilj poslanstva Cerkve ni več večno zveličanje duš, temveč preoblikovanje družbenih in političnih struktur. Romano Amerio govori o „sekundarnem krščanstvu“: o pastoralnem pristopu, ločenem od nadnaravnega reda in osredotočenem izključno na antropološke in družbene potrebe.
Frančišek pojasnjuje, da mora Cerkev spodbujati celovitost človeške osebe v gospodarski, socialni in kulturni dimenziji. Pastirji so poklicani, da posredujejo v vseh zadevah, ki zadevajo družbeno življenje,22 in ta skrb mora biti usmerjena predvsem k najrevnejšim.23 Na ta način Cerkev postane verodostojna navzočnost v očeh sveta, zavezana miru, okolju in zaščiti človekovih in državljanskih pravic.24
Upoštevajo se ne le individualne potrebe, ampak tudi potrebe družb: »mir ne temelji le na spoštovanju človekovih pravic, ampak tudi na spoštovanju pravic narodov«.25 Zato je treba ponovno premisliti »zlasti tista področja in vidike življenja, ki so povezana z družbenim redom in prizadevanjem za skupno dobro«,26 ker »neenakost je korenina družbenih težav«.27
Čeprav so nekateri ukrepi Cerkve v zvezi s časnim redom povsem legitimni, so tu omejeni na povsem naravni vpliv, brez kakršne koli transcendentne razsežnosti. Brez izrecne odpovedi svojemu poslanstvu posvečevanja koncilska Cerkev v bistvu prevzame prav tisti namen, ki je lasten državi. Ta postopna sprememba globoko spreminja njene prednostne naloge in njen položaj v svetu. V nepričakovanem zgodovinskem preobratu se obnovi zveza med Cerkvijo in državo. Toda ta zveza nima nič skupnega s tisto, ki je zaznamovala krščanstvo v preteklih stoletjih, ko je temeljila na harmoniji dveh mečev: zdaj je njeno načelo in temelj sekularizem sam.
Frančišek to vizijo še dodatno razširi, tako da jo postavi pod okrilje ekumenizma: »Obstaja vidik usmiljenja, ki presega meje Cerkve. Povezuje nas z judovstvom in islamom, ki oba štejeta usmiljenje za eno najpomembnejših lastnosti Boga«.28 Na ta način usmiljenje postane načelo univerzalne edinosti, ki sega onkraj same krščanske vere. Tako je dosežena »misijonska preobrazba«: od zdaj naprej se »usmiljena« Cerkev ne usmili več duš, ki ležijo »v senci smrti«, niti jim ne skuša pridigati o učlovečeni Resnici, Jezusu Kristusu. Frančiškovo usmiljenje ima drugačen cilj: »da bo to jubilejno leto, v katerem slavimo Božje usmiljenje, spodbudilo srečanje s temi verstvi in z drugimi plemenitimi verskimi izročili; da nas bo odprlo za še bolj goreč dialog, da se bomo bolje spoznali in razumeli«.29
2.3 Nova mistika, ki spremlja reformo
Kardinal Óscar Rodríguez Maradiaga,30 tesen papežev svetovalec, dobro povzema to dinamiko. V predavanju z naslovom »Cerkev usmiljenja s papežem Frančiškom« pojasnjuje, da je Drugi vatikanski koncil sicer uvedel institucionalne reforme, vendar so bile te brez duhovne preobrazbe nezadostne:
»Vsaka sprememba v Cerkvi na koncu zahteva premislek o obnovi vzgibov, ki jih navdihujejo nove možnosti. Strukturna in funkcionalna prenova Cerkve zahteva prenovo njene mistične razsežnosti. [Zdaj je vir tega misticizma] veter, ki poganja jadra Cerkve proti odprtemu morju njene globoke in popolne prenove, usmiljenje.«
Ta novi misticizem se izraža po konkretnih dejanjih. Sinoda o družini je na primer utrla pot bolj prilagodljivemu pastoralnemu pristopu do ločenih in ponovno poročenih oseb. Po mnenju Maradiage: »Dejstvo, da so družine razpadle in se ponovno sestavile, ni ovira za polno sodelovanje v življenju Cerkve. Zakramentalno obhajilo ni edina pot […] vsak kristjan, ki se je ponovno poročil, je lahko polnopravni kristjan, njegov dom pa lahko postane tudi kraj, kjer pričuje za Božjo ljubezen.«
Že leta 2014 je kardinal Walter Kasper zastavil to vprašanje: »Kako lahko Cerkev v svojem pastoralnem delovanju do razvezanih in ponovno poročenih oseb postane znamenje nerazvezljive vezi med zvestobo in usmiljenjem?«31 Ta razmišljanja ponazarjajo globoko spremembo: nauk se več ne pojmuje kot fiksni okvir, ampak kot vir, ki ga je treba v imenu usmiljenja razlagati glede na okoliščine. Frančišek sam to izraža z izrazito podobo: nauk se ne sme uporabljati kot »kamenje za obmetavanje«.
2.4 Konkreten primer: Fiducia supplicans
Ta logika najde izrazit primer v izjavi Fiducia supplicans z dne 18. decembra 2023, ki v imenu sprejemanja in usmiljenja dovoljuje nebogoslužni blagoslov homoseksualnih parov. To ni osamljeno dejanje. Frančišek je že kot kardinal zagovarjal idejo civilne zveze za istospolne pare.
Tu gre še korak dlje: usmiljenje odstranjuje doktrinarne ovire, ki bi mogle nasprotovati vključevanju posameznikov v vključujočo Cerkev. Tako razumljeno usmiljenje deluje kot razpuščajoče načelo, ki postopoma odpravlja vsako normativno razsežnost moralnega in dogmatičnega nauka. Pripravlja teren za horizontalno, zemeljsko edinost, ki se ne osredotoča na razodeto resnico, ampak na univerzalno bratstvo.
Po usmiljenju Frančišek Cerkvi daje novo duhovno gonilo. Potem ko je narode opredelil kot teološki locus in kolektivne udeležence v zgodovini, zdaj ponuja pastoralno načelo, ki jim omogoča, da se zberejo, ne da bi jim vsiljeval presežno resnico. Ta dinamika naravno odpira tretjo glavno os njegovega pontifikata: univerzalno bratstvo, končno obzorje njegovega projekta.
- 11 Evangelii Gaudium, n. 25.
- 12 Prav tam, 1. poglavje.
- 13 Prav tam, 3. poglavje.
- 14 Prav tam, št. 37.
- 15 Od 8. decembra 2015 do 20. novembra 2016.
- 16 Uvodni nagovor Drugega vatikanskega ekumenskega koncila, Gaudet Mater Ecclesia, 11. oktober 1962.
- 17 Misericordiæ vultus, št.14.
- 18 Pridiga št. 169, 11.13
- 19 Prim. Misericordiæ vultus, št. 19.
- 20 Evangelii Gaudium, št.176.
- 21 Prav tam, št. 183.
- 22 Prav tam, št. 187.
- 23 Prav tam, št. 190.
- 24 Prav tam, št. 65.
- 25 Papeški svet za pravičnost in mir, Kompendij socialnega nauka Cerkve, št. 157, v Evangelii Gaudium, št. 190.
- 26 Janez Pavel II., Posinodalna apostolska spodbuda Ecclesia in America, 22. januar 1999, št. 27, v Evangelii Gaudium, št. 182.
- 27 Evangelii Gaudium, št.202.
- 28 Misericordiæ vultus, št. 23.
- 29 Prav tam.
- 30 Nadškof Tegucigalpe, glavnega mesta Hondurasa, od leta 1993 do 2023, in kardinal od leta 2001.
- 31 Kardinal Walter Kasper, L’Évangile de la famille, Les éditions du Cerf, Pariz, 2014, str. 55.
Vir: Generalna hiša – FSSPX.News
Slika: Banque d’Images Alamy
