Spletna stran FSSPX.News predstavlja teološko oceno papeževanja papeža Frančiška, ki bo objavljena v šestih delih. Celotno besedilo bo na voljo v obliki PDF datoteke, ko bo objavljen zadnji del.
4. Celostna ekologija: konkretni izraz univerzalnega bratstva
Ekologija je ena od glavnih tem papeževanja Frančiška. Sistematično je bila predstavljena v okrožnici Laudato si’, objavljeni 18. junija 2015, in je del širše vizije, ki jo Frančišek imenuje »celostna ekologija«.
Ta koncept ni omejen le na varstvo narave, ampak zajema družbene, ekonomske in kulturne razsežnosti človeškega življenja. Celostna ekologija je predstavljena kot globalni odgovor na sedanjo krizo in kot konkretno področje, na katerem se lahko uresničuje univerzalno bratstvo. V tem smislu predstavlja praktično izvajanje projekta, opisanega v Fratelli tutti in dokumentu iz Abu Dhabija.
4.1 Ob splošnem neuspehu, ekologija onkraj narave
Frančišek izhaja iz mračne ugotovitve: sodobni svet doživlja globoko krizo. Znanstveni napredek in gospodarsko rast, daleč od tega, da bi zagotavljala resnično blaginjo, spremljajo resna neravnovesja. Tehnologija in finance prevladujejo v politiki, pri čemer ima zasledovanje takojšnjega dobička prednost pred družbeno pravičnostjo in spoštovanjem stvarstva.41
V Laudato si’ opisuje svet, v katerem materialnega razvoja ni spremljal moralni napredek. Posledica tega je nebrzdano izkoriščanje naravnih virov, razširjeno onesnaževanje, izginjanje živalskih in rastlinskih vrst ter predvsem povečevanje neenakosti med bogatimi in revnimi.42
Za Frančiška je ta kriza globalna: vpliva tako na planet kot na človeške družbe. Razkriva sočasno degradacijo okolja in družbenega življenja, kar povzame z izrazom »vse je povezano«.43 Ekološka kriza in družbena kriza sta dve plati istega neravnovesja. Rešitev je torej integralna ekologija.
V klasičnem pomenu izraz »ekologija« v prvi vrsti pomeni študij odnosov med živimi bitji in njihovim okoljem. Frančišek prevzame to definicijo, vendar ji doda posebno človeško dimenzijo: integralna ekologija zajema način, kako ljudje organizirajo svoje življenje, svoja mesta, svojo ekonomijo, svojo kulturo in svoje družbene odnose.44
Zato ekološko vprašanje ni omejeno na zaščito gozdov ali oceanov. Zadeva tudi prostorsko načrtovanje, delovne pogoje, uporabo tehnologij in, na splošno, vse, kar sestavlja kolektivno človeško življenje. V tem smislu integralna ekologija predstavlja poskus sinteze humanističnih in družboslovnih ved. Zajema politiko, sociologijo, ekonomijo, kulturo in ekologijo v strogo znanstvenem smislu. Frančišek želi predlagati globalno in celostno vizijo človeštva v njegovem okolju.45
Ta projekt spominja na nekatere moderne filozofije, kot je pozitivizem Augusta Comta, ki je sociologijo obravnaval kot vrhunec vseh znanosti. Podobno se Frančišku integralna ekologija zdi vrhunec univerzalnega razmišljanja o človeškem položaju in mestu človeštva v svetu.
4.2 Prioriteta za revne in globalno upravljanje
V središču Laudato si’ je temeljna nujnost: zaščita revnih. Frančišek poudarja tesno povezavo med ekološkim propadanjem in družbeno nepravičnostjo. Prve žrtve okoljskega propadanja so namreč najbolj ranljive skupine prebivalstva – tisti, ki živijo v prekomerno izkoriščenih ali onesnaženih regijah ali so izpostavljeni naravnim nesrečam. Govori celo o »ekološkem dolgu«, ki so ga bogate države nabrale do revnejših držav.46
Ta dolg ni omejen na plenjenje naravnih virov, ampak zajema tudi družbene in ekonomske posledice globalizacije. Zato se pojavita dve prednostni nalogi: prednostna izbira za revne – načelo, ki izhaja iz družbenega nauka Cerkve – razširjena na globalno dimenzijo;47 in temeljit pregled razvojnih modelov, namenjen zmanjšanju porabe neobnovljivih virov energije in spodbujanju bolj zmernega življenjskega sloga.
Frančišek tako poziva k znatnemu omejevanju porabe virov,48 da bi ohranili planet za prihodnje generacije. To ekološko retoriko spremlja moralni in družbeni diskurz o pravičnosti in solidarnosti.
Da bi te spremembe postale mogoče, Frančišek meni, da so potrebne strukture, ki so sposobne izvrševati odločitve na globalni ravni. Nanaša se na „krepitev mednarodnih institucij“, ki imajo pristojnosti za resnično reguliranje in sankcioniranje.49
Ta zamisel presega zgolj sodelovanje med državami. Vključuje obstoj globalnega upravljanja, ki je sposobno usklajevati prizadevanja, določati skupne standarde in prisiliti gospodarske akterje, da spoštujejo pravila. Frančišek se tako izreka za večjo politično integracijo, v kateri države del svoje suverenosti prenesejo na mednarodne organizacije.
Takšna usmeritev je v skladu z njegovo vizijo univerzalnega bratstva, v kateri je na politični ravni stremel k ustvarjanju globalnih struktur. V praksi ekologija postane arena, v kateri se to bratstvo lahko uresničuje in gradi: ekološka kriza se uporablja kot vzvod za spodbujanje globalne enotnosti. Zaščita planeta tako postane tako izgovor kot tudi gonilna sila projekta politične in socialne integracije na univerzalni ravni.
Zato celostna ekologija ni omejena na zaščito narave, ampak postane orodje za globalno povezanost. Medtem ko mobilizira vest okoli skupnega cilja – zaščite planeta –, omogoča narodom, kulturam in religijam, da se združijo na podlagi, ki bi jim sicer manjkala. S tega vidika ekologija predstavlja konkreten izraz univerzalnega bratstva. Ponuja združevalni projekt, ki je sposoben združiti človeštvo v skupnem delovanju.
4.3 Ekološka preobrazba: nova duhovnost
Vendar se Frančišek ne omejuje na predlaganje tehničnih ali političnih ukrepov. Poziva tudi k pravi „ekološki preobrazbi”. Ta preobrazba vključuje notranjo spremembo, preoblikovanje miselnosti in vedenja.50 To se kaže v zavedanju naše medsebojne odvisnosti z vsemi živimi bitji, sprejetju skromnega in okolju prijaznega načina življenja ter sodelovanju v ekološkem državljanstvu, ki vsakega posameznika zavezuje k skupnemu prizadevanju.
V Laudato si’ Frančišek celo predstavlja ekološki pristop kot intenzivno duhovno izkušnjo. Skrb za naravo postane dejanje ljubezni in usmiljenja, način komuniciranja s stvarstvom in združevanja z drugimi ljudmi.51 Ta duhovnost v veliki meri temelji na naturalističnem pogledu na človeka. Cilj ni več toliko povzdigniti dušo k Bogu, kot pa se počutiti povezanega z Zemljo in drugimi bitji. Ta pristop dosega vrhunec v podobi »skupnega doma« in v nekaterih simboličnih referencah, kot je uporaba jezika sv. Frančiška Asiškega, ki se nanaša na »našo sestro Zemljo« ali »Mater Zemljo«.52
Takšna duhovnost se izkaže za zelo nevarno: s poudarkom na naravi in imanenci se pomika v smeri implicitnega panteizma, v katerem se Bog združi s stvarstvom. Sinoda o Amazoniji in epizoda Pachamame sta jasno ponazorili to nevarnost, saj sta povzročili obrede, ki so bili vsaj dvoumni, če ne celo malikovalski.
Končno, ta »ekološka spreobrnitev« ni omejena na spremembo življenjskega sloga: predlaga novo obliko duhovnosti in dejansko novo vizijo sveta. Človek ni več videti predvsem kot bitje, poklicano, da se povzdigne k svojemu Stvarniku, ampak kot eden od elementov v večji celoti narave. Občestvo z Bogom je nadomeščeno z horizontalnim občestvom s stvarstvom, doživetim v imanenci, in poslanstvo Cerkve se združi z ohranjanjem zemeljskega ravnovesja.
Vendar pa mora Frančišek, potem ko je na novo opredelil obzorje Cerkve (univerzalno bratstvo) in njeno področje delovanja (celostna ekologija), še vedno predlagati metodo za izvajanje tega projekta znotraj same Cerkve. To je naloga sinodalnosti, katere cilj je preoblikovati strukturo Cerkve in jo prilagoditi novi misiji in ekološkim izzivom.
- 41Prim. Laudato si’, n. 18, 54, 56.
- 42Ibid., n. 20-22, 48.
- 43Ibid., n. 70, 91, 117.
- 44Ibid., n. 137-139.
- 45Ibid., n. 141-142.
- 46Ibid., n. 48-52.
- 47Ibid., n. 158.
- 48Ibid., n. 192.
- 49Ibid., n. 175.
- 50Ibid., n. 216-220.
- 51Ibid., n. 233-242.
- 52Ibid., n. 1.
Vir: General House – FSSPX.News
Slika: Banque d’Images Alamy
