Misli o mesecu vseh svetih in vernih duš v novembru
Spoštovani bratje, častiti bratje in sestre v redovništvu, dragi verniki, prijatelji in dobrotniki!
Svetniki so pravi Božji služabniki! Vsi ljudje dejanj razumejo in cenijo, kaj je to služenje, služenje Bogu in služenje človeku. To je bilo povsem v skladu s katoliško kulturo delovanja 20. stoletja, in včasih, zlasti v sodobni duhovnosti, pomislimo na aktivne redove v šolah in v zdravstveni negi, katerih ustanovitelji pa so gledali precej globlje in veliko bolj celovito razumeli krščansko življenje, pomislimo na primer na velikega svetnika Vincencija Pavelskega ali svetega Janeza Boska. Svetniki so bili vseeno malo, a vendarle bistveno drugačni.
Stvarstvo in naš cilj
Če jasno rečemo, da je končni cilj našega življenja slaviti Boga, se mnogi znajdejo v zadregi. Saj so služenje in požrtvovalnost vendarle dejanja, dela, prizadevanja, merljiva, preverljiva dejanja, medtem ko nam je slaviti čisto Boga, češčenje in petje postalo tako tuje, ker se nam zdi neuporabno in neučinkovito. Ne čutimo te potrebe, Bog pa tudi tega ne potrebuje. Kako bi lahko kaj dodali njegovi veličini in slavi? Bog v bistvu še manj potrebuje naša dela, kaj bi mu lahko ponudili, česar nam ni že dal in vnaprej položil v nas? In vendar – kakšen smisel ima vse stvarstvo, če ne za spoznavanje neizčrpne Božje ljubezni, ki je iz nič ustvarila vse?
Kaj je vsako bitje, če ne neznatna glasbena nota kozmične simfonije Božjega veličastva?
Nismo na tem svetu samo zato, da nekaj dosežemo, temveč zgolj zato, da odsevamo njegovo luč, da odkrivamo lepoto, dobroto in resnico Boga – vsak na svojem malem področju. Mi smo tu, preprosto zato, da živimo od njega, v njem in po njem, kratko ali dolgo, uspešno ali skromno, da nosimo breme časa, da prevzamemo križ svoje lastne slabosti in prepustimo njemu svojo usodo, njemu, Stvarniku, pravemu Ljubitelju, Odrešeniku, da se ne izpolni naše borno delo, ampak delo večne modrosti in neskončne dobrote Boga. Vrniti se moramo k temu pristnemu ravnovesju med kontemplativnim in aktivnim življenjem. Sv. Ignacij Lojolski nam v svojih duhovnih vajah daje pravi program, pravo načelo in temelj.
Krščansko življenje in izžarevanje resničnega miru
Ker je Kristus odsev Očeta, neomadeževana luč njegove luči in hkrati popolni Človek, slavi Očeta, kakor tega ne more delati nobeno ustvarjeno bitje. Ker je prišel k nam in po posredovanju svojega Duha živi in deluje v nas, moramo razumeti, da če ostajamo na svojem mestu, izpolnjujemo svoje poklicne dolžnosti in vsakodnevne naloge ter čim bolj ljubeznivo ravnamo in služimo bližnjemu v družini, na poklicnem in družbenem področju, slavimo Boga v Kristusu, po Kristusu in s Kristusom, tudi brez vzvišenih misli, brez posebnih dosežkov, brez izjemnih dejanj. Tedaj bo tudi naše življenje posedovalo mir in bo izžarevalo mir, mir Kristusa samega, ki prebiva v nas. Tedaj bomo postali mirni in miroljubni ljudje, namesto obsedenih ambicioznih ljudi v zunanjem in notranjem življenju, namesto napetih obvladovalcev situacij in zgodovine. Kajti junaki tega sveta se kmalu utrudijo in so v bistvu vedno le neuspešni, in načeloma bolj motijo delo vsemogočnega Boga.
Zdravilo za naš čas
Če želimo v vsakdanjem življenju slaviti Boga, ga hvaliti in ljubiti, to prinaša živahnost in globoko notranjo mirnost, kar je posredno najboljše zdravilo za naš tako vročični, bolni čas. Kdor zaupa smisel lastnega obstoja Bogu, mu zaupa celotno življenje in opusti to bolno »željo po vsem«, spozna dragocenost vsakega minljivega trenutka. Takrat se zaljubimo v življenje in vemo, da je naše vsakdanje delovanje resnično, čeprav nevidno poveličevanje Boga, čista lepota brez razloga, kakršna je lepota Device Marije, skrite vrtnice, v kateri ima Bog svoje zadovoljstvo. Stopimo vsi na njeno preprosto pot in z njeno pomočjo hodimo do konca!
Božje zmagoslavje in svetniki
Ob vsakoletnem prazniku vseh svetih in v mesecu novembru, ko se kristjan mora resno ukvarjati s poslednjimi stvarmi življenja, nam tradicionalna liturgija Cerkve, pogosto pod pogojem izgube svoje lastne notranjosti, prinaša eno najpomembnejših vsebin naše vere. Praznujemo pravo zmagoslavje, vendar ne v smislu posvetne zmage ali družbenega uspeha, ne kot v poganskem kultu junakov minljivega trenutka, ampak praznujemo Božje zmagoslavje, zmago večne lepote, dobrote in vsemogočnosti, ki preobraža vso našo revščino, zlobo in slabosti ter ustvarja popolnost neskončne množice ljudi.
Na dan vseh svetih praznujemo prav tiste, ki jih papež nikdar ni razglasil za svetnike, ki v svojem življenju nikdar niso storili čudežev in na katerih nihče v času njihovega zemeljskega življenja ni videl posebnih znakov popolnosti, ki morda sploh niso bili znani po svetosti, a so kljub temu, prečiščeni z nepojmljivo Božjo milostjo, iz tega mračnega časa prešli v večnost in v Božjo navzočnost. Ti pokojni in še neimenovani, ti, ki so morda nekoč sedeli z nami v isti šolski klopi, stali za isto stružnico ali klečali v isti cerkveni klopi, niso bili nič posebnega, vendar pa so v Bogu dokončno varni. Ti nekdanji sorodniki ali znanci, kasneje pozabljeni in zdaj rešeni, so tisti, o katerih govori Razodetje: In videl sem veliko množico, ki je nihče ni mogel prešteti, iz vseh narodov in rodov in narodov in jezikov. Stali so pred prestolom in pred Jagnjetom v belih oblačilih in s palmami v rokah in so glasno vzklikali: »Hvaljen bodi naš Bog, ki sedi na prestolu, in Jagnje!«
Bog dokonča svoje delo – poklicani k svetosti
Te svetnike, vse svetne, praznujemo 1. novembra, svetnike, ki nam dajejo pogum, v nas zbujajo odločnost, nam kažejo, da so nebesa dostopna tudi nam. Kajti za to Božje zmagoslavje, za to dokončanje njegovega dela, za to svetost smo bili vsi, brez izjeme, ustvarjeni in smo vsi poklicani, od večnosti določeni. Tako je naša končna usoda svetost! Če pa ne postanemo sveti, je bilo vse zaman. Ko gre za naš končni cilj, moramo postati veliko bolj praktični. Precej pogosteje bi morali premišljevati o svetosti, nebesih, gledanju Boga, z jasnim odražanjem v našem lastnem življenju. Kje smo trenutno? Kje je naše srce? Smo od zadnjega praznika vseh svetih postali bolj sveti? Zato z veseljem priporočam posebno duhovno vajo, ki je povsem v duhu sv. Ignacija Lojolskega: vsakodnevno izpraševanje vesti. Za to zadošča le nekaj minut! Vedno znova se vprašajmo: kje je moje srce? Kako spoštujem red ljubezni (Bog – bližnji – jaz)? In potem konkretna vprašanja o našem duhovnem napredku! Naj vam pri tem pomaga duhovnik, spovednik, saj smo prav za to tu kot duhovniki.
S svojim duhovniškim blagoslovom!
p. Johannes Regele
Jaidhof, 1. november 2025, praznik vseh svetih
