Ko se v teh dneh Slovenija pripravlja na referendum za ali proti zakonu o »prostovoljnem končanju življenja«, nekateri pa so predčasno že glasovali, gredo v to smer tudi v zahodni sosednji državi, Italiji, kjer so sicer sodišča že legalizirala asistirani samomor, a slednji še ni bil uzakonjen in reguliran.
Tam je sicer v preteklih dneh odmeval (kakor sicer povsod) samomor dvojčic Keßler, sicer vzhodnih Nemk, ki pa sta pustili močan pečat v italijanskeh zabavnem svetu, zlasti na televiziji. Pa bo kdo rekel, da zadeve niso povezane, vendar se moti, saj sta se dvojčici poslužili prav asistiranega samomora, torej sta se odločili za »prostovoljno končanje življenja«, in sicer na Bavarskem. Zanimivo, da je v Nemčiji stvar dovoljena, kakor še drugod, recimo v Avstriji, pod določenimi pogoji, vendar ta primer pričuje o zelo ohlapnih pogojih. Podobno namreč velja tudi za recimo Beneluks, pa vemo, kako enostavno se vse to dovoljuje, tudi za mladoletne in podobno.
Pri omenjenih dvojčicah namreč ni šlo za to, da bi imele neko strašno trpljenje, neko hudo trajno pohabljenost ali invalidnost, čeprav naj bi Ellen v oktobru imela lažji infarkt, ki pa ni pustil nekih posledic, počasi pa sta tudi začeli pešati in naj bi pričeli nekoliko izgubljati vonj, kar gre seveda pripisati njuni starosti – bili sta v 90. letu starosti, 89. rojstni dan pa sta praznovali 20. avgusta. Dejali sta, da nista hoteli postati odvisni od starostne oskrbe, kakor tudi, da želita umreti skupaj.
Italijanski katoliški profesor filozofije, mislec in pisec, Martino Mora, je bil zelo oster in je dejal, da je bila za njunim samomorom »samo arogantna in brezbožna želja po tem, da bi vse do konca bili bog samih sebe«. Isti avtor v svoji zadnji knjigi ‘Razkroj’ (‘Dissoluzione’) ravno govori o tem, kako svetu vlada ekonomicizem oz. materialno bogastvo, s tujko plutokracija (plutos = bogastvo, kratos = vladar).
Še en italijanski katoliški profesor filozofije, Matteo D’Amico, je v svojem nedavnem predavanju italijanskim stomatologom podal tudi ekonomske računice oskrbe, kjer je sploh izpostavil, da je najdražji prav zadnji mesec oskrbe pred smrtjo, ki nemalokrat stane kot vsa oskrba skupaj do tedaj. Opozoril je, da smo pač v ostareli družbi, ki tudi izumira, če pa vlada logika ekonomske računice, potem ni težko razumeti, da se tudi preračuna, kaj se, dobesedno, splača, kaj pa ne.
Vidimo torej, da gre vselej za teološko vprašanje, za vprašanje torej pogleda na svet, kjer seveda mesto Boga ne more ostati prazno. Pri dvojčicah Keßler je ena zanimivost v tem, da je bil Ellen dvajset let »partner« Umberto Orsini, ki je od leta 1969 milijonom ljudi, ne samo Italijanom, na televizijskem ekranu oznanjal naslednje: »Če Boga ni, je vse dovoljeno.« V televizijski uprizoritvi je namreč uprizarjal Ivana Karamazova, po katerem je Dostojevski pokazal, »najhujše skrajnosti modernega nihilizma«. Nekaj je slabitev krščanstva, Mora pa pravi, da živimo v času »krščanske nule«, ko, pravi, tudi neverni, ki so sposobni razumne in stvarne analize spoznavajo, da je to doba »absolutnega nihilizma«. Kategorijo je Mora dobil pri Emmanuelu Toddu, ki je »francoski zgodovinar in antropolog iz judovske družine, krščeni katoličan, a v bistvu agnostik«, slednji pa govori o tako imenovani »laični morali«, ki je še ne tako dolgo nazaj še bila, je vzdržala, a sedaj ni več tako.
Todd spoznava, »da lahko »sekularna morala« deluje v fazi »zombi krščanstva«, ko je religija v upadu, vendar še ni popolnoma izginila iz običajev in miselnosti«. Mora pravi, da se »takrat lahko etične rešitve Kanta ali Hegla zdijo smiselne«. Pa nadaljuje: »Toda ko Kristus popolnoma izgine z obzorja (celo z obzorja njegovih uradnih predstavnikov), se v polni meri uresniči prerokba najglobljega in zato največjega ruskega pisatelja v zgodovini: »Če Boga ni, je vse dovoljeno«. Ali nihilizem ali krščanstvo, Tertium non datur.« V Sloveniji smo imeli priložnost zaslediti navajanje Kanta v teh zadevah, navedek je bil, da je treba človeka obravnavati kot cilj in ne kot sredstvo, češ presojanje, kdo je vredno, da še živi in kdo ne, in sicer je to storil en predstavnik slovenske krščansko-demokratične stranke.
Poleg tega, da je zgrešeno, saj je za krščansko pojmovanje človek kot bližnji lahko kvečjemu vmesni cilj, da pridemo do večnega cilja, Boga, pa vidimo, kam pelje vse to – od krščanstva se je skušalo ohraniti le še neko moralo, ki pa, kot smo videli, več ne deluje v dobi, v kateri smo. Pokoncilsko krščanstvo, kjer se skuša ohraniti vsaj še moralo, ki pa nazadnje tudi ona neusmiljeno pade. Na prvem mestu mora biti prava vera, iz katere sledi tudi prava morala, saj sicer ostane samo še neki moralizem pred zvodenelo vero, ki nazadnje odpove.
Prav to je težava tako imenovanega Zahoda, da je izgubil pravo vero, izgubil je Kristusa. In prav to pravi isti Dostojevski v pismu Nikolaju Strahovu: »Zahod je izgubil Kristusa; to je razlog, zakaj Zahod umira, samo iz tega razloga.« Mora zato zaključi, da se leta 1871, ko je pisatelj pisal te besede, morda še ni moglo razumeti tega, da pa bi zadeva leta 2025 morala biti jasna, italijanski profesor celo pravi, da gre za »neskončno duhovno ignoranco«.
Dvojčici sta bili nadvse občudovanja vredni za nekatere stvari: »zaradi svoje fizične privlačnosti, umetniškega talenta, prirojene elegance in človeške prijaznosti«. Vendar pa sta »hladnokrvno storili eno najbolj grozljivih, brezbožnih in svetoskrunskih dejanj, ki si jih je mogoče zamisliti, in si vzeli življenje«. Znano je, da sta bili ateistki, imeli sta številne romance, vendar se nista nikdar poročili in nista hoteli imeti otrok. Bolezni in podobno so ju do sedaj pustile še kar pri miru, tako da sta se lahko sorazmerno dobro postarali, čim pa so potrkale prve tovrstne težave in sprožile alarm, je bilo konec.
Kako je to komentiral dnevnik italijanskih škofov, ‘Avvenire’? V smislu, kdo sem jaz, da bi sodil: »Tu nikogar ne sodimo, še najmanj Ellen in Alice, ki zagotovo nista krivi. Tu razmišljamo o nas samih, o družbi, ki se ob smrti dveh ljudi veseli in se ne sprašuje, kaj je šlo narobe.« Tako je zapisala novinarka Bellaspiga. Omenjeni profesor D’Amico komentira, da gre za zelo hudo izjavo: »Saj sta samomor dvojčici izbrali hladnokrvno in ga skrbno načrtovali. Ni šlo za nepričakovano dejanje, storjeno v trenutku obupa ali nenadne in zelo močne bolečine. Zato ni jasno, kako lahko avtorica članka tako trdi, da v dejanju dveh znanih dvojčic ni krivde.«
Profesor nato na kratko predstavi katoliški nauk: »Samomor je huda krivda, pravzaprav je ena najhujših krivd, ki jih lahko storimo, ker je dejanje umora nedolžnega človeka, ki formalno krši peto zapoved, in tudi dejanje, ki bi ga lahko opredelili kot protinaravno, ker je v nasprotju z univerzalnim zakonom, ki ga je sam Bog položil v vsako živo bitje in ki človeka spodbuja, da želi rešiti in podaljšati svoje življenje, vsekakor pa ne, da ga prekine. V preteklosti je Cerkev modro zavračala pokop samomorilcev na posvečeni zemlji; pokopali so jih na ločenem delu pokopališč.« Poleg tega je to bil zelo osiromašen pogreb in v ožjem krogu. Sporočilo je bilo za vse jasno – to se ne dela. Prav to so številni katoličani, sploh tisti, ki so to žal morali doživeti, očitali katoliškim pastirjem – ljudem, zlasti mladim, bi morali dejati, da se to ne sme in zakaj.
Vendar se skuša vse olepšati in zvodeneti, Bog varuj, da bi se danes še govorilo o poslednjih rečeh, grehu in podobnem, sploh pa ne o sodbi in pogubljenju. Profesor D’Amico nadaljuje: »Navedeni članek je dvakratno zelo hud, ker bi lahko, ker je bil objavljen v uradnem časopisu Italijanske škofovske konference, mnoge vernike napeljal k misli, da zato evtanazija ali pomoč pri samomoru nista niti greh niti hud greh. Ta članek je torej povzročil pohujšanje in najbrž napeljal k napačni presoji mnoge katoličane, ki so v dobri veri. Za to pohujšanje pa ne bo odgovoren le avtor članka, ampak tudi urednik časopisa Avvenire in vsi škofje, ki so članek prebrali, a niso storili ničesar, da bi popravili zmoto in popravili javno pohujšanje, ki je bilo povzročeno.«
In vedno je tako. »Kristjan, ki je ohranil vero ob »hladnem« samomoru, kakršen je bil samomor Kesslerjevih, ne more brez strahu in trepeta pomisliti, da je zelo verjetno, da sta se sestri pogreznili v pogubo: namesto da pišemo laskave članke, bi morali z grozo premišljevati o peklu, v katerem bosta večno trpeli (razen če se ni zgodil čudež popolnega kesanja in obžalovanja in articulo mortis – tik pred smrtjo, op. p.) zaradi svojega norega in nepremišljenega dejanja.«
Res je, sploh zato, ker spada stvar k prostovoljnemu umoru, ta pa med štiri vrste grehov, ki po katekizmu sv. Pija X. vpijejo k Bogu po maščevanju. Ampak vemo, da ti danes več ne veljajo. Naj spomnimo, kateri trije so še zraven: nečisto dejanje proti naravi, stiskanje revnih in varanje v dolžnem plačilu delavcem. Ne, da popolnoma nič več ne veljajo, ampak prvi in zadnji veljata zelo relativno, drugi sploh ne več, le za tretjega bi se v teoriji lahko reklo, da velja absolutno. Vse se tako ali tako presoja vsaj personalistično, če že ne še kako slabše.
Moramo reči, da so se v Sloveniji v Cerkvi škofje in ostali kar precej angažirali glede tega referenduma, tu jim velja dati priznanje. Iz v našem zapisu podanih argumentov pa moremo žal sklepati, da je v Sloveniji to še ena bitka, ki je izgubljena. No, vsekakor se je za tisto, kar je prav, v vsakem primeru treba boriti. Zato se bomo mi borili še naprej, pa ne le na tem področju, temveč na vseh področjih prave vere, morale, liturgije in še česa, četudi se na videz zdi, da so te bitke že davno izgubljene. Borili se bomo prav zato, ker s trpljenjem in smrtjo, če gremo skoznju s Kristusom, ni konec. Samo po njem, z njim in v njem strašna in grozna ter grda smrt lahko resnično postane lepa smrt.
Slika: Harald Bischoff
