Kardinal Blase Cupich, čikaški nadškof, znan po svojih progresivnih pogledih, je 22. oktobra 2025 napisal komentar o prvi apostolski spodbudi Leona XIV., Dilexi Te, v katerem najde »novo razumevanje liturgične reforme koncilskih očetov«.
Dosledno primerja predkoncilsko liturgijo, ki jo predstavlja kot »opredeljeno s posvetnimi okraski« in za katero je »akademsko raziskovanje liturgičnih virov« pokazalo, da je sčasoma začela vključevati »elemente iz cesarskih in kraljevskih dvorov«, z novo liturgijo, za katero sta značilni »treznost in preprostost«.
Kardinal Cupich gre še dlje in trdi, da »je ta raziskava pokazala, da so mnoge od teh prilagoditev [tradicionalne liturgije] spremenile estetiko in pomen liturgije, jo spremenile bolj v spektakel kot pa v aktivno sodelovanje vseh krščenih«. Po njegovem mnenju je prečiščenje teh prilagoditev pomagalo vzpostaviti nov občutek istovetnosti Cerkve.
Kardinal iz Chicaga je trdil, da so bile cilj pokoncilskih liturgičnih reform poenostavitev in treznost bogoslužja, da bi »govorilo ljudem tega časa na način, ki je bolj podoben Gospodu, in jim omogočilo, da na nov način prevzamejo poslanstvo oznanjevanja dobre novice ubogim«.
Odgovor don Nicole Buxa
Msgr. Nicola Bux (ki ima raje, da se ga naziva z navadnim duhovniškim “don”) je bil svetovalec pri Kongregaciji za nauk vere in pri Kongregaciji za zadeve svetnikov ter profesor liturgije, zlasti vzhodne liturgije. Kardinalu Cupichu je dal odličen odgovor in pojasnil stvari.
Navaja sv. Pavla: »Ker smo postali spektakel za svet, za angele in za ljudi« (1 Kor 4,9), pojasnjuje, da »ta izjava apostola opisuje istovetnost krščanstva, tako kot oznanjanje evangelija kot tudi javno bogoslužje Cerkve. Če se osredotočimo na slednje, lahko upravičeno rečemo, da je liturgija spektakel, ki ga svetu ponujajo tisti, ki častijo Kristusa, edinega Gospoda vesoljstva in zgodovine, ki mu pripadajo, ne pa sveta«.
Pametno ugotavlja: »Na to opozarja izraz »liturgična služba«, ki je resnično primeren – za razliko od izraza »animacija«, ki je zdaj v modi –, kot da bogoslužje ne bi bilo že oživljeno z Jezusom Kristusom in s Svetim Duhom.«
Nato nas primerno opozori, da »kristjani niso prižigali kadila rimskemu cesarju, ampak Jezusu, Božjemu sinu. Katoliška liturgija ima zato kraljevske in cesarske značilnosti – to nas učijo vzhodne liturgije –, ker je češčenje Boga v nasprotju s češčenjem trenutnih svetovnih vladarjev«. To je lepa perspektiva, ki jo sodobni misleci popolnoma ignorirajo.
Nazadnje protestira: »Ni res, da je Drugi vatikanski koncil želel revno liturgijo, saj zahteva, da »obredi sijejo z vzvišeno preprostostjo« (Konstitucija o svetem bogoslužju, 34), ker morajo govoriti o veličastvu Boga, ki je vzvišena lepota sama, in ne o svetnih banalnostih. Cerkev je to razumela od samega začetka, tako na Vzhodu kot na Zahodu.«
»Kaj je torej ‚sodelovanje‘ vernikov, če ne biti del in sodelovati v ‚spektaklu‘ vere, ki potrjuje Boga in zato izziva svet in njegov profani spektakel – kar je res spektakularno … Liturgija izraža Sveto, to je Božjo navzočnost; ni gledališka predstava.«
Pater Bux je zaključil z opozorilom, da »je bila liturgija vse od davnih časov slovesna, da bi spreobrnila mnoge k veri, in zato mora imeti tudi apologetsko vrednost in ne sme posnemati modnih trendov sveta, kakor nas opominja sveti Ciprijan (ploskanje, plesi itd.), vse do »deformacij na meji še znosnega«, ki so vstopile v novus ordo, kakor je opazil Benedikt XVI.«
Posredovanje drugih liturgistov
Tudi drugi liturgisti so kritizirali stališče kardinala Cupicha o tradicionalni liturgiji. Katoliški avtor in skladatelj Peter Kwasniewski je poudaril globoko povezavo med kraljevstvenostjo in liturgijo v templju ter pojasnil, kako je bila podoba kraljevskega dvora sprejeta v krščansko bogoslužje kot naravni in normativni okvir.
»Naša cerkvena daritev, presveta Evharistija, je kraljevska in velikoduhovniška daritev,« je dejal. »Liturgija mora odražati Božjo resnico – njegovo absolutno monarhijo, njegovo očetovsko vladavino, njegov hierarhični dvor v neizrekljivi veličastnosti nebeškega Jeruzalema – in ne minljivih resnic naših sodobnih časnih političnih organizacij.«
Kwasniewski je poudaril, v skladu s tem, kar je Pij XII. dejal v Mediator Dei, da sodelovanje pomeni „notranjo združitev s sveto daritvijo“, vendar „veliko število“ tistih, ki se udeležujejo nove maše, tega ne stori, ker „maše sploh ne razumejo kot žrtveno daritev“ in so „preveč moti to, kar se dogaja, da bi lahko posvetili notranjo pozornost“.
Pater Claude Barthe, strokovnjak za tradicionalno liturgijo, je dejal, da »je kardinal Cupich očitno govoril o nečem, česar ne razume«, in dodal, da je raziskava, na katero se je kardinal skliceval, skušala obnoviti »sanjano« liturgijo iz predsrednjeveškega in karolinškega obdobja (7. do 9. stoletje), o kateri »obstaja zelo malo dokumentov«.
Viri: Vatican News/InfoCatolica – FSSPX.Actualités
Slika 1: Flickr / Dominican University (CC BY-NC-ND 2.0)
Slika 2: Brindisi Time
