Advent v svetem letu 2025
Spoštovani bratje, častiti bratje in sestre v redovniškem stanu, dragi verniki, prijatelji in dobrotniki!
Če upanje ni le občutek minljivega trenutka navdušenja, ampak globok, redni utrip srca vere, če upanje ni površinski optimizem, ampak trdna usmerjenost duha popotnika k cilju, katerega slastnosti pa že okusi na poti, potem upanje postopoma postane zaupanje, v radost, ki mora postati glasna, ki je čudovito izžarevanje pristnega verskega življenja.
Advent nam zelo pomaga
Duhovno vzdušje adventa zaznamuje globoka tišina. Ta tišina pričakovanja ne more več odložiti izbruha radosti, radosti, ki gori predvsem v notranjosti, ki lahko spodbudi kesanje in pokoro ter trpljenje, vendar potem hrepeni, da bi postala pesem. Ker je Gospod blizu, se vsaka stiska olajša in vsaka zadrega premaga. »Kaj naj storimo?« se sprašujejo ljudje, ki še niso odkrili skritega vira krščanske radosti, tisti ljudje, ki še niso spoznali smisla lastnega življenja, ki verjamejo v čarobne recepte, ki pred vrednostjo človeka kot takega vidijo le vrednost dosežkov. Advent je tišina in razmislek o bistvenem, priprava na Kristusov prihod, ne le spomin na Kristusov prvi prihod pred več kot 2000 leti, ne le pričakovanje Kristusovega ponovnega prihoda ob koncu časov, ampak predvsem tudi vsakdanje življenje kot kristjan v Cerkvi, življenje milosti.
Sveti Janez Krstnik graja našo duhovno nezrelost
Kdor vedno sprašuje »Kaj naj storim?« izgubi svojo glavno odgovornost, prenese vprašanje smisla na delovanje in s tem pokaže svojo duhovno nezrelost. Saj ne gre le za izvedbo določenih del, gre za razlog, za motiv, za cilj, za spodbujanje zaklada, skritega v polju vsakdanjega življenja, gre za pridobitev tistih dragocenih biserov, zaradi katerih boš prodal vse drugo. Janez, ki neusmiljeno biča kačjo zalego napuhnjenih in njihov nemirni aktivizem, je slišal glas ženina, videl Božjega sina kot Jagnje in njegova radost je postala tako popolna, da je vsem, ki so ga spraševali, rekel: Ostanite na svojem mestu, od vas se ne bo zahtevalo nič posebnega, samo izpolnjevanje vaših vsakdanjih dolžnosti, vendar glejte na svojega Brata in Odrešenika, in takrat bo vaša nečimrnost padla iz vaših pohlepnih rok, takrat boste spoznali, kaj morate storiti, takrat boste uro za uro kazali pravičnost in ljubezen in dosegli tudi tisto čistost srca, ki bo posvetila vsa vaša dela.
Upanje, Božja krepost, trdno sidro
Vera nam kaže nadnaravni svet in s tem tudi cilj našega življenja. Ker nam daje spoznanje, ima svoj sedež v razumu, čeprav je povezana tudi z voljo, saj se ta ne sme zapirati veri. Upanje in ljubezen pa sta vrlini volje. Upanje nas spodbuja, da si prizadevamo za cilj, ki nam ga kaže vera, ljubezen pa nas želi združiti s tem ciljem. Upanje torej gleda na Boga kot na dobro, ki ga želimo doseči, nadnaravna ljubezen pa ga ljubi zaradi njega samega. Bog je najvišje dobro in Bog je postal človek. Najpomembnejša naloga v življenju je iskati Kristusa, najti Kristusa in ljubiti Kristusa! Takrat bomo na koncu dosegli naš pravi cilj.
Dobra lastnost upanja nam daje upanje na večno blaženost, in sicer zaradi Božje pomoči, zaradi milosti! Upamo, da bomo imeli samega Boga, zaradi njegove milosti in ne zaradi naših dejanj in ravnanj. To je prava bistvenost te Božje lastnosti. V Pismu Hebrejcem beremo o upanju: »Ker je dedičem obljube hotel Bog še bolj pokazati nepremenljivost svojega sklepa, je pristavil prisego, da bi po dveh nepremenljivih dejanjih, ki je v njih nemogoče, da bi Bog varal, imeli močno tolažbo, kateri smo pribežali, da se oprimemo danega upanja. V njem imamo svoje duše sidro, ki je varno in trdno ter sega v notranjščino za zagrinjalom, kamor je šel za nas predhodnik Jezus, ki je postal po Melkizedekovem redu veliki duhovnik na veke.« (Heb 6,17–20). Tu na zemlji potrebujemo to trdno sidro v nebesih. To je tisto, kar danes ljudem tako zelo manjka.
Veselje, da najdemo Jezusa
Najpomembnejše je torej veselje, da v svojem življenju prepoznamo in sprejmemo Jezusa, in kdor je to veselje Kristusove navzočnosti našel v globini svoje duše in še posebej v Cerkvi ter ga zna ohraniti, ga ne more pretresti noben napihnjen zmotni nauk, nobena antikristovska svetovna sila, noben moralni propad družbe in niti lastni grehi. Kdor je odkril Kristusa v svetu, v Cerkvi, ki jo je ustanovil, in v lastnem srcu, ga ne more potlačiti nobena notranja ali zunanja okoliščina, in Jezus želi vedno ostati navzoč med nami po tihem zastopniku, po očakih, po prerokih in po apostolih, po Janezu Krstniku in Petru, ki ju je postavil za preizkušnjo vere v njegovo osebo: „Če niste verjeli Janezu, kako morete verjeti meni?“ In Petru in njegovim naslednikom: „Kdor vas posluša, mene posluša. Kdor vas zavrača, mene zavrača.“ Advent je tu, Gospod je blizu, upanje in veselje pa neizmerna. Mi ostajamo še vedno revni, ki jih on obogati, šibki, ki jih on okrepi, grešniki, ki jih on reši, otroci, ki najdejo trdno oporo v njegovi roki in varnost v njegovi Cerkvi. Ohranimo to veselje in sproščeno mirnost, naj se zgodi, karkoli! Pomembno je, da je naša duša zdrava, za to pa potrebujemo krepost upanja, ki je bistvena, da lahko veselo in sproščeno hodimo po svoji poti, dobro nosimo svoje odgovornosti, se borimo za večjo Božjo slavo in zgledno izpolnjujemo svoje dolžnosti.
Pravo zaupanje
Upati v Boga pomeni s trdnim zaupanjem pričakovati vse, kar nam je vsemogočni, dobrotljivi in zvesti Bog obljubil zaradi zaslug Jezusa Kristusa. Trdno zaupanje v Boga je vedno povezano s ponižnim nezaupanjem v lastno moč in vztrajnost in zato s sveto bojaznijo, ker je doseganje našega končnega cilja odvisno tudi od našega lastnega sodelovanja. „Delajte s strahom in trepetom za svoje zveličanje,“ nas poziva sveti Pavel (Fil 2,12). Negujmo vsak dan to resnično, globoko zaupanje v Boga. Molimo za krepost upanja, zlasti ko prejemamo sveto obhajilo in se združujemo z Jezusom. Jezus prihaja, naše odrešenje prihaja, to je globoka skrivnost božiča. Milost, naše posvečenje, naše odrešenje prihajajo k nam, ki se komajda lahko polastimo vseh teh zakladov. Vsi zato živimo v napetem pričakovanju, v potrpežljivosti in predvsem v upanju, ki bo rešilo naše življenje. Najsvetejša Devica in Božja Mati Marija je v svojem celotnem bitju hrepenenje po Bogu in brezmejno zaupanje vanj, zato jo Cerkev imenuje »Mati svetega upanja« in celo »naše Upanje«.
Naj nam Marija v tem smislu še posebej pomaga v teh adventnih dneh. Ponovno poskrbimo za vsakodnevno zornično mašo in tudi za devetdnevnico k Mariji Brezmadežni, pripravo na veliki praznik 8. decembra. Sancta Maria, spes nostra, ora pro nobis!
Iz srca vam želim milostni advent, dober čas duhovne prenovitve!
S svojim duhovniškim blagoslovom!
p. Johannes Regele
Jaidhof, 1. december 2025
