BESEDA OKROŽNEGA PREDSTOJNIKA V JANUARJU 2026
Notranje življenje – naša velika naloga
Spoštovani bratje, častitljivi bratje in sestre v redovništvu, dragi verniki, prijatelji in dobrotniki!
Dum medium silentium tenerent omnia, et nox in suo cursu medium iter haberet, omnipotens Sermo tuus, Domine, de cælis a regalibus sedibus venit. – Ko je vse obdajala globoka tišina in je noč dosegla sredino svojega poteka, takrat je, o Gospod, iz nebes s kraljevskega prestola prišla tvoja vsemogočna Beseda. (Mdr 18,14-15). Te skrivnostne besede iz starozavezne modrostne literature slišimo v bogoslužju božičnega časa. Že stoletja teologi, cerkveni očetje in veliki učitelji duhovnega življenja govorijo o treh prihodih Kristusa na ta svet.
Prvi je bil pred 2000 leti, in sicer v revščini našega umrljivega mesa. Drugi, paruzija, bo ob koncu našega časa, ko se bo v sijaju svoje slave pojavil, da bi sodil in dovršil vse stvarstvo.
Resnični prihod Jezusa v naši duši
Med prvim in zadnjim vidnim prihodom Jezusa Kristusa pa je še en, nevidni, a izredno stvaren prihod Jezusa v duši tistih, ki ga želijo sprejeti. To je kot novo učlovečenje Besede, ki je Božji Sin, v srcu kristjana za naše zveličanje. Treba je namreč razumeti, da Božja Beseda ni le izraz njegove veličine in ljubezni, ampak tudi darovanje sebe, tako da človek, ki sprejme njegovo Besedo, sprejme samega Boga v svojem srcu. Ne vem, kako bi to lahko pojasnil in naredil sprejemljivo, vendar je tako. Krščanska duša, ki posluša Božjo besedo, sodeluje v notranjem življenju Presvete Trojice: Oče rodi Sina v duši kristjana, ki tako postane pravi Božji otrok.
Božje otroštvo – bistveno v duhovnem življenju
Kajti ljubezen – pri človeku enako kot pri Bogu – ne obstaja v kakršnikoli daritvi, ampak v podarjanju sebe. »Bog nas ljubi« pomeni, da se nam podarja, da nam podarja svoje življenje, svoje celotno bitje, da bi tudi mi imeli življenje, ki ga ima on sam.
To so norosti ljubezni, ki je Bog. To je skrivnost krščanskega življenja, ki je več kot človeško, veliko več kot časovno, Božji dar, po katerem se Oče v Sinu in s Sinom daruje nam. To pa je tudi naše očiščenje, naše odrešenje in naše posvečenje. On nas dvigne nad nas same, tako da se ne imenujemo le Božji otroci, ampak smo, kot pravi Janez, Božji otroci.
Postavljamo si vprašanja znanosti in morale, oklepamo se zapovedi in prepovedi, govorimo o dolžnostih in pravicah, mlačni človek predvsem o pravicah, skušamo celo ukrotiti svoje strasti in izboljšati svoj značaj. Toda najpomembnejše, bistveno, pravo krščansko življenje je v tem sprejemanju, v tej pripravljenosti, da sprejmemo Božjo besedo. Kristus namreč želi živeti v nas in delovati po nas, v naših mislih, v naših namerah, v naših dejanjih, da, želi živeti iz naših misli, namer in dejanj, tako kot otrok živi od matere po materi. Zato v našem notranjem življenju radi skušamo osnemati sveto Devico Marijo: »Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi!« In Beseda je meso postala in prebivala med nami.
Najti Jezusa v hrupu vsakdanjega življenja
On se rodi v nas in naše celotno življenje bo njegovo življenje, tukaj in zdaj. Norosti ljubezni, ki je Bog! Težko nam je, vse se nam zdi previsoko, preveč skrivnostno, brez zveze z našimi vsakdanjimi skrbmi in napori, toda poslušati in sprejeti Božjo Besedo pomeni prav to, da se zavedamo, da Jezus živi v nas in po nas sredi hrupa vsakdanjega dela. Kje ga iščemo? Bogoslužje božičnega časa nas uči s čudovitim opozorilom, da se vsemogočna Božja beseda spusti k nam v najgloblji tišini noči.
Naučiti se notranje tišine
Da bi lahko slišali in posredovali Božjo besedo, se moramo naučiti notranje tišine, pomiritve in umiritve vseh viharjev duše in krvi.
Vsi, duhovniki, redovniki in laiki, si moramo prizadevati, da v glavi in srcu vladajo tišina, mir, spokojnost in si od časa do časa reči: Umiri se, moja duša, in tako boš slišala glas ljubljenega, besedo tistega, ki te brezpogojno ljubi. Bodi tiho, molči, poslušaj, tako boš vsak dan spoznal, kaj on od tebe pričakuje, kaj ti šepeta s svojim tihim glasom, da bi to posredoval naprej. Tako boš nekega dne razumel čudovito besedo nebeškega Očeta: „Ti si moj ljubljeni sin, v katerem imam veselje,“ pa tudi besede svetega apostola narodov, Pavla: „Živim, vendar ne več jaz, ampak Kristus živi v meni.“ Skušajmo molčati, da bi poslušali – to resničnost krščanskega obstoja –, da nas on sam razsvetli in navduši.
Sadovi svetega leta 2025
Redno jubilejno leto se končuje, kakšni bodo njegovi sadovi? Veliko stvari se bo pokazalo šele čez nekaj časa. Kot dobri katoličani smo seveda z veseljem šli v Rim, kjer smo prejeli blagoslov svetega očeta. Veselili smo se, da smo lahko obiskali grobove apostolov, molili pri tolikih svetnikih in videli središče Cerkve na zemlji. Okrepili smo svojo rimsko zavest, saj smo kot katoličani vsi tudi Rimljani. Zato z velikim zaupanjem v Boga in z globoko radostjo, da smo katoličani, zremo v prihodnost.
Pogled na našega ljubljenega ustanovitelja, nadškofa Marcela Lefebvra
Z veseljem ga vidimo kot rimskega duhovnika, ki gori od ljubezni do Boga in Cerkve, afriškega misijonarja, škofa, ki ga žge gorečnost za svetost duhovništva, in neomajnega zagovornika Kristusovega kraljestva proti številnim zmotnim novostim v Cerkvi, ki niso prinesle nove pomladi. Tudi letos ponovno razmislimo o njegovih globokih, preroških besedah z dne 21. novembra 1974, ki so še danes veljavne: „Edina drža zvestobe Cerkvi in katoliškemu nauku je glede na naše odrešenje kategorična zavrnitev te reformacije. Zato brez kakršnegakoli duha upora, grenkobe ali zamere nadaljujemo svoje delo oblikovanja duhovnikov, pri čemer nas vodi brezčasno učiteljstvo. Prepričani smo, da ne moremo napraviti nobene večje usluge sveti katoliški Cerkvi, vrhovnemu pastirju in potomcem.“
V tem smislu vam želim vsem blagoslovljeno novo leto 2026.
S svojim duhovniškim blagoslovom!
p. Johannes Regele
Jaidhof, 1. januarja 2026
Praznik Gospodovega obrezovanja, božična osmina
