Dragi mladi prijatelji, še posebej dragi mladi moški,
Na začetku novega leta bi radi ponovili nekaj besed velikega škofa, častitljivega Božjega služabnika Franza Josepha Rudigierja (linški škof od 1853 do 1884) katoliškim moškim:
„Disce unus esse! Naučite se biti celoviti! Če ne želimo biti nedosledni, se moramo popolnoma posvetiti resnici. Kakršni ste danes, takšni bodite tudi jutri in pojutrišnjem in vedno, in kot sodite v enem primeru, sodite tudi v drugem. Vsak od nas mora biti celovit. V naših besedah in dejanjih ne sme biti nobene nedoslednosti. Celosten človek mora biti resnica, resnica v vseh pogledih. Samo takšen človek je človek, drugi pa niso.«
Naše dostojanstvo in prihodnost sta odvisna od tega, ali se držimo svojih načel. Če se le za las oddaljimo od svojih katoliških načel, bomo naleteli na prezir in si ga zaslužili. Izgubili bomo podporo. … Previdnost proti resnici je prudentia carnis et prudentia carnis est mors – Previdnost mesa in previdnost mesa je smrt.
Kako pogosto danes tudi navidezno dobri kristjani podležejo posvetni modrosti? Koliko jih potem tava skozi življenje popolnoma brezciljno in kaotično, pritožujoč se, da nič ne deluje? Prava ljubezen do Boga in iskrena ljubezen do bližnjega hitro postaneta žrtvi te posvetne modrosti. Ne tako dolgo nazaj sta bila resnica in integriteta šteti za najvišji kreposti krščanskega človeka.
Po klasični klasifikaciji lahko ljudi razdelimo v štiri skupine:
– Ljudje brez duha in brez značaja;
– Ljudje z značajem brez duha;
– Ljudje z duhom, brez značaja in
– Ljudje z visokim intelektom in plemenitim značajem.
Vsak mlad človek, pa tudi vsak odrasel, pa si mora vselej prizadevati, da z Božjo milostjo doseže to končno stopnjo.
To seveda zahteva prizadevanje, brez katerega ne bomo prišli daleč. Razmislimo še enkrat o besedah svetega apostola Pavla v njegovem drugem pismu Korinčanom: »Zakaj to je naša hvala: pričevanje naše vesti, da smo v preprostosti in iskrenosti pred Bogom, ne v meseni modrosti, ampak v božji milosti živeli na svetu, prav posebno pri vas.«(2 Kor 1,12).
Vir: fsspx.at
