Nižji redovi v Zaitzkofnu, 1. februarja 2026
Na nedeljo sedemdesetnice, 1. februarja, je 24 bogoslovcev iz Semenišča Srca Jezusovega v okviru pontifikalne maše, ki jo je vodil Njegova Ekscelenca, škof Alfonso de Galarreta, prejelo milost nižjih redov.
V primerjavi z veličastnostjo višjih redov se nam nižji redovi na prvi pogled morda zdijo nepomembni. Vendar ne smemo nikdar pozabiti, da – kakor nas je vedno opominjal nadškof Lefebvre – v službi Bogu ni nič majhnega! Po mnenju sv. Tomaža, nižji redovi že predstavljajo določeno sodelovanje v duhovniškem značaju. Vsak od njih torej pomeni globlje vstopanje v skrivnost Božjega visokega duhovnika, ki poleg novih pooblastil prinaša tudi vedno nove obveznosti.
Da bi kandidate za redove seznanil z veličastnostjo službe, ki jo želijo opravljati, jim je msgr. de Galarreta v letošnji pridigi predstavil nauke o duhovništvu našega cenjenega zavetnika, svetega papeža Pija X. Ta je bil – tako kot kasneje tudi nadškof Lefebvre – močno prepričan, da je usoda Cerkve odvisna od svetosti njenih duhovnikov. Sveti papež je rad rekel, da duhovniku, ki mu primanjkuje svetosti, primanjkuje vsega. Poleg tega je sv. Pij X. pri svojih duhovnikih vedno posebej poudarjal krepost pkorščine in ostro zavračal zloveščega duha neodvisnosti, ki se je že takrat kazal med duhovščino. Tudi danes, je opozoril msgr. de Galarreta kandidate, je ta duh še vedno zelo razširjen. Najbolj vzvišen vzor svete pkorščine daje naš Gospod sam, ki je bil »pokoren do smrti na križu« (Flp 2,8) in je iskal samo Očetovo voljo.
Prva dva koraka na »sedmih stopnicah do oltarja«, ki jih je letos naredilo 12 bogoslovcev tretjega letnika (sedem Poljakov, dva Nemca, en Slovak, en Čeh in en Hrvat), sta ostiariat in lektorat. Ostiarij (dobesedno: »vratar«) je odgovoren za svetost Božje hiše. Z psalmistom naj bi lahko rekel: »Gorečnost za tvojo hišo me prevzema.« (Ps 68,10; Jn 2,17). Kot lepo izraža pontifikal, naj novo postavljeni ostiariji ne odpirajo le vrat vidne cerkve, ampak tudi vrata src za Božjo resnico, tako da vernikom s svetniškim življenjem kažejo pot. Da bi lahko dostojno opravljali svojo službo, morajo zato tudi sami skrbno varovati tempelj svoje duše in ga vse bolj spreminjati v kraj molitve.
Lektorju (bralcu) je podeljeno pooblastilo, da v okviru svetega bogoslužja bere odlomke, zato jih je škof opomnil, naj prebrano ne razglašajo le z ustnicami, ampak naj »verujejo s srcem in izpolnjujejo z dobrimi deli«. Ko torej lektor z vzvišenega mesta bere, naj bo – kakor nadaljuje Pontifikal – tudi na višji stopnji kreposti. To velja še toliko bolj, ker je lektor tradicionalno posebej pooblaščen, da uči katekizem in tako z besedo in zgledom vceplja svete nauke Cerkve v srca. Končno, stopa po stopinjah apostolov in vseh tistih, ki so prvi razširili Božjo resnico po svetu: vzvišena naloga!
Še 12 kandidatov četrtega letnika (štirje Nemci, štirje Poljaki, en Hrvat, en Danec, en Nizozemec in en Madžar) je to nedeljo stopilo pred škofa, da bi po njegovih rokah bili postavljeni v eksorciste in akolite. Izganjalec (eksorcist), ki je bil v antični Cerkvi zadolžen za izganjanje nečistih duhov, mora tudi v svojem življenju na junaški način izkazovati čistost in velikodušno premagovati vse grehe.
Akolit (mašni pomočnik) je pooblaščen s strani Cerkve, da med sveto mašo prinese vino in vodo na oltar. Medtem ko se prejšnji trije nižji redovi nanašajo predvsem na skrivnostno Kristusovo telo, akolit kot postavljeni oltarni služabnik že gleda naprej k višjim redovom, ki ga bodo čedalje globlje uvajali v skrivnost evharističnega Telesa našega Gospoda (in za katere ne bo le blagoslovljen in postavljen, temveč bo posvečen, op. prev.).
Zahvalimo se torej Bogu za veselje tolikih novih nižjerednikov in se pridružimo molitvam Cerkve za novo postavljene, da bi iz njihovih vrst nekoč izšli sveti duhovniki.
Preobleka in tonzura na praznik Marijinega očiščevanja v bogoslovnem semenišču v Zaitzkofnu
Praznik Marijinega očiščevanja je za bogoslovce bogoslovnega semenišča Zaitzkofen vedno eden od vrhuncev liturgičnega prazničnega kroga. Po navodilih našega cenjenega ustanovitelja, nadškofa Lefebvra, se namreč na ta dan vsako leto odvijajo svete slovesnosti preobleke in tonzure.
Simbolika praznične skrivnosti za to priložnost resnično ne bi mogla biti bolj primerna. Tako kot je najsvetejša Devica Dete Jezusa v naročju prinesla v tempelj, da ga je darovala Bogu Očetu, so tudi bogoslovci prvega letnika v Marijinem spremstvu stopili pred oltar, da so kot znak svoje predanosti in požrtvovalnosti po msgr. Alfonzu de Galarreti bili preoblečeni v talar, medtem ko so njihovi sošolci iz drugega letnika to predanost slovesno potrdili s prejemom tonzure.
Slovesnosti Marijinega očiščevanja ali svečnice s predhodnim blagoslovom sveč in procesijo, so, poleg tega, v celoti zaznamovane s simboliko svetlobe. Zato je bila želja našega ustanovitelja, da bi prav bogoslovci, ki so na ta dan prejeli talar, resno razmislili, da so tudi oni poklicani, da že s svojim videzom pričujejo o »pravi luči« (Jn 1, 9) – to je poslanstvo, ki prinaša tako veliko čast, kot tudi odgovornost.
V skladu s tem je tudi škof de Galarreta v svoji pridigi opozoril kandidate, da mora duhovnik s svojimi nauki in s svetostjo svojega življenja kot »luč sveta« (Mt 5,14) pričevati za resnico. V skladu s prazničnim dogodkom, je škof poudaril tudi marijanski značaj katoliškega duhovništva. Kajti tako kot Marija, je tudi duhovnik poklican, da je v nekem smislu »soodrešenik«, saj v dušah oblikuje Kristusa – naloga, ki je seveda nemogoča, dokler ne vtisne podobe Odrešenika najprej v svojo lastno dušo.
Letos je bilo skupaj devet bogoslovcev (štirje Nemci, dva Švicarja, dva Poljaka in en Slovenec), ki so na ta način »odložili starega človeka« (Ef 4,22) in so oblekli duhovno obleko. Črna oblačila duhovnikov simbolizirajo tudi odmrtje svetu, ki naj od zdaj naprej zaznamuje bodoče duhovnike. Beli koretelj pa označuje »novega človeka, ustvarjenega po Bogu v pravičnosti in svetosti« (Ef 3,24).
Z obredom tonzure je škof de Galarreta nato sprejel deset bogoslovcev (pet Poljakov, dva Flamca, enega Slovaka, enega Slovena in enega Avstrijca) v kleriški stan. Psalmski verzi, ki jih kandidati med slovesnostjo izmenično recitirajo s škofom, že nakazujejo globlji pomen dogodka: »Dominus pars hereditatis meae …« – »Gospod je delež moje dediščine in delež mojega keliha: Ti si tisti, ki mi vračaš mojo dediščino.« (Ps 15, 5). S sprejemom v kleriški stan kandidati dejansko potrdijo svojo odločitev, da zapustijo vse in izberejo samo Gospoda kot svoj delež. S tonzuro so tako rekoč odbrani iz sveta, da se lahko v celoti posvetijo službi Bogu in njegovi Cerkvi. Od zdaj naprej pripadajo samo Bogu in so zato poklicani, da se s svojim zgledom tudi osebno izkažejo vredni te »objektivne svetosti«.
Zahvalimo se torej presveti Devici Mariji, ki se je usmilila in vpeljala toliko novih služabnikov v svetišče svete Cerkve, in jo prosimo, naj kandidatom izprosi milost, da bodo tudi na svoji nadaljnji poti do duhovništva velikodušno vztrajali.
2. februar: Obisk semenišča ob preobleki in tonzuri
Dnevi veselja in hvaležnosti v semenišču Srca Jezusovega
Na praznik Marijinega očiščevanja se v bogoslovnem semenišču Srca Jezusovega v Zaitzkofnu blizu Regensburga tradicionalno odvijajo obredi preobleke in tonzure. Tega dne smo iz našega okrožja imeli štiri kandidate. Dan prej je pomožni škof Alfonso de Galarreta podelil nižje redove petim bogoslovcem iz našega okrožja. V prihajajočem postnem času bo še en kandidat iz okrožja prejel subdiakonat.
Molimo za številne svete duhovniške poklice. Bogoslovna semenišča, tradicionalno rimskokatoliško duhovniško izobraževanje, so osrednja naloga naše Duhovniške bratovščine.
Vabimo vse mlade moške iz naših držav, ki jih zanima duhovništvo, na sedež okrožja v Jaidhof, kjer se nahaja tudi predbogoslovje sv. Petra Kanizija.
Gospod, daj nam številne svete duhovnike!
p. Johannes Regele, okrožni predstojnik
Vir: fsspx.at
