„Suprema lex, salus animarum”
„‚Najvišji zakon je zveličanje duš.‘ Na tem višjem načelu temelji v končni fazi celotna legitimnost našega apostolata.”
- FSSPX.News: Spoštovani generalni predstojnik, pravkar ste javno napovedali, da nameravate 1. julija iti v škofovska posvečenja za Bratovščino sv. Pija X. Zakaj ste se odločili za to napoved danes, 2. februarja?
Don Davide Pagliarani: Praznik očiščevanja preblažene Device Marije ima v Bratovščini velik pomen. To je dan, ko kandidati za duhovništvo prejmejo talar. Danes praznujemo Gospodovo darovanje v templju, ki jih spominja, da je ključ do njihove formacije in priprave na svete redove v darovanju sebe, ki poteka po Marijinih rokah. To je pomemben Marijin praznik, ker Simeon z napovedjo meča bolečin Mariji jasno pokaže njeno vlogo soodrešenice ob boku njenega Božjega Sina. Vidimo jo povezano z Gospodom od samega začetka njegovega zemeljskega življenja do dovršitve njegovega darovanja na Kalvariji. Na enak način Marija spremlja bodočega duhovnika v njegovi formaciji in skozi vse njegovo življenje – ona je tista, ki nadaljuje oblikovanje Gospoda v njegovi duši.
2. Ta napoved je bila v zadnjih mesecih vztrajna govorica, zlasti od smrti škofa Tissierja de Malleraisa oktobra 2024 naprej. Zakaj ste čakali do zdaj?
Tako kot nadškof Lefebvre v svojem času, je Bratovščina vedno skrbela, da ne bi prehitevala, ampak sledila Božji previdnosti in se pustila voditi njenim znamenjem. Odločitve takšnega pomena ni mogoče sprejeti lahkomiselno ali v naglici.
Zlasti, ker ta odločitev jasno zadeva najvišjo avtoriteto Cerkve, se je zdelo potrebno, da se najprej obrnemo na Sveti sedež – kar smo tudi storili – in počakamo na odgovor v razumnem času. To ni bila odločitev, ki bi jo lahko sprejeli, ne da bi konkretno izrazili priznanje avtoritete svetega očeta.
3. V pridigi ste navedli, da ste res pisali papežu. Ali nam lahko poveste več o tem?
Lani poleti sem svetemu očetu napisal pismo, v katerem sem prosil za avdienco. Ker nisem prejel odgovora, sem mu nekaj mesecev kasneje ponovno napisal pismo, v katerem sem mu na sinovski in odkrit način, brez prikrivanja naših potreb, opisal naše doktrinarne razlike, pa tudi našo iskreno željo, da bi brez prestanka služili katoliški Cerkvi, saj smo kljub našemu neurejenemu kanonskemu statusu služabniki Cerkve.
Na to drugo pismo smo pred nekaj dnevi prejeli odgovor iz Rima, s strani kardinala Fernándeza. Na žalost ni upošteval našega predloga in ne ponuja ničesar, kar bi odgovarjalo našim zahtevam.
Ta predlog, glede na zelo posebne okoliščine, v katerih se nahaja Bratovščina, konkretno vključuje prošnjo, da Sveti sedež soglaša, da lahko začasno, v našem izjemnem položaju, nadaljujemo svoje delo v dobro duš, ki se obračajo k nam. Papežu smo obljubili, da bomo vso svojo energijo posvetili varovanju izročila in da bomo iz naših vernikov naredili prave sinove Cerkve. Zdi se mi, da je tak predlog realističen in razumen in da bi ga lahko sam po sebi sveti oče odobril.
4. Ampak, če še niste prejeli tega odobenja, zakaj kljub temu menite, da je treba iti v škofovska posvečenja?
To je skrajno sredstvo, sorazmerno z resnično in prav tako skrajno nujnostjo. Seveda sama nujnost za dobro duš ne pomeni, da je za odziv nanjo avtomatično upravičena kakršnakoli pobuda. Vendar pa se v našem primeru po dolgem obdobju čakanja, opazovanja in molitve zdi, da objektivno stanje resne nujnosti, v katerem se danes nahajajo duše, Bratovščina in Cerkev, zahteva takšno odločitev.
Z zapuščino, ki nam jo je zapustil papež Frančišek, temeljni razlogi, ki so upravičevali posvečenja leta 1988, še vedno obstajajo in nas v mnogih pogledih spodbujajo z novo nujnostjo. Drugi vatikanski koncil ostaja bolj kot kdajkoli prej kompas, ki vodi današnje cerkvene dostojanstvenike, in ni verjetno, da bi v bližnji prihodnosti spremenili smer. Poleg tega to potrjujejo tudi glavne usmeritve, ki se že oblikujejo v tem novem pontifikatu, zlasti po najnovejšem konzistoriju. Razvidna je izrecna odločenost, da se ohrani linija papeža Frančiška kot nepovratna pot za vso Cerkev.
„Papežu smo obljubili, da bomo vso svojo energijo posvetili varovanju izroliča in da bomo iz naših vernikov naredili prave sinove Cerkve.“
Žalostno je to priznati, vendar je dejstvo, da verniki v navadni župniji ne najdejo več sredstev, potrebnih za zagotovitev večnega zveličanja. Manjka zlasti celostno oznanjevanje katoliške resnice in morale ter dostojno podeljevanje zakramentov, kakor je to vedno počela Cerkev. Ta pomanjkljivost predstavlja stanje nujnosti. V tem kritičnem kontekstu se naši škofje starajo in ker se apostolat še naprej širi, niso več zadostni, da bi zadovoljili potrebe vernikov po vsem svetu.
5. Na kakšen način menite, da konzistorij prejšnjega meseca potrjuje smer, ki jo je ubral papež Frančišek?
Kardinal Fernández je v imenu papeža Leona pozval Cerkev, naj se vrne k temeljni intuiciji papeža Frančiška, izraženi v njegovi ključni okrožnici Evangelii gaudium. Preprosto povedano, verjame, da je treba evangelij oznanjati tako, da ga zreduciramo na primitivni in bistveni izraz, niz jedrnatih in udarnih formul – na »kerigmo« –, da bi tako spodbudili »izkušnjo«, neposredno srečanje s Kristusom. Vse ostalo je treba odložiti, ne glede na to, kako dragoceno je. Konkretno povedano, vse, kar je izročilo, se šteje za dodatno in sekundarno. Prav ta metoda nove evangelizacije je povzročila doktrinarno praznino, značilno za papežev pontifikat, ki jo mnogi v Cerkvi močno občutijo.
V podobnem duhu je treba dati nove in ustrezne odgovore na nastajajoča vprašanja našega časa, vendar pa je po mnenju kardinala Fernándeza to treba storiti s sinodalno reformo, ne pa s ponovnim odkrivanjem klasičnih in vedno veljavnih odgovorov, ki jih daje izročilo Cerkve. Na ta način, v »dihu Duha« te sinodalne reforme, je papež Frančišek mogel vsiliti katastrofalne odločitve celotni Cerkvi, kot so odobritev svetega obhajila za ločene in civilno ponovno poročene osebe ali blagoslov istospolnih parov.
Skratka, prek »kerigme« je oznanjevanje evangelija ločeno od celotnega korpusa tradicionalnega nauka in morale. Prek sinodalnosti pa tradicionalne odgovore nadomeščajo samovoljne odločitve, ki so zelo verjetno absurdne in doktrinarno neupravičene. Kardinal Zen sam meni, da je ta metoda manipulativna, in ima pripisovanje tega Svetemu Duhu za bogokletno. Na žalost se bojim, da ima prav.
6. Govorite o službi Cerkvi, vendar v praksi lahko Bratovščina daje vtis, da izziva Cerkev, še posebej če se predvidevajo škofovska posvečenja. Kako to pojasnjujete papežu?
Cerkvi služimo predvsem s služenjem dušam. To je objektivno dejstvo, neodvisno od vseh drugih premislekov. V osnovi Cerkev obstaja za duše; njen namen je njihovo posvečenje in zveličanje. Vsi lepi govori, različne razprave, glavne teme, o katerih se razpravlja ali bi se o njih lahko razpravljalo, nimajo smisla, če njihov končni cilj ni zveličanje duš. To je treba nujno poudariti, ker Cerkvi grozi nevarnost, da se bo ukvarjala z vsem in hkrati z ničemer. Ekološke skrbi, na primer, ali zaskrbljenost za pravice manjšin, žensk ali migrantov lahko povzročijo, da se izgubi izpred oči bistvena naloga Cerkve. Če se Bratovščina sv. Pija X. trudi ohraniti izročilo z vsem, kar to pomeni, je to izključno zato, ker so ti zakladi bistveni za zveličanje duš in ker ne stremijo k ničemer drugemu kot k dobremu duš in duhovništva, ki je usmerjeno v njihovo posvečevanje.
„V navadni župniji verniki ne najdejo več potrebnih sredstev za zagotovitev svojega večnega zveličanja. To je tisto, kar predstavlja stanje nujnosti.“
S tem tisto, kar ohranjamo, postavljamo v službo Cerkvi. Cerkvi ne ponujamo muzeja starih in zaprašenih stvari, ampak izročilo v njegovi polnosti in plodnosti. Izročilo, ki posvečuje duše, jih preobraža ter vzbuja duhovne poklice in pristne katoliške družine. Z drugimi besedami, prav za papeža kot takšnega ohranjamo ta zaklad do dne, ko bo njegova vrednost spet razumljena in ko bo papež želel to izkoristiti v dobro vse Cerkve. Izročilo namreč pripada Cerkvi.
7. Govorite o blagru duš, vendar Bratovščina nima nobenega poslanstva nad dušami. Nasprotno, pred več kot petdesetimi leti je bila kanonično ukinjena. Na kakšni podlagi se more upravičiti kakršnokoli poslanstvo Bratovščine za duše?
Gre preprosto za vprašanje ljubezni. Ne želimo si pripisovati poslanstva, ki ga nimamo, vendar hkrati ne moremo zavrniti odgovora na duhovno stisko duš, ki so vse bolj zmedene, dezorientirane in izgubljene. Kličejo na pomoč. In po dolgem iskanju je povsem naravno, da najdejo globoko radost, luč in tolažbo v bogastvu izročila Cerkve. Do teh duš imamo resnično odgovornost, čeprav nimamo uradnega poslanstva. Enako velja za nekoga na ulici – če vidi drugega v nevarnosti, je dolžan tej osebi pomagati po svojih močeh, čeprav ni niti gasilec niti policist.
Število duš, ki so se tako obrnile na nas, se je v zadnjih letih povečalo, zlasti v zadnjem desetletju. Ignorirati njihove potrebe in jih zapustiti bi pomenilo izdati jih in s tem izdati samo Cerkev, saj Cerkev obstaja za duše in ne za prazne in nesmiselne razprave.
Ta ljubezen je dolžnost, ki prevlada nad vsemi drugimi. To določa sam cerkveni zakon. V duhu cerkvenega prava, ki je pravni izraz te ljubezni, je dobro duš pred vsem drugim. To je resnično zakon zakonov, ki so mu vsi drugi podrejeni in nad katerim ne more prevladati noben cerkveni zakon. Aksiom „suprema lex, salus animarum” – „najvišji zakon je zveličanje duš” – je klasična maksima kanonskega izročila, ki jo izrecno prevzema zadnji kanon Zakonika iz leta 1983. V sedanjem stanju nujnosti je od tega najvišjega načela odvisna vsa legitimnost našega apostolata in našega poslanstva za duše, ki se obračajo na nas. Mi izpolnjujemo vlogo nadomeščanja pomanjkljivosti v imenu iste ljubezni.
8. Ali se zavedate, da bi razmišljanje o škofovskih posvečenjih lahko postavilo vernike, ki se zatekajo k Bratovščini, pred dilemo: izbira izročila, z vsem, kar to pomeni, ali »polno« občestvo s cerkveno hierarhijo?
V resnici je ta dilema le navidezna. Katoličan mora ohraniti tako celovito izročilo, kot tudi občestvo s cerkveno hierarhijo. Ne more izbirati med tema dobrinama, ker sta obe potrebni.
Vendar se prepogosto pozablja, da je občestvo v bistvu utemeljeno na katoliški veri z vsem, kar to pomeni – začenši s pravim zakramentalnim življenjem – in to zahteva vršitev vladanja, ki oznanja isto vero in zagotavlja, da se ta vera postavi v prakso, pri čemer svoje avtoritete ne uporablja samovoljno, ampak resnično z mislijo na duhovni blagor duš, ki so zaupane njeni skrbi.
Prav zaradi zaščite teh temeljev – teh pogojev, potrebnih za obstoj občestva v Cerkvi – Bratovščina ne more sprejeti tistega, kar nasprotuje in izkrivlja to občestvo, tudi če to prihaja od tistih, ki sami po pravici vršijo avtoriteto v Cerkvi.
9. Ali lahko navedete konkreten primer tega, česar Bratovščina ne more sprejeti?
Prvi primer, ki mi pride na misel, sega v leto 2019, ko je papež Frančišek ob obisku Arabskega polotoka skupaj z imamom podpisal znano deklaracijo iz Abu Dhabija. Skupaj z muslimanskim voditeljem je potrdil, da je Božja Modrost pozitivno hotela pluralnost religij.
Očitno je, da skupnost, ki temelji na sprejetju takšne izjave ali jo vključuje, preprosto ne bi bila katoliška, saj bi to pomenilo greh proti prvi zapovedi in zanikanje prvega člena veroizpovedi. Menim, da je takšna izjava več kot le preprosta zmota. Je preprosto nepojmljiva. Ne more biti temelj katoliške skupnosti, ampak vzrok za njen razpad. Menim, da bi katoličan raje izbral mučeništvo, kot pa da bi sprejel takšno trditev.
10. Po vsem svetu raste zavest o zmotah, ki jih Bratovščina že dolgo obsoja, zlasti na internetu. Ali ne bi bilo bolje, da se temu gibanju dovoli razvoj in da se zaupa v Božjo previdnost, namesto da se posreduje z močnim javnim dejanjem, kot so škofovska posvečenja?
To gibanje je vsekakor pozitivno in se ga lahko samo veselimo. Nedvomno ponazarja trdnost tega, kar zagovarja Bratovščina, in obstaja vsak razlog, da se to širjenje resnice spodbuja z vsemi razpoložljivimi sredstvi. Vendar pa je to gibanje omejeno, saj se boj za vero ne more omejiti le na razprave in na zavzemanje stališč na internetu niti se z njimi izčrpati.
Posvečevanje duše je vsekakor odvisno od pristnega izpovedovanja vere, vendar mora to voditi k pobožnemu krščanskemu življenju. V nedeljo duše ne potrebujejo interneta; potrebujejo duhovnika, ki jih spove in jih uči, ki zanje daruje sveto mašo, ki jih resnično posvečuje in vodi k Bogu. Duše potrebujejo duhovnike. Da bi pa imeli duhovnike, potrebujemo škofe, ne “influenserje”. Z drugimi besedami, moramo se vrniti k realnosti – to je k realnosti duš in njihovih konkretnih, objektivnih potreb. Škofovska posvečenja nimajo drugega namena kot zagotoviti vernikom, ki so povezani z izročilom, podeljevanje zakramenta birme, svetih redov in vsega, kar iz njih izhaja.
11. Ali ne mislite, da bi Bratovščina, kljub dobrim nameram, na neki način lahko končala v tem, da bi sama sebe razumela kot Cerkev ali si pripisovala nezamenljivo vlogo?
Bratovščina nikakor ne trdi, da bi zamenjala Cerkev ali prevzela njeno poslanstvo. Nasprotno, globoko se zaveda, da obstaja izključno zato, da ji služi, in se opira izključno na to, kar je Cerkev sama vedno in povsod oznanjevala, verjela in prakticirala.
Bratovščina se prav tako močno zaveda, da ni ona tista, ki rešuje Cerkev, saj samo naš Gospod ohranja in rešuje svojo Nevesto – On, ki nikdar ne neha bdeti nad njo.
V okoliščinah, ki si jih ni izbrala, je Bratovščina preprosto privilegirani način, da bi ostali zvesti Cerkvi. Pozorna na poslanstvo svoje Matere, ki že dvajset stoletij hrani svoje otroke z naukom in zakramenti, se Bratovščina z otroškim duhom posveča ohranjanju in branjenju izročila v celoti – izkoriščajoč neprimerljivo svobodo, da ostaja zvesta tej dediščini. Po besedah nadškofa Lefebvra ni Bratovščina nič drugega kot delo »katoliške Cerkve, ki nadaljuje s prenašanjem nauka«; njena vloga je vloga »poslanca«. In ničesar si ne želi bolj od tega, da bi se ji vsi katoliški duhovniki pridružili pri izpolnjevanju te dolžnosti.
12. Vrnimo se k papežu. Ali menite, da je realno verjeti, da bi sveti oče sprejel ali vsaj toleriral, da Bratovščina posveti škofe brez papeškega mandata?
Papež je predvsem oče. Kot tak je sposoben prepoznati pravo namero, iskreno voljo, da služi Cerkvi, in predvsem resnično vprašanje vesti v izjemnem položaju. Ti elementi so objektivni in vsi, ki poznajo Bratovščino, jih morejo prepoznati, tudi če ne delijo njenih stališč.
13. To je razumljivo v teoriji. Vendar, ali mislite, da bi Rim v praksi mogel tolerirati takšno odločitev Bratovščine?
Prihodnost ostaja v rokah svetega očeta in seveda Božje previdnosti. Kljub temu je treba priznati, da Sveti sedež včasih zna pokazati določen pragmatizem in celo presenetljivo prožnost, kadar je prepričan, da deluje v blagor duš.
Vzemimo trenutni primer odnosov s kitajsko vlado. Kljub resničnemu razkolu kitajske patriotske Cerkve, kljub neprekinjenemu preganjanju podzemne Cerkve, ki je zvesta Rimu, kljub sporazumom, ki jih kitajske oblasti redno obnavljajo in nato kršijo, je papež Frančišek leta 2023 a posteriori odobril imenovanje škofa v Šanghaju s strani teh oblasti. Nedavno je papež Leon XIV. sam nazadnje sprejel, a posteriori, imenovanje škofa v Xinxiangu, ki je bil imenovan na enak način med izpraznjenim apostolskim sedežem, medtem ko je bil škof, zvest Rimu, ki je bil večkrat zaprt, še vedno na položaju. V obeh primerih je šlo za očitno provladne prelate, ki jih je Peking enostransko vsilil, da bi nadzoroval katoliško Cerkev na Kitajskem. Treba je jasno poudariti, da to niso bili le pomožni škofje, ampak rezidenčni škofje, torej redni pastirji svojih škofij (ali prefektur), ki so imeli jurisdikcijo nad lokalnim duhovništvom in verniki. V Rimu je povsem znano, za kakšen namen so bili ti pastirji izbrani in enostransko vsiljeni.
„Bratovščina sv. Pija X. ne stremi k ničemer drugemu, kakor le k blagru duš in duhovništva, ki je namenjeno njihovemu posvečevanju.“
Primer Bratovščine je povsem drugačen. Za nas seveda ne gre za to, da bi dajali prednost komunistični ali protikrščanski oblasti, ampak izključno za zaščito pravic Kristusa Kralja in izročila Cerkve v času splošne krize in zmede, v kateri so te pravice resno ogrožene. Nameni in cilji očitno niso isti. Papež to ve. Poleg tega sveti oče dobro ve, da Bratovščina nima nikakršnega namena podeliti svojim škofom kakršnokoli jurisdikcijo, kar bi pomenilo ustvarjanje vzporedne Cerkve.
Iskreno povedano, ne vidim, kako bi se papež lahko bal večje nevarnosti za duše, ki bi prihajala s strani Bratovščine, kot pa od vlade v Pekingu.
14. Menite, da je potreba duš po tradicionalni maši danes enako velika kot leta 1988? Po znanih preobratih obreda svetega Pija V., njegovi osvoboditvi s strani Benedikta XVI. leta 2007 in omejitvah, ki jih je uvedel Frančišek leta 2021, v katero smer gremo z novim papežem?
Kolikor mi je znano, je papež Leon XIV. ohranil določeno diskretnost glede te teme, kar v konservativnem svetu vzbuja velika pričakovanja. Vendar pa je bilo pred kratkim objavljeno besedilo kardinala Rocha o liturgiji, ki je bilo prvotno namenjeno kardinalom, ki so se udeležili konzistorija prejšnji mesec. Ni razloga za dvom, da v grobem ustreza usmeritvi, ki jo želi papež. Besedilo je nedvoumno, predvsem pa logično in skladno. Na žalost pa temelji na napačni predpostavki.
Konkretno to besedilo, ki je v popolni skladnosti s Traditionis custodes, obsoja liturgijčni projekt papeža Benedikta XVI., po katerem sta stari in novi obred dve bolj ali manj enakovredni obliki, ki izražata isto vero in isto ekleziologijo, zato se lahko medsebojno bogatita. Benedikt XVI., zaskrbljen za edinost Cerkve, je skušal spodbujati sobivanje obeh obredov in je leta 2007 objavil Summorum Pontificum. Za mnoge je to pomenilo previdnostno ponovno odkritje maše vseh časov, vendar je sčasoma povzročilo tudi gibanje, ki je postavilo pod vprašaj novi obred – gibanje, ki je bilo ocenjeno kot problematično in ki ga je Traditionis custodes leta 2021 skušal ustaviti.
Kardinal Roche, zvest papežu Frančišku, zdaj skuša spodbujati nedosegljivo edinost Cerkve v skladu z idejo, ki je v nasprotju z idejo Benedikta XVI. Kardinal Roche sicer ohranja trditev o kontinuiteti med obema obredoma po reformi, vendar odločno nasprotuje njunemu sobivanju. V tem vidi vir razdora, grožnjo edinosti, ki jo je treba premagati z vrnitvijo k avtentičnemu liturgičnemu občestvu. »Prvotno dobro edinosti Cerkve se ne doseže z zamrznitvijo razdeljenosti, ampak z iskanjem skupnega v tistem, kar si je mogoče deliti.« V Cerkvi »bi moral biti samo en obred«, v popolni skladnosti s pravim pomenom izročila.
To je pravično in skladno načelo, saj ima Cerkev, ki ima eno vero in eno ekleziologijo, lahko samo eno liturgijo, ki ju more ustrezno izražati. Vendar je to načelo, ki se nanaša na napačno pojmovanje izročila. V skladu z novo pokoncilsko ekleziologijo, kardinal Roche pojmuje izročilo kot nekaj, kar se razvija, in nov obred kot njen edini živi izraz za naš čas. Vrednost tridentinskega obreda se zato lahko obravnava le kot preživeta, njegova uporaba pa je največ »dopustitev« in »nikakor ne napredovanje«.
Da med obema obredoma obstaja »razdeljenost« in nezdružljivost, je zdaj bolj očitno kot kdajkoli prej. A naj bo jasno, da je edina liturgija, ki na nespremenljiv in ne razvijajoč se način ustrezno izraža tradicionalno pojmovanje Cerkve, krščanskega življenja in katoliškega duhovništva – to je izročilo –, liturgija vseh časov. V tej točki se nasprotovanje Svetega sedeža zdi bolj nepovratno kot kdajkoli prej.
15. Kardinal Roche je kljub temu dovolj iskren, da prizna, da pri uresničevanju liturgične reforme še vedno obstajajo določene težave. Ali mislite, da bi to lahko pripeljalo do zavedanja o omejitvah te reforme?
Presenetljivo je, da se po šestdesetih letih še vedno priznava resnična težava pri uresničevanju liturgične reforme in da je njeno bogastvo še vedno treba odkriti. To je refren, ki se ponavlja vsakič, ko se obravnava ta tema, in ki se mu kardinal Roche v svojem besedilu ne izogne. A namesto, da bi iskreno podvomil v notranje pomanjkljivosti nove maše in s tem v splošni neuspeh reforme, namesto da bi se soočil z dejstvom, da se cerkve praznijo in duhovni poklici upadajo, namesto da bi se vprašal, zakaj tridentinski obred še vedno privlači toliko duš, kardinal Roche ne vidi druge rešitve od nujnega predhodnega izobraževanja vernikov in bogoslovcev.
Ne da bi se tega zavedal, tako vstopi v začarani krog, saj je prav bogoslužje tisto, ki naj bi oblikovalo duše. Skoraj dva tisoč let je liturgija oblikovala in posvečevala duše bile duše – pogosto nepismene –, brez potrebe po kakršnikoli predhodni formaciji. Nezmožnost prepoznavanja notranje nesposobnosti Novus Orda za oblikovanje in vzgajanje duš ter še nadaljnje zahtevanje vedno boljše predhodne formacije se mi zdi znak nepopravljive slepote. Prihaja do šokantnih paradoksov: reforma je bila namenjena spodbujanju večje udeleženosti vernikov; vendar so verniki množično zapustili Cerkev, ker jih ta brezbarvna liturgija ni nahranila – in to naj bi bilo domnevno brez povezave z reformo?
16. Danes v mnogih državah skupine zunaj Bratovščine še vedno uporabljajo misal iz leta 1962. Takšne možnosti leta 1988 skoraj niso obstajale. Ali to zaenkrat ne bi bila zadostna alternativa, zaradi katere bi bila nova škofovska posvečenja preuranjena?
Vprašanje, ki si ga moramo zastaviti, je: ali te možnosti ustrezajo temu, kar Cerkev in duše resnično potrebujejo? Ali zadostno odgovarjajo potrebam duš?
Nesporno je, da kjerkoli se obhaja tradicionalna maša, je to pravi obred Cerkve, ki žari z globokim občutkom svetosti, ki ga v novem obredu ni mogoče najti. Vendar pa se ne moremo abstrahirati od okvira, v katerem ta obhajanja potekajo. Neodvisno od dobre volje ene ali druge strani, in še posebej odkar je bil objavljen dokument Traditionis custodes in ga je potrdil kardinal Roche, je ta okvir takšen, da je edini uradni in »normalni« obred tisti Pavla VI. Obhajanje obreda vseh časov se torej odvija v izjemnih razmerah. Duhovniki, ki so navezani na ta obred, po milosti naklonjenosti, spreglede, ki jim omogočajo, da ga obhajajo, vendar so ti spregledi znotraj logike te nove ekleziologije. Zato tiho sprejemajo, da nova liturgija ostaja merilo pobožnosti vernikov in avtentičen izraz življenja Cerkve.
17. Zakaj pravite, da se ne moremo abstrahirati od tega izrednega okvira? Ali se vendarle ne dela dobro? Katere konkretne posledice bi bile obžalovanja vredne?
Iz tega položaja izhajajo vsaj tri škodljive posledice. Najbolj neposredna je velika strukturna krhkost. Duhovniki in verniki, ki uživajo določene privilegije, ki jim omogočajo obhajanje tridentinske liturgije, živijo v negotovosti glede prihodnosti – privilegij ni pravica. Dokler jih oblast tolerira, lahko brez težav nadaljujejo s svojo versko prakso. Toda takoj, ko oblast postavi posebne zahteve, naloži pogoje ali iz kakršnegakoli razloga nenadoma prekliče podeljena dovoljenja, se duhovniki in verniki znajdejo v konfliktu, brez možnosti, da bi se učinkovito branili in zagotovili tradicionalno pomoč, ki jo duše upravičeno pričakujejo. Kako je torej mogoče dolgoročno preprečiti takšne stiske vesti, ko med dvema nezdružljivima pojmovanjema življenja Cerkve – utelešenima v dveh nezdružljivih liturgijah – eno uživa popolno legitimnost, drugo pa je le tolerirano?
Poleg tega – in to je najbrž še bolj resno – razlog za pripadnost teh skupin tridentinski liturgiji ni več razumljiv. To resno ogroža javne pravice cerkvenega izročila in s tem blagor duš. Če se namreč šteje, da tisti, ki so navezani na mašo vseh časov, sprejemajo, da se sodobna maša obhaja po vsej Cerkvi, in če se verjame, da zahtevajo zase le posebni privilegij, povezan s preferenco ali lastno karizmo, kako je potem mogoče razumeti, da je ta maša vseh časov v nepremostljivem nasprotju z novo mašo, da ostaja edina prava liturgija celotne Cerkve in da nihče ne sme biti oviran pri njenem obhajanju? Kako je mogoče vedeti, da maše Pavla VI. ni mogoče priznati, ker predstavlja znatno odstopanje od katoliške teologije daritve svete maše, in da nihče ne sme biti prisiljen, da jo obhaja? In kako naj se duše učinkovito odvrne od te zastrupljene liturgije, da bi pili iz čistih virov katoliške liturgije?
»Bratovščina je preprosto, v okoliščinah, ki si jih ni izbrala, privilegirani način, da ostanemo zvesti Cerkvi.«
Nazadnje, bolj oddaljena posledica, ki izhaja iz prejšnjih dveh – strah pred rušenjem krhke stabilnosti z vedenjem, ki se šteje za »moteče«, mnoge pastirje prisili v prisiljeno tišino, ko bi morali dvigniti glas proti škandaloznemu poučevanju, ki kvari vero ali moralo. Potrebne obsodbe zmot, ki spodkopavajo Cerkev – potrebne za blagor duš, ki jih ogroža ta zastrupljena hrana – tako ni. Človek lahko drugega razsvetli v zasebnosti, če je sposoben razpoznati škodljivost dane zmote, vendar je to lahko le plašen šepet, kjer se resnico le stežka izrazi s potrebno svobodo – še posebej v senci po tihem sprejetih, protislovnih načel. Še enkrat, duše niso več osveščene in so prikrajšane za kruh nauka, po katerem ostajajo lačne. Sčasoma to postopno spreminja miselnost in postopoma vodi k splošnemu in nezavednemu sprejemanju različnih reform, ki vplivajo na življenje Cerkve. Tudi do teh duš Bratovščina čuti odgovornost, da jih osvešča in ne zapušča.
Tu ne gre za stvar sodbe in obsodbe, ampak za odpiranje oči in za priznanje dejstev. Moramo priznati, da v kolikor je koriščenje tradicionalne liturgije pogojeno z vsaj implicitnim sprejemanjem koncilskih reform, skupine, ki imajo od nje korist, ne morejo biti ustrezen odgovor na globoke potrebe Cerkve in duš. Nasprotno, če povzamemo že izraženo misel, je treba katoličanom danes ponuditi resnico brez kompromisov, ki se jim ponuja brez pogojev, skupaj s sredstvi, da jo lahko v celoti živijo, za zveličanje duš in službo celotni Cerkvi.
18. Glede na to, ali menite, da bi Rim v prihodnosti lahko pokazal večjo velikodušnost v zvezi s tradicionalno mašo?
Rim bo morda v prihodnosti sprejel bolj odprto držo, kot se je to zgodilo leta 1988 v podobnih okoliščinah, ko je bil stari misal dodeljen določenim skupinam v poskusu, da bi vernike odvrnili od Bratovščine. Če bi se to ponovilo, bi bila to spet bolj politična kot pa doktrinarna odločitev. Tridentinski misal je namenjen izključno češčenju Božje veličine in negovanju vere; ne sme se ga instrumentalizirati kot orodje pastoralne prilagoditve ali kot spremenljivko pomiritve.
Vendar večja ali manjša dobrosrčnost ne bi spremenila ničesar glede škodljivosti zgoraj opisanega okvira in zato ne bi bistveno spremenila položaja.
Poleg tega je scenarij v resnici bolj zapleten. V Rimu sta papež Frančišek in kardinal Roche ugotovila, da širitev uporabe misala svetega Pija V. neizogibno sproži dvome o liturgični reformi in koncilu v obsegu, ki je tako moteč kot predvsem nekontroliran. Zato je težko predvideti, kaj se bo zgodilo, vendar je nevarnost, da se ujamejo v logiko, ki je bolj politična kot doktrinarna, resnična.
19. Kaj bi želeli posebej povedati vernikom in članom Bratovščine?
Želel bi poudariti, da je to čas za molitev in pripravo src, duš in umov. Pripraviti se moramo na sprejem milosti, ki jo bodo ta posvečenja prinesla vsej Cerkvi. To moramo storiti z zbranostjo, mirnostjo in zaupanjem v Božjo previdnost, ki Bratovščine ni nikdar zapustila in je tudi zdaj ne bo.
20. Še vedno upate, da se boste srečali s papežem?
Da, seveda. Zdi se mi izredno pomembno, da se pogovorim s svetim očetom. Veliko stvari bi mu rad povedal, ki jih nisem mogel vključiti v svoja pisma. Na žalost odgovor kardinala Fernándeza ne obravnava možnosti avdience pri papežu. Prav tako omenja možnost novih sankcij.
21. Kaj bo Bratovščina storila, če se bo Sveti sedež odločil, da jo obsodi?
Najprej naj spomnimo, da v takšnih okoliščinah kakršnekoli kanonične kazni ne bi imele nobenega dejanskega učinka.
Kljub temu bi Bratovščina, če bi bile izrečene, to novo trpljenje sprejela brez grenkobe, tako kot je sprejela pretekla trpljenja, in ga iskreno darovala za dobro Cerkve. Bratovščina deluje za Cerkev. In ni dvoma, da bi bil takšen položaj, če bi do njega prišlo, le začasen, saj je Cerkev Božja in naš Gospod je ne bo zapustil.
Bratovščina bo še naprej delovala po svojih najboljših močeh, da bo ostala zvesta katoliškemu izročilu in ponižno služila Cerkvi tako, da bo odgovarjala na potrebe duš. Prav tako bo še naprej molila z otroško predanostjo za papeža, kakor je to vedno počela, medtem ko čaka na dan, ko bo osvobojena vseh nepravičnih sankcij, kot je bilo to leta 2009. Prepričani smo, da bodo rimski organi nekega dne s hvaležnostjo priznali, da so ta škofovska posvečenja previdnostno prispevale k ohranitvi vere, k večji Božji slavi in k zveličanju duš.
Intervju, dan v Flavigny-sur-Ozerainu 2. februarja 2026
na praznik očiščevanja preblažene Device
