Aldo Maria Valli je na svojem blogu objavil to konferenco msgr. Lefebvra iz septembra 1988, istega leta, ko so potekala škofovska posvečenja. Zahvaljujemo se mu za objavo tega besedila, ki ga ponujamo tudi bralcem naše spletne strani.
Dragi prijatelji,
mislim, da vi, ki ste končali bogoslovno semenišče in danes opravljate duhovniško službo, vi, ki ste hoteli ohraniti izročilo, ste odločeni, da boste duhovniki, kakršni so bili vedno, kot so bili nekoč sveti duhovniki, vsi sveti župniki in sveti duhovniki, ki smo jih poznali po župnijah. Vi nadaljujete in resnično predstavljate Cerkev, katoliško Cerkev. Verjamem, da se morate prepričati o tem: vi resnično predstavljate katoliško Cerkev.
Ne da Cerkev ne bi obstajala zunaj nas; ne gre za to. Vendar nam je bilo v zadnjem času rečeno, da je bilo potrebno, da izročilo vstopi v vidno Cerkev, in mislim, da je to zelo, zelo resna zmota.
Kje je vidna Cerkev? Vidno Cerkev prepoznamo po znamenjih, ki jih je vedno nudila za svojo vidnost: je ena, sveta, katoliška in apostolska.
Vam zastavljam vprašanje: kje so prava razpoznavna znamenja Cerkve? So predvsem v uradni Cerkvi – ne gre namreč za vidno Cerkev, ampak za uradno Cerkev – ali so v nas, v nas, ki ohranjamo tisto edinost vere, ki je v uradni Cerkvi izginila? En škof veruje v neko stvar, drugi ne veruje, vera je različna, njihovi gnusni katekizmi vsebujejo krivoverstva. Kje je edinost vere v Rimu?
Kje je edinost vere v svetu? Mi smo tisti, ki smo jo ohranili. Edinost vere, uresničena v vsem svetu, je katoliškost. Sedaj ta edinost vere v vsem svetu ne obstaja več, zato praktično ni več katoliškosti. Obstaja toliko katoliških Cerkva, kolikor je škofov in škofij. Vsak ima svoj način gledanja, mišljenja, pridiganja, poučevanja katekizma. Ni več katoliškosti.
Apostolskost? Prekinili so s preteklostjo. Če so kaj naredili, je prav to. Ne želijo več ničesar, kar je bilo pred Drugim vatikanskim koncilom. Poglejte motuproprij, s katerim nas papež obsoja: v njem je napisano, da je »živo izročilo Drugi vatikanski koncil«. Ne smemo se sklicevati na čas pred Drugim vatikanskim koncilom, to ne pomeni ničesar. Cerkev nosi izročilo s seboj iz stoletja v stoletje. Kar je minilo, je minilo, izginilo. Vse izročilo se nahaja v današnji Cerkvi.
Kaj je ta izročilo? S čim je povezano? Kako je povezano s preteklostjo?
To jim omogoča, da trdijo nasprotno od tega, kar je bilo nekoč rečeno, in še naprej trdijo, da so edini, ki ohranjajo izročilo.
To je tisto, kar od nas zahteva papež: da se podredimo »živemu« izročilu. Imamo napačno predstavo o izročilu, ker je »živo« in se zato razvija. Toda to je modernistična zmota: sveti papež Pij X. v okrožnici ‘Pascendi’ obsoja te izraze »živo izročilo, živa Cerkev, živa vera« itd., v smislu, kakor jih razumejo modernisti, to je v smislu razvoja, ki je odvisen od zgodovinskih okoliščin.
Resnica razodetja, razlaga razodetja, bi naj bila odvisna od zgodovinskih okoliščin.
Apostolskost: z apostoli smo povezani prek avtoritete. Moje duhovništvo izhaja iz apostolov, vaše duhovništvo izhaja iz apostolov. Mi smo sinovi tistih, ki so nam podelili škofovstvo. Naše škofovstvo izhaja iz svetega papeža Pija V. in prek njega seže nazaj do apostolov. Kar zadeva apostolskost vere, verjamemo isto kot so verjeli apostoli. Nismo ničesar spremenili in ničesar ne želimo spremeniti.
In potem še svetost. Ne smemo si delati komplimentov ali pohval. Če ne želimo upoštevati sebe, upoštevajmo druge in upoštevajmo sadove našega apostolata, sadove poklicev, naših redovnikov in redovnic ter tudi sadove v krščanskih družinah. Zahvaljujoč vašemu apostolatu, nastajajo dobre in svete krščanske družine. To je dejstvo, ki ga nihče ne zanika. Celo naši progresivni obiskovalci iz Rima so ugotovili dobro kakovost našega dela. Ko je monsinjor Perl rekel sestram iz Saint-Pré in sestram iz Fanjeaux, da je treba Cerkev obnoviti na temeljih, kot so njihovi, to ni bil le mali kompliment.
Vse to dokazuje, da smo mi tisti, ki imamo znamenje vidne Cerkve. Če je danes Cerkev še vedno vidna, je to zasluga vas. Ta znamenja pri drugih ni več. Pri njih ni več edinosti vere, vera pa je temelj vsake vidnosti Cerkve.
Katolištvo je edina vera v prostoru. Apostolstvo je edina vera v času, svetost pa je sad vere, ki se uresničuje v dušah z milostjo dobrega Boga, z milostjo zakramentov. Povsem napačno je, da se nas obravnava, kot da nismo del vidne Cerkve. To je neverjetno. Uradna Cerkev je tista zavrača nas, ne mi Cerkve. Mi smo vedno združeni z rimsko Cerkvijo in tudi s papežem, seveda, s Petrovim naslednikom. Menim, da je nujno, da imamo to prepričanje, da ne pademo v zmote, ki se zdaj širijo.
Izstopiti iz Cerkve?
Seveda bi mogli ugovarjati: »Treba je nujno izstopiti iz vidne Cerkve, da ne izgubimo svoje duše, izstopiti iz skupnosti vernikov, združenih s papežem.«
Mi ne izstopamo iz Cerkve, ampak modernisti. Kar zadeva »izstop iz vidne Cerkve«, ne smemo narediti napake in enačiti uradno Cerkev z vidno Cerkvijo.
Mi pripadamo vidni Cerkvi, skupnosti vernikov pod papeževo oblastjo, saj ne zavračamo papeževe oblasti, ampak to, kar počne. Priznavamo papežu njegovo oblast, toda ko jo uporabi za nasprotno od tega, za kar mu je bila dana, je jasno, da mu ne moremo slediti.
Ali naj torej izstopimo iz uradne Cerkve?
V določeni meri seveda da. Celotna knjiga Jeana Madirana, ‘L’Hérésie du XX siécle’ (Krivoverstvo 20. stoletja), je zgodba o krivoverstvu škofov. Zato je treba izstopiti iz tega škofovskega okolja, če ne želimo izgubiti svoje duše.
Toda to ni dovolj, saj se je krivoverstvo naselilo v Rimu. Če so škofje heretiki – tudi brez upoštevanja tega izraza v kanonskem smislu, z ustreznimi posledicami –, to ni mogoče brez vpliva Rima.
Če se oddaljimo od teh ljudi, je to enako, kot če se oddaljimo od ljudi, ki imajo Aids. Ne želimo se okužiti. Ti ljudje imajo duhovni Aids, imajo nalezljive bolezni. Če želimo ohraniti zdravje, se jim ne smemo približevati.
Da, liberalizem in modernizem sta se vtihotapila v Koncil in v Cerkev. Gre za revolucionarne ideje, ideje revolucije, ki so bile v civilni družbi in so prešle v Cerkev. Kardinal Ratzinger tega ne skriva: to niso ideje Cerkve, ampak sveta, vendar menijo, da jih morajo vpeljati v Cerkev.
Sedaj pa oblasti niso niti za las spremenile svojih idej o Koncilu, liberalizmu in modernizmu. Ideje, ki so proti izročilu, proti izročilu, kot ga razumemo mi in kot ga razume Cerkev. To ne spada k njihovemu dojemanju.
Ker gre za evolucijsko pojmovanje, so proti temu nespremenljivemu izročilu, ki se ga držimo. Menimo, da vse, kar nas uči katekizem, prihaja od našega Gospoda in apostolov in da ni ničesar, kar bi bilo treba spremeniti. To je jasno. Tri četrtine katekizma prihajajo od našega Gospoda: zakaj bi ga spreminjali? Ne moremo ga razvijati. Credo, Božje zapovedi, sredstva za naše zveličanje, zakramenti, daritev svete maše in molitev, vse to nam prihaja neposredno od našega Gospoda. Vse to je naš katekizem, ki nam je na splošno dan pri krstu, ki nam je izročen. To je naš statut, saj je naš Gospod sam hotel, da bi bili vsi krščeni, da bi vsi sprejeli Credo, Deset zapovedi, zakramente, ki jih je uvedel, kot tudi daritev svete maše in molitve. Za te pa se vse razvija in se je razvilo z Drugim vatikanskim koncilom. Trenutna stopnja razvoja je Drugi vatikanski koncil. Zato se ne moremo vezati na Rim. Lahko bi se, če bi nam uspelo doseči popolno zaščito, kot smo zahtevali. Toda oni tega niso hoteli. Zavrnili so člane, ki smo jih zahtevali v komisiji, zavrnili so število škofov, ki smo ga zahtevali, zavrnili so število škofov, ki sem ga predlagal. Jasno je: ne želijo, da bi bili zaščiteni. Želijo, da bi bili neposredno pod njihovo oblastjo, da bi nam lahko uradno vsilili to protitradicionalno politiko, ki jo zagovarjajo.
Primer nam dokazuje, da se v duhu Rimljanov ni nič spremenilo: 1. maja je v Benetkah potekal zelo pomemben kongres o verski svobodi v sedanji politični situaciji. Vodil ga je rektor Lateranske univerze, monsinjor Pietro Rossano, znan po svojih zelo liberalnih idejah, in monsinjor Pavan, ki je praktično avtor vseh socioloških dokumentov, ki so bili objavljeni od papeža Janeza XXIII. naprej, vseh dokumentov, ki zadevajo družbo. Okrožnice papežev Janeza XXIII., Pavla VI. in Janeza Pavla II. je praktično napisal on. To je velik mož po mnenju Vatikana.
Ti dve škofiji sta pripravili in vodili srečanje v Benetkah o verski svobodi v političnem položaju. Zelo zanimivo je, da v zvezi z versko svobodo pravita: »Sprememba pojmovanja verske svobode«. Ne skrivata se. Govorita o vplivih druge svetovne vojne. Iščeta oddaljene razloge: že pod Pijem XII. se je v tragediji druge svetovne vojne zavest o verski svobodi uresničila. To je omogočilo, če uporabimo stereotipni izraz, prehod od pravice do resnice k pravici do osebe.
Poglejmo to podrobneje. Pravica do resnice nas uči, da obstaja svoboda prave vere, vendar da človek nima svobode izbire svoje vere, izbire resnice. Nedvomno smo ustvarjeni in obdarjeni z razumom in svobodno voljo, vendar mora ta svoboda služiti le za sprejemanje resnice in za nič drugega. Ker temeljna, bistvena vez povezuje svobodo z resnico. Prekiniti to vez in reči »od danes naprej smo razumeli, da ne gre več za povezovanje svobode z resnico, ampak svobode s človeško naravo«, je temeljna zmota. Naša lastna narava, z razumom in voljo, je ustvarjena za pripadnost resnici. Danes pa, kot pišejo avtorji kongresa v Benetkah v svojem poročilu, se pravica do resnice, ta vez, ki po naravi povezuje subjekt z resnico, odpravlja, da bi jo nadomestila pravica osebe, popolnoma neodvisna pravica. Ta pravica naj bi temeljila na naravi, vendar ob upoštevanju njenega dostojanstva kot svobodnega subjekta, tj. avtonomnega in brez vezi. Avtorji poudarjajo, da mora to še posebej veljati za verska vprašanja, ki zadevajo usmeritev življenja. To je presenetljivo. Kot da bi bilo mogoče spremeniti najgloblje vsebine narave. Bog nas je ustvaril za resnico, ni nam dal svobode, da bi zasledovali zmoto. To ni mogoče. Nimamo pravice do zmote. V praksi pa pravica do verske svobode pomeni pravico naravi, da svobodno izbere svojo resnico, kar pomeni, da ji daje pravico do zmote.
In vse države bi morale to sprejeti, ne da bi se temu upirale v okviru javnega reda. Toda javni red je zelo širok pojem! Te družbe bi morale sprejeti ekumenizem, sekularizacijo držav, svobodo veroizpovedi. Priznati bi morale kot smernice vse, kar lahko človek ustvari iz globin sebe, ideje, ki jih lahko ima, verske koncepte, ki si jih sam oblikuje.
In ko je verska svoboda uveljavljena, ponovno potrdijo popolnoma revolucionarno načelo Deklaracije o človekovih pravicah. Resnično satansko načelo: »Non serviam«, »ne želim služiti«, ne želim biti podrejen resnici. Toda dobri Bog nam nalaga resnico, tako je to. »Kdor ne bo veroval, bo pogubljen.« Načelo svobode ne obstaja in ne more obstajati.
To sem vam hotel povedati, ker je videti, da se Rim ni nič spremenil. To ni izmišljena obtožba, ampak izhaja iz uradnega poročila srečanja v Benetkah, ki je bilo pred kratkim, 1. maja. Rektor Lateranske univerze je vodja celotnega univerzitetnega izobraževanja Cerkve v Rimu. Gre za uradne predstavnike Rima. In to je tisto, kar trdijo. Nič se ni spremenilo. Takšnim ljudem ne moremo slediti. Gre za resne, globoke zmote.
Karkoli se zgodi, moramo nadaljevati tako, in dobri Bog nam kaže, da s tem, ko gremo po tej poti, opravljamo svojo dolžnost. Ne zanikamo rimske Cerkve. Ne zanikamo njenega obstoja, vendar ne moremo slediti njenim smernicam. Ne moremo slediti njenim načelom od Koncila dalje. Ne moremo se zavezati k temu.
Zavedal sem se te želje Rima, da nam vsili svoje ideje in svoj način razmišljanja. Kardinal Ratzinger mi je vedno govoril: »Monsinjor, obstaja samo ena Cerkev, ne smemo ustvarjati vzporedne Cerkve.«
Katera je ta Cerkev zanj? Koncilska Cerkev, seveda.
Ko nam izrecno reče: »Jasno je, da če vam odobrijo ta protokol, nekatere privilegije, boste morali sprejeti tudi to, kar delamo mi, in posledično bo treba v cerkvi Saint-Nicolas-du-Chardonnet vsako nedeljo darovati tudi novo mašo,« dobro razumete, da nas želi pripeljati nazaj v koncilsko Cerkev.
To ni mogoče, ker je jasno, da nam želijo vsiliti te novotarije, da bi se znebili izročila. Ne odobrijo nečesa iz spoštovanja do tradicionalne liturgije, ampak preprosto zato, da bi zavedli tiste, ki jim to odobrijo, in da zmanjšajo naš odpor, da bi v tradicionalni blok zabili klin nekaterim ter ga uničili.
To je njihova politika, njihova zavestna taktika. Ne motijo se, in vi poznate pritiske, ki jih izvajajo. K nekaterim med vami je pristoplij škof ali od tega ali od onega, da bi zapustili izočilo. Vsepovsod se močno trudijo.
Sestre iz Saint-Pré je obiskal pater Philippe, ki jih je skušal indoktrinirati. A bil je ustrezno sprejet, to vam zagotavljam! Škof iz Carcassonna je po našem patru Pozzeri ponudil prijateljstvo in razumevanje sestram iz Fanjeauxa. Na ta način se je postavil na mesto. A oni nadaljujejo. Vrnili se bodo. Pater Innocent-Marie mi je nedavno telefoniral, da mi je povedal, da je bil pod pritiskom škofa iz Angersa. Ne bodo nehali s poskusi, da nas uničijo. Ta vojna proti izročilu je res neverjetna.
A dobri Bog ne bo dopustil, da izginemo. Po posvečenjih sem pričakoval vsaj nekaj zmanjšanja navzočnosti po naših župnijah, morda 25 %, in da se bo nato zmanjšanje počasi izravnalo. Pod vplivom šoka in velikimi naslovi („Izobčenje, razkol, prekinitev itd.“) časopisi izkoriščajo položaj, da bi si povečali prodajo. Rekel sem si: nekateri se bodo ustrašili in nas ne bodo več spremljali. Toda, vidite, dobri Bog kaže, da imajo ljudje zdravo pamet, in glejte, še nikdar ni bilo toliko ljudi v naših župnijah in središčih. Povsod je opazen znaten priliv. In to je vsaj tolažeče.
Naši poklici bi se lahko zmanjšali, namesto tega pa so se povečali. Na primer, naše sestre iz Saint-Michel-en-Brenna, ki so bile nekaj let zaskrbljene zaradi maloštevilnih poklicev, jih imajo letos deset, česar še nikdar niso imele. To so dokazi blagoslova dobrega Boga, blagoslova, ki zagotovo izhaja iz posvečenj. Mati Marie-Jude mi piše: »To je rezultat posvečenj, monsinjor!«
Verjamem, in vi to veste bolje od mene, saj ste v večjem stiku z verniki kot jaz, da je bila podarjena posebna milost, nova gorečnost, nova želja po predanosti izročilu, tolažeča in zagotovo spodbudna milost. Zahvalimo se dobremu Bogu, ki nas blagoslavlja, in, zelo preprosto, gremo naprej.
Mislim, da se moramo potruditi, da se izognemo vsemu, kar bi moglo z nekoliko preostrimi izrazi izraziti naše nesoglasje s tistimi, ki nas zapuščajo. Ne uporabljajmo izrazov, ki bi jih mogli razumeti kot žaljive. To nam nič ne koristi, nasprotno. Osebno sem vedno imel takšen odnos do vseh, ki so nas zapustili, in Bog ve, da jih je bilo v zgodovini Bratovščine veliko. Zgodovina Bratovščine je skorajda zgodba ločitev. In vedno sem se držal tega načela: nobenih odnosov več, konec je. Odidejo od nas, gredo k drugim pastirjem? Nobenih odnosov več. Tisti, ki so odšli kot »sedevakantisti«, in tisti, ki so odšli, ker naj ne bi bili dovolj papeški, so vsi poskušali vpletati nas v polemiko, a jaz nisem nikdar odgovoril niti z besedo. Molim zanje, to pa je vse.
Tako nihče od njih ne more izvleči pisma iz predala in reči: »Tako me je obravnaval monsinjor, to mi je rekel.« Ker samo dejstvo, da pišejo, jih pripelje do tega, da zahtevajo: »Vidite, strinjam se z monsinjorjem Lefebvrom, še pred osmimi dnevi mi je pisal.« In takrat bi bilo treba takoj obtožiti: »Sem pisal, vendar nisem rekel, da se strinjam.« In potem še eno pismo in spet polemika. Ne smemo se zapletati v ta mehanizem. Treba je pustiti stvari pri miru. Verjamem, da ni ničesar, kar bi jih lahko pripravilo k razmišljanju in morebiti vrnilo nazaj k nam. Ni jih veliko, ki so se vrnili. V vsakem primeru ne morejo reči, da smo bili neprijazni do njih ali da jim je bila storjena krivica. Mislim, da je to najboljši način, razen če ne gre za popolnoma lažne trditve. V tem primeru je treba objaviti sporočilo za popravek, kakor je to storil generalni predstojnik v zvezi z izjavo dom Gérarda. To je normalno. Lahko pa rečem, da če se začne dopisovanje, se lahko nadaljuje v nedogled in takrat žal lahko hitro pride do izjav, ki jih potem obžalujemo in ki niso ljubeznive.
Mons. Marcel Lefebre
Ecône, 9. septembra 1988
Fideliter, št. 66, november–december 1988
Vir: Duc in altum; fsspx.it/it/news
