Da bi razumeli današnji položaj med Svetim sedežem in Duhovniško bratovščino sv. Pija X., se moramo spomniti, kaj se je zgodilo 11. septembra 1976, ko se je nadškof Lefebvre srečal s Pavlom VI. (Giovanni Battista Montini). Srečanje je potekalo potem, ko je Pavel VI. neupravičeno ukinil Lefebvrovo semenišče v Écônu (v bistvu tega ni storil papež, op. prev.) in suspendiral monsinjorja (ter mu prepovedal posvečevanje duhovnikov in opravljanje duhovniške službe) samo zato, ker Lefebvre ni hotel opustiti tradicionalne latinske maše in tradicionalnega nauka. Pavel VI., ki ga je Lefebvre upravičeno obtožil, da je izvršil katastrofalne spremembe 2. vatikanskega koncila, je nadškofa povabil, naj »posluša«, vendar je bilo Montinijevo ravnanje vse prej kot iskreno.
Pavel VI. je namreč vstopil v dvorano besen, takoj stopil v napad („Stališče, ki ste ga zavzeli, je stališče protipapeža!“) in Lefebvra obtožil, da se je v bistvu uprl Cerkvi. Nadškofu je rekel: „Izrekli ste obsodbo, da je papež nezvest veri, katere vrhovni porok je … morda je to prvič v zgodovini, da se to dogaja. Celemu svetu ste povedali, da papež nima vere, da je modernist… Če bi bilo tako, bi moral odstopiti in vas povabiti, da prevzamete moje mesto na čelu Cerkve!«.
Sarkazem in samopomilovanje, ki sta izžarevala iz Montinijevih besed, sta očitna. Kritiko je poosebil („me obsojate, me imenujete modernista“), namesto da bi se pošteno spopadel z doktrinalno vsebino Lefebvrovih skrbi. Dejansko je bil Montinijev prvi korak lažen: Lefebvre nikdar ni trdil, da želi nadomestiti papeža; preprosto je Rim prosil, naj pusti preživeti katoliško izročilo. Pa vendar je Pavel VI. imel pogum, da se je predstavil kot žrtev, čeprav je bil sam tisti, ki je izdal večstoletno vero in kaznoval tiste, ki so jo branili.
Leta 1976 nadškof Lefebvre nikakor ni »ustanavljal vzporedne Cerkve« niti se ni predstavljal kot rivalski papež. Delal je natanko to, kar je Cerkev vselej delala: izobraževal duhovnike v zdravem nauku in v tradicionalni liturgiji ter zavračal »novo vero«, izumljeno po Drugem vatikanskem koncilu. Kakor je Lefebvre dejal Pavlu VI.: »Delam natanko to, kar sem delal pred koncilom. Ne razumem, kako me lahko nenadoma obsodijo, ker sem duhovnike izobraževal v skladu s svetim izročilom svete Cerkve.«
Lefebvre ni bil nikakor razkolnik, ampak je izpovedoval zvestobo večni katoliški veri; vatikanske oblasti so bile tiste, ki so se oddaljile od te vere in sprejele nove nauke in prakse. V odgovor na osebno kritiko Pavla VI., je Lefebvre skušal pojasniti, da so pokoncilske spremembe uničevale Cerkev in puščale duhovščino in vernike nadvse zmedene in razklane: »Z vsemi temi spremembami tvegamo, da bomo izgubili vero ali pa bomo videti kot nepokorni… Mnogi duhovniki in verniki menijo, da je težko sprejeti trende, ki so se pojavili po 2. vatikanskem koncilu v liturgiji, verski svobodi, duhovniški formaciji, odnosih s protestantizmom. Ne vidimo, kako bi bile te trditve v skladu z izročilom Cerkve.«
Lefebvre ni bil edini, ki je podal to pripombo. »Veliko ljudi tako misli,« je podal opažanje. Vendar Montini ni dopuščal niti namiga, da bi bil Drugi vatikanski koncil ali njegove reforme lahko napačne. Nasprotno, Pavel VI. je odločno zanikal kakršnekoli težave: »To ni res! Če ti je bilo večkrat rečeno in napisano, da si se motil, je to zato, ker si se motil. Nikoli nisi hotel poslušati…« Zanimiva izjava za človeka, ki se je hvalil z »dialogom« (in ki je celo prešel na tikanje namesto vikanja, kar je v francoščini, ali tudi v italijanščini, praktično nezaslišano, op. prev.). Dejansko je rekel: »Ne razpravljaj!«. Montini je sprejel svojo odločitev: Koncil in reforme so bili nesporni, edino vprašanje je bila Lefebvrova nepokorščina. To je klasični primer gaslightinga (mentalna manipulacija, oblika nasilja, pri kateri gaslighter izkrivlja komunikacijo z namenom, da žrtev spravi v stanje dvoma vase, op. avt.). Pavel VI. se je celo odrekel priznanju katastrofalnega propada Cerkve pod njegovim pontifikatom; vedel se je, kot da Lefebvrova kritika nima nobene podlage razen nadškofove trme.
V resnici je bila Cerkev po Drugem vatikanskem koncilu leta 1976 v prostem padu, točno tako, kot so Lefebvre in nekateri drugi daljnovidni prelati opozarjali. Semenišča in samostani so se praznili, udeležba pri sveti maši je upadala, vladala je doktrinarna zmeda, liturgične zlorabe pa so se širile po vsem svetu. Kljub temu je Pavel VI. pogledal Marcelu Lefebvru v oči in vztrajal, da je vse v redu. Še več, da je več kot v redu. Na neki točki je imel celo drznost trditi: »Hkrati je treba priznati, da se zaradi Koncila kažejo znaki močnega duhovnega prebujenja med mladimi in povečanega občutka odgovornosti med verniki, duhovniki in škofi.«
Ta osupljiva izjava, popolna sprevrnitev stvarnosti, je globoko užalila nadškofa in vse, ki so živeli v tem mračnem obdobju. Medtem ko je Montini izrekal te besede, so milijoni mladih katoličanov opustili prakso vere, semenišča so bila polna odprtega nasprotovanja (če ne celo nemoralnosti) in mnogi škofje so se ukvarjali s preoblikovanjem katoliškega nauka, da bi ga prilagodili sekularnemu svetu. Pretvarjanje, da naj bi bila »duhovna obnova« v polnem razcvetu, je bila očitna laž ali v najboljšem primeru iluzija.
Dejansko je neki tedanji tradicionalni katoliški komentar suho opozoril, da je optimistična ocena Pavla VI. »opravičevala« koncil preprosto s tem, da je ignorirala njegove uničujoče posledice (prazne cerkve, manj duhovnih poklicev, doktrinarni kaos), medtem ko so bili vsi eksperimenti podprti in se je obsojalo samo izročilo. Pavel VI. je dejansko dejal Lefebvru: »S koncilom smo prinesli veliko dobrega; vsi problemi so rešeni; nehajte se pritoževati.« Zgodovina je pokazala, kako lažno je bilo to. Montinijev tesni prijatelj, kardinal Giovanni Benelli, je leto 1976 označil za »strašno leto« za Cerkev, in tudi Pavel VI. je dejal, da je »Satanov dim« vdrl v svetišče, vendar je, ko ga je nadškof vprašal, odločno zanikal globino krize in vso krivdo pripisal Lefebvrovemu »uporu«.
Avdienca 1976 je tako postala primer koncilske hinavščine. Pomislimo, kako je Pavel VI. skušal nastopati kot zagovornik izročila in reda, čeprav je bil avtor novosti brez primere. »Vsak dan si z veliko prizadevnostjo in vztrajnostjo prizadevamo odpraviti določene zlorabe, ki niso v skladu z zakonom Cerkve, ki je zakon Koncila in izročila,« je trdil Pavel VI. Lefebvru je dejal, da če bi se nadškof »potrudil videti in razumeti, kar vsak dan delam in govorim, da bi zagotovil zvestobo Cerkve včerajšnjemu in odprtost današnjemu … ne bi bili v tem bolečem položaju.«
To je osupljiva dvoličnost: Pavel VI. se je skliceval na „izročilo“ in preteklost, hkrati pa vztrajal pri novostih Koncila. Priznava: »Obžalujemo pretiravanja; mi smo prvi, ki iščemo rešitev.« Takoj zatem pa je izjavil: »Toda te rešitve ni mogoče najti v izzivanju avtoritete Cerkve … niste poslušali mojih besed.« To pomeni: da, lahko pride do zlorab, vendar jih lahko obravnavam samo jaz (oseba, ki jih je sprožila), vaša edina vloga pa je, da poslušate in molčite.
Pavel VI. je manipuliral z nadškofom Lefebvrom: trdil je, da sovraži »pretiravanja« in da želi zagotoviti kontinuiteto, v resnici pa je uvedel novo mašo (novus ordo), ki je radikalno prekinila s katoliško teologijo in prakso, ter omogočil plaz novosti na vseh področjih življenja Cerkve. Montinijeva lažna zaskrbljenost zaradi zlorab je bila zaman; kakor ga je opozoril Lefebvre, so dobre duhovnike in redovnike škofje preganjali samo zato, ker so ohranili svoje navade in običaje, medtem ko so tisti, ki so vse sekularizirali, bili favorizirani.
Pavel VI. te stvarnosti ni zanikal, ampak jo je preprosto ignoriral. Zlasti, ko je nadškof Lefebvre prosil za skromno dopustitev, da bi katoličanom v vsaki škofiji omogočili cerkev ali kapelo, kjer bi lahko molili kot pred 2. vatikanskim koncilom, je Pavel VI. to odločno zavrnil. »Smo skupnost. Ne moremo dopustiti avtonomnega ravnanja v različnih delih.« Lefebvre je vztrajal: ker sam Koncil »priznava pluralizem«, zakaj ne bi vsaj dovolili pluralizma v obredih za tiste, ki so navezani na starodavno mašo? »Če bi Vaša Svetost to storila, bi se vse rešilo,« je dejal Lefebvre. Ponudil se je celo, da bi prenehal z javnimi govori in se umaknil v svoje semenišče pod nadzorom, če bi le svetemu izročilu bilo dodeljeno legitimno mesto.
Montini pa je bil trmast: tradicionalni maši ali tradicionalnemu izobraževanju ne bi priznal niti trohice uradnega prostora. »Ne, Cerkev mora imeti en sam obred… ne moremo dopustiti neodvisnosti ravnanja.« Značilno je, da je Pavel VI. dopuščal škandalozne poskuse liturgične »inkulturacije« in nebrzdano širjenje novih evharističnih molitev, vendar pa je dvignil zid soobstoju častitljive tridentinske maše. V »velikem šotoru« pokoncilske Cerkve je dovoljeno vse, razen tradicionalna maša in nauk. To je bila Montinijeva politika.
Morda je bil najbolj škandalozni trenutek srečanja takrat, ko je Pavel VI. izrekel očitno lažno obtožbo zoper nadškofa Lefebvra; obtožbo, ki ponazarja strupeno dvoličnost, ki je obdajala vso zadevo. Sredi njunega pogovora je Pavel VI. nenadoma izjavil: »To ni res, vi ne vzgajate dobrih duhovnikov. Vi jih silite, da prisegajo proti papežu!« Nadškof Lefebvre je bil osupel. Nejeverno je dobesedno položil glavo v dlani. »Prisego proti papežu? Kako lahko rečete kaj takega, sveti oče? Da dajem podpisovati prisego proti papežu!? Mi lahko pokažete kopijo te prisege?« je protestiral. Pavel VI. ni znal odgovoriti, ampak je le ponovil: »Vi obsojate papeža!« in se nato pogreznil v sarkazem o odstopu.
Kasneje je bilo potrjeno, da takšna »prisega proti papežu« nikdar ni obstajala. Bila je čista izmišljotina, ki jo je Pavlu VI. verjetno podtaknil eden od njegovih svetovalcev (morda kardinal Villot). Celo uradni vatikanski zapis avdience (ki ga je sestavil monsinjor Benelli) ne omenja te domnevne prisege, čeprav je Lefebvre takoj zatem ponovil obtožbo Pavla VI. Skratka, Montini je bodisi zavestno lagal Lefebvru v obraz bodisi se je dal prepričati zlonamernim govoricam brez dokazov, vse z namenom diskreditacije nadškofovega semenišča. Dejstvo, da se je Pavel VI. oklepal te laži, kaže, kako pristranska, celo paranoična je bila njegova miselnost. Škof Tissier de Mallerais je opazil: »Niti ta prisega niti nič podobnega ni nikdar obstajalo. Torej je bil nadškof med avdienco pri papežu obrekovan, kar bi pojasnilo osebno užaljenost Pavla VI.«
Očitno je bil Montini prepričan (ali so ga prepričali zahrbtni sodelavci), da je Lefebvre fanatičen upornik, ki naj bi bogoslovcem celo dajal prisegati sovražnost papežu. Če je Montini res verjel v to, ni čudno, da je Lefebvra štel za »protipapeško« osebo. Toda vse to je bila laž. In, če povemo po pravici, tudi potem, ko ga je Lefebvre brez omahovanja postavil na laž, Vatikan nikdar ni prosil odpuščanja. Nasprotno, njegovi predstavniki so skušali zanikati, da je Pavel VI. sploh izrekel te besede. Že samo ta epizoda razkriva globino izdaje in nepoštenosti Rima. Pavel VI. in njegov ožji krog niso bili pošteni posredniki; bili so pripravljeni obrekovati zvestega katoliškega škofa, da bi upravičili svoje zatiranje izročila.
„…Vendar pozivamo tiste, ki se imajo za sodobne humaniste in so se odrekli presežni vrednosti najvišjih resničnosti, naj Koncilu priznajo vsaj eno lastnost in priznajo naš novi tip humanizma: tudi mi, pravzaprav mi bolj kot kdorkoli drug, častimo človeštvo; MI GOJIMO ČAST ČLOVEKA.“
Pavel VI., Zaključni nagovor 2 vatikanskega koncila, 7. decembra 1965.
Ob koncu avdience leta 1976 je Pavel VI. Lefebvra prosil, naj javno prekliče svoje izjave in se brezpogojno podredi. Montini ga je opozoril, da »ne more dopustiti razkola«, in ga pozval, naj javno izkaže pokorščino in spokorjenost. Poslovilne besede Pavla VI. so bile v bistvu ultimat: umaknite svoje nedavne izjave in prenehajte s svojimi razdiralnimi dejanji, sicer… Nato je vodil priložnostno molitev z Lefebvrom in ga odpustil.
V resnici je šlo, kakor je kasneje dejal Lefebvre, za dialog med gluhima. Nadškof je odšel globoko užaloščen, a nikakor prepričan, da se je motil. V televizijskem intervjuju nekaj dni kasneje, je Lefebvre izjavil: »Led je prebit … bil je dialog, prva pogajanja … Upamo na zeleno luč … Za nas ne gre za razkol; nadaljujemo Cerkev. V kolikor je papež še vedno v edinosti s svojimi predhodniki, smo v popolni edinosti. Ko uvajamo novosti, moramo preučiti, ali so te spremembe v skladu z izročilom.«
Ta zadnja vrstica povzema vse: ključno je, ali so Pavel VI. in nato drugi papeži, vse do Frančiška in Leona XIV., v edinosti z večnim učiteljstvom. Če so se oddaljili, se morajo katoličani temu upreti. Lefebvre je želel spravo, vendar ne na račun izdajstva vere. Na žalost Pavel VI. ni imel niti najmanjše namere, da bi dal »zeleno luč« izročilu; preprosto je čakal, da bo Lefebvre popustil. Nadškof ni popustil in je po dvanajstih letih (po letih neuspešnih poskusov, da bi dobil dovoljenje iz Rima), junija 1988, brez papeškega mandata posvetil štiri škofe.
Pavel VI. ni dočakal tega dne, toda ironično je, da je Janez Pavel II. na koncu naredil natanko to, o čemer je Montini grozil, in Lefebvra izobčil (no, ne neposredno, zato je prav tako posredno, po Kongregaciji za škofe, papež Benedikt XVI. kasneje dvignil kazen, op. prev.) ter posvečenja označil za »razkolniška«. Lefebvrov »upor« pa je zgodovina upravičila: leta 2007 je celo Vatikan (pod Benediktom XVI.) priznal, da tradicionalna maša »nikdar ni bila odpravljena«, kljub poskusom Pavla VI., da jo zatre. Leta 2009 so bila nepravična »izobčenja« iz leta 1988 razveljavljena (čeprav se Rim še ni popolnoma pomiril z FSSPX). Skratka, stališče nadškofa Lefebvra, da mora ubogati Boga in izročilo in ne novih smernic, se je izkazalo za upravičeno, medtem ko so radikalne spremembe Pavla VI. prinesle le opustošenje. Lefebvre se je odločno uprl Montinijevim lažem in ustrahovanju ter za vse nas ohranil večstoletno mašo in pravo duhovništvo.
Vse, kar se je zgodilo v tem sporu leta 1976, je presenetljivo pomembno za položaj Bratovščine leta 2026 pod Leonom XIV. Enake očitke (nepokorščina, razkol, »ločitev od papeža«) danes naslavljajo na FSSPX, in tudi odgovor je isti: mi se nismo ločili od Cerkve, ločili so se koncilski papeži, ko so sprejeli novo vero. Leon XIV. v bistvu nadaljuje Montinijevo dediščino, vendar jo potiska v še bolj pretresljive skrajnosti.
Skratka, srečanje leta 1976 je razkrilo Pavla VI. kakor zvito kačo. Govoril je dvolično: enkrat se je skliceval na izročilo, drugič ga je preziral; izražal je zaskrbljenost zaradi zlorab, vendar je zavračal edino zdravilo (izročilo), ki bi jih lahko ozdravilo; hvalil je dialog, vendar je zavračal razpravo glede nauka; pridigal je o edinosti, medtem ko je izganjal tiste, ki so ostali zvesti stari veri. Nadškof Lefebvre je to srečanje zapustil bolj prepričan kot kdajkoli prej, da je Rim izgubil kompas in da bo moral nadaljevati svoje delo brez odobritve, če bo to potrebno. Kot je kasneje napisal prijateljem: »Ne moremo postaviti pokorščine pred vero. Papež zahteva mojo podreditev modernističnemu Rimu, vendar jaz pripadam katoliškemu Rimu, kakršen je bil vedno.«
Kljub vsem grožnjam Pavla VI., je bila Lefebvrova vest mirna: »Če bi si imel kaj očitati, bi takoj odnehal … Toda jaz sem zvest svojemu katekizmu, svoji veroizpovedi, izročilu, ki je posvetilo svetnike v nebesih. Javno mnenje se lahko jutri obrne proti meni, to ni pomembno. Pomembna je zvestoba naši veri.« Njegovo edino obžalovanje po avdienci je bilo, da ga Pavel VI. ni zares poslušal. Kljub temu je Lefebvre do konca skušal doseči sporazum, celo napisal je vljudno zahvalno pismo Pavlu VI. in izrazil upanje, da bosta skupaj delala za odpravo zlorab. Pavel VI. je odgovoril leta 1976 in ponovno leta 1978 z zajedljivimi pismi, v katerih je Lefebvra obtožil »upora« in zahteval popolno predajo. Kocka je padla.
To zgodbo je pomembno priklicati v spomin, ker se FSSPX leta 2026 nahaja v bistvu v enakem položaju. Spoštljivo so vložili prošnjo Leonu XIV.; bili so zavrnjeni in jim je bilo zagroženo. Soočajo se z možnostjo novih izobčenj ali obtožb »razkola«, če bodo posvetili škofe brez soglasja Rima. Toda zahvaljujoč zgledu monsinjorja Lefebvra vedo, da te obsodbe v Božjih očeh nimajo nobenega pomena. Kakor je dejal don Pagliarani, če bi prišle nove kazni, »ne bi imele nobenega pravega učinka« in Bratovščina bi mirno sprejela trpljenje, ga darovala za Cerkev in šla naprej.
Leta 1976 je Pavel VI. Lefebvra prosil, naj si pred Bogom izpraša vest. Lefebvre je to storil in Bog mu je dal milost, da vztraja, za dobro milijonov duš danes. Montini in njegovi nasledniki bi morali trepetati pred Bogom, potem ko so razširili toliko zmot in škandalov. V resnici je nadškof Lefebvre popolnoma obrnil položaj: »Če boste nadaljevali s temi spremembami, ki se oddaljujejo od izročila, sveti oče, se boste znašli pred dilemo: ali se odpoveste tem novostim ali tvegate pogubo milijonov duš. Prosim vas, v imenu Boga…«
Sedaj pa preglejmo trenutni položaj pod Leonom XIV. Ali je res slabši od tistega v času Pavla VI.? Presenetljivo, da. Kriza se je samo še poglabljala, ker so revolucionarji v Rimu sčasoma postali bolj radikalni in drzni. Kar je bilo v času Pavla VI. implicitno krivoverstvo, je v času Leona XIV. postalo eksplicitno in bahavo krivoverstvo. Masko psevdokonservatizma (ki si jo je Pavel VI. občasno nadel, na primer ob obsodbi kontracepcije v »Humanae vitae«) so v današnjem Vatikanu popolnoma opustili. Zdaj smo priča Leonu XIV., ki ponosno nadaljuje Frančiškovo dediščino. Dediščino doktrinarne brezbrižnosti, moralnega relativizma in sovražnosti do izročila, ki jo je Pavel VI. šele začel snovati.
Če je nadškof Lefebvre reformirano Cerkev Pavla VI. imenoval »koncilska Cerkev« (kar pomeni obstoj nove Cerkve 2. vatikanskega koncila, ki se razlikuje od katoliške Cerkve, kakršna je bila vedno – ta naziv so si pravzaprav nadeli sami, in jim ga ni dal nadškof Lefebvre, op. prev.), kaj lahko rečemo o Cerkvi Leona XIV.? Ta se zdaj niti ne pretvarja več, da je katoliška. Je humanistična, sinodalna, novoprotestantska skupnost, ki dopušča vsakršno vero, razen katoliške.
