Rektor semenišča v Econu, p. Bernard de Lacoste, je pri pridigi v nedeljo 8. februarja razložil potrebo po prihajajočih škofovskih posvečenjih, ki jih je 2. februarja napovedal don Davide Pagliarani, generalni predstojnik Duhovniške bratovščine sv. Pija X., in so načrtovana za 1. julij.
Dragi bogoslovci, dragi verniki,
prejšnji ponedeljek, 2. februarja, je generalni predstojnik Bratovščine svetega Pija X. oznanil, da bodo v sredo, 1. julija, potekala škofovska posvečenja, to je posvečenja škofov. Slovesnost bo potekala tu v Écônu, na znamenitem Travniku posvečenj, prav na istem kraju, kjer je nadškof Lefebvre 30. junija 1988 posvetil štiri škofe.
To bo zgodovinski dogodek, vendar je pomembno, da v celoti razumemo njegov obseg in pomen. Posebnost te slovesnosti je v tem, da za zdaj ni prejela dovoljenja papeža Leona XIV. Iskreno upamo, da bo sveti oče ta posvečenja dovolil. V ta namen moramo moliti.
Odnosi z Rimom
Običajno je prepovedano imenovati škofe brez dovoljenja Kristusovega namestnika na zemlji, Petrovega naslednika. Zato je naš generalni predstojnik pred nekaj meseci zaprosil za avdienco pri papežu. Žal ta avdienca še ni bila odobrena. Papežu je poslal več pisem in doslej je edini odgovor, ki ga je prejel od Dikasterija za nauk vere, bil negativen.
Še naprej upamo in molimo.
Naslednji četrtek, čez štiri dni, bo pater Pagliarani, naš generalni predstojnik, na povabilo kardinala Fernándeza odpotoval v Rim. Ta kardinal pa ni velik prijatelj izročila. Zato s človeškega vidika od tega srečanja ne gre pričakovati veliko. Toda če deluje Sveti Duh, je vse mogoče. Prav zato moramo moliti z zaupanjem in vztrajnostjo.
Ne strinjamo se s tistimi, ki se norčujejo iz papeža, ki prezirajo Sveti sedež in živijo, kakor da papež Leon XIV. ne bi obstajal. Kristus je svojo Cerkev postavil na svetem Petru in njegovih naslednikih. Ljubezen in spoštovanje do svetega očeta, ljubezen do Rima in Svetega sedeža, podložnost učiteljstvu Cerkve – vse to je del duha Bratovščine svetega Pija X., kakor jo je ustanovil nadškof Lefebvre.
Kriza v Cerkvi
Vendar pa moramo, na žalost, priznati dejstvo, da že 60 let tisti, ki so od Kristusa prejeli poslanstvo, da utrjujejo duhovnike in vernike v veri, svojo oblast in moč uporabljajo za napadanje vere in morale. Že 60 let Sveti sedež širi zmedene, dvoumne in včasih celo zmotne nauke, ki so radikalno v nasprotju s tem, kar je Cerkev vedno učila.
Če želimo ohraniti vero in stanje milosti, da bi prišli v nebesa, smo zato dolžni tem oblastem osporavati, kadar nas vodijo proč od resnice ali dobrega.
Tu je nekaj primerov naukov iz Rima, ki jih moramo zavrniti, če želimo ostati katoliški:
»Nekatoliške krščanske skupnosti so lahko sredstvo zveličanja.« – Zmotno.
»Kristus ne bi smel javno vladati v družbah.« – Zmotno.
»Ločena in ponovno poročena oseba ima pravico prejemati obhajilo.« – Zmotno.
»Istospolni par lahko prejme blagoslov duhovnika.« – Zmotno.
»Stara zaveza je še vedno veljavna in ni bila odpravljena.« – Zmotno.
»Device Marije ne bi smeli imenovati Soodrešenica.« – Zmotno.
»Papež ni edini nosilec vrhovne oblasti v Cerkvi.« – Zmotno.
»Skrb za podnebje in varovanje planeta sta prednostni nalogi Cerkve.« – Zmotno.
»Medverski dialog je koristen in rodoviten.« – Zmotno.
»Tradicionalna maša je zastarela, odpravljena, preživeta, arhaična in neučinkovita. Ne ustreza več prizadevanjem kristjanov 21. stoletja.« – Zmotno.
»Vsak ima pravico živeti po svoji vesti, tudi če je ta vest zmotna.« – Zmotno.
Seznam bi se žal lahko še nadaljeval.
Potreba po zvestih škofih
Kardinal Ratzinger je nekaj tednov pred tem, ko je postal papež Benedikt XVI., v premišljevanju za veliki petek primerjal Cerkev z ladjo, ki z vseh strani pušča vodo. To podobo bom uporabil, da vam povem zgodbo, ki se dogaja sredi Atlantskega oceana.
Ladja ima predrt trup in voda začne vdirati. Panika! Energični mornar steče, da bi zamašil luknje, da bi zatesnil poškodbe. Toda kapitan poseže: »Ne, ostani pri miru, prepovedujem ti, da bi zamašil luknje.«
Presenečeni mornar odgovori: »Toda kapitan, potonili bomo, če ne ukrepamo!«
Kljub temu kapitan ostane neomajen: »Prepovedujem vsem članom posadke, da bi zamašili še tako majhno odprtino.«
Pretresen in nezmožen razumeti, zakaj kapitan daje tako nesmiseln in nerazumen ukaz, mornar premisli in se nato odloči, da bo ukaz nepokorno prekršil. Skupaj z dvema tovarišema začne popravljati ladjo, da bi preprečil potop.
To je razumno, to je pametno: to je podoba tega, kar Bratovščina svetega Pija X. in z njo povezane skupnosti poskušajo storiti – vsaka po svojih močeh.
Danes, v strašni krizi, ki prizadeva sveto Cerkev, mora vsak katoličan ukrepati, da ohrani vero. In člani duhovščine morajo prav tako ukrepati, da bi to vero prenašali v vsej njeni doktrinarni čistosti, z misijonarsko ljubeznijo.
Da pa bi imeli zveste duhovnike, potrebujemo zveste škofe. Zato so škofovska posvečenja nujna.
Vprašanje razkola
Nekateri pravijo: »Toda posvetiti škofa brez papeževega dovoljenja je razkolniško dejanje.« Na to moramo odgovoriti z razločevanjem.
Če bi bili pri takem posvečenju novim škofom podeljeni tudi oblast vladanja – ali jurisdikcija, kakor pravimo v Cerkvi – potem bi to res bilo razkolniško, kajti samo papež ima oblast podeljevati jurisdikcijo škofom. Na primer reči: »Ti boš škof New Yorka, ti Pariza, ti Siona.« To lahko stori le papež.
V Bratovščini svetega Pija X. se to ne dogaja in nadškof Lefebvre nikdar ni želel podeliti jurisdikcije tem štirim škofom; prav tako je ne želi podeliti p. Pagliarani. Nima se za papeža.
Škofovska posvečenja v Bratovščini svetega Pija X. novim škofom podelijo le oblast svetega reda, po kateri lahko podeljujejo birmo, posvečujejo duhovnike in posvečujejo cerkve; nimajo pa oblasti vladanja nad sveto Cerkvijo, razen če jim jo podeli sam papež.
Zato lahko rečemo, da ta posvečenja ne predstavljajo razkolniškega dejanja. Ni namena ustanavljati vzporedne Cerkve, kot to počnejo razkolniki.
Ali se bo papež odzval s kaznovanjem novih škofov, z naložitvijo cerkvenih kazni? Ali bodo člani Bratovščine svetega Pija X. in verniki obtoženi razkola? To je mogoče.
Toda raje bi umrli, kot pa bili razkolniki; raje bi umrli, kot pa živeli zunaj rimske katoliške Cerkve. In če moramo trpeti v Cerkvi in zaradi cerkvenih mož, se bomo spomnili, da so tudi apostoli po binkoštih trpeli zaradi verskih oblasti svojega časa.
Sveto pismo pravi, da so se veselili, ker so bili vredni trpeti zaradi Jezusovega imena. In tudi mi se veselimo, če smo vredni trpeti za Kristusa Kralja in za njegov nespremenljivi nauk.
Sveti Pavel nas opozarja: »Vsi, ki hočejo pobožno živeti v Kristusu Jezusu, bodo preganjani.«
Morebitni pogoji iz Rima
Možno je, da bo Sveti sedež rekel: »V redu, dovolimo vam škofovska posvečenja, toda pod pogojem, da sprejmete dve stvari: prvič, Drugi vatikanski koncil; in drugič, novo mašo. Potem pa lahko opravite posvečenja.«
Kako se odzvati? Preprosto.
Raje bi umrli, kot pa postali modernisti. Raje bi umrli, kot pa se odpovedali polni katoliški veri. Raje bi umrli, kot pa zamenjali mašo svetega Pija V. z mašo Pavla VI.
V ozadju te razprave je vprašanje večnega zveličanja. Na zemlji smo zato, da pridemo v nebesa. Da pa pridemo v nebesa, moramo biti v stanju posvečujoče milosti. Da pa smo v stanju posvečujoče milosti, moramo imeti vero – to je bistveno.
Sveti Pavel pravi: »Brez vere ni mogoče ugajati Bogu.«
Da pa imamo vero, moramo zavrniti vsa krivoverstvo. Najhujše od vseh je modernizem. Sveti Pij X. je dejal: »Modernizem je zbirni kanal vseh herezij.«
Če torej želimo ob koncu svojega zemeljskega življenja priti v nebesa, moramo zavrniti modernizem in, nasprotno, ohraniti tradicionalni katekizem ter po njem oblikovati svoje življenje.
Ko se znajdemo v težkem položaju, ko oklevamo, katero pot izbrati, ko ne vemo dobro, kaj storiti, nam naš Gospod v evangeliju daje merilo razločevanja: »Drevo se sodi po sadu. Dobro drevo rodi dober sad, slabo drevo rodi slab sad.«
Poglejmo torej: kakšni so sadovi nove teologije in nove maše?
Sodobna semenišča se praznijo; ob nedeljah pri maši po župnijah vidimo večinoma starejše ljudi; število redovnikov in redovnic strmo upada; moralne norme se ne spoštujejo več itd.
Nasprotno pa tradicionalna maša privablja ljudi in edini inštituti, ki danes gojijo duhovne poklice, so tisti, ki ohranjajo sveto izročilo.
Poglejmo tudi sadove med verniki, med laiki. Kje najdemo velike družine? Kje najdemo zakonce, ki so si zvesti in spoštujejo zakonsko moralo? Predvsem – ne izključno, a zlasti – v skupnostih, kjer se ohranja sveto izročilo.
V tej cerkvi v Écônu je na primer ob nedeljah pri maši toliko glasnih otrok, da hrup včasih moti zbranost vernikov in celo preprečuje duhovniku, da bi se zbral. To je dokaz vitalnosti izročila.
Zaključimo z zadnjo pripombo.
Danes obstajajo skupnosti, ki navidezno, ob pokorščini papežu, ohranjajo tradicionalno mašo in katekizem. Zakaj Bratovščina svetega Pija X. ne stori enako?
Razlog je preprost. Sam sem se srečal in pogovarjal z več njihovimi duhovniki, zlasti iz Duhovniške bratovščine svetega Petra. Vsi so mi priznali, da morajo biti zelo previdni pri tem, kar oznanjajo v svojih pridigah. Njihov krajevni škof jih nadzoruje.
Rekli so mi: »Če pridigam proti določenim modernističnim zmotam, bom že naslednji dan izgnan iz škofije.«
Kar se je v nekaterih škofijah že zgodilo.
Ti ubogi duhovniki, brez dvoma polni dobrih namenov, so utišani. Ne smejo učiti čiste resnice. Ta položaj je nevzdržen.
Poziv k molitvi
Zato je odločitev, ki jo je sprejel pater Pagliarani, naš generalni predstojnik, razumna. Ko smo soočeni s tragičnim in izjemnim položajem so potrebni izredni ukrepi.
Do 1. julija, dragi verniki, moramo moliti. Moliti moramo goreče in darovati žrtve za papeža Leona XIV. Njegovo breme je zelo težko.
Nekateri katoličani se zadovoljijo zgolj s kritiziranjem. To ni preveč konstruktivno. Molimo zanj. Darujmo žrtve za svetega očeta, da bi ga Sveti Duh vodil pri krmarjenju Petrove barke v pristan rešenja.
V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.
Vir: Séminaire Saint-Pie X – FSSPX.Actualités
