Nedavna izjava prefekta vatikanskega Dikasterija za nauk vere, da besedil Drugega vatikanskega koncila ni mogoče biti popraviti, je bilo eno od ključnih znamenj, zakaj je odločitev FSSPX, da gre v škofovska posvečenja, četudi brez odobritve Svetega sedeža, pravilna. Prav na to izjavo se je odzval tudi škof Schneider.
Škof Athanasius Schneider je izjavil, da je trditev kardinala Víctorja Manuela Fernándeza, da besedil 2. vatikanskega koncila ni mogoče spremeniti, »popolnoma zmotna«.
Schneider, pomožni škof v Astani v Kazahstanu, se je v intervjuju z dr. Robertom Moynihanom, ustanoviteljem in urednikom revije Inside the Vatican, odzval na nedavno trditev Fernándeza, ki se je izkazala za eno od ključnih pri potrditvi tega, da je bila odločitev Bratovščine sv. Pija X. (FSSPX), da posveti nove škofe, pravilna.
Pater Davide Pagliarani, generalni predstojnik FSSPX, je napovedal, da bo Bratovščina 1. julija izvedla škofovska posvečenja, pri čemer je opozoril, da je doktrinarno soglasje med FSSPX in Vatikanom trenutno »nemogoče«, kar je Fernández le še potrdil, ko je izjavil, da »koncilskih besedil ni mogoče popraviti, prav tako pa ni mogoče izpodbijati legitimnosti liturgične reforme«.
V ponedeljkovem intervjuju z Moynihanom je Schneider odločno zavrnil Fernándezovo trditev, da besedil 2. vatikanskega koncila ni mogoče »popraviti«, in pojasnil, da so edina besedila, ki jih ni mogoče spremeniti, »Božja beseda«, Sveto pismo in »proglašene dogme«, čeprav lahko dogmo še dodatno pojasnita papež ali koncil (koncil je vselej samo posvetovalno orodje v rokah papeža, op. ur.).
Moynihan je poudaril, da je bil 2. vatikanski koncil razglašen za »pastoralni koncil«, Schneider pa je potrdil, da je to pojasnil sam papež Janez XXIII.
V uvodnem nagovoru Drugega vatikanskega koncila 11. oktobra 1962 je papež Janez XXIII. razglasil, da glavni namen koncila ni razprava o »temeljnem nauku Cerkve«, ampak da bo imel »pretežno pastoralni značaj«.
Schneider je poudaril tudi, da je papež Pavel VI. ponovil, da 2. vatikanski koncil ni nameraval »razglasiti nobene dogme«, ampak je bil »pastoralne narave«. Papež je šel celo dlje in dejal, da se je Koncil izogibal razglasitvi nezmotljivih dogem. Na splošni avdienci januarja 1966 je papež Pavel VI. dejal, da »se je Koncil zaradi svojega pastoralnega značaja izogibal razglasitvi posebnih dogem, ki bi imele značaj nezmotljivosti«.
Če bi Drugi vatikanski koncil navedel dogme prejšnjih koncilov, bi bile te »nespremenljive«, je opozoril Schneider. Vendar pa se odlomki, ki so zgolj pastoralne narave, lahko popravijo, je dodal.
Moynihan je podrobneje razložil Schneiderjeve točke in ponovil stališče FSSPX. »Pravijo, da so se nekateri odlomki Drugega vatikanskega koncila razvili v nekakšen koncilski nauk Cerkve, ki je “nova Cerkev”, drugačna kot v vseh prejšnjih stoletjih,« je opozoril. Kot primer novosti, ki jih je uvedel Drugi vatikanski koncil, je navedel idejo, da »so vse religije enakovredne poti do Boga«.
»FSSPX ima prav, ko pravi, da so iz petih ali šestih točk pastoralnega koncila izpeljali nove paradigme Cerkve, ki jih je treba popraviti. Niso v zmoti,« je dejal Moynihan.
»Točno tako je,« je potrdil Schneider. Poudaril je, da ideji verske svobode in kolegialnosti, oblikovani na Drugem vatikanskem koncilu, ni mogoče »uskladiti« s prejšnjim cerkvenim naukom. »To je očitno protislovje ali vsaj tako dvoumno, da je nevarno in … ga mora popraviti cerkveno učiteljstvo,« je dejal.
»Vsi, ki so študirali Koncil, vedo, da je bilo namerno, da so vpletli odlomke ali fraze, ki bi jih lahko kasneje uporabili,« je poudaril Moynihan. Spomnil se je, kako je bilo papežu Pavlu VI. posredovano, da so progresivci že predvideli, kako bi mogli izkoristiti določene odstavke 2. vatikanskega koncila za promoviranje svoje krivoverske agende.
Škof Schneider je izrazil upanje, da bo sedanji položaj FSSPX priložnost za pojasnitev »dvoumnosti« 2. vatikanskega koncila in da jim bo Vatikan omogočil »minimalno« »integracijo« v Cerkev, preden bo nadaljeval dialog.
Sedaj, ko je FSSPX napovedala, da bo šla naprej s škofovskimi posvečenji, potem ko je Fernández zahteval njeno popolno in brezpogojno sprejetje 2. vatikanskega koncila kakor ga zmotno že šestdeset let razumejo in propagirajo ne le v Rimu, ampak v praktično vseh rednih ustrojih Cerkve, z redkimi izjemami, do te uradno priznana »integracije« v Cerkev, ki si jo je škof Schneider obetal, ne bo. Tudi sicer je pa bilo precej jasno in je don Davide tudi tako dejal, da je bilo vse skupaj samo namenjeno nekemu zavlačevanju. To je tudi ena od tistih stvari, ki jih vsi konservativni in indultistični komentatorji, ki jih bolj zanimajo neki teoretični in legalistični kavlji kanonskega prava in podobnega, nikakor ne vidijo.
Schneider verjame, da se Fernándezova »svetovalna ekipa« v Vatikanu boji vpliva FSSPX v Cerkvi zaradi njihovega spodbujanja »pravega in celovitega doktrinarnega izročila Cerkve in liturgije«. Ker smo pač integralisti – zagovarjamo celoto.
Zato postavljajo »tako visoke ovire« za regularizacijo FSSPX, je dejal, »medtem ko je Sveti sedež najbolj velikodušen« do Komunistične stranke Kitajske, do te mere, da komunistični stranki dovoli izbirati škofovske kandidate in »izvajati tako imenovana posvečenja«.
FSSPX, »njihovi lastni otroci«, pa so v nasprotju s tem obravnavani kot »drugorazredni«, je dejal Schneider.
Če bo duhovnike FSSPX in laike, povezani z FSSPX, Vatikan izobčil, »bo krivda v glavnem na strani Vatikana, ne na njihovi«, je dejal škof. Čakamo samo še na to, da bi tudi dobri škof, ki je resnično ena od belih vran med trenutno cerkveno hierarhijo, jasno povedal, kako je v resnici z na take načine izrečenimi kaznimi. Spomnimo tudi, da ko bi se v preteklosti isti Sveti sedež moral odzvati in posredovati, da bi se tudi uradno kateremu duhovniku umaknilo krivično in obrekljivo izrečeno kazen (namigovanja na starejšega mašnika, ki kot duhovnik-prijatelj vzdržuje redni apostolat na Verdu, so popolnoma želena!), se ni odzval, ampak se je v svojih možeh obnašal zelo naduto in zaničljivo do Bratovščine in do duhovnikov, ki bi jim moral po pravici in zakonu pomagati. Prav tako ni bilo ne “bev ne mev”, ko so škofje leta in leta kršili zakone glede obhajanja tradicionalne latinske maše, posebej pa ne njihovih očitnih in obrekljivih besed glede zakramentov v kapelah Bratovščine, kjer seveda ni treba dodatno poudariti, da bi, kakor je potrdil škofu Fellayu kardinal Müller, krajevni škofje morali dati pooblastilo za prisostvovanje pri porokah članom Bratovščine oz. pridruženim članom in duhovnikom-prijateljem. Bratovščina sedaj tistim, ki to želijo videti, odpira oči, ko razkrinkava vsa ta dvojna, trojna in še več, merila.
Povzeto po Life Site News.
