Opomba RS. Prejeli in objavili smo to pismo o posvečenjih brez pooblastila, ki jih je opravil kard. Slipyj leta 1977. Čeprav je treba pojasniti, da gre za drugačen položaj kot v primeru msgr. Lefebvra (1988) in da je treba argumente za zagovarjanje več kot legitimnega poskusa preživetja iskati tudi drugo d (glej na primer, med mnogimi članki, ki smo jih objavili na to temo, tega), je treba priznati, da besedilo, ki nam je bilo poslano, vsebuje veliko zanimivih in koristnih misli, ki še enkrat več poudarjajo preprosto dejstvo, da pravnega reda ne smemo obravnavati abstraktno, ampak ga moramo razumeti tudi kot Božjo in nadnaravno (metafizično) stvarnost, ki vključuje tudi red izjemnih okoliščin.
Pietro Pasciguei
Leta 1977 je kardinal Josyf Slipyj, vodja grkokatoliške ukrajinske Cerkve, brez papeškega pooblastila posvetil tri škofe: Stepana Chmil’a, Ivana Choma in Ljubomyra Huzara. To je bilo zelo resno dejanje – kot nam neprestano ponavljajo številni »konservativni« časopisi. Vendar ni bilo izobčenja. Ni bilo nobene izjave o razkolu. Ni bilo nobenega javnega prekletstva. Ni bilo nobenega trajnega demoniziranja. Zakaj?
Ker je obstajalo »stanje nujnosti«.
Ukrajinska grško-katoliško Cerkev je preganjal komunistični režim ZSSR. Škofje so bili zaprti, duhovščina razpršena, apostolsko nasledstvo ogroženo. Brez škofov ni bilo posvečenj.
Brez posvečenj ni duhovnikov. Brez duhovnikov ni maše in zakramentov.
Slipyj je ukrepal, da bi rešil duhovništvo.
In Rim, čeprav tega ni uradno odobril, je razumel. Razumel je tako dobro, da je enega od posvečenih, Ljubomyrja Huzarja, celo imenoval za kardinala.
Težko je govoriti o »razkolu«, ko končaš v Konzistoriju!
Škofovsko posvečenje brez mandata je resna zadeva. V redu. Toda klasična teologija uči, da stanje nujnosti vpliva tako na moralno odgovornost kot na veljavnost dejanja.
Leta 1977 je nujnost povzročila ateistična in antiklerikalna vlada.
In nihče ni imel težav to povedati.
Kaj pa danes?
Danes Bratovščina sv. Pija X napoveduje nova škofovska posvečenja. Ne zato, da bi ustvarila »novo Cerkev«. Ne zato, da bi ustanovila vzporedno papeštvo. Ne zato, da bi si prisvojila univerzalno jurisdikcijo. Ampak zato, da bi zagotovila oblast svetega reda: škofe, ki lahko posvečujejo duhovnike in zagotavljajo kontinuiteto katoliškega duhovništva in zakramentov, kakršni so vedno bili.
Kljub temu je Bratovščina obtožena razkola.
Dvojna merila?
Leta 1977:
- posvečenje brez mandata;
- brez namena ustvariti vzporedno Cerkev;
- utemeljitev zaradi reševanja duhovništva;
- brez formalnega izobčenja in postopno priznanje.
Leta 2026:
posvečenje brez mandata;
brez namena ustvariti vzporedno Cerkev;
utemeljitev zaradi reševanja duhovništva;
takojšnja obtožba razkol
Zakaj tako različen odnos do podobnega položaja posvečenja brez papeškega mandata? Razlika v primerjavi z letom 1977 ni v dejanju niti v stanju nujnosti. Je v vzroku nujnosti.
Takrat je grožnja prihajala s strani komunističnega režima.
Danes kriza izhaja iz doktrinarnih, liturgičnih in ekumenskih zmot, ki so se razširile od Drugega vatikanskega koncila in njegove aplikacije v sedanji hierarhiji.
Tu leži srčika težave.
Ko vero ogroža ateistični režim, je nujnost očitna.
Ko jo ogrožajo teološka dvoumnost, pastoralni relativizem in erozija nauka, ki jih je povzročila in jih povzroča sama hierarhija, »nujnost« nenadoma postane leksikalna herezija.
Vprašanje ni: »Ali se more posveti brez mandata?«, ampak: »Ali danes obstaja tako resna doktrinarna in liturgična kriza, da je potrebno posvetiti škofe?«.
Kdor pravi: »Ne,« je bodisi slep ali pa je del problema!
Običajni, že obrabljeni ugovor, da kriza Cerkve ne izhaja iz koncila, ampak iz njegove »napačne interpretacije«, iz »duha koncila«, ki je samovoljen in zlorabljen, je postal že smešen. Če je prišlo do izkrivljene interpretacije dokumentov, kdo je za to odgovoren? Samo slabi tolmači? So to razlago spodbudili tudi sami dokumenti s svojimi dvoumnostmi, zmotami in popuščanji kompromisom? Če je prevladala izkrivljena razlaga, ali so za to resnično odgovorni samo slabi tolmači ali tudi tisti, ki bi jo morali obsoditi, pa tega niso storili? Če so mediji širili izkrivljeno razlago, so mar za to krivi samo oni, ali tudi sam zgodovinski dogodek in dokumenti, ki so to omogočili? Ali se lahko koncil resnično šteje za tujek v krizi, ki danes duši Cerkev? Trditev, da bi 2. vatikanski koncil prinesel drugačne rezultate, »če bi ga le pravilno implementirali«, je postala pogojeni refleks. Mehanična formula, ki se ponavlja, da se ne bi bilo treba soočiti z dejstvi. Ni niti zgodovinsko, teološko ali ekleziološko utemeljena.
Prvič: če tako obsežno učiteljsko besedilo, ki ga je ustvarilo tisoče škofov, komisije, strokovnjaki in svetovalci, potrebuje »pravilno izvajanje«, da bi prineslo sadove, potem je Koncil paradoks. Koncil, ki zahteva več pojasnil od svojih lastnih pojasnil, več interpretacij od svojih lastnih interpretacij. Če ga ne izvajamo z milimetrsko natančnostjo, neizogibno povzroča zmedo.
Pravo učiteljstvo osvetljuje, ne zapleta.
Drugič: ni res, da Drugega vatikanskega koncila niso uresničili. Uresničili so ga radikalno, in sicer so modernistični škofje tisti, ki so to storili: oni so Koncil uveljavili v svojih škofijah. Uresničili so ga radikalno, z vnemo, s skoraj revolucionarno hitrostjo, včasih z zlorabo oblasti, tudi najvišje cerkvene oblasti.
Uvedene so bile doslej neprimerljive liturgične reforme. Semenišča so bila revolucionarno spremenjena. Katehezo so obrnili na glavo. Versko življenje je bilo preoblikovano v skladu z »antropološkim preobratom«. Ekumenizem, medverski dialog, verska svoboda, odnos do sodobnega sveta: vse to so pahnili daleč onkraj samih koncilskih besedil.
Če po šestdesetih letih kapilarne, sistematične in nesporne uresničitve ni pričakovanih rezultatov, izgovor »napačne uveljavitve« izgubi vso verodostojnost. Načelo, ki deluje le, če ga idealni ljudje idealno uveljavljajo v idealnih okoliščinah, je po naravi krhko. Sama besedila vsebujejo zmote in strukturne dvoumnosti. Pastoralna oblika, kompromisi med nasprotujočimi si stališči, odpoved obsodbam zmot, odprt, prilagodljiv jezik, usmerjen k sodobnemu javnemu mnenju – vse to ni povzročilo nesporazumov zaradi slabe volje. Povzročilo je tisto, kar je bilo zapisano v njihovih notranjih dinamikah: možnost nasprotujočih si interpretacij, odprtost za nepredvidene, nekontrolirane doktrinarne »razvojne spremembe«. Ko dokument dopušča nepravoverne interpretacije, težave ni povzročil zlorabnik, ampak notranja šibkost besedila.
Glavni tolmači koncila so 2. vatikanski koncil vedno videli kot zgodovinski preobrat. Niso ga napačno razumeli. Razlagali so ga natančno v skladu z logiko besedila: odprtost svetu, dialog, reforma prakse, nov pastoralni pristop, liturgični minimalizem. Če ga tako razlagajo tisti, ki so ga napisali in spodbujali, je nesmiselno trditi, da so ga drugi »narobe razumeli«. Reforma, ki potrebuje nenehne reforme, pastorala, ki jo je treba neskončno razlagati, teologija, ki jo je treba sistematično popravljati: ni slabo uresničena. Ni sposobna prenesti preizkusa stvarnosti. Ne obstaja »pravilna uresničitev«, ki bi lahko prinesla drugačne rezultate od tistih, ki jih vidimo. Ti rezultati so tisto, kar je Koncil v besedilih, duhu in kategorijah omogočil.
Sam dogodek, dokumenti, ljudje, ki so ga spodbujali in nadzorovali: oni so pravi odgovorni za krizo vere. Molčati o tem bi bilo zamolčanje. Kriza, ki duši Cerkev, ni ne nesreča niti nesporazum: je rezultat cerkvene revolucije brez primera, ki jo je sprožil 2. vatikanski koncil kot zgodovinski in ideološki dogodek. Je Cerkev, ki je skušala združiti resnico in svet, s tem da je prenehala boriti se proti zmotam in ki je razvodenela v posvetnosti.
Merilo je jasno: »Po njih sadovih jih boste spoznali.« (Mt 7,16). Poglejmo sadove »nove koncilske pomladi«: prazna semenišča, prazni samostani, goli oltarji, zasmehovani nauk, desakralizirana liturgija, pokvarjena morala, nema ali deviantna hierarhija. Verniki so zapuščeni, izgubljeni v dvoumnem in kompromisnem klerikalnem jeziku. Hočejo nam dopovedati, da so to sadovi napačne interpretacije? Kje so potem sadovi »prave interpretacije«? Kje so cvetoče župnije, rastoče število duhovnih poklicev, goreča misijonarska dejavnost, jasen nauk, prekipevajoča svetost? Šestdeset let kasneje »prave« interpretacije še vedno ni mogoče najti. Ni bolj svete, bolj verne, bolj misijonske Cerkve. Nasprotno, kriza je splošna, vsenavzoča. Ni verjetno, da so se vsi motili in da le redki zdaj končno razumejo.
Kdor govori o »napačni interpretaciji«, implicitno prevzame vlogo razsodnika: »Jaz sem razumel pravi pomen.« Na podlagi kakšne avtoritete? Učiteljstvo ni ezoterični tekst. Nauk, ki usmerja vero, mora biti jasen sam po sebi. Če Koncil potrebuje nenehne popravke, da ne uniči Cerkve, njegova težava ni v uresničevanju – težava je v vsebini in obliki besedil. Če so slabi sadovi povsod, dobri ostajajo nevidni. In tisti redki dobri sadovi ne izhajajo iz »duha koncila«, ampak iz večnega izročila, ki še vedno obstaja kot žerjavica pod pepelom. Prava vitalnost Cerkve – svetniki, mučenci, misijonarji – izhaja od tam, ne iz 2. vatikanskega koncila.
Ampak ali se zavedamo, kaj se dogaja? Nekateri prelati odkrito govorijo krivoverstva, delajo dejanja, ki so v nasprotju z vero in moralo, in nihče jih ne popravi. Kdor pa si upa kritizirati tudi le eno besedo – bodisi njihovo bodisi koncilskih papežev – ga takoj napadejo in cenzurirajo. Kako aktualne so besede sv. Bazilija iz 4. stoletja: »Modrost tega sveta osvaja najvišje nagrade v Cerkvi in zavrača slavo križa. Pastirji so bili pregnani in na njihovo mesto so bili pripeljani strašni volkovi, ki preganjajo Kristusovo čredo. V hišah molitve ni nikogar, ki bi se tam zbral; zapuščena mesta so polna tožečih množic. Starešine se pritožujejo, ko primerjajo sedanjost s preteklostjo. Mladi so še bolj obžalovanja vredni, ker ne vedo, česa so bili prikrajšani« (Ep. 90).
In še: »Nauki prave vere so sprevrženi. Zakoni Cerkve so zmedeni. Ambicije ljudi, ki se Boga ne bojijo, se zgrinjajo v visoke položaje Cerkve, in vzvišeni položaji so zdaj javno znani kot nagrada za brezbožnost. Rezultat je, da bolj kot človek preklinja, bolj ga ljudstvo šteje za primernega, da postane škof. Duhovniška dostojanstvenost pripada preteklosti. Povsem manjka ljudi, ki bi z znanjem pasli Gospodovo čredo. Cerkveni možje, ki imajo oblast, se bojijo govoriti, ker so tisti, ki so dosegli moč iz človeškega interesa, sužnji tistih, kateriim dolgujejo svoje napredovanje. Vera je negotova; duše so potopljene v nevednosti, ker hvalisavci besede posnemajo resnico. Usta pravih vernikov so nema, medtem ko vsak bogokletni jezik prosto opleta; svete stvari so teptane.« (Ep. 92).
Namesto tega je včeraj, tako kot danes, »edina obtožba, za katero je zdaj gotovo, da bo strogo kaznovana, skrbno spoštovanje izročil očetov.« (Ep. 243). Včeraj se, isto kot danes, zdi, da mnogi v cerkveni hierarhiji ponavljajo iste zmote, tisti, ki branijo resnico, pa so utišani. Prav kakor se je zgodilo msgr. Lefebvru.
In ta veliki škof, zares katoličan, je to povedal z nadnaravno jasnostjo: pravi veliki udarec Satana ni bil poskus uničenja Cerkve od zunaj. Njegova prava mojstrovina je bilo bolj subtilna: prepričati ljudi, da je pokorščina hierarhiji vedno in v vsakem primeru enaka sprejemanju vsega, kar slednja predlaga. Tudi takrat, ko je to v nasprotju s tem, kar je Cerkev vedno učila. Tako se izvrši popolni prvrat – zmota postane »živo izročilo« (ker so iz prejšnjega nauka “razvili” novega, op. prev.); zmeda postane »razvoj«; prelom postane »prenova«. In pokorščina – najvišja vrlina – se izprazni in napolni z novim pomenom: pasivno sprejemanje. V obdobju po Drugem vatikanskem koncilu so se verniki znašli v moralnem primežu.
- Prva past: zahteva se, da je sprejemanje vsega, kar je vsiljeno od zgoraj, tudi če je dvoumno ali v nasprotju z izročilom, edina možna oblika zvestobe. Sprejemanje zmote je ovito v pobožni jezik. Dvomiti postane greh. Prošnja za pojasnila postane sumljiva. Upirati se postane škandal.
- Druga past: tisti, ki zavrača tisto, kar je v nasprotju z vero, kakršna je bila vedno, je takoj označen za upornika. Ni pomembno, ali citira Katekizem, večno učiteljstvo (ker je Jezus, ki ga je izročil učencem, večen, op. prev.), prejšnje koncile. Ni pomembno, ali brani tradicionalno mašo, nespremenljivi nauk, katoliško moralo. Že samo dejstvo, da reče: »To ni v skladu z izročilom,« se prikazuje kot dejanje nepokorščine.
Rezultat?
- Vest vernikov je zmedena.
- Zvesti duhovnik je izoliran.
- Katoličan, ki želi preprosto verovati, kakor se je vedno verovalo, je obravnavan kot problem.
Mehanizem je popoln. Diaboličen, pravzaprav.
Toda pokorščina v katoliškem nauku ni slepo sprejemanje novosti. Je podrejena Resnici. Je usmerjena k Božjemu zakonu. Ne more biti v nasprotju z zakladom vere. Pokorščina ne pomeni sodelovanja pri razpadu. Pokorščina ne pomeni molka ob dvoumnosti. Pokorščina ne pomeni, da je tisto, kar je bilo včeraj opredeljeno kot zmota, danes dobro. Prava pokorščina je predvsem pokorščina Bogu. Bog pa sam sebi ne nasprotuje. Če človeški ukaz – tudi če prihaja s strani legitimne avtoritete – nasprotuje najvišjemu blagru vere, upiranje ni upor, ampak zvestoba. Zato dejanja msgr. Lefebvra – in danes Bratovščine – ne moremo razumeti skozi prizmo upora. Škofovska posvečenja niso politično dejanje. So dejanje cerkvenega preživetja, ne toliko za Bratovščino, ampak za katoliško vero!
V stanju objektivne nujnosti – doktrinarne, liturgične, formacijske – je treba zagotoviti nadaljevanje pravega katoliškega duhovništva. Ne ustanavlja se nove Cerkve. Ne razglaša se nov papež. Ne izumlja se nov nauk. Ampak se po zgledu škofa Lefebvra prenaša tisto, kar je bilo prejeto. To niso dejanja upora, ampak dejanja pastoralne odgovornosti. Če varovanje tega, kar je Cerkev vedno učila, postane »nepokorščina«, potem težava ni v uporu. Težava je v redefiniciji pokorščine. Težava ni v tem, kdo posvečuje, da bi obvaroval duhovništvo, ampak v tem, kdo sveto izročilo obravnava kot problem, ki ga je treba rešiti, namesto kot zaklad, ki ga je treba obraniti.
Zgodovina Cerkve pozna tudi smisel za humor. In ne mara prenagljenih sklepov. Polna je dejanj, ki jih je svet obsojal kot drzna, odločitev, ki so jih sprva kritizirali, sumljivih ljudi, ki so se sčasoma izkazali za previdnostne. Leta 1977 škofovsko posvečenje brez papeškega mandata ni povzročilo razkola. Leta kasneje je privedlo do kardinala. Kdo bi si mislil, da bo iz tega dejanja, storjenega v nujnem primeru, izšel član kardinalskega zbora? Pa vendar se je to zgodilo. Danes so napovedana nova škofovska posvečenja v Duhovniški bratovščini sv. Pija X. in se že dvigajo glasovi obsodbe. A vendar – naj si dovolim sanjati – kdo pravi, da izmed škofov, ki bodo posvečeni 1. julija, ne more nekega dne nastati kardinal? Kdo pravi, da ne more nekega dne iziti celo papež po Kristusovem srcu, papež, ki bo sposoben vrniti Cerkev k popolni zvestobi, izročilu, pravemu nauku? Previdnost, kot vemo, rada preseneča. In rada prevrača napovedi trenutnih komentatorjev. Zgodba še ni končana. Na ladji Cerkve v nevihtah Kristus navidez spi, vendar spi na krmi (Mt 8,23-27; Mr 4,35-41; Lk 8,22-25). To pa nas spominja, da tudi ko se zdi vse kaotično, je krmilo v njegovih rokah.
Naše orožje je molitev, predvsem veriga svetega rožnega venca.
Zaupajmo se zaupno Mariji, Materi Cerkve, Zmagalki vseh krivoverstev in Srednici vseh milosti; sv. Jožefu, zavetniku vesoljne Cerkve, ki »od nas odvrača kugo zmot in greha, ki okužujejo svet«, in sv. Mihaelu nadangelu, vojvodi nebeške vojske, ki »v pekel preganja satana in druge hudobne duhove, ki v pogubo duš tavajo po svetu«, naj branijo Cerkev, preganjajo zlo – in zle! – in pospešijo zmago Resnice, ki je sam naš Gospod Jezus Kristus, »heri et hódie, ipse et in saécula« (Heb 13, 8).
