Tomistični odgovor na sodobni katoliški legalizem
V sodobnih katoliških polemikah se vse pogosteje srečujemo z nenavadnim pojavom: razprave so polne sklicev na izročilo, pravo in logiko, a hkrati dajejo vtis, da se oddaljujejo od nečesa bistvenega — od stvarnosti same.
To velja zlasti za določene interpretacije cerkvenih razmer, kakršne smo recimo našli nazadnje pri komentatorjih, ki pišejo proti škofovskim posvečenjem Bratovščine, kot so recimo Luisella Scrosati, Daniele Trabucco in Louis-Marie de Blignières, ki je naredil nazadnje še en članek. Zadnji od komentatorjev je duhovnik in teolog, ostala dva laika, s tem, da je Trabucco univerzitetni profesor prava, ni pa kanonist in torej ni strokovnjak za cerkveno pravo. Profesor Matteo D’Amico se je tudi že na začetku teh polemik obregnil ob te komentatorje in dejal, da to nazadnje ni stvar laikov, ampak posvečenih teologov. Vzeli smo za primer te tri komentatorje, pa bi lahko našteli še mnogo drugih, a ne pišemo ad personam, temveč gre za načela. Analize teh komentatorjev pogosto delujejo strogo in sistematično, toda prav v tej navidezni strogosti se skriva metodološki problem: ne opazujejo stvarnosti, ampak izhajajo iz vnaprej postavljenih shem, iz svojih shem.
Profesor Corrado Gnerre, ki sedaj uči filozofijo na srednji šoli v domačem kraju Benevento, je pa prej predaval tudi na teoloških šolah, vzame za odgovor sv. Tomaža Akvinskega — ne kot avtorja citatov, ampak kot učitelja metode. Tudi ta članek, ki se opira na misli profesorja iz Kampanije, ne misli biti zbirka navedkov sv. Tomaža, temveč bolj pokazatelj tega, kaj se zgodi, ko se skrene z miselne poti Angelskega učitelja na neko drugo, sodobnejšo pot.
Jabolko sv. Tomaža in red spoznanja
Znana je torej anekdota sv. Tomaža. Angelski učitelj naj bi začel predavanje s tem, da naj bi pred slušatelje postavil jabolko in preprosto zatrdil: »To je jabolko« — in dodal, da kdor tega ne sprejme, ne more sodelovati pri predavanjih in razpravi. Ne glede na zgodovinsko točnost anekdote, ker po vsej verjetnosti ni zgodovinska, pa njen pomen natančno izraža metodološko jedro tomistične misli: primat resničnosti nad interpretacijo.
Vemo pa, da so v pokoncilskem času dali, tudi recimo Ratzinger, primat interpretaciji, hermenevtiki – glede zadnjega koncila, a tudi širše. Ni torej na prvem mestu stvarnost, resničnost, stvar, kakršna je, ampak je važno, kako se jo interpretira, razlaga. To seveda pripelje do mnenjskega pluralizma, kjer ima vsakdo pravico do svojega mnenja in do svoje interpretacije, hermenevtike, drugi pa lahko reče samo: “Chi sono io per giudicare!” (“Kdo sem jaz, da bi sodil!”). Če vzamemo 2. vatikanski koncil, potem imamo toliko koncilov, kolikor je razlag. Tudi tista Ratzingerjeva, da imamo pravi koncil na eni strani in koncil medijev na drugi, še vedno govori v smislu primata interpretacije – njihova razlaga ni prava, moja oz. naša je. Vendar vemo, da se niso vsi odločili za recimo njegovo razlago, ampak jim je bila bolj všeč katera druga. Podobno se je v tej godlji nazadnje znašel kardinal Brandmüller.
Sv. Tomaž, po njem pa seveda tradicionalna misel Cerkve, začne vedno pri tem, kar obstaja. Ne pri sistemu, ne pri hipotezi, ne pri pravni konstrukciji. Ta klasični tomistični primer je preprost: jabolko na mizi. Najprej obstaja stvar. Nato jo zaznamo. Razum iz zaznave potegne bistvo. Šele nato oblikujemo pojme in sodbe. Reda ne moremo obrniti: najprej stvar, potem spoznanje, nato presoja in nazadnje sklep.
Če red obrnemo, razum ne služi več resničnosti, ampak začne ustvarjati lastni svet pojmov. Tedaj ne preverjamo več, ali teorija ustreza stvarnosti, ampak ali stvarnost ustreza teoriji.
To pa ni več realizem. To je ideologija — četudi naj bi govorila v tradicionalnem jeziku. Zakaj se potem čudijo, ko se obrnjeni red vzame recimo v nauku o Cerkvi, ekleziologiji – sledi isti logiki. V času komentiranja napovedi škofovskih posvečenj v FSSPX se tako teološke in cerkvene razprave pogosto odvijajo na ravni norm, procedur in interpretativnih okvirov. Vidimo, da so različna izhodišča, iz katerih izhaja Bratovščina oz. komentatorji.
Izpostavljamo še nekaj, kar se sicer danes zagovarja, in sicer pluralizem mnenj in svobodo izražanja. Če sledimo temu, potem bi imelo mnenje Bratovščine isto in enako težo ter veljavo, vendar je v resnici nima. Za drugo stran veljata ta pluralizem in svoboda izražanja samo kot parola, v resnici pa sta njihova interpretacija in njihovo mnenje tista dogma, katere bi se vsi morali držati, prav v smislu zadnjega Koncila kot “super-dogme”, kakor ga je v ‘Poročilu o verskem stanju’ (‘Rapporto sulla fede’) Ratzinger označil Messoriju. Na Tomaževem jabolku vidimo razliko med izhodišči Duhovniške bratovščine sv. Pija X. in ostalih komentatorjev, ki so zagrizeno in žolčno proti njej.
Legalizem kot nadomestek realizma
Problem sodobnega katoliškega legalizma ni ljubezen do prava. Cerkev je vedno pravna skupnost. Problem nastane, ko pravo postane edini razlagalni ključ resničnosti, kar pomeni, da se resničnost razlaga samo skozi očala prava. V takšnem pristopu se zgodi značilen premik:
- konkretni cerkveni položaj ni več izhodišče razmišljanja – dostikrat se ga niti ne priznava – v smislu, da naj krize ne bi bilo;
- izhodišče postane abstraktni model, kako bi stvari morale biti – ampak stanje v Cerkvi je izredno, ne redno;
- nato se stvarnost razglasi za nemogočo, protislovno ali neveljavno, ker ne ustreza modelu – ker naj ne bi bilo res, da v rednih cerkvenih okvirih ni mogoče normalno obhajati tradicionalne maše, deliti zakramentov, oznanjati tradicionalnega nauka in se držati tradicionalne morale.
To je obrat, ki bi ga sv. Tomaž imel za zmoto proti samemu dejanju spoznanja. Resnica namreč ni skladnost stvarnosti z idejo, ampak skladnost razuma s stvarjo (adaequatio intellectus et rei).
Ko to načelo izgine, ostane le še logična igra.
Ko teologija izgubi stik z (resnično) Cerkvijo
Posledice niso zgolj akademske. Namesto gotovosti vere je namreč nastopila dolgotrajna izrednost, saj razmere niso redne, ker ni več reda. To so konkretne razmere, urejene razmere niso stvarnost.
Katoliška vera nikdar ni temeljila na hipotetični ali teoretični Cerkvi, ampak na konkretni, zgodovinski Cerkvi, ki jo vodi Kristus kljub človeški nepopolnosti, vendar ta človeška nepopolnost je, ne moremo se je kar znebiti, da bi se potem igrali neke legalistične igrice, kot da je z vodilnimi možmi ali z razmerami v Cerkvi vse v najlepšem redu.
Tomizem je prav zato trezen: priznava kompleksnost realnosti, ne da bi jo razglasil za ontološki problem. Ko sem nekega dne malo govoril z našimi duhovniki tu v semenišču, ki so profesorji, so dejali, da oni tem pravijo “tomaževci”, ker niso tomisti.
Paradoks navidezne strogosti
Ironično je, da pristopi, ki želijo braniti izročilo z največjo strogostjo, pogosto zapustijo njen najbolj temeljni element: metafizični realizem.
Na zunaj ostanejo pravilni izrazi, navedki in pravne kategorije, izgubi pa se tomistični duh — potrpežljivo gledanje stvari takšnih, kakršne so.
Sv. Tomaž ni bil arhitekt intelektualnih trdnjav, ampak realist. Njegova metoda zahteva intelektualno ponižnost: najprej poslušati resničnost.
Resničnost vemo, kakšna je. Postavimo retorično vprašanje – kje v Sloveniji in drugod je redni dostop do tradicionalne maše, zakramentov in nauka? Kje so lahko otroci redno tradicionalno krščeni (ker izjeme potrjujejo pravilo), gredo lahko redno k tradicionalnemu prvemu svetemu obhajilu, še posebej pa – kje morejo dobiti tradicionalni zakrament birme? Pred leti so ga mogli prejeti nekateri izven kapel Bratovščine, a so se morali za to peljati kar precej daleč, danes pa niti te možnosti po Traditiones custodes več ne bi imeli. Ko se ljudje želijo tradicionalno poročiti, to navadno ni mogoče, ampak je narejeno to po novem obredu, potem pa je tradicionalna maša oz. se zgodi zloraba, ko se zadevo izvede ne tradicionalno, torej pred mašo, ampak po pridigi, kakor je to v Novus ordo obredu. Kje se morejo kandidati za duhovništvo tradicionalno formirati in ne z neko kompromisno formacijo (nekateri bogoslovci Bratovščine sv. Petra so namreč našim duhovnikom, tudi okrožnemu predstojniku pisali o problematičnosti vsaj nekaterih predavanj tam)? Tudi pa, ko so enkrat duhovniki – ali morejo delovati v svoji državi, ali pa so odvisni od volje krajevnega škofa ali škofov, ki praktično nikdar ni dobra?
Sklep: vera ni logični eksperiment
Navadni katoličan ne živi v abstraktni shemi, ampak v konkretnih razmerah. Kakšne so razmere v rednih strukturah Cerkve? To smo povedali. Ker tam torej ni mogoče normalno dostopati do vseh tradicionalnih zakladov vere, do katerih so katoličani upravičeni, je pred malo več kot petinpetdesetimi leti nadškof Lefebvre ustanovil Duhovniško bratovščino sv. Pija X., da bi mogel zagotoviti nadomestnost, ki je tudi eno od temeljnih načel t. i. družbenega nauka Cerkve, za tradicionalno sveto mašo, zakramente, nauk in moralo. Ker redno ni mogoče tega dobiti, Bratovščina nadomesti in da vernikom to, do česar so sicer upravičeni. Za vse to so potrebni (tradicionalni) duhovniki, da se zagotovi te duhovnike, so potrebni škofje. Slednji so potrebni tudi za birmovanje, posvečevanje cerkva in podobno. Samo to, nobenih paralelnih vodstvenih struktur, ampak samo tisto, kar izhaja iz škofovske posvečevalne moči – za vodstveno, posledično pa učiteljsko oblast, je potreben papežev mandat. Če bi bilo vse prav in v najlepšem redu in pravično, bi papež škofom Bratovščine že kdaj dal naslovne škofije, da bi, vse dokler se razmere ne bi normalizirale, tudi z uradnega vidika pomagali Cerkvi.
Duhovniška bratovščina je tudi resnična in obstaja, kakor je prefektu Fernandezu dejal generalni predstojnik. Bratovščina v duhovnikih in redovnikih, kakor tudi vernikih, ki se nanjo obračajo, neprestano raste. Po tradicionalnem kanonskem pravu je na prvem mestu blagor duš, kar pomeni, da ni človek zaradi prava, temveč pravo zaradi človeka. Logično bi bilo to priznati tudi na papirju, vendar razumemo, da se to ne zgodi, ker ne ustreza vladajoči ideologiji.
Tudi pri vseh teh komentatorjih vidimo to nasprotno logiko od tradicionalne cerkvene.
Jabolko sv. Tomaža nas uči preprosto lekcijo: stvarnost ima vedno prednost pred teorijo. Najbolj zadovoljni na tem svetu bi bili, če bi lahko normalno živeli v nekih normalnih cerkvenih razmerah, kjer bi bili normalno pokorni, vendar ne živimo v takšnih razmerah.
Resnična Cerkev ni resnična zato, ker ustreza našim konstrukcijam. Naše mišljenje mora postati stvarno, ker se uči iz konkretnih razmer Cerkve, ki jo Bog dejansko vodi v zgodovini. Vse drugo je zidanje gradov v oblakih oz., v naših razmerah, Cerkve v oblakih. Pristno katoliško mišljenje se ne boji stvarnosti in resničnosti, ampak zaupa temu, da je resničnost prostor, kjer deluje milost. To zadnje pa tudi zlahka ugotovimo, če primerjamo sadove.
p. Andrej Vončina
