O mejah neokonservativnega in »Ecclesia Dei« pristopa
V okviru sedanje cerkvene krize srečujemo posebne skupine katoličanov, ki se pogosto imenujejo »tradicionalni«, vendar se njihovo delovanje v praksi zožuje na zelo omejeno področje liturgije. Tu imamo predvsem v mislih t. i. neokonservativne in skupine Ecclesia Dei.
Na prvi pogled se lahko zdi, da predstavljajo obnovo izročila, ko pa stvari opazujemo globlje, postane jasno, da gre za zelo zožen in kompromisni pristop, ki dejansko sprejema temeljne predpostavke pokoncilske revolucije.
Le omejene dopustitve Tradiciji
Temeljni problem teh skupin izhaja iz njihovega razumevanja pokorščine. Izhajajo iz predpostavke, da se je treba modernističnemu sistemu brezpogojno prilagoditi, ohraniti pa je dovoljeno le tisto, kar ta sistem dopušča. Rezultat je znan: tradicionalna liturgija se tolerira le kot nadzorovana izjema, kot nekakšen zgodovinski relikt ali kulturni dodatek znotraj strukture, ki je v vsem drugem oblikovana po pokoncilskih reformah.
Z drugimi besedami: dovoljeno je imeti liturgijo, ne pa tudi celovitega tradicionalnega katoliškega življenja. Tako se sveto izročilo zvede na toleriran relikt, skoraj na nekakšen liturgični rezervat, ki sme obstajati le, dokler ne postavlja pod vprašaj modernističnega okvira, v katerem se nahaja.
Liturgija kot estetski pojav
V takem kontekstu liturgija zlahka dobi esteticistični in rubricistični značaj. Poudarja se lepota obredov, liturgičnih gest, paramentov in natančno spoštovanje rubrik. Vse to samo po sebi ni slabo — liturgija mora biti res dostojanstvena in lepa. Toda, ko postane glavni in skoraj edini vsebinski izraz Tradicije, pride do nevarnega zoženja.
Namesto da bi bila liturgija izraz celostnega katoliškega življenja, se spremeni v nekakšno predstavo ali kulturno izkušnjo. Verniki prihajajo »uživat« v staro liturgijo, medtem ko druga področja cerkvenega življenja — nauk, kateheza in pastoralna skrb — v večjem obsegu izostanejo, v praksi pa se sprejema pokoncilsko okolje. Tradicionalna liturgija tako ni več srce katoliškega življenja, temveč otok sredi modernističnega oceana.
Spektakel brez skupnosti
To je mogoče jasno opaziti na velikih liturgičnih dogodkih, ki jih te skupine občasno organizirajo. Tako je na primer lani v Rimu kardinal Raymond Burke daroval pontifikalno mašo po tradicionalnem obredu, ki je pritegnila veliko število vernikov. Šlo je seveda za zelo impresivno liturgično slovesnost v celostnem bogastvu rimskega obreda, z množico vernikov iz različnih držav.
Toda takšni dogodki pogosto nosijo značaj liturgičnega spektakla: ljudje se zberejo zaradi same ceremonije, doživijo močan estetski vtis, nato pa se razidejo — in vsak se vrne v svoje okolje, pogosto v povsem različne cerkvene resničnosti. Skupnost je tam bolj začasna kot resnična.
Nasproti temu stojijo dogodki, ki izhajajo iz dejanskega tradicionalnega cerkvenega življenja. Tako je na primer lansko romanje Bratovščine sv. Pija X. v Rim zbralo veliko število vernikov iz različnih držav, vendar ne kot anonimno množico, temveč kot skupnost vernikov, povezanih s svojimi kapelami in duhovniki. Podobno se je pokazalo tudi na veliki slovesnosti ob zlatem jubileju duhovništva p. Franza Schmidbergerja, kjer so se zbrali verniki iz različnih skupnosti Bratovščine.
Tu je mogoče videti razliko: ne gre le za lepo liturgijo, temveč za živ cerkveni organizem, v katerem liturgija izhaja iz skupnega življenja vere in pastoralnega vodstva.
Moralni rigorizem kot nadomestek
V nekaterih neokonservativnih krogih se pojavlja še en pojav. Ker so doktrinarna vprašanja potisnjena na stran ali relativizirana, se izgubljena jasnost skuša nadomestiti na področju morale, družbenih ali kulturnih vprašanj.
Tako se včasih razvije določen rigorizem v moralnih vprašanjih — poudarjanje discipline, moralne strogosti in identitetnih znamenj v stvareh, v katerih Cerkev tega dejansko ne zahteva. Na ta način se želi umetno pokazati prepričanje in odločnost, ki manjkajo v resnično temeljnih vprašanjih vere.
Primer tega lahko vidimo v političnih vprašanjih. Nekateri tako zagovarjajo stališče, da naj katoličan ne bi smel podpreti nobene politične opcije, ki ni popolnoma v skladu z idealom katoliških načel — niti tiste, ki je v danih okoliščinah relativno najboljša in bi lahko dosegla vsaj določeno dobro. Tak pristop pogosto vodi v nenaravno družbeno izolacijo, ki ni v skladu z zdravim katoliškim izročilom.
Hkrati pa isti krogi, pogosto brez resnega odpora, sprejemajo zahteve cerkvenih oblasti, ki odkrito spodbujajo prilagajanje Cerkve duhu tega sveta. Tako se pokaže paradoks: strogost do resničnih družbenih možnosti, vendar popustljivost do modernističnih struktur znotraj same Cerkve. Tak rigorizem tako postane nekakšen umetni nadomestek za izgubljeno doktrinarno jasnost.
Liturgični elitizem in dvoličnost
Podobno protislovje je mogoče opaziti v indultističnih krogih na liturgičnem področju. Tam se pogosto razvije izrazita občutljivost za najmanjše razlike v rubrikah, obrednih podrobnostih in liturgičnih različicah, ob včasih hkratni nezaupljivosti do legitimnega in organskega razvoja liturgije znotraj samega izročila.
Pozornost se tedaj pogosto pretirano usmerja na posamezne obredne podrobnosti. Razprave se vodijo o najmanjših obrednih elementih: ali se določen obred opravi na ta ali oni način, ali je treba slediti eni ali drugi zgodovinski praksi ali kako natančno razlagati posamično rubriko. Takšna preokupacija lahko zlahka preraste v nekakšno liturgično fiksacijo, pri čemer se postopoma oblikuje lastna predstava o tem, kako naj bi bogoslužje izgledalo. To predstavo se nato brani z veliko gorečnostjo, kakor da bi prav v teh podrobnostih bilo bistvo tradicije, medtem ko se pri tem zanemarja veliko globlje vprašanje: celota katoliške vere in življenja, iz katerih liturgija dejansko izvira.
Vse to ima lahko svojo vrednost, kadar izhaja iz ljubezni do bogoslužja. Problem pa nastane, ko se ta pedantnost združi s popolnim molkom o pokoncilski liturgični in doktrinarni revoluciji, ki je zajela skoraj celotno Cerkev. Tako nastane določena oblika liturgičnega elitizma in dvoličnosti: po eni strani dlakocepstvo glede podrobnosti znotraj tradicionalnega obreda, po drugi strani pa tiho sprejemanje sistema, ki je skorajda povsod nadomestil tradicionalno liturgijo z novim obredom, skupaj z naukom, ki iz tega izhaja.
Ena skupina med mnogimi
Ko se sprejme pokoncilski okvir, tradicionalni katoličani v takem sistemu postanejo le ena skupina med mnogimi. V isti strukturi tako obstajajo različna gibanja in skupnosti, ki izhajajo iz očitno protestantskega duha: karizmatiki, neokatekumeni, fokolarini — poleg njih pa majhna tradicionalna niša.
Vse te skupine delujejo na isti ravni, pogosto s povsem različnim razumevanjem vere, vendar znotraj istega sistema, ki se sklicuje na pluralizem. To je logika, globoko prežeta z modernističnim duhom, v katerem različni tokovi sobivajo brez jasnega in enotnega doktrinarnega temelja.
Iz takšne miselnosti pogosto nastaja tudi pojav avtonomnih laičnih pobud. Te se pogosto predstavljajo kot goreča obramba vere in kot odgovor na krizo v Cerkvi, vendar v praksi pogosto prestopajo meje svojega poslanstva. Laiki začnejo prevzemati vloge, ki po svoji naravi pripadajo hierarhičnim strukturam Cerkve: nastopajo kot javni razlagalci nauka, organizirajo apostolate brez pravega cerkvenega vodstva ter se pogosto postavljajo kot razsodniki v doktrinarnih sporih. Tako nastane nekakšen vzporedni sistem delovanja, v katerem posamezne osebe ali skupine pridobivajo vpliv, ki ne izhaja iz cerkvenega poslanstva, temveč iz osebne pobude ali medijske vidnosti. V sami strukturi takšnih pobud je mogoče zlahka prepoznati duh sodobnega časa: organiziranje »od spodaj«, ustvarjanje vzporednih mrež in delovanje zunaj organskega hierarhičnega reda Cerkve.
Težava ni samo liturgija
Temeljna težava današnje krize v Cerkvi ni zgolj liturgične narave. Liturgične spremembe so le en vidik precej globljega procesa. V resnici gre za širšo doktrinarno in pastoralno revolucijo, ki je zajela skoraj vsa področja življenja Cerkve. Kaže se v novem razumevanju odnosa do drugih verstev, v ekumenizmu, ki se oddaljuje od tradicionalnega katoliškega nauka o edinosti Cerkve, v novem razumevanju verske svobode, ki relativizira Kristusovo družbeno kraljevanje, v pastoralnih pristopih, ki se prilagajajo miselnosti sodobnega sveta, ter v spremembah v moralni teologiji, kjer se objektivni moralni zakon pogosto nadomešča s subjektivno sodbo vesti. Vse to skupaj tvori nov teološki in pastoralni okvir, ki se bistveno razlikuje od tistega, ki je stoletja oblikoval življenje Katoliške Cerkve.
Če se te stvari sprejme, obdrži pa se le tradicionalno liturgijo, se Tradicija zvede na samo zunanjo obliko brez vsebine.
Edina rešitev: zavrniti revolucijo
Zato pravo rešitev ne more biti v kompromisih niti v poskusu, da bi znotraj modernističnega sistema dobili privilegij za Tradicijo, pri čemer bi jo postavili na isto raven z današnjimi zmotami. Treba je zavrniti samo modernistično revolucijo — njene doktrinarne zmote, pastoralne eksperimente in njen novi duh. Šele takrat postane mogoče obnoviti katoliško življenje v celoti.
Kajti življenje Cerkve se ne more zreducirati samo na liturgijo. Ima trojno poslanstvo: nauk, ki varuje in oznanja neokrnjeno vero; sredstva posvečevanja, to je zakramente in bogoslužje; ter pastoralno skrb, ki vodi duše k zveličanju. Teh treh področij njenega poslanstva ni mogoče ločevati.
Pot Bratstva sv. Pija X.
Prav zato Bratovščina sv. Pija X. od samega začetka sledi drugačni poti. Ne išče omejenih dopustitev, temveč si prizadeva ohraniti in živeti polnost izročila. To pomeni celoten tradicionalni nauk, bogoslužje in pastoralno delovanje.
Na tem temelju nastajajo kapele, priorati, šole, hiše za duhovne vaje, samostani in celotno pastoralno delo: formacija mladih, družin in vse, kar sestavlja normalen katoliški življenjski red.
Sadovi te poti so vidni povsod, kjer se izročilo živi brez kompromisov z modernizmom. Kajti Tradicija ni estetika, tradicionalna maša ni predstava, Cerkev pa ni skupek različnih »duhovnih slogov«. Cerkev je eno Telo, z eno vero, enim zakramentalnim življenjem in enim poslanstvom: zveličanjem duš.
p. Marko Tilošanec
