Drugi vatikanski koncil in viri razodetja
Prebrano v zavitih poteh nemške sinodalne poti:
„Ta razlika v statusu [med duhovniki in laiki], s katero so povezane različne pravice in dolžnosti, še danes zaznamuje cerkveno pravo in liturgijo. Vendar pa ni svetopisemska. Klerikalizem izhaja iz poudarka na tej razliki v statusu.”[1]
Očitno zadošča, da Sveto pismo o tem ne govori, da se razlika med duhovniki in laiki razveljavi. Vendar je znano, da mnogih elementov katoliškega nauka ni mogoče najti v Svetem pismu: Marijino vnebovzetje, njeno brezmadežno spočetje, sam kanon Svetega pisma itd. “Za veliko stvari,” pravi sveti Avguštin, “ki jih ohranja vesoljna Cerkev, upravičeno verjamemo, da so jih uvedli apostoli, kljub temu, da nimamo pisnih besedil.”[2]
Ali je treba v tej tendenciozni insinuaciji nemške sinode videti posebnost najbolj naprednih progresistov? Resnici na ljubo ne, saj se lahko opirajo na polemiko, ki je potekala pred Drugim vatikanskim koncilom in se je odrazila v enem od kompromisnih besedil, v katerih je koncil izstopal s svojo sposobnostjo, da stvari ne izreče!
Dejansko je ob približevanju razprave o koncilskem osnutku o Božjem razodetju, ki se je prvotno imenoval De fontibus Revelationis, reformistična skupina zahtevala, da se ne govori o dveh virih razodetja, Svetem pismu in izročilu, ampak o enem samem. Razlogi za zavrnitev prvotnega osnutka so bili pomanjkanje pastoralnega duha in ekumenske občutljivosti. Razumljivo je, da poudarjanje izročila kot vira razodetja skupaj s Svetim pismom ni pustilo slednjega samega, kar je postavilo pod vprašaj enega od stebrov protestantske reformacije. Zato je končni sprejeti tekst, tudi ko govori o izročilu, pazljiv, da ga predstavlja kot neločljivo povezano s Svetim pismom, in se vztrajno izogiba trditvi, da nekaterih resnic vere ni mogoče najti v Svetem pismu. Edini stavek, ki bi lahko to omenjal, je v tej obliki preživel razpravo: “Cerkev ne črpa svoje gotovosti o vsem, kar je razodeto, samo iz Svetega pisma.”[3]« To pomeni, da ne pove ničesar.
Med razpravami 24. septembra 1965, je papež Pavel VI. posredoval komisiji za nauk koncila zgornji citat svetega Avguština. Toda: “Čeprav je bilo to besedilo pravilno posredovano pristojnim, iz neznanega razloga ni bil nikdar predložen komisiji.”[4]«… Postopek, ki ni bil izjema na tem koncilu.
Če bi hoteli revidirati koncil, bi morali enkrat za vselej potrditi, da v Svetem pismu ni izrecno navedenih vseh resnic, ki so del zaklada vere.
abbé Nicolas Cadiet
Opombe
- https://www.synodalerweg.de/fileadmin/Synodalerweg/Dokumente_Reden_Beitraege/beschluesse-broschueren/Franzoesisch/SW_4_-_L_existence_sacerdotale_aujourd_hui._Texte_fondamental.pdf; kurziva je naša. [↩]
- „Sunt multa quae universa tenet Ecclesia et ob hoc ab Apostolis praecepta bene creduntur, quamquam scripta non reperiantur.”, sv. Avguštin, De baptismo contra Donatistas, V, XXIII, 31.[↩]
- Dogmatična konstitucija Dei Verbum, 18. november 1965, št. 9.[↩]
P. Giovanni Caprile, SJ, 5. februar 1966, citirano v Vatican II – La Révélation divine, t.2, Cerf, coll. Unam sanctam 70b, Pariz 1968, str. 674.[↩]
