Namesto nadangela Gabrijela je v novem koledarju24. marec god tega salvadorskega nadškofa. Vprašanje smrti nadškofa Oscarja Romera, ki je bil ubit 24. marca 1980 med darovanjem maše, pa ostaja predmet razprav še desetletja kasneje. Osrednje vprašanje je, ali je bil umorjen iz sovraštva do katoliške vere ali zaradi političnih razlogov v kontekstu napetosti med državo, revolucionarnimi gibanji in ideologijo teologije osvoboditve. Kot bomo videli, pa te sodobne razglasitve sprožajo marsikatere pomisleke.
Mučenec za vero ali simbol pokoncilske reinterpretacije mučeništva?
Razglasitev nadškofa Oscarja Romera za »mučenca vere« 3. februarja 2015 odpira temeljno vprašanje: je bil res ubit in odium fidei (iz sovraštva do vere), ali pa je njegova smrt predvsem posledica političnega konflikta, v katerega je bil globoko vpleten? To vprašanje ni zgolj zgodovinsko, temveč teološko – saj zadeva samo razumevanje mučeništva v Cerkvi.
Problematična razglasitev: kaj pomeni “mučenec”?
Tradicionalno Cerkev razume mučeništvo zelo jasno: mučenec je tisti, ki umre iz sovraštva do katoliške vere kot take – bodisi zaradi tega, ker je oznanjal Kristusa, branil pravice Cerkve ali zavračal odpad od vere. Na Ameriški celini, pa naj bo to Južna, Srednja ali Severna Amerika, je bilo veliko svetlih primerov – ubitih misijonarjev, ker so oznanjali vero, ubitih duhovnikov in vernikov, ker so branili vero in Cerkev, pa tudi zato, ker se ji niso več hoteli odpovedati, potem ko so jo enkrat sprejeli ali se je dokončno resno oklenili.
V primeru Romera pa imamo resno težavo, saj ga njegovi nasprotniki niso ubili zato, ker bi branil nauk katoliške vere ali cerkveno hierarhijo, temveč zaradi njegovih javnih nastopov proti vladi in družbenim razmeram v Salvadorju. Zato so številni cerkveni dostojanstveniki, kot npr. kardinal López Trujillo, dolga leta zavračali njegovo beatifikacijo kot mučenca, saj niso videli jasnega dokaza, da je res šlo za sovraštvo do vere. Vse bolj kaže na politično motivirano nasilje.
Simptomatična “uravnoteženost”: Romero in perujski mučenci
Zelo pomenljivo je, da je bila Romerova razglasitev objavljena obenem z razglasitvijo treh duhovnikov, ubitih v Peruju leta 1991 s strani maoističnega gibanja Sendero Luminoso (Svetla pot).
Tu nastopi očitna “simetrija” nasprotij, kot nekakšen Yin in Yang:
- Na eni strani imamo duhovnike, ki so jih ubili komunisti zaradi njihove vere;
- Na drugi strani Romera, ki so ga ubili nasprotniki komunizma in teologije osvoboditve.
S tem Vatikan ustvarja vtis ravnotežja – kot da sta obe strani enakovredno preganjali Cerkev. Vendar je razlika bistvena:
- Perujski duhovniki so bili ubiti, ker so predstavljali Katoliško Cerkev.
- Romero pa je bil ubit v političnem konfliktu, kjer je bil zaznan kot glas proti režimu.
Ta “uravnoteženost” kaže na poskus depolitizacije njegove smrti – a prav s tem se v resnici prikriva njena politična narava.
Vloga teologije osvoboditve
Ključ do razumevanja Romera je njegov odnos do teologije osvoboditve.
Čeprav ga danes pogosto predstavljajo kot zgolj “branilca revnih”, so zgodovinski podatki precej bolj zapleteni. Ko je bil leta 1977 za nadškofa, ni bil zagovornik progresivnih tokov. Kmalu zatem pa je prišel pod močan vpliv skupine duhovnikov, ki so uporabljali marksistično analizo družbe. Njegovo pastoralno delovanje se je začelo vse bolj usklajevati z linijo Medellína (latinskoameriški program teologije osvoboditve, poimenovan po tem kolumbijskem mestu).
Po nekaterih pričevanjih je bil celo podvržen intenzivnemu ideološkemu vplivu teh krogov, ki so prevzeli ključne strukture nadškofije (medije, svetovalce, pastoralno usmeritev). Njegova javna drža je tako vse bolj dobivala političen značaj: stalne obsodbe vlade, družbeni govor v kategorijah razrednega boja, pa tudi povezave z osebami in institucijami, naklonjenimi revolucionarnim idejam.
Notranja protislovja in nihanja
Pomembno je naglasiti tudi, da Romerova pozicija ni bila enoznačna. Po srečanju s papežem Janezom Pavlom II. je začel javno opozarjati tudi na nasilje marksističnih skupin. Reakcija je bila takojšnja: njegovi sodelavci iz “ljudske Cerkve” so ga zapustili in je izgubil podporo revolucionarnih krogov. Kmalu zatem se je spet vrnil k ostrejši kritiki vlade, medtem ko je nasilje levičarskih skupin omenjal precej bolj zadržano. To kaže, da ni bil preprost “mučenec ene linije”, temveč človek, ujet v močne ideološke pritiske in nasprotja.
Sporna redefinicija mučeništva
Posebej problematična je razlaga, ki jo je podal postulator njegovega procesa, nadškof Vincenzo Paglia, ko je Romera označil kot »mučenca Cerkve Drugega vatikanskega koncila« in celo kot nekakšnega »protomučenca sodobnih časov«. V teh precej politično obarvanih parolah sicer tudi spornega nadškofa Paglie moremo spet videti, kako si modernistično-progresivni tok v Cerkvi sam nadeva določene oznake in nismo mi tisti, ki to delamo, temveč samo s pridom uporabljamo. Pravi namreč, da obstaja neka “koncilska Cerkev”, ki je drugačna od siceršnje – ta naziv je zrlo pomenljiv. Glede prvo-mučeništva pa se same po sebi odpirajo neke primerjave z drugimi prvo-mučenci, pa naj gre za celotno Cerkev, kot je to sv. Štefan, ali pa za neko lokalno. Kako primerjati Romera s sv. Štefanom, ki je bil kamenjan zaradi oznanjevanja Kristusa? Ali s sv. Tomažem Beckettom, ki je bil ubit zaradi obrambe pravic Cerkve proti državni oblasti? V teh klasičnih primerih je razlog za smrt nedvoumen: vera in cerkvena resnica. Pri Romeru pa je razlog bistveno bolj dvoumen – prepleten je s politiko, ideologijo in družbenim konfliktom.
Primer, ki razkriva krizo kriterijev
Primer nadškofa Romera razkriva globlji problem: spremembo kriterijev za razumevanje mučeništva v pokoncilski Cerkvi. Če mučeništvo pomeni vsako smrt, povezano z “evangeljskimi vrednotami” v širšem smislu (npr. družbena pravičnost), potem se zabriše razlika med smrtjo zaradi vere in smrtjo zaradi političnega delovanja, četudi navdihnjenega z vero.
Romero je bil nedvomno škof, ki je ljubil revne in želel pravičnost. Vendar ostaja resno vprašanje, ali je bil ubit zato, ker je oznanjal katoliško vero – ali pa zato, ker je postal simbol določenega političnega in ideološkega tabora.
Prav zaradi tega njegov primer ostaja eden najbolj spornih v sodobni zgodovini Cerkve.
