Naslednji članek je napisal p. Jean-Michel Gleize, FSSPX.
Ker je papež Leon XIV. doslej ostal gluh za prizadevanja, ki jih je generalni predstojnik Bratovščine sv. Pija X. (FSSPX) vložil, da bi mu naklonil preprosto avdienco, je papež Leon XIV. ta ponedeljek, 26. aprila, v Vatikanu z vsemi častmi, ki pripadajo nadškofu, sprejel uradno predstavnico anglikanskega razkola. Ta spodbuja LGBT lobij, se izreka odprto za možnost splava in je prejela neveljavno posvečenje, izvršeno v nasprotju z Božjim pravom.
Nenavaden obisk
»Ženska prečka dvorišče sv. Damaza v Vatikanu, oblečena v vijolični talar, s pasom, rimskim ovratnikom, naprsnim križem in škofovskim prstanom. Kardinali jo pozdravljajo, ji odpirajo vrata in jo spremljajo v papeževo pisarno. Pozirala bo ob Leonu XIV. Prejela bo časti, ki pripadajo primasom. Blagoslavljala jih bo, kakor je običaj škofov. Podoba bo na naslovnicah, odprla bo večerna poročila in bo natisnjena v učbenikih ekumenske zgodovine. In podoba bo govorila naslednje, brez besed, vendar zelo zgovorno: pred to osebo in pred Petrovim naslednikom so zakramentalna znamenja zamenljiva.«
Ta vizualna enakovrednost je napačna. In napačna je na način, ki je pomemben, kajti sveta znamenja niso protokolarni okraski. So to, kar sv. Avguštin imenuje verba visibilia, vidne besede: posredujejo teološko resničnost. […] Pomenijo, da je tisti, ki jih nosi, po polaganju rok v neprekinjenem apostolskem nasledstvu prejel moč svetega reda, zakramentalni značaj. […] Ta moč je v katoliški veri edini razlog, zakaj se škof oblači tako, kakor se oblači, in blagoslavlja tako, kakor blagoslavlja. Ko se znamenje loči od svoje vsebine, ne ostane nevtralno: postane dejavno v nasprotni smeri. Sporoča, da vsebina nikdar ni bila zares pomembna. [1]
»Ta vrsta geste ne ustreza ekumenizmu, ki temelji na doktrinarni jasnosti, temveč raztaplja meje, ki jih je Cerkev sama natančno določila.« [2]
Tako se izraža spletna stran »Infovaticana«, konservativna stran, ki jo je ustanovil španski novinar Gabriel Ariza. [3] Vsakdo — vsaj med tistimi, ki še vztrajajo v katoliški veri in zdravem razumu — se bo strinjal, da se z njim težko ne bi strinjali. In kaj več bi bilo mogoče še reči?
Globoki izvor anglikanstva
Ženska, ki je konec aprila 2026 hodila po hodnikih Vatikana, ni bila nihče drug kot Sarah Mullally, primasinja anglikanske skupnosti, Canterburyjska nadškofinja. Dejansko jo je papež Leon XIV. sprejel v ponedeljek, 27. aprila 2026. Toda še danes ostaja na čelu psevdo-cerkve, ki je v resnici prelom s pravo Cerkvijo, dvojni prelom razkola in krive vere.
Anglikanska skupnost je namreč nastala iz razkola, ki ga je leta 1534 povzročil angleški kralj Henrik VIII. (1509–1547) z Zakonom o vrhovni oblasti (Act of supremacy), ki je bil sam počelo zavrnitve papeške jurisdikcije nad angleško Cerkvijo. Še huje: pod naslednikom Henrika VIII., mladim kraljem Edvardom VI. (1547–1553), je Anglija na pobudo Canterburyjskega nadškofa Thomasa Cranmerja sprejela protestantizem. Leta 1549 je Cranmer odpravil staro liturgijo in sestavil Book of Common Prayer ali molitvenik, ekvivalent katoliškemu misalu in brevirju za protestante v Angliji. Vzporedno se je leta 1550 pojavil novi anglikanski obred posvečenja (Ordinal), z obredi za posvečenje v svete rede: to je obred, katerega neveljavnost je leta 1896 dokončno razglasil Leon XIII. Nazadnje je leta 1552 Cranmer objavil veroizpoved v 42-ih členih, v bistvu kalvinistično, z elementi luteranskega, zwinglijevskega in katoliškega nauka.
Po kratki vrnitvi h katolicizmu pod Marijo Tudor (1553–1558), se je Anglija dokončno vrnila v razkol in krivoverstvo pod Elizabeto I. (1558–1603). Leta 1559 je kraljica odstavila petnajst škofov, ki niso hoteli priseči zvestobe Zakonu o vrhovni oblasti. Vse škofije v kraljestvu so postale izpraznjene. Ustvariti je bilo treba novo hierarhijo. 1. avgusta 1559 je bil Matthew Parker izvoljen za nadškofa Canterburyja; njegovo posvečenje je potekalo 17. decembra 1559. Sledilo je veliko protikatoliško preganjanje, v katerem so številni katoličani umrli kot mučenci (med njimi jezuit sv. Edmund Campion).
Neveljavna posvečenja in psevdoškofje
Posvečenje Matthewa Parkerja je izvor celotne anglikanske hierarhije in ga je papež Leon XIII. leta 1896 razglasil za neveljavno.
Papeži so to neveljavnost dosledno razglašali že pred tem, na primer Julij III. leta 1554 in Pavel IV. leta 1555. In vse do devetnajstega stoletja je Cerkev vedno zahtevala, da se tiste, ki so prejeli red v anglikanski skupnosti po obredu Edvarda VI., ponovno posveti brezpogojno, kakor da ne bi prejeli ničesar.
Slovesno in nezmotljivo dejanje, ki dokončno določa načelno neveljavnost anglikanskih posvečenj, je apostolsko pismo Apostolicae curae z dne 18. septembra 1896. [4] V njem papež Leon XIII. pojasnjuje, da sam obred posvečenja, ki so ga razvili in uporabljajo anglikanci, ni pravi obred Cerkve. Posvečenja, podeljena po tem obredu, so zato neveljavna iz treh razlogov: prvič zaradi pomanjkanja kanonične oblike; drugič zaradi pomanjkanja namena, kajti služabnik, ki uporablja ta obred, ne more imeti zahtevanega namena, to je storiti to, kar dela Cerkev; tretjič zaradi pomanjkanja služabnika, saj od posvečenja Matthewa Parkerja naprej noben služabnik anglikanske skupnosti ni resnično niti duhovnik niti škof. Čeprav so nekateri anglikanski psevdoškofje v zadnjih dveh stoletjih lahko zaprosili za veljavno posvečenje pri krivoslavnih razkolniških škofih, ostaja dejstvo, da so posvečenja, ki jih podeljujejo ti anglikanski služabniki, vselej neveljavna iz prvih dveh navedenih razlogov.
Leon XIV. kopiči škandale
Po ekumenskem jubileju, po potovanju v Turčijo in recitiranju veroizpovedi brez dodatka Filioque, da ne bi užalil “pravoslavnih”, se papež Leon XIV. zdaj podaja v nadresnično. Ta obisk Sarah Mullally daleč presega okvir preprostega diplomatskega obiska. Tu imamo očitno opravka z obiskom verskega voditelja, ki ga kot takšnega sprejme drug verski voditelj, Canterburyjskega nadškofa in rimskega škofa, dva voditelja Cerkva, ki se imata za sestrinski. Že v sporočilu, ki ji ga je papež poslal ob njenem ustoličenju, 20. marca, je izrazil uradno priznanje njenega poslanstva, večkrat se je skliceval na Svetega Duha in prosil za dar modrosti. S tem papež Leon XIV. daje vtis, da anglikansko psevdocerkev obravnava kot sredstvo odrešenja, saj spodbuja gospo Mullally — ki ni nič bolj škofinja kot sv. Ivana Orleanska — v njenem poslanstvu.
S tem, ko dopušča ves ta protokol, ki ni zgolj protokol, kakor poudarja spletna stran »Infovaticana«, se papež Leon XIV. postavlja v očitno nasprotje s svojima predhodnikoma: Leonom XIII., ki je razglasil neveljavnost anglikanskih posvečenj, in Janezom Pavlom II., ki je z apostolskim pismom Ordinatio sacerdotalis (22. maj 1994) obsodil možnost posvečevanja žensk. [6]
Stanje nujnosti
Morebitni pomisleki, ki bi še lahko zadrževali nekatere vesti, potem ko je generalni predstojnik Bratovščine sv. Pija X. napovedal nova škofovska posvečenja za 1. julij, bi morali vzbujati le malo skrbi. Nedvomno ima načrtovano dejanje Bratovščine določen paradoksalen vidik, saj gre za posvečenje škofov proti papeževi volji. Toda, ali ni večji paradoks prav na strani papeža Leona XIV., ta drža, ki potiska ekumensko popustljivost onkraj vseh meja? Kakšno verodostojnost bi lahko imel vrhovni pontifeks, če bi po tem izobčil tiste, ki želijo ostati zvesti nauku Leona XIII., ki je razglasil neveljavnost anglikanskih posvečenj? Ali pa nauku Janeza Pavla II., ki je razglasil, da posvečenje žensk ni mogoče?
Ali bodo posvečenja 1. julija spodbudila Leona XIV., da pokaže strogost in nepopustljivost, kakršne pri njem še nismo videli? Nekateri to že napovedujejo. Če bi se to zgodilo, bi to sveti Božji Cerkvi, ki je že tako globoko prizadeta zaradi nenehnih in vedno hujših posledic Drugega vatikanskega koncila, prineslo neizrekljiv škandal očitne krivice. Medtem ko je doslej ostal gluh za prošnje, ki jih je don Davide Pagliarani nanj naslovil za preprosto avdienco, papež z vsemi častmi, ki pripadajo nadškofu, sprejema uradno predstavnico anglikanskega razkola, ki spodbuja LGBT lobi, ki se izreka odprto za možnost splava in ki je prejela neveljavno posvečenje, izvršeno v nasprotju z Božjim pravom.
Opombe
[1]
https://infovaticana.com/fr/2026/04/26/qui-est-sarah-mullally-la-eveque-recue-avec-honneurs-a-rome/
[3]
Gabriel Ariza ni v dobrem odnosu z Vatikanom:
https://benoit-et-moi.fr/archives/2018/actualite/vatican-vs-infovaticana.html
[7]
https://tribunechretienne.com/le-pape-leon-xiv-serait-pret-a-excommunier-la-fraternite-saint-pie-x/
[8]
http://www.belgicatho.be/archive/2025/10/04/une-femme-soutenant-l-avortement-et-la-cause-lgbt-nommee-nou-6565177.html – Sarah Mullally je svoje stališče glede splava izrazila v zapisu na blogu leta 2012: »Mislim, da bi svoj pristop k temu vprašanju opisala kot pro-choice in ne pro-life, čeprav bi se, če bi šlo za lestvico, sama postavila nekje med pro-life glede lastne odločitve in pro-choice glede odločitev drugih, če ima to smisel.«
Source: FSSPX Actualités
Slika: Vatican Media
