Dragi verniki in prijatelji,
medtem ko se pripravljamo na škofovska posvečenja, predvidena za 1. julij v Écônu, vam želimo izjemoma posredovati uvodnik, ki ga je vrhovni predstojnik 7. marca naslovil na člane Bratovščine.
To besedilo se ne vrača k vprašanju samih posvečenj, ampak želi predvsem spomniti na duha, v katerem se je treba nanje pripravljati in jih živeti: duha vere, ljubezni, nadnaravnega zaupanja in ljubezni do Cerkve. Ni namreč dovolj razsvetliti razum, če obenem ne pripravimo tudi src.
Zato smo nekaj tednov pred tem obredom, ki je tako pomemben za vso Cerkev, menili, da je prav te misli deliti tudi z verniki in prijatelji Bratovščine, da bi se vsi mogli globlje združiti v tej pripravi — z molitvijo, žrtvijo in notranjim mirom.
Besedilo posebej poudarja potrebo, da v sedanjih okoliščinah ohranimo močno nadnaraven pogled, duha blagosti in moči ter ljubezen, ki jo oživlja resnična skrb za blagor duš in Cerkve.
Želimo vam dobro branje in se vam zahvaljujemo, da te namene ohranjate v svojih molitvah pod budnim pogledom Marije, srednice vseh milosti.
p. Foucauld le Roux
generalni tajnik
Uvodnik članom Bratovščine
Et nos credidimus caritati.
»In mi smo verovali ljubezni.«
(1 Jn 4,16)
Dragi sobratje in člani Bratovščine,
z velikim veseljem se lahko po javni napovedi posvečenj in po vrsti pojasnil zdaj končno obrnem na vas tudi bolj osebno. Z vami bi rad delil nekaj nasvetov, ki nam bodo pomagali pri moralni in duhovni pripravi nas kot članov Bratovščine. Prav ta priprava nam bo nato omogočila, da bomo v tem času mogli spremljati tudi vernike.
Nujnost in okoliščine posvečenj
Apologetskih argumentov ne manjka. Gre za ohranitev vere in vseh sredstev, ki so potrebna za njeno posredovanje. Gre za to, da vera živi v dušah ljudi. Če je bilo mogoče stanje nujnosti uveljavljati že leta 1988, je to stanje nujnosti leta 2026 žal še veliko bolj očitno. To pojasnjuje, zakaj odločitev Bratovščine naleti na razumevanje, ki daleč presega njene lastne meje.
V tem položaju pa je tudi nekaj pozitivnega. Napoved 2. februarja ni pustila ravnodušnega nikogar v katoliški Cerkvi. Skoraj vsi čutijo zaskrbljenost in potrebo, da izrazijo svojo podporo ali nasprotovanje. To je previdnostno, kajti včasih besede, mnenja in preproste izjave niso več dovolj. Spremljati jih morajo pomembna dejanja, ki jih božja previdnost lahko uporabi za pretresanje vesti — in celo same Cerkve. Trdno verujem, da je v sedanji razpravi na delu Božja previdnost.
Nadnaravna preudarnost
Kar zadeva nas, moramo biti sposobni napraviti korak nazaj od te razprave, hkrati pa ostati popolnoma vključeni vanjo. Odločitev za škofovska posvečenja mora najprej voditi nadnaravna preudarnost. Ta preudarnost ne zadeva le tistih, ki sprejemajo odločitev, ampak tudi tiste, ki jo sprejemajo in ji sledijo. Vložek je namreč tako velik, da mora vsak član Bratovščine na svoji ravni razumeti in pred Bogom osebno prevzeti odgovornost za to odločitev.
Ljubezen
Toda teža te odločitve je takšna, da je ne more voditi samo nadnaravna preudarnost. Da bi bila ta odločitev pravilno razumljena in pojasnjena — torej po svojih najvišjih vzrokih, sub specie aeternitatis, »v luči večnosti« — moramo Svetega Duha prositi za dar modrosti. Pri tem pa ne smemo pozabiti, da je prava modrost — modrost, ki nas mora voditi pri tej izjemni odločitvi — hči ljubezni. Samo krepost ljubezni nam daje določeno sorodnost z našim Gospodom in nam omogoča, da stvarnost dojemamo nekoliko podobno kakor Bog. Samo pod tem pogojem jo moremo pravilno presojati.
Že večkrat smo povedali in ponovili, da je razlog za odločitev za škofovska posvečenja zveličanje duš. Tega ne smemo razumeti kot prazno retoriko ali zgolj kanonično opravičilo. Prav ta ljubezen do duš in do katoliške Cerkve mora na koncu pripraviti naše duše in duše vernikov na obred 1. julija.
Ko govorimo o ljubezni, imajo nekateri občutek, kakor da popuščamo neki obliki šibkosti ali vsaj mešamo določeno sentimentalnost z resničnim izpovedovanjem katoliške vere. Takšna občutljivost je nezdružljiva z duhom nadškofa Lefebvra, z duhom Bratovščine in še bolj z duhom odrešenja. Moč našega Gospoda v njegovem trpljenju in na križu ni nič drugega kot mera njegove ljubezni.
Prav s to isto ljubeznijo moramo zdaj bolj kakor kdajkoli ljubiti duše in sveto Mater Cerkev, tudi če bi nas njeni uradni predstavniki znova razglasili za izobčence in razkolnike:
»To sem vam povedal, da se ne pohujšate. Iz shodnic vas bodo izobčevali; pride celo ura, da bo vsak, ki vas umori, mislil, da služi Bogu. In to bodo delali, ker niso spoznali ne Očeta ne mene. A to sem vam rekel, da se boste, ko pride ura za to, spominjali, da sem vam povedal jaz.«
(Jn 16,1–4)
Končni dokaz, da smo v resnici, bo naša sposobnost ohraniti ta duh ljubezni — ne glede na to, kaj se zgodi, in do vseh brez izjeme.
Kaj ta ljubezen dejansko pomeni?
Predvsem ne smemo nikoli podleči grenkobi. Res je naša dolžnost storiti vse, da pojasnimo in utemeljimo globlje razloge posvečenj, toda to moramo storiti odločno, nikoli pa zagrenjeno ali celo z najmanjšim pridihom zagrenjene gorečnosti. Človek lahko postane zagrenjen zaradi pretirane gorečnosti, pa tudi zato, ker bi si želel drug datum, drugega kandidata ali drugačen način ravnanja. Ne glede na materialni vzrok grenkobe pa ostaja zdravilo vedno isto: Caritas patiens est — »ljubezen je potrpežljiva«.
Do vseh, s katerimi govorimo — ne glede na to, ali nas razumejo ali ne — moramo vedno kazati dobroto. Ko na drugi strani ni razumevanja ali niti pripravljenosti poslušati naše razloge, je človeško gledano zelo lahko zapasti v zamero. Caritas benigna est — »ljubezen je dobrotljiva«.
Vedno se moramo zavedati, da je Božja previdnost bila do nas usmiljena, ko nam je dala nekaj luči, da smo mogli ohraniti cerkveno izročilo in storiti, kar je potrebno za njegovo obrambo. To je izjemna milost, ki si je v resnici ne zaslužimo. Ta zavest mora popolnoma določati našo držo. Če so posvečenja milost za vso Bratovščino — milost, za katero se moramo zahvaljevati Božji previdnosti — potem tega nadvse nadnaravnega veselja ne smemo zamenjevati z napačnim triumfalizmom, kakor da bi šlo za človeško zmago, ki bi jo mogli pripisati sebi. Caritas non agit perperam, non inflatur — »ljubezen se ne napihuje«.
Po zgledu nadškofa Lefebvra ne smemo v vsem, kar delamo, iskati lastnih koristi ali preživetja osebnega dela, ampak blagor duš in blagor katoliške Cerkve. Bratovščina ni nič drugega kakor sredstvo za zvestobo Cerkvi. Če danes sprejemamo izredne ukrepe za ohranitev vere, daritev svete maše in duhovništva, je to zato, ker želimo, da bi vsa katoliška Cerkev — in vsaka duša brez izjeme — nekega dne mogla svobodno uživati te dobrine. Vse to pripada Cerkvi in mi smo samo njeni varuhi. Zase ne zahtevamo ničesar. Naše edino plačilo bo, da bomo nekega dne videli, kako sveta Mati Cerkev ponovno sprejema svoje izročilo. Caritas non quaerit quae sua sunt — »ljubezen ne išče svojega«.
Če moramo storiti vse, da branimo posvečenja — in Bratovščina ima za to že pravi »arzenal« — ter če je sveta jeza bolj kakor kdajkoli potrebna zaradi strašnih odklonov, ki pretresajo Cerkev, pa vendarle ne smemo pokazati ne prezira ne razdraženosti v svojih pojasnilih, posebej ne do cerkvene hierarhije. Znati moramo ostati hkrati trdni in blagi. To pa je mogoče samo s pomočjo našega Gospoda. Caritas non irritatur — »ljubezen se ne da razdražiti«.
Če bi bili razglašeni za izobčence in razkolnike, to ne pomeni, da si takšne kazni želimo ali da bi se je veselili, saj bi bila objektivno krivična. Nekaj drugega je veseliti se novega ponižanja, ki ga moremo darovati Bogu, nekaj povsem drugega pa je veseliti se zla in objektivne krivice, ki povzroča pohujšanje vsej Cerkvi. Caritas non gaudet super iniquitatem — »ljubezen se ne veseli krivice«.
Če pa po drugi strani velik del katoliške Cerkve sprejema in podpira odločitev Bratovščine ter če posvečenja postanejo previdnostna priložnost za nov pogum in nov zagon — znotraj in zunaj Bratovščine — se moremo veseliti samo tako, kakor se veseli Bog sam. Caritas congaudet veritati — »ljubezen se pa veseli resnice«.
Nihče ne more bolje povzeti programa štirih mesecev, ki nas ločijo od posvečenj, in moči, ki mora zaznamovati našo ljubezen, kakor sveti Pavel:
Caritas omnia suffert, omnia credit, omnia sperat, omnia sustinet —
»Ljubezen vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane.«
To velja danes in bo veljalo tudi v prihodnje:
Caritas numquam excidit — »ljubezen nikoli ne mine«.
Zgled Blažene Device Marije
Brezmadežno Srce Marijino mora biti zdaj bolj kakor kdajkoli prej zavetje Bratovščine in zgled za vsakega izmed nas. Nihče ni imel večjega čuta za duše in za Cerkev kakor Ona. Iz ljubezni do duš in do Cerkve je sprejela darovanje svojega lastnega Sina na Kalvariji. Njena volja je bila eno z voljo večnega in najvišjega Velikega duhovnika v trenutku, ko se je kot spravna žrtev daroval Očetu. Prav ta neizmerna ljubezen in bolečina sta napravili našo Gospo za Soodrešenico človeškega rodu in ji dali edinstveno slavo v času in večnosti.
Kljub vsemu temu, kar je to Brezmadežno Srce, prebodeno z mečem bolečine, pretrpelo, niti najmanjša grenkoba ali zamera nikdar ni zasenčila sijaja njene ljubezni — niti za trenutek in niti do tistih, ki so usmrtili njenega božjega Sina. Kakor ni niti za trenutek omahovala pri svoji daritvi do konca, tako tudi njena ljubezen do grešnikov nikdar ni oslabela. To je nedoumljiva skrivnost moči, blagosti in ljubezni.
S temi čustvi in s to ljubeznijo se moramo pripravljati na obred 1. julija in si prizadevati, da bi nanj pripravili tudi vse vernike, ki so nam zaupani.
Bog vas blagoslovi!
Menzingen, 7. marca 2026, praznik sv. Tomaža Akvinskega
p. Davide Pagliarani
generalni predstojnik
