Odgovor na trditve msgr. Franca Šuštarja v rubriki »Škofje odgovarjajo«
V tedniku Družina je bil v rubriki »Škofje odgovarjajo« objavljen odgovor ljubljanskega pomožnega škofa msgr. Franca Šuštarja na vprašanje bralke o kapeli Svete družine na Verdu in o apostolatu Duhovniške bratovščine sv. Pija X. v Sloveniji.
Ker gre za rubriko, v kateri posamezni škof odgovarja v imenu celotne cerkvene avtoritetne strukture v Sloveniji, torej v imenu vseh škofov in duhovnikov v Sloveniji, imajo takšne izjave za mnoge vernike posebno težo. Prav zato se nam zdi potrebno, da na nekatere navedbe odgovorimo in jih osvetlimo z vidika katoliškega nauka, cerkvenega prava ter uradnih izjav Svetega sedeža.
Pri tem ne gre zgolj za odgovor na besedilo msgr. Šuštarja. Njegov odgovor v veliki meri povzema trditve, ki so jih slovenski verniki v zvezi z Bratovščino sv. Pija X. poslušali že vrsto let: o domnevnem razkolu, izobčenju, ne občestvu, neveljavnosti ali nedopustnosti zakramentov ter o nevarnosti, ki naj bi jo predstavljal tradicionalni apostolat. Ker se te trditve še vedno ponavljajo, pogosto brez natančnega razlikovanja med dejstvi, pravnimi vprašanji in teološkimi ocenami, se zdi koristno, da jih ponovno pretehtamo.
Naš namen ni polemika zaradi polemike niti osebni napad na škofa ali druge predstavnike cerkvenih oblasti, ker gre za veljavne in vidne cerkvene oblastnike z avtoriteto. Prav nasprotno. Ker ljubimo Cerkev in želimo ostati zvesti njeni veri, menimo, da je treba o teh vprašanjih govoriti mirno, spoštljivo in predvsem resnicoljubno. Katoliška vera namreč ne temelji na oznakah ali ponavljanju trditev, ampak na stvarnosti, ki jo je treba pošteno presojati.
V nadaljevanju bomo zato posamezne trditve msgr. Šuštarja navedli oz. povzeli in nanje odgovorili z dokumentiranimi dejstvi, cerkvenim pravom ter naukom, ki ga je Cerkev vedno učila.
Ali verniki, ki obiskujejo apostolat Bratovščine sv. Pija X., tvegajo izključitev iz Katoliške Cerkve?
Msgr. Šuštar trdi, da se verniki, ki se usmerijo k Bratovščini sv. Pija X., lahko oddaljijo od skupnosti, ki je »v edinosti Cerkve«, in tako tvegajo svojo izključenost iz Katoliške Cerkve.
Takšna trditev predpostavlja, da Bratovščina sv. Pija X. ni del Katoliške Cerkve oziroma da obstaja zunaj njenega občestva. Toda tega uradni dokumenti Svetega sedeža ne potrjujejo.
Papež Benedikt XVI. je leta 2009 ob preklicu izobčenj štirih škofov Bratovščine pojasnil, da Bratovščina nima urejenega kanoničnega statusa, vendar vprašanja ni opredelil kot vprašanja razkola ali pripadnosti drugi Cerkvi, kar je trdil tudi že prej, tudi po škofovskih posvečenjih leta 1988. Tudi kasnejše izjave Svetega sedeža govorijo o neurejenem kanoničnem položaju, ne pa o tem, da bi Bratovščina predstavljala ločeno cerkveno skupnost.
To potrjujejo tudi dejanja samih papežev. Papež Frančišek je duhovnikom Bratovščine podelil redno jurisdikcijo za veljavno in dopustno spovedovanje ter določil možnosti za veljavno in dopustno sklepanje zakonskih zvez. Takšnih pooblastil Cerkev ne podeljuje skupnostim, ki bi jih štela za nekatoliške ali razkolniške.
Edinost Cerkve ni zgolj administrativna povezanost, ampak predvsem edinost vere. Verniki, ki obiskujejo maše Bratovščine sv. Pija X., pa naj jo darujejo duhovniki-prijatelji kot je g. Podržaj, pridruženi člani ali pravi člani, izpovedujejo isto katoliško vero, sprejemajo iste zakramente, priznavajo iste papeže in molijo zanje pri sveti maši. Tudi za krajevne ordinarije, seveda. Ne ustanavljajo vzporedne Cerkve, ne volijo svojega papeža in ne zavračajo rimskega primata.
Zato ni mogoče preprosto trditi, da verniki z obiskovanjem apostolatov Bratovščine tvegajo izključitev iz Katoliške Cerkve, kakor je recimo trdila tudi zagrebška nadškofija in smo tudi na naši slovenski strani odgovor objavili. Nasprotno, mnogi verniki obiskujejo te apostolate prav zato, ker želijo ohraniti polnost katoliške vere, bogoslužja in izročila, ki ga je Cerkev vedno učila in živela.
Pravo vprašanje zato ni, ali verniki želijo ostati katoličani, temveč kako v času globoke krize vere in poklicev ohraniti tisto, kar je Cerkev vedno in povsod verovala, učila in posvečevala.
Ali imajo verniki v Sloveniji res »zelo veliko možnosti« za prejemanje zakramentov?
Msgr. Šuštar trdi, da ima vsak vernik v Sloveniji zelo veliko možnosti, da redno obiskuje sveto mašo in prejema zakramente v svoji župniji, zato naj bi bilo zavestno obiskovanje apostolata Bratovščine predvsem stvar osebne izbire.
Takšna trditev pa se izogne bistvenemu vprašanju: ne gre zgolj za vprašanje dostopnosti zakramentov, ampak za vprašanje njihove oblike, njihovega varovanja, pravilnega obhajanja in celovitosti katoliške vere, ki jo izražajo, kakor tudi za katoliški nauk in vse, kar je s tem povezano.
Katoličani ne iščejo zgolj maše kot obreda, pa naj bo slednji kakršenkoli, temveč mašo, ki jasno in nedvoumno izraža katoliško vero. Ne iščejo zgolj zakramentov, temveč zakramente, ki se jih podeljuje v okolju zdravega nauka, spoštovanja do cerkvenega izročila in pristne katoliške duhovnosti.
Prav zato se številni verniki obračajo na tradicionalne apostolate. Ne zato, ker bi želeli biti proti svojemu škofu ali župniji, temveč zato, ker v številnih krajih ne najdejo več tiste jasnosti nauka, tistega spoštovanja do svetega in tistega bogoslužnega izraza, ki ga je Cerkev stoletja štela za svoje največje bogastvo. Bratovščina na to potrebo odgovarja v tej svoji svobodi, ker bi sicer tudi zanjo brez težav obveljalo, da se ji nudenja vsega tradicionalnega ne bi dovolilo, kakor se ga v Sloveniji ni dovolilo že mnogo let. Če se že dopušča, ker se vselej samo dopušča, je vse precej delno in omejeno. Tradicionalna maša in samo ona, je dopuščena enkrat mesečno v Stični, morda še v primeru sklenitve zakonske zveze na istem kraju, a ni nujno. Tolerirana je še v eni župniji v Sloveniji, kjer pa se je začela na pobudo vernikov, ki so sicer hodili na Verd ali hodijo.
Poleg tega dejstva kažejo, da se Cerkev v Sloveniji in drugod po Evropi sooča z resno krizo. Število duhovnikov in bogoslovcev strmo upada, župnije se združujejo, verska praksa se zmanjšuje, mnogi verniki pa ostajajo brez redne duhovne oskrbe. Težko je zato govoriti o »zelo velikih možnostih«, ko se na številnih območjih že danes srečujemo s pomanjkanjem duhovnikov in vse redkejšim zakramentalnim življenjem.
Vprašanje torej ni, ali verniki imajo neko možnost obiskovati mašo, ampak ali imajo možnost živeti in prejemati katoliško vero v njeni polnosti. Prav to skuša Bratovščina sv. Pija X. zagotavljati: ohraniti zaklade vere, bogoslužja in izročila, ki jih je Cerkev vedno predajala svojim otrokom.
Nenazadnje tudi sam Sveti sedež priznava, da verniki dejansko obiskujejo apostolate Bratovščine. Dejal je, da zadostijo nedeljski dolžnosti in da je pravično, da tudi sorazmerno darujejo v nabirko. Papež Frančišek je zaradi njihove duhovne koristi podelil duhovnikom Bratovščine redno sodnost za veljavno in dopustno spovedovanje ter omogočil ureditev zakonskih zvez za vernike, ki sledijo njenemu apostolatu, žal pa to prepustil odločitvi posameznih škofijskih kurij, pa je večinoma odgovor negativen. Sam Sveti sedež torej ne govori o skupnosti, ki bi bila zunaj Cerkve, temveč o vernikih, za katere želi zagotoviti zakramentalno oskrbo.
Zato obiskovanje apostolata Bratovščine ni predvsem vprašanje oddaljenosti ali priročnosti, ampak vprašanje vesti. Mnogi verniki prihajajo zato, ker želijo ohraniti tisto vero, tisto bogoslužje in tisto katoliško življenje, ki ga je Cerkev vedno učila, živela in posvečevala.
Ali se je g. Vidko Podržaj z vstopom v Bratovščino sv. Pija X. izobčil iz Katoliške cerkve?
Msgr. Šuštar trdi, da se je g. Vidko Podržaj »pridružil Bratovščini sv. Pija X.« in se s tem »izobčil iz Katoliške cerkve«.
Takšna trditev je problematična že na ravni dejstev. G. Vidko Podržaj ni član Duhovniške bratovščine sv. Pija X. Nikdar ni bil sprejet v Bratovščino kot njen član, prav tako ni pridruženi član Bratovščine. Je duhovnik-prijatelj, ki je v različnih obdobjih sodeloval s tradicionalnim apostolatom Bratovščine in je z njo prijateljsko povezan, vendar ga ni mogoče predstavljati kot člana Bratovščine.
Že zato je trditev, da naj bi se »z vstopom v Bratovščino« izobčil iz Katoliške cerkve, dejansko napačna. Vidimo tudi veliko nepoznavanje same Bratovščine in njenih struktur. Upamo, da ne zahtevamo preveč, če prosimo, da bi se vsaj odgovorni v Cerkvi najprej poučili o tem, vendar razumemo tudi, zakaj tega ne storijo.
Poleg tega sam vstop v Duhovniško bratovščino sv. Pija X. nikdar ni predstavljal razloga za izobčenje. Noben dokument Svetega sedeža ne določa, da bi članstvo v Bratovščini samo po sebi povzročilo izobčenje. Nasprotno, Sveti sedež Bratovščino že desetletja opisuje kot skupnost z neurejenim kanoničnim položajem, ne pa kot skupnost zunaj Katoliške Cerkve.
Papež Benedikt XVI. je leta 2009 odpravil izobčenje štirih škofov Bratovščine, kar pomeni, da ostalim ni bilo potrebno tega dvigniti. Papež Frančišek je nato duhovnikom Bratovščine podelil redno jurisdikcijo za veljavno in dopustno spovedovanje ter omogočil redno sklepanje zakonskih zvez pod določenimi pogoji, kakor smo povedali. Takšni ukrepi jasno kažejo, da Cerkev Bratovščine ne obravnava kot skupnosti, katere člani bi bili avtomatično izobčeni.
Prav tako ni mogoče govoriti o razkolu v klasičnem pomenu besede. Duhovniška bratovščina sv. Pija X. priznava rimskega papeža, moli zanj pri sveti maši, priznava katoliško hierarhijo in izpoveduje katoliško vero. Tudi doma se dogaja, da sin v svoji vesti ne more ubogati očeta ali da se celo mora iz resnih razlogov pač iz hiše izseliti. Lahko je sin kritičen do očeta, njegovega ravnanja in izjav, vendar to ne pomeni, da ga ne več priznava ljubi in podobno. Ni skušal izpodbiti njegove avtoritete, ampak je skušal rešiti, kar se da rešiti. Zaradi tega lahko oče celo reče, da je ta sin izobčen, ker mu ne ustreza, da skuša ravnati in učiti, kakor se je po domovih vselej tradicionalno delalo, a je v bistvu še vedno član družine in del tistega doma, skupnosti, čeprav trenutno tam ne more biti.
Zato je treba razlikovati med vprašanjem kanoničnega položaja in vprašanjem pripadnosti Katoliški Cerkvi. Neurejen kanonični položaj sam po sebi še ne pomeni izobčenja, še manj pa ga je mogoče avtomatično pripisovati posameznikom zgolj zaradi njihove povezanosti s Tradicijo.
Ob tem je treba opozoriti še na eno pomembno okoliščino. V razpravi se pogosto govori o domnevnem izobčenju, veliko redkeje pa o vprašanju samega suspenza. Kanonisti, ki so proučili druge primere in dokumentacijo, so prišli do sklepa, da ne bi smelo priti ne do izobčenja ne do suspenza. Razlog je preprost: za izrek cerkvene kazni mora biti najprej dokazano kaznivo dejanje, ki se mu v cerkvenem pravu enostavno pravi zločin (delikt). Če ni herezije, če ni razkola in če ni zavrnitve papeške oblasti, potem manjka temeljni pogoj za kaznovanje.
Duhovniška bratovščina sv. Pija X. priznava rimskega papeža, priznava cerkveno hierarhijo, izpoveduje vse katoliške dogme in ohranja katoliško bogoslužje. Zato že sama odločitev duhovnika, da sodeluje s tradicionalnim apostolatom ali se pridruži Bratovščini, sama po sebi ne predstavlja kaznivega dejanja. Kanonisti zato ugotavljajo, da v takšnih primerih ni pravne podlage za cerkveno kazen. Cerkveno pravo namreč ni namenjeno kaznovanju duhovnikov zaradi njihove navezanosti na izročilo, temveč varovanju vere, edinosti in dela za zveličanje duš.
Prav zato je vprašanje suspenza bistveno širše od primera enega samega duhovnika. Odpira namreč vprašanje, ali je mogoče cerkvene kazni uporabljati proti tistim, ki želijo ohraniti tradicionalno katoliško vero in bogoslužje, ne da bi pri tem zavračali papeža ali ustanavljali vzporedno Cerkev. Odgovor cerkvenega prava je jasen: kazni brez dokazanega kaznivega dejanja niso dopustne in so, slednje pa res, »dvomljive veljavnosti«. Resni kanonisti sicer kar neposredno pravijo, da so tudi neveljavne, kar je v skladu s trditvami Bratovščine.
Ob vsem tem se odpira še širše vprašanje načina izvajanja cerkvenega prava v sodobni Cerkvi. V zadnjih desetletjih smo bili pogosto priča primerom, ko se kazni izrekajo brez jasnega in preglednega postopka, brez dejanske možnosti obrambe in včasih celo brez natančno opredeljenega kaznivega dejanja. Cerkveno pravo pa pozna temeljno načelo pravičnosti: nihče ne sme biti kaznovan brez zakonitega postopka in brez možnosti, da se brani, če omenimo le najosnovnejše stvari.
To vprašanje ni zgolj teoretično. Kot primer lahko navedemo sedanjega okrožnega predstojnika Bratovščine sv. Pija X., p. Johannesa Regeleja. V župniji v škofiji, kjer je bil krščen, so v krstno knjigo vpisali, da je od dne mašniškega posvečenja naprej suspendiran. Takšen vpis sam po sebi odpira resna kanonična vprašanja. Suspenz je namreč po svoji naravi začasna kazen oziroma disciplinski ukrep in se praviloma ne vpisuje v krstne knjige, ki so namenjene evidentiranju trajnih kanoničnih stanj, kot so krst, birma, poroka ali posvečenje.
Poleg tega cerkveno pravo določa, da je duhovnik podvržen oblasti svojega ordinarija oziroma predstojnika, kjer je inkardiniran. Zato se upravičeno postavlja vprašanje, kako bi lahko neka škofija izrekala ali evidentirala disciplinske ukrepe proti duhovniku, ki vanjo ni inkardiniran in ni pod njeno jurisdikcijo.
Takšni primeri ne dokazujejo nujno zlonamernosti, čeprav slednja pri mnogih cerkvenih akterjih žal je, kažejo pa na resen problem sodobne cerkvene prakse: pogosto se ustvarja vtis, da je izid postopka določen že vnaprej, medtem ko pravice prizadetih oseb niso vedno ustrezno zaščitene. Prav zato je toliko pomembneje, da se pri vprašanjih izročila, Bratovščine sv. Pija X. in posameznih duhovnikov ne zadovoljimo s preprostimi oznakami ali administrativnimi ukrepi, temveč presojamo dejstva, pravo in nauk Cerkve v celoti.
Cerkev je vedno učila, da mora biti pravičnost neločljivo povezana z resnico. To velja tudi takrat, ko gre za disciplinske ukrepe in cerkvene kazni. Kjer ni zagotovljen pošten postopek, kjer ni možnosti obrambe in kjer ni jasno dokazanega kaznivega dejanja, tam se upravičeno postavljajo vprašanja o zakonitosti in pravičnosti sprejetih odločitev.
Nominalizem sodobnih cerkvenih struktur
Ena izmed značilnosti sodobne cerkvene uprave je pojav, ki bi ga lahko označili kot nekakšen praktični nominalizem. Nominalizem v filozofskem smislu pomeni ločevanje besede od stvarnosti, imena od dejanske vsebine. Nekaj naj bi bilo resnično že zato, ker je bilo tako poimenovano.
Prav to logiko pogosto srečujemo tudi v sodobnih cerkvenih strukturah. Določene osebe ali skupine se označi z izrazi, kot so »razkolnik«, »izobčenec«, »nekatoliški«, »nepokoren« ali »nekanoničen«, nato pa se pričakuje, da bo sama uporaba teh izrazov že zadostovala za dokaz njihove resničnosti. Namesto da bi se presojalo dejansko stanje vere, zakramentov, nauka in cerkvenega življenja, se ustvarja vtis, da je stvar rešena že z uporabo določene oznake.
Takšen pristop pa ni katoliški, temveč je ideološki. Žal moramo to zatrditi. Katoliška misel je vedno izhajala iz stvarnosti. Besede imajo pomen zato, ker označujejo nekaj resničnega. Izobčenje na primer ni zgolj beseda ali administrativna oznaka. Gre za izredno resno cerkveno kazen, ki predpostavlja resnično kaznivo dejanje, zakonit postopek in dejansko ločitev od občestva Cerkve. Če teh pogojev ni, sama uporaba izraza še ne ustvari stvarnosti, ki naj bi jo označeval.
V tem je paradoks sodobnega položaja. Izrazi, ki pri vernikih še vedno upravičeno vzbujajo spoštovanje in skrb, so pogosto uporabljeni kot sredstvo hitre diskvalifikacije. Beseda »izobčenje« naj bi sama po sebi zaključila razpravo. Beseda »razkol« naj bi sama po sebi odpravila potrebo po dokazovanju. Beseda »nekanoničen« naj bi sama po sebi zadostovala za moralno obsodbo. Toda če za temi izrazi ni dejanske vsebine, potem postanejo prazne oznake.
Še bolj paradoksalno je, da se takšna strogost pogosto uporablja proti tistim, ki želijo ohraniti tradicionalno katoliško vero, medtem ko se istočasno očitna odstopanja od vere in morale pogosto obravnavajo z veliko večjo prizanesljivostjo. Tako nastane vtis, da se pravni izrazi ne uporabljajo več predvsem za zaščito vere, ampak za zaščito določenih institucionalnih odločitev ali smeri razvoja.
Katoliška Cerkev pa ne temelji na besedah brez vsebine. Temelji na resnici. Če nekdo trdi, da je nekdo izobčen, mora to dokazati. Če nekdo trdi, da je nekdo razkolnik, mora dokazati obstoj razkola. Če nekdo trdi, da nekdo ni katoličan, mora pokazati, katero katoliško resnico ta oseba zavrača. Samo poimenovanje ne ustvarja stvarnosti.
Zato je pri vseh takšnih vprašanjih potrebno preseči raven oznak in pogledati dejstva. Katoliška vera je preveč resna stvar, da bi jo presojali zgolj po administrativnih formulah ali medijskih oznakah. Cerkev je vedno učila, da morata biti resnica in pravičnost pred vsako sodbo, ne pa njena posledica.
Ali je bil namen Traditionis Custodes ponovno vzpostaviti enotnost ali celo edinost?
Msgr. Šuštar navaja, da je papež Frančišek z apostolskim pismom Traditionis Custodes želel »ponovno vzpostaviti enotno in identično molitev«, ki naj bi izražala edinost Cerkve.
Najprej je treba opozoriti, da Cerkev skozi večino svoje zgodovine nikdar ni poznala ene same in identične liturgične oblike. Tudi po tridentinskem koncilu so poleg rimskega obreda obstajali številni drugi latinski obredi: ambrozijanski, mozarabski, kartuzijanski, dominikanski, karmeličanski in drugi (v ljubljanski škofiji so po odpovedi oglejskemu obredu v korist rimskega, še krepko v 17. stoletje uporabljali ta obred!). Vzhodne katoliške Cerkve pa so vselej ohranile svoje bogoslužne obrede. Zato enotnost Cerkve, še manj pa edinost, nikdar ni pomenila liturgične enoličnosti.
Prav zato je težko razumeti, kako bi lahko liturgija, ki je skoraj dva tisoč let hranila svetnike, misijonarje, mučence in neštete rodove katoličanov, nenadoma postala ovira za edinost Cerkve, liturgija, ki je hranila tudi slovenske blažene in svetniške kandidate.
Še več. Papež Benedikt XVI. je v apostolskem pismu Summorum Pontificum izrecno zapisal, da tisto, kar je bilo prejšnjim rodovom sveto in veliko, ne more nenadoma postati prepovedano ali škodljivo. Če je to res, potem tradicionalna maša sama po sebi ne more predstavljati grožnje edinosti Cerkve.
Težava ni samo jezik, ampak vera
Msgr. Šuštar pravilno ugotavlja, da ne gre zgolj za liturgični jezik. Prav v tem je jedro problema. Tudi Bratovščina sv. Pija X. nikoli ni trdila, da je bistveno vprašanje latinščina. Bistveno vprašanje je, kaj bogoslužje izraža. Cerkev je vedno učila načelo: Lex orandi, lex credendi — zakon molitve je zakon vere. Bogoslužje ni nekaj zunanjega ali drugotnega. Način, kako Cerkev moli, izraža to, kar veruje. Če se spremeni molitev, se postopoma spremeni tudi vera.
Nadškof Marcel Lefebvre je zato vedno poudarjal, da spor ni prvenstveno liturgičen, ampak doktrinalen. Nova maša ni problem zgolj zato, ker je drugačna, temveč zato, ker po mnenju mnogih teologov in kardinalov (med njimi Ottavianija in Baccija) manj jasno izraža nekatere bistvene katoliške resnice: mašo kot žrtveno daritev, spravno zadoščenje za grehe, duhovništvo kot daritveno službo ter resnično in bistveno Kristusovo navzočnost.
Zato vprašanje ni predvsem, v katerem jeziku se mašuje, ampak katera vera se izraža.
Sadovi več kot šestdesetih let
Če bi bila enotnost liturgične oblike sama po sebi zagotovilo cerkvene edinosti, bi morali po reformi opazovati večjo enotnost in edinost, več vere in več poklicev. Toda dejstva kažejo ravno nasprotno.
V času po liturgični reformi je prišlo do zgodovinskega upada verske prakse, duhovniških in redovniških poklicev ter poznavanja katoliškega nauka. Istočasno se je v Cerkvi pojavila velika raznolikost liturgičnih praks, ki pogosto presega vse razlike med tradicionalno in novo mašo.
Zato se mnogi verniki sprašujejo: zakaj naj bi bila ravno tradicionalna maša ovira edinosti, medtem ko se najrazličnejše liturgične zlorabe, eksperimenti in novosti pogosto dopuščajo brez podobne strogosti?
Občestvo s Cerkvijo
Tu je še temeljno vprašanje: kaj pomeni biti v občestvu s Cerkvijo?
Katoliško izročilo je vedno učilo, da edinost Cerkve temelji na treh elementih: na isti veri, na istih zakramentih in na isti hierarhični oblasti.
Verniki, ki obiskujejo tradicionalne maše Bratovščine sv. Pija X., izpovedujejo isto vero, prejemajo iste zakramente in pri sveti maši molijo za papeža in krajevnega škofa. Ne ustanavljajo vzporedne Cerkve, ne postavljajo drugega papeža in ne zavračajo katoliških dogem ali ostalega katoliškega nauka.
Zato vprašanje občestva ni tako preprosto, kot ga predstavlja msgr. Šuštar. Če bi bilo občestvo odvisno zgolj od uporabe določenih liturgičnih knjig, bi bila večina cerkvene zgodovine nerazumljiva. Katoliško občestvo je najprej občestvo v veri. Prav zaradi ohranjanja te vere pa se številni verniki obračajo k tradicionalnemu bogoslužju, ki ga Cerkev stoletja ni le dopuščala, ampak ga je imela za enega od svojih največjih zakladov.
Ali je g. Vidko Podržaj zunaj občestva Katoliške Cerkve?
Msgr. Šuštar svojo argumentacijo gradi na trditvi, da g. Vidko Podržaj ni v občestvu s Katoliško cerkvijo. Toda prav to bi bilo treba najprej dokazati.
G. Vidko Podržaj priznava rimskega papeža, priznava katoliške dogme, obhaja iste zakramente in izpoveduje isto vero, kot jo je Cerkev vedno učila. Ne pripada nobeni drugi cerkvi, ne ustanavlja vzporedne hierarhije in ne zanika papeškega primata.
Že zato ni mogoče preprosto trditi, da ni v občestvu s Katoliško Cerkvijo. Takšna trditev ni dokaz, ampak zgolj ponovitev sklepa, ki ga je šele treba dokazati.
Poleg tega velja ponovno poudariti, da g. Podržaj sploh ni član Duhovniške bratovščine sv. Pija X., kakor se pogosto zmotno navaja, ampak duhovnik, ki je povezan z njenim tradicionalnim apostolatom. V resnici ima pri svojem delovanju kar precejšnjo avtonomijo.
Ali zakramenti niso podeljeni v imenu Katoliške Cerkve?
Tudi ta trditev zahteva pojasnilo.
Katoliška teologija že od nekdaj uči, da veljavnost zakramentov ni odvisna od osebne svetosti ali kanoničnega položaja služabnika, temveč od pravilnega mašnega reda, pravilnega namena in veljavnega mašniškega posvečenja.
Če bi bilo res, da zakrament ni več katoliški samo zato, ker je njegov podeljevalec v sporu s cerkveno oblastjo, potem bi morali za neveljavne šteti tudi številne zakramente, ki so jih skozi zgodovino podeljevali suspendirani ali celo izobčeni duhovniki in škofje. Cerkev tega nikoli ni učila.
Prav zato Cerkev razlikuje med veljavnostjo in dopustnostjo. To razlikovanje obstaja prav zato, ker je mogoče, da nekdo zakrament veljavno podeli tudi v okoliščinah, ki jih cerkvena oblast ne odobrava.
Napačna uporaba kanona 844
Msgr. Šuštar se sklicuje na kanon 844, vendar je treba opozoriti, da se ta kanon nanaša predvsem na vprašanje prejemanja zakramentov s strani nekatoliških služabnikov oziroma na medsebojno podeljevanje zakramentov med katoličani in ne-katoličani.
V primeru g. Podržaja ali duhovnikov Bratovščine pa to vprašanje ni samo sporno, temveč sploh ni na mestu: ali jih je sploh mogoče šteti za nekatoliške služabnike?
Sam Sveti sedež tega ne trdi. Nasprotno. Papež Frančišek je, kot smo rekli, priznal veljavnost in dopustnost spovedi pri duhovnikih Bratovščine ter skušal urediti vprašanje porok, vendar naletel pri večini škofov na gluha ušesa. Poleg tega je jasno dejal škofu Fellayu: »Vi ste katoličani!« ko je bil na avdienci pri njem. Če bi šlo za nekatoliške služabnike v smislu kanona 844, takšni ukrepi ne bi bili mogoči. V preteklosti je tudi sam prefekt tozadevnega dikasterija dejal, da interno vprašanje cerkvene discipline, ki pač zadeva Bratovščino, ni pod njegov kompetenco.
Ali gre res za edinost s papežem?
Na koncu msgr. Šuštar trdi, da ne gre za vprašanje liturgije, ampak za vprašanje edinosti s papežem.
Toda tu se pojavi očitno vprašanje: kdo pri tradicionalnih mašah izpušča papeževo ime iz mašnega kanona?
Ko vzamemo duhovnike-prijatelje, kakršen je g. Podržaj, ali duhovnike Bratovščine, moremo brez težav zatrditi, da nihče.
Pri vseh mašah Bratovščine sv. Pija X. se papež izrecno omenja v kanonu svete maše. Zanj se moli kot za zakonitega naslednika svetega Petra. Verniki so spodbujeni, naj molijo za papeža in za njegovo poslanstvo. Kot tudi za krajevne škofe in duhovnike. Redno se ob koncu češčenja pred Najsvetejšim v Bratovščini intonira tradicionalno molitev za papeža.
Pravo vprašanje zato ni, ali se priznava papeža, ampak ali mora katoličan sprejeti vsako pastoralno, disciplinsko ali celo teološko novost samo zato, ker prihaja s strani cerkvenih struktur.
Tu pa katoliško izročilo ni vselej odgovarjalo nikalno. Sveti Pavel se je javno uprl svetemu Petru in ga popravil. Sveti Atanazij se je uprl skoraj celotnemu vzhodnemu episkopatu. Sveti Vincencij Lerinski uči, da se moramo v času zmede držati tega, kar so verovali »vedno, povsod in vsi«.
Prav zato vprašanje danes ni predvsem vprašanje latinščine ali starega obreda. To priznava tudi Bratovščina sama. Vprašanje je, ali ostanemo zvesti katoliški veri v njeni celoti. Če bi jutri vsi tradicionalni obredi ostali dovoljeni, hkrati pa bi se nadaljevalo relativiziranje nauka o maši, zakramentih, odrešenju, misijonskem poslanstvu Cerkve in krščanski morali, bi temeljni problem ostal enak. To je recimo težava pri sicer dopuščenih tradicionalnih mašah in apostolatih, kakršni so po škofijah, ali v skupnostih nekdanje komisije ‘Ecclesia Dei’.
Zato spor ni najprej liturgične, ampak doktrinalne narave. Liturgija je zgolj najbolj vidni izraz tega globljega vprašanja: kaj Cerkev veruje in kaj mora še naprej verovati, ker je to vedno varovala. Če ne gledamo samo na bogoslužje, temveč na katoliški nauk v celoti in se vprašamo, ali se je po zadnjem koncilu slednji bistveno spremenil, potem je treba žal odgovoriti pritrdilno.
Edinost Cerkve in vprašanje občestva
Z zadnjim delom svojega odgovora msgr. Šuštar preide k bistvu težave. Nihče ne zanika, da je ohranjanje edinosti ena izmed temeljnih dolžnosti katoličana. Prav tako nihče ne zanika, da morajo verniki skrbeti za svojo vero, prejemati zakramente in živeti v občestvu Katoliške Cerkve.
Pravo vprašanje pa je: kaj sploh pomeni edinost Cerkve?
Katoliška teologija je vedno učila, da edinost Cerkve temelji na treh elementih: na isti veri, na istih zakramentih in na isti hierarhični oblasti. Teh treh elementov ni mogoče ločevati med seboj, še manj pa enega postaviti nad druga dva.
Če bi bila edinost zgolj vprašanje administrativne podrejenosti, bi morali za največje svetnike zgodovine pogosto reči, da so bili problematični ljudje, ali da celo niso bili v edinosti s Cerkvijo. Sveti Atanazij je bil večkrat izgnan in obsojen s strani cerkvenih oblasti svojega časa. Sveti Janez Fisher je nasprotoval kralju in delu angleške hierarhije. Sveti Pavel se je javno uprl svetemu Petru in podobno. Nekateri so recimo bili na strani protipapeža, kot npr. sv. Vincencij Ferrer. Toda vsi so ostali zvesti veri Cerkve.
Zato ni dovolj reči: »edinost je pomembna«. Vprašati se moramo tudi: edinost v čem?
Bratovščina sv. Pija X. vedno odgovarja: v katoliški veri, kakor jo je Cerkev vedno, povsod in za vse učila.
Kdo se je izločil iz občestva?
Msgr. Šuštar nato zatrjuje, da se tisti, ki se pridruži skupnosti, ki ni v edinosti s Katoliško Cerkvijo, sam izloči iz Cerkve in ga zadene izobčenje zaradi razkola ali krivoverstva.
Toda prav tu se ponovno pojavi temeljna težava: predpostavlja se nekaj, kar ni bilo dokazano. Kje je razkol? Bratovščina priznava rimskega papeža. Bratovščina moli za papeža pri vsaki sveti maši. Bratovščina priznava veljavnost papeških izvolitev. Bratovščina priznava katoliško hierarhijo. Bratovščina ne ustanavlja nove cerkve. Bratovščina ne oznanja novih dogem. Bratovščina ne zavrača nobene katoliške dogme.
Prav zato je že kardinal Darío Castrillón Hoyos, dolgoletni predsednik papeške komisije Ecclesia Dei, večkrat izjavil, da položaja Bratovščine ni mogoče enačiti z razkolom. Podobno so v različnih obdobjih poudarjali tudi drugi predstavniki Svetega sedeža. Če torej ni dokazan ne razkol ne krivoverstvo, potem tudi ni mogoče govoriti o samodejnem izobčenju po kanonu 1364.
Tu pridemo do vprašanja, ki smo ga že omenili: sodobne cerkvene strukture pogosto uporabljajo izraze, kot so »razkol«, »izobčenje«, »ne-občestvo«, kakor da bi že sama uporaba besede ustvarila stvarnost. Toda v katoliški teologiji in kanonskem pravu ni tako. Najprej mora obstajati dejansko kaznivo dejanje, šele nato lahko pride do pravnih posledic.
Vprašanje vpisa zakramentov
Msgr. Šuštar nadalje trdi, da zakramentov, prejetih na Verdu, ni mogoče vpisati v krstne knjige. Tudi ta trditev zahteva pojasnilo.
Če bi bili zakramenti neveljavni, bi bilo vprašanje preprosto. Toda sam Sveti sedež priznava veljavnost mašniškega posvečenja, krsta, birme, bolniškega maziljenja, veljavnost evharistije, veljavnost spovedi in, pod določenimi pogoji, tudi veljavnost porok, sklenjenih v okviru apostolata Bratovščine.
V zgodovini Cerkve so bili v matične knjige pogosto vpisani tudi zakramenti, podeljeni v izrednih okoliščinah ali zunaj običajnih struktur, če so bili veljavni. Zato vprašanje ni tako preprosto, kot ga predstavlja škofov odgovor.
Poleg tega administrativni vpis ali ne vpis v knjigo nikdar ne določa veljavnosti zakramenta. Veljavnost izhaja iz zakramenta samega, ne iz poznejšega uradnega zaznamka. Prakse so različne, ker nekateri duhovniki tudi naše poroke brez težav vpišejo, o birmi pa sploh ni razprave, ker bi jo morali vsi vedno vpisati, saj so birme veljavne, lahko se samo razpravlja o nedopustnosti. Škofje in duhovniki, ki bi ne vpisali birme, ki so jo podelili škofje Bratovščine, v nekaterih primerih pa recimo tudi msgr. Vitus Huonder, ki je bil pri FSSPX po papeškem ukazu, vršijo dejanje resne opustitve.
Kdo je del vernega občestva?
Morda najbolj boleč pa je zadnji stavek, v katerem msgr. Šuštar govori o »vernikih, ki niso več del našega vernega občestva«.
Njihovega vernega občestva seveda ne, gre pa za vprašanje občestva svetih, svete Cerkve. Če bi to držalo, bi to pomenilo, da sto tisoči vernikov po svetu, ki obiskujejo mašna središča, kapele in cerkve Bratovščine sv. Pija X., niso več katoličani.
Toda tega ni nikdar izrekel noben papež, tega ni nikdar razglasil noben ekumenski koncil, tega ni nikdar uradno učil Sveti sedež. Kvečjemu je bilo to mnenje kakega prefekta ali člana kurije kot zasebno mnenje. Uradno nikdar.
Nasprotno, papeži zadnjih desetletij so vedno iskali načine, kako pomagati vernikom in duhovnikom Bratovščine, prav zato, ker jih imajo za katoličane, čeprav v kanonično neurejenem položaju.
Mnogi verniki, ki obiskujejo tradicionalne apostolate, niso zapustili svojih domačih župnij zato, ker bi zavračali papeža ali katoliško vero. Ravno nasprotno. V kapele Bratovščine prihajajo zato, ker želijo ohraniti vero, zakramente, bogoslužje in moralni nauk, ki ga je Cerkev vedno učila.
Zato ostaja osrednje vprašanje vsega spora zelo preprosto: Ali je zvestoba temu, kar je Cerkev vedno verovala, učila in posvečevala, res lahko razlog za izključitev iz Cerkve?
Bratovščina sv. Pija X. že več kot petdeset let odgovarja: ne. Prav nasprotno. To je eden od bistvenih načinov, kako ostati v srcu Katoliške Cerkve tudi v času največje krize. Končno sodbo pa bodo izrekli zanamci – naši in njihovi.
Sklep in beseda bralki Majdi
Po vsem povedanem se zdi, da jedro vprašanja ni Verd, ni Duhovniška bratovščina sv. Pija X. in niti ne posamezni duhovniki. Jedro vprašanja je precej globlje: kaj pomeni ostati zvest Katoliški cerkvi v času, ko je med verniki in celo med pastirji navzoča velika zmeda glede vere, bogoslužja in moralnega nauka.
Prav zato smo se odločili odgovoriti na trditve msgr. Šuštarja. Ne zato, ker bi želeli voditi javne polemike, ampak zato, ker so bile v njegovem odgovoru izrečene resne in celo obrekljive obtožbe: o domnevnem razkolu, izobčenju, ne-občestvu, nedopustnosti zakramentov in nevarnosti za vernike. Ker se te trditve v Sloveniji ponavljajo že desetletja, se nam zdi pošteno, da se jih presodi tudi v luči dejstev, cerkvenega prava in uradnih izjav Svetega sedeža.
Če je iz vsega tega mogoče potegniti kakšen sklep, je ta, da položaj ni tako preprost, kot se pogosto predstavlja. Celo sam Sveti sedež že desetletja uporablja previdnejši in natančnejši jezik, kakor ga pogosto srečujemo v domačem prostoru. V tem prostoru bi pastirjem Cerkve ravno tako priporočali previdnejše izražanje, kakršnega so recimo sposobni že do krivoverskih in razkolniških krščanskih predstavnikov, kot so to recimo protestantske skupnosti ali Srbska pravoslavna Cerkev. Še bolj pa menimo, da si verniki zaslužijo več kot zgolj opozorila in etiketiranja. Zaslužijo si resnico.
Ob tem velja pojasniti še eno dejstvo, ki ga bralec iz odgovora msgr. Šuštarja ne more razbrati. Kapela Svete družine na Verdu ni last g. Vidka Podržaja niti ni njegovo zasebno delo. Kapela je najeta s strani Zavoda sv. Družine Jezusa, Marije in Jožefa, ki deluje pod okriljem avstrijskega okrožja Duhovniške bratovščine sv. Pija X. in je povezan z njenim apostolatom v Sloveniji.
Res je, da je g. Vidko Podržaj v preteklih letih v veliki meri skrbel za vernike na Verdu in jim velikodušno služil s svojim duhovniškim delom. Želimo mu še veliko zdravih in plodnih let. Vendar pa apostolata na Verdu ni mogoče poistovetiti zgolj z njegovo osebo. Pri njem redno sodelujejo tudi duhovniki Duhovniške bratovščine sv. Pija X., ki tam darujejo sveto mašo, in podeljujejo zakramente, učijo verouk in vodijo drugo pastoralno dejavnost, druge stvari pa so recimo na okrožnem sedežu v Jaidhofu, kot so duhovne vaje, duhovne obnove, oratoriji in podobno.
Zato bi bilo natančneje govoriti o tradicionalnem apostolatu, ki ga na Verdu skupaj opravljajo duhovniki Bratovščine in drugi duhovniki, povezani z njenim delom, ne pa ustvarjati vtisa, da gre za dejavnost enega samega duhovnika ali za neko zasebno pobudo zunaj življenja in dela Bratovščine.
Radi bi neposredno odgovorili tudi gospe Majdi.
Spoštovana gospa Majda, če Vas skrbi Vaša zvestoba Cerkvi, potem naj vas ne vodi strah, ampak ljubezen do resnice. Ne sprašujte se najprej, kaj je trenutno sprejemljivo ali priljubljeno, ampak kaj je Cerkev vedno verovala, učila in posvečevala. Preučujte katoliški nauk, berite tradicionalne katekizme in morda Katekizem o krizi v Cerkvi p. Gaudrona, spoznavajte cerkveno izročilo, molite za papeža in škofe ter predvsem skrbite za svoje duhovno življenje.
Če boste iskreno iskali katoliško vero v njeni polnosti, boste kmalu ugotovili, da vprašanje Tradicije ni vprašanje nostalgije, jezika ali zunanjih oblik. Gre za vprašanje ohranitve zaklada vere, ki ga je Cerkev prejela od Kristusa in apostolov. Takrat pa vas ne bo več zanimalo, kaj menijo recimo slovenski škofje ali drugi verniki, ki jih delo Bratovščine ter g. Podržaja in drugih duhovnikov, ki z njo sodelujejo, moti. To delo je že s samim svojim obstojem priča, da marsikaj v Cerkvi, ne samo v Sloveniji, »ne štima«.
Tudi mi ne trdimo, da smo popolni. Ne trdimo, da v Bratovščini ni človeških slabosti in tudi ne trdimo, da sodelujemo z najboljšimi duhovniki v človeškem oziru. Trdimo pa, da želimo ohraniti katoliško vero, sveto mašo, zakramente in nauk tako, kakor jih je Cerkev izročala skozi stoletja.
Zato vam ne bomo rekli, da verjamete nam. Rekli vam bomo nekaj drugega: preverite dejstva, preučite dokumente, primerjajte nauk današnjega časa z naukom vseh prejšnjih stoletij in nato ravnajte po svoji katoliško oblikovani vesti.
Naša želja ni, da bi verniki sledili nam, ampak da bi skupaj sledili temu, kar je sveti Pavel povzel v nekaj preprostih besedah:
»Izročil sem vam predvsem to, kar sem tudi sam prejel.« (1 Kor 15,3).
To je bilo merilo apostolov. To je bilo merilo svetnikov. In to ostaja merilo katoliškega izročila še danes.
