Med apostolskim potovanjem na Filipine je škof Athanasius Schneider, pomožni škof v Astani, dal intervju za YouTube kanal Adrian Milag TV, ki je bil objavljen 22. maja 2026 v oddaji Istoryang Katoliko. V njem je med drugim ponovno spregovoril o Duhovniški bratovščini sv. Pija X. in o prihajajočih škofovskih posvečenjih.
Škof pred »duhovnimi virusi« našega časa
V pogovoru za Adrian Milag TV je škof Athanasius Schneider ob omembi svoje knjige Proč od krivoverstva pojasnil, kakšna je naloga škofa pri varovanju vernikov:
»Nekateri laiki so me prosili, naj pripravim sintezo najpogostejših zmot našega časa. Zato sem napisal to knjigo kot pomoč vernikom. Veste, kadar se širi bolezen, kadar izbruhne epidemija in se virusi razširijo povsod, mora dober zdravnik ljudem ponuditi zdravila, ki jih lahko ozdravijo. Prav tako jih mora opozoriti in jim reči: ›Ne hodite tja‹ ali ›Bodite previdni‹. Enako velja za škofa. On je duhovni oče vernikov.
Škof je tudi duhovni zdravnik, zdravnik duš, ki mora skrbeti za njihovo duhovno zdravje. Ta knjiga zato želi opozoriti na nevarne duhovne viruse. Napisana je bila z namenom resnične pastoralne ljubezni, resnične ljubezni do bližnjega. Če ljubim ljudi in njihove duše, jih ne morem pustiti v zmedi. Ne morem jih pustiti v položaju, kjer se širijo duhovni virusi. Zato menim, da je ta knjiga, to opozorilo pred krivoverstvi, pomembno dejanje ljubezni do bližnjega.«
»Pravi Filipinec je katoličan«
Ko se je vrnil k svojemu obisku Filipinov, je škof Schneider pojasnil, kaj po njegovem mnenju zaznamuje filipinsko ljudstvo:
»Odkril sem, da je Bog filipinskemu ljudstvu podelil poseben dar. Na neki način imate naravni dar za katoliško vero. Pravi Filipinec je katoličan. Ne more ne biti katoličan. To je globoko zakoreninjeno v načrtu Božje previdnosti za filipinsko ljudstvo in v vsej zgodovini Filipinov. Ljubezen do katoliške vere, globina pobožnosti – vse to je izjemno.
Opazil sem tudi posebno ljubezen, ki jo gojite do našega Gospoda, zlasti do trpečega Gospoda, pa tudi do njegove presvete Matere. Prav tako sem opazil, da filipinsko ljudstvo med vsemi katoliškimi narodi sveta izstopa po ljubezni do Deteta Jezusa. Ta pobožnost do Deteta Jezusa je nekaj zelo posebnega za Filipine. Izraža preprostost vere, otroško zaupanje in globoko ljubezen, ki jo filipinsko ljudstvo goji do našega Gospoda že od njegovega otroštva.«
»Ohranite to mašo, razvijajte jo in jo ponovno oživite«
Kasneje, potem ko je opisal življenje, ki ga je izkusil za železno zaveso, je škof Athanasius Schneider Filipince spodbudil, naj ohranijo in širijo tradicionalno mašo:
»Toda danes je položaj drugačen. V času komunizma so nas preganjali zunanji sovražniki Cerkve. Danes pa se soočamo z zmedo znotraj same Cerkve. Nekateri verniki in nekateri duhovniki so na neki način preganjani, poniževani ali odrinjeni na rob s strani članov visokega klera, ki imajo oblast v Cerkvi in preprečujejo duhovnikom ali škofom, da bi v polnosti izražali katoliško vero. Takšen je sedanji položaj. Kljub temu pa moramo še naprej oznanjati resnico z ljubeznijo, a tudi z jasnostjo. Ljubezen in jasnost. Brez dvoumnosti.
Oznanjati moramo tradicionalno in nespremenljivo katoliško vero vseh časov. Predstavljati moramo lepoto bogoslužja vseh časov, bogoslužja, ki so ga poznali naši svetniki. To tradicionalno latinsko mašo imenujem filipinska maša. Kajti katera je bila prva maša na Filipinih? Bila je tradicionalna latinska maša.
V Mazaui leta 1521. To je bila natanko ista maša, ki jo danes imenujemo tradicionalna latinska maša. To je torej ustanovna maša Filipinov. To je maša, ki stoji na samem začetku katoliške zgodovine Filipinov. Zato vas prosim: ohranite to mašo. Razvijajte jo. Ponovno jo oživite. Razširite jo po vsej državi. Lahko rečete, da je to maša vaših korenin.«
Prostozidarstvo in korenine sedanje krize
Adrian Milag je nato škofa povprašal o katekizmu, ki ga je izdal:
»Tudi to ni bila moja zamisel. Pravzaprav skoraj nobena izmed knjig, ki sem jih napisal, ni nastala na mojo pobudo. Zanje so me prosili drugi. Za knjigo Credo me je prosil oče številne družine iz Združenih držav. To prošnjo očeta družine sem razumel kot klic, ki mi ga je namenil Bog. Nisem ga mogel zavrniti. Kot škof in pastir sem moral odgovoriti. Skupaj z več teologi sem zato več kot leto dni delal na pripravi tega dela z naslovom Credo.«
Ta katehetska knjiga, zasnovana v tradicionalni obliki vprašanj in odgovorov, vsebuje več vprašanj o sodobnih in manj običajnih temah, med drugim tudi o prostozidarstvu:
»Obravnavam na primer vprašanje ideologije spola. Posebno poglavje sem namenil tudi prostozidarstvu, česar v drugih katekizmih običajno ne najdemo. To je pomembna tema. O njej moramo govoriti. Ne predstavljam svojih osebnih mnenj, temveč zgolj navajam učiteljstvo Cerkve. Celo prostozidarje same citiram iz njihovih lastnih izjav. Ne gre torej za nobeno teorijo zarote. Uporabil sem preprosto njihove lastne vire in njihove lastne opredelitve. Vedeti moramo, da gre za zelo nevarno organizacijo, eno najnevarnejših skrivnih sekt, versko obarvano sekto, ki predstavlja obliko gnoze oziroma gnosticizma. Na najvišjih stopnjah se po mojem mnenju vse bolj približuje obliki satanskega kulta.
Temeljni dogmat prostozidarstva je relativizem. Relativizem. Ne obstaja nobena objektivna verska resnica. Vse religije so enake in vsak si lahko izbere svojega boga ter ga časti. To je prvi dogmat. Drugi, še globlji, pa je antropocentrizem: človek mora biti središče vsega. Ne več Bog, ampak človek.
Največja ovira tej prostozidarski ideologiji je Jezus Kristus, učlovečeni Bog. Zanje je prav on največja ovira. Kar najbolj zavračajo, je prav učlovečenje Boga v Jezusu Kristusu in edinstvenost Jezusa Kristusa. To je tisto, kar je najbolj v nasprotju z duhovno zgradbo prostozidarstva. Zato sta celovita katoliška vera in prava Katoliška cerkev zanje njihov glavni nasprotnik. Prav zato si prostozidarstvo že od nekdaj prizadeva katoliško vero potisniti na rob in se proti njej bojevati.«
Kriza v Cerkvi in vpliv prostozidarskih idej
Škof Schneider pojasnjuje, da je po njegovem mnenju velik del današnje cerkvene krize posledica vdora prostozidarskih idej v samo cerkveno telo:
»Danes je prostozidarstvo očitno spremenilo taktiko. Namesto da bi se neposredno bojevalo proti katoliški veri, si prizadeva prodreti v Cerkev in jo pokvariti z idejami relativizma, naturalizma in antropocentrizma. Po mojem mnenju je to eden izmed koreninskih vzrokov sedanje krize v Cerkvi po drugem vatikanskem koncilu. To lahko opazujemo. Ne trdim, da je ta kriza delo prostozidarjev. Nikakor ne. Toda podobnosti so resnično osupljive.
Od koncila naprej, že približno šestdeset let, je ena glavnih značilnosti krize prav prvenstvo relativizma. Pod krinko tako imenovanega ekumenizma in medverskega dialoga se edinstvenost Jezusa Kristusa nekako raztaplja med drugimi religijami. Drugi pojav, ki ga od koncila dalje opažamo v Katoliški cerkvi, pa je težnja, da se človeka postavlja v središče vsega. Tudi v bogoslužju. Kristus je potisnjen v ozadje. Celo v cerkvah je sveta evharistija – živi Kristus, učlovečeni Bog – pogosto postavljena nekam ob stran, medtem ko je duhovnik v središču na svojem sedežu. To je po mojem mnenju globoko antropocentričen pristop.
Prav tako obhajanje maše proti ljudstvu, v nekakšnem zaprtem krogu okoli oltarja, postopoma spreminja oltar v mizo. Vidno središče postane duhovnik in ne Kristus. V teoriji se sicer govori, da Kristus ostaja v središču. Toda v praksi je vtis pogosto drugačen. To je še ena temeljna značilnost sedanje krize v Katoliški cerkvi, ki po mojem mnenju kaže določene podobnosti s prostozidarsko ideologijo. Z drugimi besedami: prednost se daje naravi, sedanjemu življenju in zemeljskim resničnostim na račun večnih resnic, milosti in duhovnega življenja v Bogu. To je naša kriza.«
»Kristusa moramo ponovno postaviti v središče«
Odgovor na to ideološko infiltracijo je, kakor je učil sveti Pij X., obnova vsega v Kristusu:
»Kristusa moramo ponovno postaviti v središče. Kristus mora biti središče vsega. Njegovo edinstvenost moramo znova oznanjati. Oznanjati jo moramo z novim misijonskim žarom in biti pripravljeni dati svoje življenje kakor apostoli za razglasitev, da ni nobene druge poti zveličanja. Za nikogar. Ne za muslimane, ne za Jude, ne za budiste, ne za hindujce. Za nikogar. Nihče ne more biti rešen brez Jezusa Kristusa in brez vere vanj. To moramo znova oznanjati z ljubeznijo in jasnostjo. Razglašati Kristusa kot edino pot.
Prav tako moramo ponovno postaviti v središče našega bogoslužja in naših cerkva učlovečenje Boga. Tabernakelj mora biti v središču. Živemu učlovečenemu Bogu v evharistiji moramo izkazovati največje časti, ki smo jih sposobni. Duhovnik in verniki naj bodo med sveto mašo ponovno obrnjeni k Njemu, k tabernaklju. K Njemu. On je tisti, ki šteje.
Ko bomo Kristusa znova častili in postavili v središče, kakor si zasluži kot resnično učlovečeni Bog, bo šele tedaj Cerkev prenovljena. Prave prenove Cerkve ne bo brez prenove evharističnega češčenja. Ne bo je brez prenove spoštovanja do evharistije, zlasti pri prejemanju svetega obhajila. Poklekniti moramo. To je naš zakon. Poklekniti, ne pa ostati stoje. Zakaj bi ostali stoje? Odprite usta kakor otrok. Jezus je rekel: ›Če ne postanete kakor otroci, ne pridete v nebeško kraljestvo.‹ Pokleknite torej in odprite usta kakor otroci. Potem vam bo duhovnik podelil Kristusovo telo z vsem spoštovanjem, pozornostjo in skrbjo, ki mu pripadajo.
To moramo ponovno odkriti. Prav tako moramo ponovno odkriti lepoto krščanskega zakona, lepoto katoliških družin, čistost mladih in svetost duhovništva. Potrebujemo novo generacijo svetih duhovnikov, duhovnikov z gorečo apostolsko vnemo, in škofov, ki bodo imeli isti duh. To je prihodnost Cerkve. In ta prihodnost prihaja. Že se rojeva. Vidim jo tukaj med vami, v teh čudovitih mladih družinah, v dobrih pobudah, ki obstajajo po vsem svetu, kakršna je vaša, Adrian, in številne druge, ki oznanjajo in branijo katoliško vero.«
Dokument iz Abu Dabija: »To je herezija«
Na vprašanje o verskem indiferentizmu in dokumentu iz Abu Dabija je škof odgovoril:
»Žal je bil leta 2019 v Abu Dabiju podpisan dokument med papežem Frančiškom in muslimanskimi predstavniki. Govoril je o človeškem bratstvu in mirnem sobivanju. Seveda nimamo nič proti človeškemu bratstvu in miru med ljudmi. Vse to je dobro.
Toda v tem dokumentu je bil po mojem mnenju pravi strup. Strup, ki v bistvu nasprotuje evangeliju. Navedel bom sporni stavek. Dokument trdi, da je ›raznolikost spolov, raznolikost narodov, jezikov, kultur in religij‹ izraz modre volje Boga Stvarnika. To je nemogoče. To je herezija. Kako bi Bog mogel hoteti raznolikost religij na enak način, kakor hoče raznolikost spolov, moškega in ženske, na kateri temelji zakon? Nemogoče je te stvari postaviti na isto raven in jih prikazati kot enako hotene od Boga, saj so v istem stavku preprosto naštete druga ob drugi.
Bog namreč noče malikovanja. Obsoja ga in kaznuje. Prva zapoved je jasna: ›Ne imej drugih bogov poleg mene.‹ Prva zapoved izključuje lažna bogoslužja. Sam naš Gospod je dejal: ›Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kakor po meni.‹ In sveti Peter, prvi papež, je na binkoštni dan oznanil svetu: ›Pod nebom ni dano ljudem nobeno drugo ime, po katerem bi se mogli zveličati, kakor ime našega Gospoda Jezusa Kristusa.‹ Ta stavek iz dokumenta iz Abu Dabija, kakor je zapisan, dejansko zanika evangelij in prvo Božjo zapoved. To moramo povedati. Tega ne moremo sprejeti. Še naprej moramo oznanjati edinstvenost našega Gospoda Jezusa Kristusa.«
»Delo nadškofa Lefebvra je veliko delo za vso Cerkev«
V nadaljevanju pogovora je Adrian Milag škofa Schneiderja vprašal o njegovem pogledu na Duhovniško bratovščino sv. Pija X. in na delo nadškofa Marcela Lefebvra.
Škof Schneider je odgovoril brez omahovanja:
»Delo nadškofa Lefebvra je po mojem mnenju veliko delo za vso Cerkev. To ni delo zgolj za določeno skupino vernikov ali za eno duhovniško družbo. Njegovo delo je bilo v bistvu ohranjanje katoliške vere, katoliškega duhovništva in katoliške maše v času izredne krize v Cerkvi.
Zgodovina bo nekega dne to pokazala še bolj jasno. Mislim, da bo Cerkev nadškofu Lefebvru dolgovala veliko hvaležnost za to, kar je storil. V času, ko je bilo veliko ljudi zmedenih, ko so bile mnoge katoliške resnice postavljene pod vprašaj, je imel pogum, da je ohranil tisto, kar je Cerkev vedno učila in živela.«
Po njegovih besedah je prav zvestoba izročilu omogočila, da se je v številnih krajih ohranilo pristno katoliško življenje:
»Danes lahko vidimo sadove tega dela. Vidimo mlade družine, številne poklice, ljubezen do svete maše, spoštovanje do evharistije in zvestobo katoliškemu nauku. To niso sadovi človeških strategij. To so sadovi zvestobe.«
Prihajajoča škofovska posvečenja
Pogovor se je nato obrnil na škofovska posvečenja, ki jih je za 1. julij 2026 napovedala Duhovniška bratovščina sv. Pija X.
Škof Schneider je pojasnil, da je treba vprašanje presojati predvsem z vidika vere in stanja Cerkve:
»Menim, da je treba najprej pogledati dejansko stanje Cerkve. Živimo v času izredne krize. To ni običajno obdobje v življenju Cerkve. Zato je treba dogodke presojati v luči tega dejstva.«
Po njegovem mnenju je prav stanje nujnosti ključno za pravilno razumevanje tega vprašanja:
»Pravni vidik je drugotnega pomena zaradi stanja nujnosti v Cerkvi. Ko gre za ohranjanje vere, za ohranjanje duhovništva in za dobro duš, je treba najprej gledati na ta višji cilj. Pravo obstaja zato, da služi zveličanju duš.«
»Najvišji zakon je zveličanje duš«
Škof Schneider je spomnil na klasično načelo cerkvenega prava:
»Najvišji zakon v Cerkvi je zveličanje duš. To je načelo, ki ga Cerkev priznava že stoletja. V izrednih okoliščinah je treba vse presojati v luči tega cilja.«
Poudaril je, da zgodovina Cerkve pozna številne primere, ko so sveti možje sprejemali izredne odločitve prav zato, da bi ohranili vero in življenje Cerkve:
»Če gledamo zgodovino, vidimo, da so v kriznih časih mnogi svetniki storili stvari, ki bi se v običajnih okoliščinah zdele nenavadne. Toda storili so jih zaradi višjega dobrega Cerkve. Tudi danes moramo imeti pred očmi predvsem dobro vere in zveličanje duš.«
Pogled v prihodnost
Na koncu je škof Schneider izrazil prepričanje, da bo Cerkev premagala sedanjo krizo, vendar le po poti vrnitve k svojemu izročilu:
»Prepričan sem, da bo Cerkev ponovno doživela razcvet. Toda to se ne bo zgodilo z vedno novimi prilagoditvami svetu. Zgodilo se bo po vrnitvi k jasnosti vere, k svetosti bogoslužja, k spoštovanju evharistije, k lepoti katoliške družine in k pogumnemu oznanjevanju Jezusa Kristusa kot edinega Odrešenika sveta.«
S tem je škof Athanasius Schneider sklenil intervju, v katerem je ponovno poudaril potrebo po zvestobi katoliški veri vseh časov, po obnovi češčenja Najsvetejšega zakramenta in po ohranjanju izročila kot odgovoru na sedanjo krizo v Cerkvi.
Vir: Adrian Milag TV – Istoryang Katoliko
Foto: Adrian Milag TV / YouTube
