V mesecu juniju navadno obhajamo Telovo, poleg izredno pomebnega praznika Srca Jezusovega, ki mu je junijski mesec tudi sicer posvečen. V matutiniju praznika Svetega Rešnjega Telesa tradicionalna Cerkev moli in prepeva spev Sacris solemniis, ki jo v slovenščini poznamo kot Praznika svetega in ki jo je za ta praznik sestavil sveti Tomaž Akvinski. Evharistični učitelj v njem opeva izpolnitev starozaveznih podob v Kristusovi daritvi in ustanovitev nove in večne zaveze. Daritev stare postave se umika resničnosti Kalvarije, pashalno jagnje pa se dopolni v Božjem Jagnjetu, ki odjemlje grehe sveta.
V peti kitici speva pa najdemo besede, ki so danes praktično pozabljene in bomo podali čim bolj smiselni prevod, četudi tudi naš ne bo ravno dobeseden:
Sacris solemniis iuncta sint gaudia,
et ex praecordiis sonent praeconia …
Nekoliko pozneje pa sveti Tomaž zapiše:
«Sic sacrificium istud instituit,
cuius officium committi voluit
solis presbyteris, quibus sic congruit,
ut sumant et dent ceteris.»
»To daritev je ustanovil tako,
da je nje obhajanje hotel zaupati
SAMO MAŠNIKOM,
katerim tudi pritiče,
da jo sami prejemajo in DRUGIM DELIJO.«
Te besede niso osebno mnenje svetega Tomaža. Niso zgolj srednjeveška pobožnost. Niso pesniški okras. Gre za uradno molitev Cerkve, ki jo je stoletja prepevala pri bogoslužju in jo še danes ohranja v svojem brevirju. Angelski učitelj tu preprosto izraža tisto, kar je Cerkev vedno verovala: da med evharistično daritvijo in zakramentalnim duhovništvom obstaja neločljiva povezava.
Kristus ni zgolj ustanovil najsvetejšega Zakramenta. Ustanovil je tudi duhovništvo, ki naj bi to daritev obhajalo in njene sadove delilo vernikom. Zato sveti Tomaž ne pravi zgolj, da je Kristus daritev zaupal duhovnikom-mašnikom, ampak da njim tudi edinim »pritiče«, da jo delijo drugim.
Prav zato ni presenetljivo, da je tridentinski koncil leta 1563 isto resnico izrazil v dogmatični obliki. Koncilski očetje so učili:
»Da je samo duhovništvo ustanovil sam naš Gospod in Odrešenik in da je apostolom in njihovim naslednikom v duhovništvu izročil oblast posvečevati, darovati in deliti njegovo Telo in njegovo Kri, to nakazuje Sveto pismo in to je vedno učilo izročilo Katoliške Cerkve.«
Pomembno je opaziti, da Trident ne govori samo o oblasti posvečevanja in darovanja. Izrecno omenja tudi oblast deljenja evharistije. Delitev svetega obhajila torej ni neka drugotna funkcija, ki bi jo bilo mogoče po potrebi prenesti na kogarkoli. Spada v samo naravo duhovniške službe. Duhovnik je daroval sveto daritev in delil sveto obhajilo. Verniki so se tega zavedali, ker je tako učila vera, tako je govorila liturgija in tako je živela Cerkev.
Skoraj dva tisoč let je bilo to nekaj povsem samoumevnega in zato tudi nekoliko bolj pesniški prevod pete kitice ni bil problematičen. No, danes, torej po 2. vatikanskem koncilu, je ta prevod postal problematičen, in sicer ravno zato, ker niti sodobni duhovščini ni problematičen. Nekoliko absurdno, a je vendarle tako. Tako se glasi torej ta bolj pesniški prevod 5. kitice ‘Praznika svetega’:
Novo daritev je Jezus takrat nam dal,
v službo je mašnike izmed ljudi odbral:
ti naj ga uživajo, drugim oznanjajo,
vernim srcem prinašajo.
Prevod, ki še naprej ni problematičen, ker ne natančno izraža Tomaževih besed, da PRITIČE SAMO MAŠNIKOM DELITI OBHAJILO! V drugi polovici dvajsetega stoletja se je namreč začel proces, ki je to tradicionalno razumevanje postopoma postavil pod vprašaj.
Drugi vatikanski koncil je v konstituciji Lumen gentium poudaril pojem »splošnega duhovništva vernikov«. Res je, da besedilo še vedno razlikuje med splošnim in službenim duhovništvom, vendar se je poudarek očitno premaknil. Vedno bolj je v ospredje prihajala ideja aktivnega ali dejavnega sodelovanja vseh vernikov pri bogoslužju in vedno manj zavest o bistveni razliki med posvečenim duhovnikom in laikom.
Ta novi poudarek je kmalu dobil tudi praktične posledice.
Leta 1972 je Pavel VI. z apostolskim pismom Ministeria quaedam odpravil nižje redove in jih nadomestil z novimi »službami«. Kar je bilo stoletja del poti do duhovništva, omenjeno celo v Svetem pismu, je postalo naloga, ki jo lahko opravljajo verniki, ki v te službe sploh niso bili postavljeni.
Toda proces se ni ustavil.
Že naslednje leto je Pavel VI. uvedel izredne delivce svetega obhajila. Na papirju naj bi šlo za izjemo, namenjeno primerom resnične nuje. Kadar ni bilo dovolj duhovnikov, kadar je bilo število obhajancev izredno veliko ali kadar so to zahtevale posebne okoliščine, naj bi lahko tudi laiki delili sveto obhajilo.
Kot pri mnogih drugih pokoncilskih reformah, pa je tudi tukaj tisto, kar je bilo predstavljeno kot izjema, zelo hitro postalo pravilo.
Danes lahko skoraj povsod vidimo laike, ki delijo sveto obhajilo tudi tam, kjer nikakršna resna potreba ne obstaja. Še več: med njimi so pogosto ženske. »Izredni« delivci so postali redni delivci, medtem ko je izraz »izredni« ostal le še mrtva črka na papirju. V resnici so to postale redne delivke, ki celo obhajilo nosijo bolnikom, duhovnika pa pokličejo le tedaj, ko je potrebno podeliti tiste zakramente ki jih sami ne morejo – ne morejo spovedovati, maševati in podeljevati bolniškega maziljenja. Kam peljejo revolucionarne želje, je pa tudi že povsem jasno.
Tu pa se pojavi vprašanje, ki ga ni mogoče preprosto odmisliti.
Kaj takšna praksa sporoča vernikom?
Liturgija ni zgolj organizacija bogoslužja. Po klasičnem katoliškem načelu lex orandi, lex credendi je liturgija izraz vere. Kar Cerkev moli, to veruje. Kar Cerkev dela pri oltarju, to uči vernike.
Če stoletja poslušamo, da je Kristus svojo daritev zaupal »samo duhovnikom«, nato pa vidimo, da njene sadove redno delijo neposvečeni verniki, navadno v civilni obleki, se neizogibno spremeni tudi predstava o duhovništvu.
Prav na tej točki postane razumljivo vse, kar je sledilo.
Če je mogoče naloge, ki so bile prej povezane s svetim redom, prenesti na laike, zakaj jih ne bi opravljale tudi ženske? Če lahko ženske delijo sveto obhajilo, zakaj ne bi bile lektorice? Zakaj ne akolitinje? Zakaj ne bi bile, še pred vsem tem, ministrantke? In če lahko opravljajo skorajda vse zunanje funkcije diakona, zakaj se ne bi začelo govoriti tudi o ženskem diakonatu?
Današnja razprava o diakonisah ni vzrok krize. Je njena posledica.
Še bolj pomenljivo pa je dejstvo, da zgodovinske diakonise niso bile to, kar si danes predstavljajo zagovorniki ženskega diakonata. Niso bile nosilke zakramenta svetega reda. Niso opravljale liturgične službe pri oltarju. Niso delile svetega obhajila. Njihova naloga je bila predvsem pomoč pri krščevanju odraslih žensk in drugih opravilih, povezanih s posebnimi okoliščinami prvih stoletij.
Sklicevanje nanje zato ne podpira sodobnih zahtev, ampak jih prej postavlja pod vprašaj.
Toda težava sega še globlje.
Mnogi konservativni katoličani danes upravičeno zavračajo ženski diakonat in žensko duhovništvo. Pri tem pa pogosto branijo iste teološke predpostavke, iz katerih so te zahteve zrasle.
Zavračajo sklepe, sprejemajo pa premise.
Če je »splošno duhovništvo vernikov« postavljeno v središče in če se liturgične funkcije vse bolj ločujejo od zakramentalnega duhovništva, potem postane vedno težje pojasniti, zakaj bi se proces ustavil prav na določeni točki.
Tu se dotaknemo vprašanja, ki ga ni mogoče zaobiti: vprašanja same narave Novus Ordo Missae.
Težava ni zgolj v zlorabah. Težava ni zgolj v slabem izvajanju predpisov. Težava ni niti samo v tem, da so izredni delivci postali redni.
Vprašanje je, ali ni v sami zasnovi reforme (v resnici revolucije) že navzoča določena dvoumnost glede razmerja med duhovniki in laiki. Ali ni prav ta dvoumnost odprla vrata procesom, ki jih danes opazujemo po vsem katoliškem svetu, nazadnje s sinodalno potjo?
Liturgija je namreč javna izpoved vere. Če pa neka liturgična ureditev desetletja rojeva vedno iste posledice – zmanjševanje zavesti o svetosti Evharistije, zabrisovanje razlike med duhovnikom in laikom, širjenje laiških služb ter nenehne zahteve po novih korakih v isti smeri –, potem se moramo vprašati, ali težava zares tiči zgolj v napačni uporabi reforme.
Na praznik Svetega Rešnjega Telesa nas Cerkev še vedno uči isto vero, ki jo je opeval sveti Tomaž Akvinski in jo je dogmatično potrdil tridentinski koncil. Kristus je svojo daritev zaupal duhovnikom, samo duhovnikom. Solis presbyteris. Tudi delitev obhajila.
Morda prav v teh dveh besedah tiči odgovor na mnoge zmede našega časa in bi se, če bi obstajala volja, lahko že začelo reševati težave tako, da se hipijevske reforme dokončno odvrže tja, kamor tudi spadajo – na odpad zgodovine. Bodo duhovniki končno premogli dovolj poguma, da bi zahtevali, kar jim po pravici tudi gre, namreč izključna pravica do delitve obhajila? Tu bi bila dobra začetna točka.
