1. julij 2026 – praznik predragocene Krvi našega Gospoda Jezusa Kristusa
V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.
Novi škofje smo globoko ganjeni zaradi vaše zvestobe, vaših molitev in vaših žrtev.
Že pred današnjimi slovesnostmi smo slišali številna pričevanja o molitvah in darovanih žrtvah za nove škofe; nekatere med njimi so bile resnično junaške. Iz srca se vam zahvaljujemo.
Med samim obredom, v dolgem času zahvaljevanja, smo lahko molili rožni venec, premišljevali ter vas gledali, kako ste kljub dežju vztrajali v molitvi za pravkar posvečene škofe. Pozneje, ko smo hodili med vami, smo na vaših obrazih videli upanje in zaupljivo pričakovanje prihodnosti Cerkve. Prav tedaj smo morda bolj kakor kdajkoli prej začutili težo odgovornosti, ki nam je bila zaupana.
Zato se vam zahvaljujemo za vaše molitve in žrtve ter vas spodbujamo, da z njimi vztrajate tudi v prihodnje.
Ta škofovska posvečenja so znamenje življenjske moči naše svete Matere Cerkve.
Sveta Mati Cerkev, Kristusova Nevesta, je edina, ki ji je Gospod zaupal sredstva za posvečevanje duš in njihovo pripravo na nebeško kraljestvo. Samo njej so bila dana vsa sredstva, potrebna za zveličanje duš.
Ta posvečenja nas spominjajo na življenje in na izvir življenja, ki sta v našem Gospodu Jezusu Kristusu in v katoliški Cerkvi.
Ko občudujemo veličastne katedrale, v njih vidimo umetniške podobe življenja: vinsko trto, rastlinje, živo vodo, ki izvira in teče. To niso zgolj naravni motivi, temveč simboli nadnaravnega življenja, ki prihaja do nas po katoliški Cerkvi.
Cerkev očiščuje duše, jih osvobaja greha, jih pripravlja in dviga do najvišje svetosti, celo do mučeništva, da bi postale prebivalke nebeškega Jeruzalema.
V to moramo verovati. Trdno moramo zaupati tej resničnosti.
Res je, danes okoli sebe vidimo številne razvaline.
Če katoliška Cerkev v svojem Izročilu poraja življenje, potem je modernistična cerkev puščava. Ubije vse, česar se dotakne. Ubije nadnaravno življenje, uničuje izvire milosti in povzroča, da vse oveni.
Zakaj?
Ker je postavila človeka na mesto Boga in se tako oddaljila od samega izvira življenja.
Ta dan je zato opomin k zvestobi: ostati moramo zvesti svetemu zakladu vere, ki ga je naš Gospod zaupal svoji Cerkvi in ga ta po apostolskem Izročilu prenaša iz roda v rod.
V dneh pred temi škofovskimi posvečenji sem večkrat govoril z verniki, ki ne pripadajo našim krogom – z ljudmi zunaj Bratovščine in celo zunaj tradicionalnega katoliškega okolja.
Vsi so izrazili isto misel, isto čustvo: »Cerkev potrebuje ta škofovska posvečenja.«
Ta misel me je presenetila, vendar kaže, da tudi verniki, čeprav ne dojemajo v celoti zapletenosti modernizma ali globine te modernistične bolezni, vendarle čutijo, da nekaj ni prav.
Vidijo, da s to novo religijo nekaj umira.
Vidijo pa tudi, da je prav Izročilo tisto, ki daje novo moč, da je prav Izročilo tisto, ki vrača življenje.
Da, dragi verniki, potrebujemo ta škofovska posvečenja.
Nadaljevati moramo to sveto dediščino, ki nam jo je nadškof Lefebvre prejel od svete Matere Cerkve in jo izročil nam.
Tudi vas spodbujam, da ostanete zvesti, da ohranite svoje družine zveste ter da ostanete povezani s temi svetimi ustanovami, s temi svetimi sredstvi milosti: s sveto mašo in zakramenti. Nikoli jih ne zapustite.
Če jim boste ostali zvesti, boste v svojih družinah videli čudovite sadove, čudovito rast v svojih župnijah in šolah ter številne duhovne poklice.
Videli boste mnogo mladih, ki si bodo želeli žrtvovati svoje življenje za sveto Mater Cerkev in se ji popolnoma podariti.
V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.
