Beseda okrožnega predstojnika
»Kanonsko pravo se danes razlaga za prijatelje, uporablja pa proti sovražnikom …« Tako mi je dejal visok cerkveni dostojanstvenik.
Častiti sobratje, spoštovani bratje in sestre v redovniškem stanu, dragi verniki, prijatelji in dobrotniki!
Ko smo danes, v soboto, 4. julija 2026, po zgodnji sveti maši na sedežu okrožja v Jaidhofu kakor običajno opravili še kratko češčenje Najsvetejšega zakramenta, smo pred pesmijo Tantum ergo – kot vedno – zapeli tudi Oremus pro Pontifice nostro Leone. Storili smo to z veseljem in v miru, čeprav so bili ti dnevi zagotovo nekaj posebnega.
Smo v edinosti s papežem! Kot katoličani smo tudi danes, jutri in vedno globoko povezani s svetim očetom in krajevnimi škofi ter jih ljubimo kljub vsem nasprotjem. Smo in ostajamo rimokatoličani.
V zadnjih dneh sem prejel zelo veliko telefonskih klicev in pisem, pravzaprav skoraj neprekinjeno. Včeraj me je poklical drag vernik, upokojeni gimnazijski profesor in nekdanji podžupan:
»Dragi pater Johannes, kardinal Víctor Fernández je proti nam in proti celotnemu katoliškemu izročilu sprožil atomsko bombo. Toda mi molimo in ostajamo zvesti; z nami bo tako kakor z jezuiti v Hirošimi 6. avgusta 1945, ki so čudežno ostali nepoškodovani, čeprav so bili le malo oddaljeni od središča eksplozije, saj so molili rožni venec.«
Vsem se zahvaljujem za to čudovito nadnaravno držo in za njihovo trdnost. To smo videli tudi pri sami slovesnosti 1. julija. Nevihta in močan naliv nista mogla razgnati petnajst tisoč navzočih vernikov; vsi so ostali in molili rožni venec.
V teh razburkanih dneh vsi prejemamo številna zaskrbljena sporočila, vprašanja in tudi izraze negotovosti sorodnikov, prijateljev, sodelavcev in drugih. To zelo dobro razumemo. Kar se je zgodilo v zadnjih dneh, je resna zadeva, zato nikogar ne želimo odpraviti s pobožnimi frazami, temveč želimo z vsemi govoriti jasno in odkrito.
Smo in ostajamo rimokatoličani. Tega ne spremeni noben dekret.
Resnica se ne boji preizkušnje. Mnogi govorijo o nas, ne da bi nas zares poznali. Nekateri kleriki in laični teologi v Avstriji in drugih državah se čutijo dolžne pridružiti hripavemu vpitju pravih sovražnikov vere in Cerkve, čeprav z nami nikdar niso osebno stopili v stik in nas pobliže spoznali.
Smo grešniki. Dolžni smo biti osebno in tudi kot skupnost ponižni. Toda vihar, ki se je zdaj razbesnel, navsezadnje razkriva sovraštvo do celotnega katoliškega izročila.
Razkol ni zgolj zunanje dejanje. Razkol predpostavlja voljo do ločitve. Te volje nimamo. Nikdar je nismo imeli. Izpovedujemo prvenstvo papeža, nezmotljivost cerkvenega učiteljstva in vse druge katoliške resnice. Ne delujemo proti Cerkvi, temveč zanjo. Kdor želi Cerkev rešiti, je ne more hkrati želeti zapustiti. Razkola ni in tudi namena po razkolu ni.
Prav tako velja za nas: ni namena po razkolu – ni razkola. Tako preprosto in tako pomembno.
Poslušajmo besede našega vrhovnega predstojnika:
»Nekateri bi zdaj lahko menili, da stojimo pred dilemo. Odločamo se za polnost vere, vendar se ločujemo od Cerkve. Torej naj bi izbirali med vero in Cerkvijo. Ali prekinemo zvestobo Cerkvi, da bi ohranili vero? To je navidezna dilema. Cerkvi pripadamo predvsem po veri, po brezpogojnem izpovedovanju vere, po brezpogojnem izpovedovanju vere Cerkve. Tako kakor človek pripada narodu, ker govori isti jezik ter deli isto identiteto in kulturo; tako kakor pripada družini, ker nosi isto ime in živi v isti hiši; tako pripada tudi Cerkvi, ker izpoveduje isto vero. Zato gre za lažno dilemo, v katero ne moremo stopiti, saj nihče ne more izbirati med vero in Cerkvijo. Želimo vero Cerkve, da bi ostali v Cerkvi. Želimo Cerkev po veri in v veri.«
Nadaljevanje:
»To je zelo pomembno razumeti, četudi tisti, ki nam nasprotujejo, tega nočejo razumeti. Vse to ni vprašanje mnenja, občutkov ali izbire – gre za nujnost. Očitajo nam, da papeža ne ljubimo, očitajo nam, da ga ne spoštujemo. Toda prav zato, ker papeža iskreno ljubimo – kot Kristusovega namestnika in poglavarja Cerkve –, ne želimo več gledati, kako je papež ponižan ob boku lažnih pastirjev in predstavnikov lažnih verstev. Kolikokrat smo to videli v minulih letih! Prav zato, ker ljubimo Kristusovega namestnika, ne moremo več sprejemati tega poniževanja papeža – poniževanja, ki prizadene vso Cerkev, saj jo postavlja na isto raven z lažnimi verstvi.«
(Pridiga 1. julija 2026)
Po Duhovniški bratovščini se mnogi ljudje vračajo v Cerkev
Predvsem pa govorijo same zase tisoče duše, ki so po apostolatu Bratovščine ponovno našle katoliško vero in versko življenje. Trpele so in njihova iskrenost je nedvomna. Skupnost, ki prinaša takšne sadove, ne more biti zunaj Cerkve.
V zadnjih urah se nam je oglasilo veliko novih, večinoma mladih katoličanov, ki so se zaradi dogodkov zadnjih dni odločili priti k nam. Kažejo se tudi novi duhovni poklici. V prihodnjem študijskem letu bo iz našega okrožja v bogoslovnem semenišču trinajst bogoslovcev. V teh tednih je na naša vrata potrkalo še dvanajst mladih mož, ki želijo postati duhovniki. Te poklice bomo skrbno preizkusili.
Dragi prijatelji, ostanimo trdni in polni ljubezni. Naši odzivi naj bodo nadnaravni in vedno zaupajmo, da bo resnica obstala. Upam, da bo prišel dan, ko bo dobila priložnost, da bo slišana.
Sveti cerkveni oče Atanazij je bil izgnan, resnica pa ne. Svetega Janeza od Križa so zaprli njegovi lastni sobratje, ga bičali in hudo trpinčili. V cerkveni zgodovini imamo mnogo velikih zgledov.
Ostanimo zvesti katoličani v pravem in polnem pomenu besede.
Zdi se, da je veliko tega usmerjena kampanja proti nam, vendar so bili vedno preganjani vsi zvesti katoličani. To sprejemamo mirno in spokojno ter prosimo Boga za ponižnost in ljubezen.
Izkoristimo številne priložnosti za pogovor, ki se nam ponujajo v teh dneh, za dobre, iskrene in prisrčne osebne pogovore v pristnem cerkvenem duhu. Naj nas Bog pri tem še posebej blagoslovi!
Ali je izobčenje sploh veljavno nastopilo? Zakramenti seveda ostajajo veljavni.
Pomembno vprašanje za vse, ki se sprašujejo: Ali je izobčenje sploh veljavno nastopilo?
Odgovor se po podrobnejši cerkvenopravni presoji glasi: Ne. In to iz treh med seboj neodvisnih razlogov.
Izhodiščna določba
Rim se sklicuje na kan. 1387 ZCP: škofovsko posvečenje brez papeškega mandata praviloma povzroči samodejno izobčenje. Toda – in to je odločilno – ta samodejna kazen ne nastopi, kadar pridejo v poštev splošna pravila o stiski, zmoti in samodejnih kaznih. Prav to pa velja v tem primeru.
Prvi razlog: resnično stanje nujnosti – kan. 1323, 4°
»Kazni ni podvržen tisti, ki je ravnal zaradi nuje ali hude stiske.«
Posvečenja so bila opravljena zato, da bi se ohranili tradicionalno duhovništvo, birme, mašniška posvečenja in izročeni zakramenti za tisoče vernikov. To ni pretveza, temveč resnično cerkveno stanje nuje.
Škofovsko posvečenje samo po sebi ni slabo dejanje, ampak zakrament. Sporno je le pomanjkanje papeškega dovoljenja, ne pa dejanje samo. Izvršeno je bilo ne v škodo, ampak v blagor duš.
Če obstaja resnično stanje nujnosti, izobčenje ne nastopi.
Drugi razlog: nezakrivljena zmota – kan. 1323, 7°
»Kazni ni podvržen tisti, ki je brez lastne krivde menil …«
Tudi če bi Sveti sedež trdil, da objektivno ni bilo stanja nujnosti, ostaja odločilno vprašanje, ali so škofje, ki so ravnali, brez lastne krivde verjeli, da stanje nujnosti obstaja.
Ni treba niti dokazati, da je stanje nuje objektivno obstajalo. Zadostuje, da so bili ravnajoči v dobri veri prepričani, da stanje nuje obstaja. Tedaj se aplicira kan. 1323, 7° – in samodejno izobčenje ne nastopi.
Tretji razlog: ni samodejne kazni – kan. 1324 §3
»V okoliščinah, navedenih v §1, storilca ne zadene samodejna kazen.«
Tudi če bi se kdo zmotil po lastni krivdi, kan. 1324 §3 kljub temu preprečuje samodejno izobčenje. Kvečjemu bi bilo mogoče izreči milejšo kazen ali pokoro. Nikakor pa v takšnih okoliščinah ni mogoče trditi, da je nastopila samodejna cerkvena kazen.
Sklep – tudi v najslabšem primeru
Tudi, če bi Rim trdil, da objektivno ni bilo stanja nuje, da se je Duhovniška bratovščina sv. Pija X. motila in da je bila ta zmota celo krivdna, kanonsko pravo še vedno jasno pravi: samodejna kazen ne nastopi.
- Kan. 1323, 4°: resnično stanje nuje → ni izobčenja.
- Kan. 1323, 7°: brezkrivdno domnevano stanje nuje → ni izobčenja.
- Kan. 1324 §1 in §3: tudi krivdno domnevano stanje nuje → ni samodejne kazni.
Naj ob tem dodamo še nekaj pomembnega za vse:
Papež Frančišek je z apostolskim pismom Misericordia et misera leta 2016 duhovnikom Bratovščine trajno podelil pooblastilo za veljavno podeljevanje zakramenta spovedi. Drugo papeško pismo iz leta 2017 je omogočilo tudi veljavno asistenco pri sklepanju zakonskih zvez.
Nota dikasterija – torej dokument, ki ga podpiše kardinal – ne more kar tako razveljaviti papeških aktov. Za to bi bil potreben izrecen papežev preklic. Takšnega preklica pa ni.
Dokler ga ni, ta pooblastila ostajajo v veljavi.
Spovedi in poroke, sklenjene pri duhovnikih Bratovščine, zato ostajajo veljavne.
Bili smo pripravljeni na resničen dialog in to ostajamo
Že leta se je z nami skoraj na vseh ravneh zavračal vsak dialog in zapirala vsa vrata. Pisma vrhovnega predstojnika papežu Leonu XIV. so ostala brez odgovora; ni mu bila odobrena ne avdienca ne pogovor.
Podobno je tudi na škofijski ravni, čeprav obstajajo nekatere zelo razveseljive izjeme v posameznih škofijah, zlasti tudi v Avstriji. Tudi sam pogosto nisem prejel nobenega odgovora; zdi se, da temeljna pravila vljudnosti marsikje ne obstajajo več.
Mi pa bomo še naprej skušali hoditi po poti dobre komunikacije. Za to pa je potrebna pripravljenost vseh strani, ne pa navidezna igra dialoga.
Ostajamo Rimljani do zadnjega diha
Spomnimo se v teh dneh besed enega prvih duhovnikov Duhovniške bratovščine, patra Emmanuela du Chalarda, ob 50-letnici ustanovitve Duhovniške bratovščine leta 2020. Z veseljem jih ponovno navajamo, saj so v teh dneh izredno pomembne.
»Ne poznam nobenega prelata, ki bi bil bolj ‘rimski’ kakor monsinjor Lefebvre. Z Rimom je bil tesno povezan, saj se je izobraževal v rimskem semenišču Santa Chiara v Večnem mestu. Njegova služba misijonskega škofa in papeškega delegata za frankofonsko Afriko ga je redno vodila nazaj v kurijo. Zaradi afriških zadev je postal odličen poznavalec praktično vseh dikasterijev Svetega sedeža. Vsako leto ga je papež Pij XII. sprejel na avdienci kot svojega delegata.
Za nadškofa ni bilo večje časti, kakor služiti Cerkvi pod vodstvom naslednika svetega Petra. Zanj je bilo pretresljivo doživetje, ko je videl, kako je ‘Ren pritekel v Tibero’, ko je modernizem tako očitno prodrl v Rim. Nadškof Lefebvre je imel eno samo željo: ohraniti katoliško vero v njeni neokrnjeni celovitosti.
Ko so ga nato leta 1976 v Rimu zadeli s suspenzom a divinis in leta 1988 z izobčenjem, je ta dejanja sicer imel za neveljavna, vendar je zaradi tega položaja globoko trpel. Dolga leta so ga rimske oblasti spodbujale in potrjevale za vse dobro, ki ga je storil v Afriki. Zaradi istega načina ravnanja pa so mu zdaj grozile s cerkvenimi kaznimi. Toda nadškof je ostal Rimljan do svojega zadnjega diha. Ne pozabimo, da je zadnje besedilo, ki nam ga je zapustil, poglavje o rimskem duhu v njegovem Duhovnem vodniku.«
Duhovni nasvet
V teh časih pogosto molimo veroizpoved pri sveti maši. Še posebej molimo za svetega očeta, za vse škofe in duhovnike. Trpljenje teh dni darujmo za vso sveto Cerkev!
Če se pojavijo težave, moramo gledati v prihodnost in delati za rešitev. Bodimo goreči apostoli katoliškega izročila, še posebej tradicionallne liturgije.
V teh dneh pogosto segajmo po katekizmu in obnavljajmo svojo katoliško miselnost!
Prosimo našega zavetnika, svetega papeža Pija X., za njegovo posebno priprošnjo. Molimo tudi za svoje preganjalce! Bog naj se usmili vseh nas.
Še posebej gojimo kreposti pravega krščanskega miru in hvaležnosti.
Iskren Bog povrni vsem duhovnikom, redovnikom, redovnicam in vernikom našega okrožja za njihovo zvestobo, ljubezen in predanost!
S svojim duhovniškim blagoslovom,
p. Johannes Regele
okrožni predstojnik za Avstrijo, Češko, Slovaško, Madžarsko, Romunijo, Slovenijo in Hrvaško
Jaidhof, 4. julija 2026, na zadoščevalno prvo soboto Srca Marijinega
