Pot h krščanski popolnosti

V preteklem članku je bil govor o krščanski svetosti, ki je cilj vsakega kristjana. V tem članku pa bo obravnana duhovna vaja, ki nam pomaga doseči krščansko popolnost, gre namreč za vajo, ki jo duhovni pisci označujejo kot popolno skladnost z Božjo voljo.

Uvod

Kot se glasi že stari sholastični rek: “Nihil volitum nisi praecognitum.” (nič ni hoteno, če ni prej poznano), lahko človek ljubi zgolj tisto, kar človeški razum spozna kot dobro. Človeška volja tako sledi spoznanemu dobremu, ki predstavlja tudi njen formalni objekt. Iz tega sledi dolžnost vsakega kristjana, da se s pomočjo katekizma in ostalih izgrajevalnih duhovnih knjig poučuje o krščanski veri in da stremi k temu, da bi Boga čedalje bolje spoznaval in ga ljubil. Čeprav je človekovo spoznanje o Bogu v času njegovega zemeljskega življenja nepopolno in temačno, ima človek svobodno voljo, s katero lahko že v času svojega zemeljskega življenja doseže moralno združitev z Bogom. Skladnost oz. zedinjenje z Božjo voljo nas neposredno in globje poveže s Tistim, ki je vir vse popolnosti. Ta vaja, ki bo sedaj obravnavana, podvrže Bogu in jo zedini z njim našo voljo, ki je tekom zemeljskega življenja najbolj plemenita človekova dušna zmožnost. Čim bolj je človekova volja povezana z božjo, tem večja je tudi popolnost in s tem svetost.

Krščanska popolnost in izpolnjevanje božje volje

Krščanska popolnost v celoti temelji na ljubezni do Boga, ki je nadvse ljubezni vreden. Vez popolnosti pa je po besedah sv. apostola Pavla ravno ljubezen  (Kol 3, 14). Glavni učinek ljubezni je, kakor uči sv. Dionizij Areopagit, prav to: združitev volj, tako da pri tistih, ki se ljubijo, ostane le še ena volja. Ljubiti Boga pomeni zatorej želeti vse, kar tudi on sam želi. Zato so vsa dela – molitve, odrekanja, dela usmiljenja – Bogu všeč le v kolikor so v skladu z njegovo voljo. Tudi navidezno dobra dela izgubijo svojo vrednost, če so v nasprotju z Božjo voljo.

Jezus sam je dejal, da je tisti, ki izpolnjuje voljo nebeškega Očeta, njemu brat, sestra in mati (prim. Mt 12, 50). Enako je učil moliti v Oče naš: “Zgodi se tvoja volja, kakor v nebesih, tako na zemlji.” Dalje je Jezus sam dejal, da je prišel zato, da izpolni voljo nebeškega Očeta (glej Jn 4, 38; Jn 14, 31; Heb 10, 7). Zedinjenje z Božjo voljo je po besedah sv. Terezije Avilske glavni cilj vsake molitve.

Popolna predanost

Kdor svojo voljo podari Bogu, mu ne daje le dela svojega imetja ali moči, ampak vse, kar je. Zato Sveto pismo pravi: “Zaupaj mi, sin moj, svoje srce” (Prg 23,26). Sv. Pavel je tako z enim samim dejanjem popolne predaje lastne volje postal “izvoljena posoda” (Apd 9, 6). Pri različnih delih (npr. miloščina, post, itd.) damo Bogu le del tega kar imamo, izpolnjevati njegovo voljo pa pomeni dati mu vse, dati mu samega sebe.

Izpolnjevanje v vsakdanjem življenju

Da bi človek v vsakem položaju lahko sledil Božji volji, mora biti že vnaprej v stalni pripravljenosti. Kralj David je bil vedno pripravljen storiti, kar je Bog zahteval, in je prosil: “Uči me izpolnjevati svojo voljo.” (Ps 143,10). Sveta Terezija se je vsak dan večkrat darovala Bogu, pripravljena sprejeti iz njegove roke tako prijetno kot tudi neprijetno. Popolnost je prav v tem, da se Božji volji podredimo ne le v sreči, ampak tudi v preizkušnjah. Zato je en »Bogu hvala« v stiski bolj dragocen kot tisoč zahval v času izobilja.

Ta predanost se ne sme nanašati samo na preizkušnje, ki jih Bog neposredno pošilja – kot so bolezen, izguba ali smrt –, ampak tudi na tisto trpljenje, ki ga prinašajo ljudje (npr. obrekovanje, preziranje, krivica itd.). Čeprav Bog ne želi njihovih grehov, dopušča njihove posledice, da bi svojim vernikom dal priložnost za vajo v potrpežljivosti. Vse, kar se zgodi, je v skladu z njegovo previdnostjo. Nič se namreč na svetu ne zgodi, ne da bi Bog to dopustil.

Notranji mir

Tisti, ki v vsem išče Božjo voljo, poseduje globoki mir. Ja, tisti mir, ki so ga angeli oznanjali ob Krstusovem rojstvu (Lk 2, 14) in ki “presega vsak um” (Flp 4, 7). Takšen je človek, ki z dušnim mirom prenese vse, kar mu pride na pot (naj bo vreme, izguba, preganjanje, bolezen ali smrt), saj ve, da tako hoče Bog. Obenem pa se tudi zaveda, da z vsakim križem prinaša Bogu največjo čast.

Upiranje Božji volji

Nasprotno pa si povečuje križ in dušni nemir tisti, ki, se upira Božji volji. Upiranje namreč le še bolj obtežuje breme, potrpežljivost pa ga spremeni v sredstvo posvečenja. “Sicer pa vemo, da njim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu,” (Rim 8, 28) piše sv. Pavel. Kdor z veseljem sprejme vse, kar ga doleti, mu tudi smrt ne bo mogla vzeti upanja. Bog vodi človekovo življenje v njegovo korist bolje, kot bi to lahko storil ali si želel sam.

Sklepna misel

Vse, kar se nam pripeti ali kar nas čaka v prihodnosti, moramo obravnavati kot nekaj, kar prihaja iz Božjih rok: izpolnjujmo Božjo voljo in vsa svoja dejanja opravljajmo zgolj zato, ker jih Bog želi. Enako je potrebno gledati tudi v duhovnem življenju na skušnjave in obdobja brez tolažb

Vzemi, Gospod, in sprejmi vso mojo svobodo, moj spomin, moj razum in vso mojo voljo, karkoli imam ali premorem. Ti si mi to dal, Tebi to vračam, Gospod. Vse je tvoje, razpolagaj z vsem popolnoma po svoji volji. Daj mi svojo ljubezen in milost, zakaj to mi zadošča.

Sv. Ignacij, DV 234

Viri:

Sorodni prispevki