V pridigi, ki jo je v nedeljo, 5. julija 2026, v cerkvi semenišča sv. Pija X. v Écônu imel pater Bernard de Lacoste, rektor semenišča, je v luči cerkvenega prava odgovoril na glavna vprašanja, ki jih je odprl odlok z dne 2. julija glede škofovskih posvečenj in Bratovščine sv. Pija X.
Dragi bratje!
Dne 2. julija, dan po škofovskih posvečenjih, je kardinal Fernández objavil odlok – strog odlok – o škofovskih posvečenjih in Bratovščini sv. Pija X. O tem odloku bi rad povedal nekaj besed in odgovoril na štiri vprašanja.
Prvo: ali to, kar se je zgodilo 1. julija, res pomeni razkol?
Drugo: ali za škofe, duhovnike in vernike, ki odobravajo ta škofovska posvečenja, res velja izobčenje?
Tretje: ali so zakramenti, ki jih podeljuje Bratovščina sv. Pija X., dovoljeni?
In končno: ali so spovedi in zakoni, sklenjeni v Bratovščini sv. Pija X., veljavni?
Ali škofovska posvečenja 1. julija pomenijo razkol?
Če se vrnemo k sami opredelitvi razkola, ugotovimo, da vsaka nepokorščina papežu še ne pomeni razkola. Razkol je nepokorščina, ki zanika papeško prvenstvo; je upor proti samemu papeškemu uradu.
Toda prav to se 1. julija v Écônu nikakor ni zgodilo.
Nasprotno, v Bratovščini sv. Pija X. priznavamo papeža Leona XIV. za svojega poglavarja, Kristusovega namestnika. To je posebej razvidno iz vseh sporočil, ki mu jih je poslal naš generalni predstojnik. Pisma, ki mu jih je naslovil, so prežeta s spoštovanjem sina do očeta, podložnika do svojega predstojnika in voditelja.
Poleg tega smo lani romali v Rim ob svetem letu, česar razkolniki nikdar ne bi storili.
Pri vsaki sveti maši duhovniki Bratovščine sv. Pija X. v kanonu omenjajo Leona XIV., pri vsakem blagoslovu z Najsvetejšim pa molimo za papeža – česar noben razkolnik ne more storiti.
Zato je popolnoma jasno, da škofovska posvečenja 1. julija niso bila razkolniško dejanje.
Ob tem je zanimiva še ena podrobnost. Leta 1988 so rimske oblasti izjavile: »Storili ste razkolniško dejanje,« ko je nadškof Lefebvre brez papeškega dovoljenja posvetil štiri škofe.
Danes, leta 2026, pa nam znova pravijo, da smo v razkolu in da zapuščamo Cerkev, čeprav so nam to isto govorili že leta 1988. Ali je mogoče zapustiti družbo, iz katere naj bi bil človek že odšel? To je absurdno.
Posvečenja leta 2026 torej niso nič bolj razkolniška kakor tista leta 1988. Bratovščina sv. Pija X. je delo Cerkve in uboga papeža vedno, kadar daje ukaze v skladu z vero in nravnim zakonom.
Ali so škofje, duhovniki in verniki izobčeni?
Besedilo odloka kardinala Fernándeza se zdi zelo ostro.
Vendar pa obstaja temeljno načelo cerkvenega prava: ni cerkvene kazni brez greha. Cerkvena kazen lahko zadene samo tistega, ki je storil smrtni greh.
Toda dejanje 1. julija je bilo dejanje zvestobe katoliški veri: ohraniti in posredovati duhovništvo, škofovsko službo, vero in zakramente tako, kakor jih je Cerkev vedno želela posredovati.
Obstaja še eno veliko načelo kazenskega kanonskega prava: kdor ravna zaradi stanja nuje, ne zapade kazni.
Očitno pa je, da so bila škofovska posvečenja 1. julija opravljena prav zaradi takšnega stanja nuje: zaradi dramatičnega položaja, v katerem se danes nahaja Cerkev, kjer se vera ne oznanja več v svoji polnosti, kjer se nravni zakon potepta, kjer verniki živijo v veliki zmedi in globoki temi, ker včasih celo najvišje cerkvene oblasti same postajajo vir zmede.
Zakonik cerkvenega prava iz leta 1983 dodaja še nekaj pomembnega: kazni ni niti tedaj, kadar se nekdo zmoti v presoji, ali stanje nuje obstaja.
To pomeni, da tudi tisti, ki zmotno meni, da obstaja stanje nuje, čeprav ga v resnici ne bi bilo, ne zapade samodejni kazni (latae sententiae), ki jo predvideva cerkveno pravo.
Iz tega je treba skleniti, da niso izobčeni ne škofje Bratovščine, ne njeni duhovniki ne verniki.
Ob tem je zanimiva še ena okoliščina.
Spomnili se boste, da je Sveti sedež leta 2009 odpravil domnevna izobčenja štirih škofov, ki jih je leta 1988 posvetil nadškof Lefebvre. Toda ta domnevna izobčenja so bila odpravljena, čeprav prizadeti niso nikoli pokazali niti najmanjšega obžalovanja, kesanja ali pripravljenosti, da bi svoje dejanje preklicali.
V Cerkvi namreč velja zelo strogo pravilo: kadar je nekdo izobčen, ga ni mogoče odvezati izobčenja, če se ne pokesa svojega greha. Naši štirje škofje pa svojih posvečenj iz leta 1988 niso nikdar obžalovali. Nasprotno, vedno so izražali svojo hvaležnost nadškofu Lefebvru in veselje, da so prejeli škofovsko posvečenje.
In vendar so bila domnevna izobčenja odpravljena. Morda rimske oblasti tudi same niso bile prepričane, da so ta izobčenja sploh veljala.
Kaj pa vi, dragi verniki? Ali ste izobčeni? Ne, kakor smo pravkar pokazali. Obstaja pa še dodaten argument.
Odlok kardinala Fernándeza z dne 2. julija spremlja pojasnjevalna nota, ki se sklicuje na drugo noto z dne 24. avgusta 1996. V tem dokumentu Sveti sedež izrecno pravi: »Posamezne primere je treba presojati od primera do primera.«
Sveti sedež torej sam pojasnjuje, da ne obstaja splošno izobčenje, ki bi brez razlikovanja zadelo vse vernike, temveč je treba vsak primer presoditi posebej. To pomeni, da je lahko posamezen vernik izobčen le, če je bila glede njega osebno izdana posebna sodba.
Zato ste lahko popolnoma prepričani, da niste zapadli nobenemu izobčenju.
Ali so zakramenti, ki jih podeljuje Bratovščina, dovoljeni?
Odlok trdi, da so odslej zakramenti, ki jih podeljuje Bratovščina sv. Pija X., nedovoljeni, torej prepovedani in nezakoniti. Ali to drži?
To bi držalo v mirnem in običajnem stanju Cerkve. Toda obstaja veliko načelo cerkvenega prava, ki ga najdemo že v Dekretalih Gregorja IX. in tudi pri sv. Tomažu Akvinskem: »Nuja naredi dovoljeno to, kar bi bilo sicer nedovoljeno.« Z drugimi besedami: kar v običajnih okoliščinah ni dovoljeno, postane dovoljeno, kadar nastopi stanje nuje.
Prav v takšnem položaju se danes nahajamo.
Bratovščina sv. Pija X. res nima običajnega kanoničnega statusa. To drži. Če bi bilo v Cerkvi vse v redu, ji svojega apostolata ne bi bilo treba opravljati na ta način. Danes pa živimo v dramatičnih razmerah. Mnogi redno potrjeni duhovniki ne oznanjajo več celotne katoliške vere ali pa dajejo vernikom slabe moralne nasvete.
Zato smo v resničnem stanju nuje, v katerem duhovniki, zvesti izročilu, opravljajo povsem zakonit apostolat za blagor duš, da bi pomagali odpraviti tragične razmere, v katerih se danes nahajajo številni katoličani.
Ali so spovedi in poroke veljavne?
Kar zadeva veljavnost zakramenta pokore, je res, da mora imeti duhovnik za veljavno podelitev odveze jurisdikcijo nad spovedancem. Duhovniki Bratovščine sv. Pija X. danes nimajo redne in stalne jurisdikcije.
Vendar cerkveno pravo v številnih primerih izrecno predvideva nadomestno jurisdikcijo, saj je najvišji zakon Cerkve zveličanje duš. Cerkev zato zelo pogosto podeli jurisdikcijo duhovniku, ki je sicer nima, da bi lahko veljavno podelil zakramentalno odvezo.
Tako je na primer takrat, ko je vernik v smrtni nevarnosti in je navzoči duhovnik brez jurisdikcije. Cerkev mu jo podeli zaradi samega položaja, v katerem se znajde.
Enako velja, kadar duhovnik nehote pozabi, da mu je pooblastilo poteklo in jurisdikcije nima več.
Ali pa v primeru splošne zmote, ko vsi verjamejo, da ima duhovnik jurisdikcijo, v resnici pa je nima. Tudi tedaj Cerkev sama poskrbi za to.
Po analogiji – tudi analogija prava je priznano načelo cerkvenega prava – se zakonske določbe uporabljajo tudi za podobne primere.
Zato je popolnoma gotovo, da duhovniki, zvesti izročilu, danes uživajo nadomestno jurisdikcijo, ki jim omogoča veljavno podeljevati zakramentalno odvezo vsem vernikom, ki prihajajo k njim k spovedi.
Kdo bi lahko ugovarjal: »Ta argument me ne prepriča popolnoma. Res je tehten, vendar imam še vedno določene dvome.«
Toda tudi za tak primer cerkveno pravo izrecno določa, da kadar je jurisdikcija duhovnika dvomljiva, mu Cerkev sama podeli gotovo jurisdikcijo, da bi verniki mogli biti popolnoma prepričani o veljavnosti zakramentov.
Tudi če bi torej kdo menil, da je naša jurisdikcija dvomljiva, prav ta nadomestna oblast Cerkve zagotavlja, da imajo duhovniki, zvesti izročilu, gotovo jurisdikcijo.
Kar zadeva zakon, pa je treba spomniti, da delivec tega zakramenta ni duhovnik, ampak zakonca sama, ki si zakrament podelita z zakonsko privolitvijo.
Tridentinski koncil je sicer določil, da mora biti ta privolitev izrečena pred župnikom, sicer je zakon neveljaven. Toda cerkveno pravo je vedno predvidevalo primere, ko je poroka pred župnikom zelo težko izvedljiva: ker ga ni, ker noče priti ali ker obstajajo resne fizične ali moralne ovire.
V takšnih okoliščinah cerkveno pravo določa, da je zakon veljaven, četudi ni bil sklenjen pred župnikom. Prav tako je dovoljen, če je sklenjen pred drugim duhovnikom, ki nima jurisdikcije.
Zato je v sedanjih razmerah svete Cerkve zakon, ki ga mladenič in dekle skleneta pred duhovnikom, zvestim izročilu, čeprav ta ni župnik, nedvomno veljaven in tudi dovoljen.
Sklep
V resnici, dragi verniki, temeljni problem ni vprašanje škofovskih posvečenj brez papeškega mandata. Dokaz za to je Kitajska, kjer se škofovska posvečenja brez papeškega mandata redno dogajajo, pa Sveti sedež v zadnjih letih zaradi tega ni nikogar izobčil.
Kar rimske oblasti danes moti, je naša navezanost na katoliški nauk in naše zavračanje zmot drugega vatikanskega koncila. Prav v tem je srž problema.
Najboljši dokaz za to je, da je Sveti sedež pred nekaj dnevi vzpostavil poseben postopek za duhovnike, ki želijo zapustiti Bratovščino sv. Pija X. in se vrniti v redne cerkvene strukture. Prebrati in podpisati morajo več dokumentov, eden izmed njih pa izrecno zahteva sprejetje Drugega vatikanskega koncila.
Težava je torej doktrinalne, ne pa disciplinske narave.
Naj na koncu, dragi verniki, poudarim: ostanimo trdno navezani na katoliško vero in bodimo prepričani, da apostolat duhovnikov Bratovščine sv. Pija X. v polnosti pripada sveti Rimski Cerkvi. Ti duhovniki vam bodo še naprej z enako predanostjo podeljevali zakramente v blagor vaših duš.
Morda bi nas lahko zamikalo, da bi v svojem srcu gojili zamero do papeža ali do kardinala Fernándeza. Toda to ne bi bilo krščansko. Še naprej moramo ljubiti svetega očeta in tudi kardinala Fernándeza, jima iz srca odpustiti ter moliti zanju. Da, sveti oče potrebuje naše molitve; Cerkev potrebuje naše molitve.
In mi smo veseli, da smemo še naprej delovati za ohranitev katoliške vere ter vsej Cerkvi dajati lepo pričevanje svoje zvestobe.
Vir: Séminaire Saint-Pie X – FSSPX.Actualités
