Ta odlok, izdan po škofovskih posvečenjih 1. julija v Écônu, so podpisali kardinal Víctor Manuel Fernández in njegova dva tajnika. Ali se pod njegovo navidezno strogostjo ne skrivajo nedoslednosti ter teološke in kanonske napake? Ne da bi želeli ponuditi izčrpno analizo, želimo podati nekaj razmislekov o tem rimskem dokumentu.
1. O razkolu
Odlok trdi, da je »škof Alfonso de Galarreta« storil »dejanje razkolniške narave s škofovskim posvečenjem štirih duhovnikov brez papeškega mandata in proti volji rimskega papeža«. Takšna trditev pa je prenagljena in razkriva pomanjkljivo razumevanje razkola.
Kanonist Raoul Naz namreč piše:
»Razkol je treba skrbno razlikovati od preproste nepokorščine. Razkol predpostavlja sistematično in trajno zavračanje podrejenosti. Nasprotno pa je nepokorščina lahko zgolj posamezno dejanje, ne da bi storilec kakor koli oporekal oblasti zakona ali zakonodajalca ali bi se želel njegovi oblasti trajno izogniti. […] Nepokorščina lahko pomeni, da nekdo v določenem primeru noče priznati pristojnosti zakonodajalca, ne da bi s tem zanikal njegovo oblast. V takem primeru ni razkola. Razkol bi obstajal tedaj, če bi zavrnitev pokorščine izhajala iz zavračanja same oblasti zakonodajalca.«¹
Teolog Kajetan, najslavnejši komentator sv. Tomaža Akvinskega, veliki nasprotnik Lutra, na katerega se sklicuje tudi Naz, pojasnjuje:
»Razkol ni v tem, da kdo vztrajno noče ubogati rimskega papeža; razkol nastane tedaj, ko kdo noče biti podrejen rimskemu papežu kot glavi Cerkve. […] Tudi dolgotrajna nepokorščina sama po sebi še ne pomeni razkola, razen če pomeni upor proti papeški službi ali proti sami Cerkvi, tako da človek noče biti več podrejen papeški službi in ga noče več priznavati za svojega predstojnika.«²
Bratovščina sv. Pija X. in njen generalni predstojnik sta vedno jasno izpovedovala, da priznavata Leona XIV. za svojega poglavarja. Do njega se obračata tako, kakor se podložnik obrača na svojega predstojnika in sin na svojega očeta. Pripravljena sta ga ubogati vedno, kadar njegovi ukazi niso v nasprotju z vero ali nravnim zakonom.
Še globlje pa velja poudariti, da Bratovščina sv. Pija X. nikdar ni trdila, da predstavlja neko vzporedno ali samostojno Cerkev. Svoj apostolat opravlja kot delo Katoliške Cerkve, v njeni službi in za njeno širjenje.³ Ne ustvarja si lastnega nauka, lastnega bogoslužja ali lastnega poslanstva, neodvisnega od poslanstva Cerkve. Nasprotno, vedno se ravna po stalnem učiteljstvu Cerkve, katerega nauk želi zvesto ohranjati, in v papeški oblasti priznava vidno načelo edinosti, četudi v sedanjih okoliščinah meni, da mora v posameznih primerih odkloniti pokorščino, kadar bi ta nasprotovala skupnemu dobremu Cerkve.
To razlikovanje potrjujejo tudi vsi pomembni teologi. Slovar katoliške teologije, ki povzema njihovo misel,⁴ opozarja, da je »razkol nezakonita ločitev od edinosti Cerkve«, vendar dodaja, da »lahko obstaja tudi zakonita ločitev, če bi na primer kdo odklonil pokorščino papežu zato, ker bi ta ukazoval nekaj slabega ali neupravičenega. […] V takem primeru bi šlo le za navidezno in zgolj zunanjo ločitev od edinosti, ne pa za resnični razkol.«
To voljo živeti in delovati znotraj Cerkve potrjujejo tudi dejanja. Člani Bratovščine so ob svetem letu 2025 romali v Rim, da bi prejeli odpustek, ki ga je razglasil papež. Vsi duhovniki Bratovščine pri kanonu svete maše omenjajo papeževo ime in pri blagoslovu z Najsvetejšim molijo zanj. Takšnega ravnanja pri resničnih razkolnikih zaman iščemo.
Čeprav lahko škofovska posvečenja 1. julija razumemo kot vztrajno odklanjanje pokorščine papežu, jih je mogoče razlagati kot upor proti papeški službi samo tedaj, ko prezremo ali namenoma popačimo namen predstojnikov Bratovščine sv. Pija X.
Škofovskih posvečenj 1. julija zato nikakor ni mogoče šteti za razkolniško dejanje. Kdor se z njimi strinja, se ne pridružuje razkolu, ampak dejanju pogumne nepokorščine, ki se kaže kot zavrnitev pokorščine papežu, ki je resda zelo resna, vendar popolnoma upravičena. Kakor namreč spominja sv. Tomaž Akvinski⁵ glede apostola sv. Petra⁶, je lahko v določenih okoliščinah odklonitev pokorščine oziroma zavrnitev neupravičene pokorščine celo moralna dolžnost.
Še eno dejstvo potrjuje, da tu ne gre za razkol.
Kar zadeva škofovska posvečenja brez papeškega mandata 30. junija 1988, ki jih je opravil nadškof Lefebvre, jih je papež Janez Pavel II. v motupropriju Ecclesia Dei v 3. odstavku izrecno označil za »razkolniško dejanje«.⁷ Če torej sledimo stališču Svetega sedeža, so vsi, ki se držijo posvečenj iz leta 1988, po samem pravu razkolniki.
Bratovščina sv. Pija X. pa je vedno vztrajala pri teh posvečenjih. Nikdar jih ni obžalovala. In vendar Sveti sedež njenih članov nikdar ni dosledno obravnaval kot razkolnike.
Vsi papeži, od Janeza Pavla II. do Leona XIV., so člane Bratovščine sv. Pija X. vedno imeli za katoličane. Prav zato je kardinal Fernández pred škofovskimi posvečenji 1. julija 2026 Bratovščino opozoril na nevarnost razkola. Če bi bila Bratovščina že od leta 1988 zunaj Cerkve, ji ne bi bilo več mogoče groziti, da bo z razkolom Cerkev zapustila. Kajti, ali more človek zapustiti družbo, iz katere je že odšel?
Kaj lahko iz tega sklepamo drugega, kot da že samo ravnanje Rima do Bratovščine kaže, da posvečenja leta 2026 niso nič bolj razkolniško dejanje od tistega leta 1988?
Ta sklep potrjuje še eno dejstvo. Od škofovskih posvečenj leta 1988 dalje so uradni odnosi med Svetim sedežem in Bratovščino sv. Pija X. vedno potekali prek Kongregacije oziroma pozneje Dikasterija za nauk vere, nikdar pa prek Papeškega sveta za pospeševanje edinosti kristjanov, ki je pristojen za ločene cerkvene skupnosti. Če bi Rim Bratovščino od leta 1988 res imel za razkolniško skupnost, bi morali pogovori po običajni poti potekati prav prek tega zadnjega dikasterija.
2. O izobčenju na splošno
Kanonsko pravo določa, da je katoličan, ki stori kaznivo dejanje, lahko kaznovan. Vendar morajo biti za to izpolnjeni določeni pogoji. Ni dovolj, da neko dejanje samo po sebi pomeni kaznivo dejanje; kakor določa drugi odstavek kanona 1321, mora biti dejanje storilcu mogoče pripisati tudi z moralnega vidika.
Načelo nulla poena sine culpa – »ni kazni brez krivde« – je eno temeljnih načel kazenskega cerkvenega prava. Zato je vsak, ki ni storil greha, oproščen vsake cerkvene kazni ali cenzure.⁸
Prav zato je kardinal Charles Journet lahko zapisal:
»Nedolžni človek, ki je na podlagi navidez prepričljivih dokazov zakonito izobčen, v resnici sploh ni izobčen.«⁹
V istem smislu piše tudi kanonist Raoul Naz:
»Odsotnost hude krivde oprošča vsake kazni, tako latae sententiae kakor ferendae sententiae (kan. 2218 § 2). Zato je mogoče vsako kazen izreči ali zadeti le zaradi hude krivde, tako materialne kakor formalne.«¹⁰Kanonski zakonik, kakor je bil prenovljen leta 2021, v kanonu 1323 določa: »Ni kaznovan tisti, ki je pri kršitvi zakona ali zapovedi (…) ravnal zaradi hude bojazni, četudi le sorazmerne, ali zaradi stanja nuje oziroma zato, da bi se izognil hudi nevšečnosti.«
Sedma točka istega kanona nadalje določa, da ni kaznovan niti tisti, ki je mislil, da ravna zaradi stanja nuje.¹¹ To pomeni, da tudi če bi se nekdo pri presoji nujnosti zmotil, ne zapade nobeni kazni.
Naslednji kanon dodaja, da tudi če bi bilo dejanje samo po sebi notranje zlo (kar v našem primeru ni), samodejna kazen (latae sententiae) vseeno ne bi bila izrečena. Isti kanon gre še dlje in obravnava celo primer, ko je zmota sama krivdna: kadar je nekdo »zaradi lastne zmote menil, da obstaja ena izmed okoliščin, navedenih v kanonu 1323, št. 4« (kan. 1324 § 1, 8°), ni več oproščen vsake kazni, vendar mora biti kazen omiljena ali nadomeščena s pokoro. Tudi v tem primeru pa samodejna kazen (latae sententiae) ni nastopila.
Ti dve kanonskopravni določbi zadostujeta za zanesljiv sklep, da niti škofje, ki so 1. julija 2026 podelili škofovsko posvečenje, niti novo posvečeni škofje niso izobčeni. To velja še toliko bolj za duhovnike in vernike Bratovščine sv. Pija X.
V obravnavanem primeru stanje nuje ne temelji na osebnem občutku, temveč na objektivnem dejstvu: na resni nevarnosti, ki danes ogroža celovito ohranitev katoliške vere in običajnih sredstev posvečevanja. Ker je ta nujnost resnična, se določbe kanonov 1323 in 1324 v celoti uporabljajo in prizadeti zato ne morejo zapasti samodejni kazni izobčenja (latae sententiae).
3. Dodatna pojasnila glede izobčenja škofov
Za odvezo cerkvene kazni kanonsko pravo zahteva, da storilec preneha s svojo trdovratnostjo (contumacia). Prav to je bistveni pogoj za odpravo kazni, zlasti izobčenja.¹²
Po kanonu 1358 § 1 Zakonika cerkvenega prava po popravkih iz leta 2021 velja:
»Odveza cerkvene kazni se lahko podeli samo storilcu, ki je prenehal s svojo trdovratnostjo v skladu s kanonom 1347 § 2; tistemu pa, ki je s trdovratnostjo prenehal, je ni dovoljeno odkloniti (…).«
Prenehanje trdovratnosti ne pomeni zgolj tega, da človek opusti držo prezira ali nepokorščine. Predpostavlja resnično kesanje, obžalovanje storjenega dejanja, notranjo spremembo volje, ki je nasprotna tisti, iz katere je kaznivo dejanje izviralo, ter dejansko zadoščenje oziroma iskreno obljubo, da bo popravil povzročeno škodo in pohujšanje.¹³ ¹⁴
Povsem očitno pa je, da štirje škofje, posvečeni 30. junija 1988, nikdar niso izrazili niti najmanjšega preklica svojega škofovskega posvečenja. Pri njih ni mogoče najti nobenega znamenja kesanja, obžalovanja ali pripravljenosti na spremembo. Nasprotno, večkrat so javno izrazili svojo hvaležnost nadškofu Lefebvru za njegovo pogumno dejanje.
In vendar je kardinal Re, prefekt Kongregacije za škofe, 21. januarja 2009 po papeškem pooblastilu odpravil samodejno izobčenje (latae sententiae) štirih škofov. Ali ne kaže to, da niti same rimske oblasti niso bile prepričane o veljavnosti te cerkvene kazni?
Verjetno je bila ta odločitev predvsem diplomatska pobuda Svetega sedeža, namenjena ustvarjanju ugodnega ozračja za doktrinalne pogovore z Bratovščino sv. Pija X. in pripravi poti za pričakovano kanonično ureditev njenega položaja.
Kakorkoli že, ta odločitev potrjuje, da se niti rimske oblasti same niso štele za vezane na običajne pravne posledice, ki bi nujno sledile resnično veljavnemu izobčenju.
4. Dodatna pojasnila glede izobčenja vernikov
Odlok opozarja duhovnike in vernike, »naj se ne pridružijo razkolu Bratovščine sv. Pija X., saj bi s tem sami po sebi (ipso facto) zapadli kazni izobčenja latae sententiae.« Kako je treba razumeti to grožnjo?
Pojasnjevalna nota, ki spremlja odlok, se sklicuje na noto Papeškega sveta za zakonska besedila z dne 24. avgusta 1996. Vendar je vsebina te note precej omejujoča.¹⁵ V peti točki zahteva, da mora za »formalno pridružitev razkolu« obstajati dvoje: notranji element (resnična razkolniška volja) in zunanji element (njena uresničitev v dejanjih). Sedma točka pa določa, da je pri vernikih treba predvsem upoštevati njihov namen in da je treba »posamezne primere presojati od primera do primera pri pristojnih organih zunanjega in notranjega področja«.¹⁶
Odlok z dne 2. julija 2026, pojasnjen s pojasnjevalno noto, ki se sklicuje na noto iz leta 1996, zato izrecno izključuje splošno izobčenje vseh vernikov.
Laik, ki redno obiskuje sveto mašo v kapelah Bratovščine sv. Pija X. in se strinja s škofovskimi posvečenji 1. julija, ne more biti izobčen, dokler glede njega ni bila izdana posamična sodba.
5. O dovoljenosti podeljevanja zakramentov na splošno
Kardinal Fernández v svoji pojasnjevalni noti piše:
»Nazadnje opozarjamo sveto Božje ljudstvo, da sveti služabniki Duhovniške bratovščine sv. Pija X. zakramente podeljujejo nedopustno ter da sta zakrament pokore, ki ga podeljujejo, in zakon, ki ga sklepajo, neveljavna.«
Kar zadeva dovoljenost podeljevanja zakramentov, najprej spomnimo na staro kanonsko načelo:
»Nuja naredi dopustno to, kar bi bilo sicer nedopustno.«¹⁷
To pravno pravilo najdemo že v Dekretalih Gregorja IX., odmeva pa tudi znani aksiom, ki ga pogosto navaja sv. Tomaž Akvinski: »Nuja ne pozna zakona.«¹⁸
Če danes duhovniki Bratovščine sv. Pija X. podeljujejo zakramente katoličanom, je to zato, ker se nahajajo v stanju nuje.
Ta nuja je predvsem doktrinalna. Če bi se verniki obračali na kanonično priznane duhovnike, ki sprejemajo nauk koncila in pokoncilskega obdobja, bi lahko slišali, da lahko homoseksualni pari prejmejo duhovniški blagoslov,¹⁹ da lahko ločeni in ponovno civilno poročeni prejemajo sveto obhajilo,²⁰ da Device Marije ne bi smeli imenovati Soodrešenica,²¹ da so lažne religije po Božji volji²² ali da jih Sveti Duh uporablja kot sredstva zveličanja.²³
Nuja pa je tudi zakramentalna. Verniki imajo pravico do bogoslužja, ki brez vsakršne dvoumnosti izraža večno katoliško vero, in do podeljevanja zakramentov, ki ni zaznamovano z zlorabami, ki so danes tako zelo razširjene. Skratka, ogroženi sta vera in nravnost.
Nedvomno obstajajo tudi duhovniki, ki osebno ostajajo zvesti tradicionalnemu nauku. Toda zakonov ne presojamo po posameznih izjemah, temveč po splošnem stanju. Nevarnost, ki danes ogroža vero in zakramente, je objektivna in razširjena. Prav ta položaj utemeljuje stanje nuje, na katero se sklicuje Bratovščina sv. Pija X.
V takšnih okoliščinah je podeljevanje zakramentov s strani duhovnikov, zvestih izročilu, dopustno.
6. O veljavnosti spovedi
Res je, da mora imeti duhovnik za veljavno podelitev zakramentalne odveze jurisdikcijo nad spovedancem oz. spovedno sodnost. Brez nje je odveza neveljavna.²⁴
Duhovniki Bratovščine sv. Pija X. nimajo rednega kanoničnega statusa. Zato nimajo običajne jurisdikcije nad verniki, ki prihajajo k njim. Vendar sveta Cerkev za blagor duš rada podeljuje nadomestno jurisdikcijo duhovnikom, ki je sicer nimajo.
To velja na primer v primeru smrtne nevarnosti,²⁵ pozitivnega dvoma,²⁶ nenamerne zmote pri izvrševanju službe,²⁷ splošne zmote²⁸ in podobnih primerov. Tedaj je odveza veljavna, čeprav jo podeli duhovnik, ki običajno nima jurisdikcije.
Razlog je preprost: Cerkev noče, da bi njeni zakoni o jurisdikciji preprečili dobro razpoloženim vernikom prejem zakramentov.
Na podlagi kanonskega načela, imenovanega analogija prava,²⁹ je mogoče to nadomestno jurisdikcijo uporabiti tudi za primer duhovnikov Bratovščine sv. Pija X.,³⁰ saj se verniki danes nahajajo v stanju nuje.
Ta razlaga je popolnoma skladna z naukom sv. Tomaža Akvinskega:
»Vsak duhovnik ima glede oblasti ključev oblast nad vsemi verniki in nad vsemi grehi brez razlike. Če ne more odvezovati vseh grehov, je razlog v tem, da mu je Cerkev z zakonom podelila le omejeno jurisdikcijo ali pa je sploh nima. Ker pa ‘nuja ne pozna zakona’, cerkveni zakon v primeru nuje ne preprečuje duhovniku, da bi zakramentalno odvezoval, če le ima oblast ključev. Takšna odveza tujega duhovnika je prav tako veljavna kakor odveza lastnega župnika. In ne samo da lahko tedaj vsak duhovnik odvezuje grehov, temveč lahko odveže tudi od izobčenja, ne glede na to, kdo ga je izrekel, kajti tudi ta odveza spada pod jurisdikcijo, katere omejitve izvirajo zgolj iz cerkvenega prava.«³¹
Kanonist Raoul Naz to še pojasnjuje:
»Cerkev zagotavlja nadomestno jurisdikcijo, kar pomeni, da neposredno daje veljavnost dejanju, ki bi bilo brez redno podeljene jurisdikcije sicer neveljavno. Jasno pa je, da Cerkev tako nadomešča le pomanjkljivosti, ki izvirajo iz cerkvenega prava, ne pa iz naravnega ali Božjega prava, kakor bi bilo na primer, če oseba, ki deluje, sploh ne bi bila duhovnik.«³²
Če bi kdo ugovarjal, da je ta argument sicer zelo tehten, vendar pri njem ostaja določen dvom, mu lahko odgovorimo, da Cerkev v primeru pozitivnega in verjetnega dvoma sama nadomesti jurisdikcijo.
Veljavnost odvez, ki jih podeljujejo duhovniki Bratovščine sv. Pija X., je zato gotova.
7. O veljavnosti zakonov
Po naravnem pravu je zakon veljaven tudi brez navzočnosti duhovnika, saj zakrament zakona podelita drug drugemu zakonca sama in ne duhovnik.
Šele tridentinski koncil je določil, da mora biti za veljavnost zakona navzoč župnik. Vendar je Cerkev tudi po tridentinskem koncilu vedno priznavala veljavnost zakona brez navzočnosti župnika, kadar je obstajala resna telesna ali moralna ovira, ki je zakoncem preprečevala, da bi svojo privolitev izrazila pred njim.³³
Danes se katoliški verniki zelo pogosto znajdejo v položaju, ko bi jim poroka pred kanonično priznanim duhovnikom, ki je prežet z zmotnimi načeli, povzročila resno duhovno škodo.
Na primer: zvesti so katoliškemu nauku o hierarhiji namenov zakona,³⁴ medtem ko koncil³⁵ in pokoncilska zakonodaja³⁶ takšne hierarhije ne priznavata več.
Če želijo zaročenci ostati katoličani, želijo svojo vero živeti dosledno in svojo zakonsko privolitev izreči pred duhovnikom, ki ostaja zvest veri in nravnemu nauku Cerkve, zlasti glede zakona.
Zakon, sklenjen pred duhovnikom Bratovščine sv. Pija X., je zato veljaven in dopusten.³⁷
8. Korenina problema je doktrinalna, ne disciplinska
Če zdaj pogledamo bistvo problema, nas lahko preseneti, da cerkvene oblasti v času, ko pogosto kažejo veliko popustljivost, nastopajo z izredno strogostjo prav proti skupnosti, ki želi zgolj ohraniti katoliško vero in sredstva, ki vodijo k večnemu zveličanju.
To navidezno protislovje je mogoče pojasniti le z voljo cerkvenih oblasti, da nasprotujejo izročilu in vsem, ki ga predstavljajo ali branijo.
V resnici problem ni disciplinske narave.
Papež Leon XIV. je pokazal veliko prožnost v odnosih s kitajsko komunistično oblastjo, ki je imenovala škofe brez papeškega mandata. Kar pa Sveti sedež danes nikakor ne more sprejeti, kar želi papež čim strožje kaznovati in kar se cerkvenim oblastem zdi popolnoma nesprejemljivo, je zavračanje tistih delov Drugega vatikanskega koncila, ki nasprotujejo katoliškemu nauku.
Prav to zavračanje velja za popolnoma nesprejemljivo.
Dokaz za to je izpoved vere,³⁸ ki jo morajo podpisati verniki in duhovniki, če želijo po škofovskih posvečenjih 1. julija zapustiti Bratovščino sv. Pija X. Ta dokument se osredotoča predvsem na sprejetje Drugega vatikanskega koncila.
V tem je pravo jedro spora med Bratovščino sv. Pija X. in sedanjimi cerkvenimi oblastmi.
Gre za doktrinalno, ne pa disciplinsko vprašanje.
Sklep
Ta odlok Dikasterija za nauk vere ni ne teološko ne kanonsko utemeljen.
Bratovščina sv. Pija X. ostaja v polnem pomenu delo Cerkve. Njeni duhovniki in verniki so v celoti katoličani in nikakor niso izobčeni. Njeni duhovniki in škofje zakramente podeljujejo veljavno in dopustno.
S tem ko Bratovščina ostaja zvesta tradicionalnemu katoliškemu nauku, dušam zagotavlja zanesljiva sredstva za dosego nebes.
Hkrati pa vsej Cerkvi daje iskreno in potrebno pričevanje o nujnosti vrnitve k tradicionalnemu nauku in tradicionalni praksi, če se želi Cerkev osvoboditi zla, ki jo danes tako globoko pretresa.
Opombe
¹ Raoul Naz, geslo »Schisme et schismatique«, Dictionnaire de Droit Canonique, zv. VII, Letouzey et Ané, 1965, stolp. 886.
² Komentar kardinala Kajetana k členu 1 vprašanja 39 v IIa IIae Summae Theologiae sv. Tomaža Akvinskega; povzeto po celotnem francoskem prevodu komentarja opata J.-M. Gleizeja v Courrier de Rome, april 2018.
³ Prim. pismo patra Davida Pagliaranija papežu z dne 3. julija 2026.
⁴ Geslo »Schisme«, Dictionnaire de Théologie Catholique, zv. XIV, prvi del, Letouzey et Ané, 1939, stolp. 1302.
⁵ Summa Theologiae, I-II, q. 96, a. 4.
⁶ Apd 5,29.
⁷ Ecclesia Dei, motuproprij Janeza Pavla II.
⁸ Kan. 1321 § 2 CIC/2021; prim. tudi kan. 2195 CIC/1917.
⁹ Kardinal Charles Journet, L’Église du Verbe Incarné, DDB, 1951, zv. II, str. 849.
¹⁰ Raoul Naz, geslo »Peine«, Dictionnaire de Droit Canonique, zv. VI, Letouzey et Ané, 1957, stolp. 1298.
¹¹ Prim. tudi kan. 2205 § 2 CIC/1917.
¹² Trdovratnost (contumacia) pomeni prezir do cerkvene oblasti, izražen z nepokorščino kljub grožnji cerkvene kazni.
¹³ Prim. tudi kan. 2248 § 2 CIC/1917.
¹⁴ Prim. kan. 1361 § 4 CIC/2021.
¹⁵ Nota Papeškega sveta za zakonska besedila z dne 24. avgusta 1996.
¹⁶ Tam, št. 7.
¹⁷ Propter necessitatem, illicitum efficitur licitum.
¹⁸ Prim. Summa Theologiae, I-II, q. 96, a. 6; III, q. 80, a. 8.
¹⁹ Izjava Fiducia supplicans z dne 18. decembra 2023.
²⁰ Pismo papeža Frančiška škofu Sergiu Alfredu Fenoyu (AAS 108 [2016], str. 1071–1074).
²¹ Nota Mater Populi fidelis Dikasterija za nauk vere z dne 4. novembra 2025.
²² Dokument o človeškem bratstvu za svetovni mir in skupno življenje (Abu Dabi, 4. februar 2019).
²³ Drugi vatikanski koncil, Unitatis redintegratio, št. 3.
²⁴ Tridentinski koncil, 14. zasedanje, 7. poglavje.
²⁵ Kan. 882 CIC/1917; kan. 976 CIC/1983.
²⁶ Kan. 20 CIC/1917; kan. 19 CIC/1983.
²⁷ Kan. 207 § 2 CIC/1917; kan. 142 § 2 CIC/1983.
²⁸ Kan. 209 CIC/1917; kan. 144 § 1 CIC/1983.
²⁹ Kan. 20 CIC/1917; kan. 19 CIC/1983.
³⁰ Prim. članek patra Bernarda de Lacosta »Ali imajo duhovniki Bratovščine sv. Pija X. jurisdikcijo za spovedovanje?«, Courrier de Rome, marec 2025.
³¹ Summa Theologiae, Dodatek, q. 8, a. 6.
³² Raoul Naz, Traité de Droit Canonique, zv. I, Letouzey et Ané, 1954, št. 496, str. 361.
³³ Kan. 1098 CIC/1917; kan. 1116 CIC/1983.
³⁴ Kan. 1013 § 1 CIC/1917.
³⁵ Gaudium et spes, AAS 58 (1966), str. 1067–1068.
³⁶ Kan. 1055 § 1 CIC/1983.
³⁷ Prim. članek patra Philippa Toulze »Ali so zakoni, sklenjeni v tradiciji, veljavni?« in knjigo Grégoira Celierja Are Marriages in Tradition Valid?
³⁸ Izpoved vere, ki jo po škofovskih posvečenjih 1. julija 2026 zahteva Dikasterij za nauk vere od tistih, ki želijo zapustiti Bratovščino sv. Pija X.
Vir: FSSPX Actualités. Fotografija: ZUMA Press, Inc. / Alamy.
