P. Georges Bellanger (1861–1902), lazarist, Marijin apostol in vojaški kurat
Ljudi privesti do ljubezni do Jezusa v najsvetejšem Zakramentu tako, da jih najprej naučimo ljubiti preblaženo Devico Marijo – to je bila vsa apostolska metoda p. Georgesa Bellangerja. To preprosto spoznanje je povsem preoblikovalo apostolat tega francoskega duhovnika.
P. Georges Bellanger se je rodil 24. maja 1861 na severu Francije, na praznik Marije, Pomočnice kristjanov. Po marljivem otroštvu je bil junija 1885 posvečen v duhovnika. Več kot štirinajst let je deloval kot škofijski duhovnik, nato pa je vstopil v Misijonsko družbo sv. Vincencija Pavelskega (lazariste). Opravljal je različne službe: bil je duhovni voditelj v semenišču, vojaški kurat in pozneje vzgojitelj novincev. Njegovo življenje razkriva srce duhovnika, ki je gorelo za Boga in za zveličanje duš.
Najprej je bil velik častilec najsvetejšega Zakramenta. Že kot mladeniča so ga prijatelji pogosto videvali, kako dolge ure moli pred tabernakljem. Tudi v semenišču je z dovoljenjem predstojnikov velik del noči s četrtka na petek prebil v češčenju pred Najsvetejšim.
Ko je postal vojaški kurat, si je prizadeval, da bi imel naš Gospod prvo mesto tudi v vojašnici. Zato je dosegel dovoljenje, da so v kapeli hranili najsvetejši Zakrament.
»Kako lepo bi bilo,« je govoril vojakom, »če bi ob vrnitvi v vojašnico najprej stopili v kapelo. Pokleknili, četudi le za nekaj trenutkov, in Bogu izrekli besedo češčenja in ljubezni. Žalosten bi bil, če bi vaš prvi pozdrav pripadel meni, preden bi pozdravili Gospodarja tega kraja.«
Ko so ga sobratje spraševali, kako mu uspe spreobrniti toliko duš, je odgovoril:
»Čim bolj je delavec ali vojak zatopljen v zemeljske stvari, tem bolj ga je treba uvajati v nadnaravno. Najprej ga povabimo, naj nekaj trenutkov preživi pred tabernakljem. Sprva bo tam morda stal kakor stražar, ki ničesar ne reče in ničesar ne naredi, vendar je navzoč. Malo po malo pa bo njegovo srce ogrelo dobrohotno sonce evharistije in nazadnje bo s praktično vero zares veroval v resnično navzočnost našega Gospoda.«
Toda p. Bellanger je dobro razumel, podobno kakor sv. Ludvik Marija Grignion Montfortski, da je najzanesljivejša pot do Kristusa – zlasti do Jezusa v evharistiji in pogostega prejemanja zakramentov – pot po Mariji, zakladnici vseh milosti.
Sam je vsak dan zmolil celotni rožni venec (vse tri dele). Rad je dejal:
»Moj rožni venec je moj duhovni termometer. Opažam, da hudič stori vse, da bi mi preprečil molitev, od katere, tako čutim, je odvisno moje večno zveličanje. Naj nas vse prevzame pobožnost do svetega rožnega venca. Moj zadnji rožni venec pred spanjem je moja večerna maša.«
Ko je vstopil v redovno skupnost, si je za geslo izbral besede:
»Tuus sum ego, Virgo Maria.«
»Ves sem tvoj, Devica Marija.«
Njegov vpliv je bil opazen že v prvih letih duhovništva. Nekega dne je predstojnik malega semenišča, kjer je tedaj deloval p. Bellanger, skupaj s prijateljem duhovnikom hodil po dvorišču zavoda. Pokazal je na drobnega in telesno slabotnega duhovnika ter dejal:
»Poglejte tega drobnega pohabljenčka. Ne bi ga zamenjal niti za njegovo težo v zlatu. Spoveduje polovico mojih semeniščnikov (tisti, ki so v malem semenišču, srednješolci, v velikem pa so bogoslovci, op. prev.) in sploh si ne morete predstavljati, koliko dobrega stori svojim spovedancem. Zato mu pošiljam čim več semeniščnikov. Ko kdo pride od njega, sem popolnoma miren glede njegovega življenja in duhovnega vodstva. Če naš zavod tako lepo napreduje, gre velik del zaslug prav njemu.«
Eno njegovih najpomembnejših področij apostolata je bilo delo med vojaki. Njihovo okolje je bilo daleč od krščanskega. Mnogi niso bili niti krščeni, skoraj vsi krščeni pa so že zdavnaj opustili versko življenje. Tem mladim možem je p. Bellanger najprej želel posredovati brezmejno ljubezen in zaupanje do Blažene Device Marije.
»Vojak, ki ostane zvest rožnemu vencu, bo ostal zvest tudi zakramentom našega Gospoda.«
Kmalu je imel skoraj vsak vojak v vojašnici svoj rožni venec in mnogi so ga začeli moliti vsak dan. Nekateri so celo ustanovili majhno bratovščino, katere namen je bil izkoristiti tisoče prostih trenutkov dneva za molitev zdravamarij za spreobrnjenje vojakov.
Nekega dne je p. Bellanger skupino vojakov spodbudil, naj molijo za spreobrnjenje in krst enega izmed svojih tovarišev. Vsi so soglasno odgovorili:
»Gospod kurat, za to je vredno prebedeti celo noč ob rožnem vencu.«
Neki vojak je svoji družini pisal:
»Odkar sem vzljubil rožni venec, so moje straže postale najlepši del dneva. Puška v eni roki, rožni venec v drugi – ure minejo prehitro.«
Marija vedno vodi k Jezusu.
»Približno leto dni po začetku dela med vojaki,« je zapisal kurat, »smo vsak četrtek zvečer začeli slovesno moliti rožni venec pred izpostavljenim Najsvetejšim. Kmalu pa se je temu pridružilo še celonočno češčenje vsak teden. Od petdeset do šestdeset vojakov je prihajalo v skupinah po petnajst ali dvajset, da so se izmenjavali pri molitvi rožnega venca.«
Postopoma je med številnimi vojaki postajalo vedno pogostejše tudi sveto obhajilo.
P. Bellanger je bil trdno prepričan, da je eden najlepših načinov češčenja Boga prav češčenje njegove Matere. Zato je skoraj vse svoje marijanske pobožnosti opravljal v navzočnosti Najsvetejšega zakramenta. Med molitvijo rožnega venca pred tabernakljem je pogosto dejal:
»Razveselimo Srce našega Gospoda, tako da stokrat petdesetkrat pozdravimo njegovo Mater in ponavljamo njeno ime, ki mu je tako drago.«
Njegove pridige so vojaki zelo cenili. Nikdar ni govoril nepripravljen. Vsako pridigo je skrbno pripravil. Pogosto je sedel pred tabernakljem, mislil na ljudi, ki jih je želel spreobrniti, ter jih izročal našemu Gospodu in blaženi Devici.
Ponižno je govoril:
»Rad bi prišel do tega, da ne bi več jaz pridigal in deloval, ampak Blažena Devica.«
Ko je leta 1900 postal lazarist, je kmalu prevzel službo vzgojitelja novincev. Tako kot prej med vojaki, je tudi mlade redovnike vodil k veliki ljubezni do Marije in do Jezusa v najsvetejšem Zakramentu.
Predstojniki so hitro opazili, da je bila kapela prazna le med poukom. Novinci so redno prosili za dovoljenje, da bi lahko čez dan, pa tudi zvečer ali ponoči, molili pred Najsvetejšim. Sam vzgojitelj pa je neutrudno delal. Rad je govoril, da se želi »iztrošiti do zadnje moči«, samo da bi pridobil duše za Boga.
Ko so protiverski zakoni leta 1901 njegovo skupnost prisilili v izgnanstvo, so se zatekli v Tournai v Belgiji. Toda tam ni ostal dolgo. Zaradi tuberkuloze so ga predstojniki poslali v Moulle, k njegovi družini, da bi mu domači zrak morda povrnil zdravje. Bolezen pa je hitro napredovala.
- avgusta 1902 je prejel zakramente za umirajoče in obnovil redovne zaobljube. Družini, zbrani ob njegovi postelji, je izrekel še zadnje besede:
»Darujem svoje življenje, da bi vsi prišli v nebesa. Veste, kako zelo sem vselej ljubil preblaženo Devico. Zato vas prosim, da jo tudi vi ljubite in vse življenje vsak dan molite rožni venec.«
Kmalu zatem je ta zvesti Marijin služabnik mirno izdihnil. Bilo je v soboto, dan po prazniku Marijinega vnebovzetja, ob zvokih večernega angelovega češčenja. Star je bil komaj enainštirideset let.
Članek je bil prvotno objavljen v reviji Courrier des Croisés, št. 274 (oktober 2021).
Vir: FSSPX News
