V teh vročih dneh oba tabora koncilskega cerkvenega »parlamenta«, naprednjaki in konservativci, kar tekmujeta, kdo bo glasneje vzklikal: »Ubi Petrus, ibi Ecclesia« – »Kjer je Peter, tam je Cerkev«¹ – proti domnevnemu »Lefebvrovemu razkolu«.
Človek ima občutek, kot da bi bil pri bitki pri Maclodiu, kakor jo opisuje Alessandro Manzoni:
»Na desni se zasliši trobenta, z leve odgovori druga; na obeh straneh pod kopiti konj in pod nogami pehote hrešči zemlja.«²
Le da je tokrat tisti, ki ga teptajo, prav Peter in njegovo prvenstvo.
Da, kajti vsi tisti, ki se danes razglašajo za branitelje papeškega primata, so isti ljudje, ki sprejemajo protipapeški nauk o kolegialnosti iz dogmatične konstitucije Lumen gentium.
Kot je pred manj kot letom dni poudaril p. Jean-Michel Gleize, so sporne predvsem naslednje točke:
22. člen konstitucije Lumen gentium trdi, da je škofovski zbor (telo škofov, bodisi zbranih bodisi razpršenih po svetu) redni in trajni nosilec oblasti nad vso Cerkvijo. Nasprotno pa izročilo uči, da more nosilec te oblasti biti le zbor zbranih škofov, in še to le začasno ter izredno.
Isti 22. člen trdi, da poleg papeža, obravnavanega samega zase, škofovski zbor skupaj s papežem predstavlja drugi trajni nosilec oblasti nad vso Cerkvijo. Nasprotno pa izročilo uči, da zbor škofov ni drugi nosilec te oblasti, ampak da ekumenski koncil pomeni le drugi način izvrševanja iste oblasti istega nosilca – papeža.
22. člen skupaj z 21. členom nadalje uči, da škofovski zbor prejema svojo oblast neposredno od Kristusa po škofovskem posvečenju in ne od papeža ter da je za izvrševanje te oblasti potrebno le papeževo soglasje. Nasprotno pa izročilo uči, da ekumenski koncil prejema svojo oblast neposredno od papeža; prav papeževa oblast je tista, ki se koncilu podeli in pri kateri je koncil deležen v svoji začasni in izredni oblasti. Zato se koncil ne zbira le cum capite (z glavo), temveč predvsem sub capite (pod glavo) in tudi ex capite (iz glave).³
Ponovno navedimo tudi odlomek iz članka »Novi in stari nauk v primerjavi. Cerkev, papež in škofje« don Maura Tranquilla:
»Teza [iz dokumenta Dominus Iesus], ki jo zagovarja tudi Nota Kongregacije za nauk vere o izrazu »sestrinske Cerkve«, objavljena nekoliko prej, je jasna. CERKEV JE ENA, JE KATOLIŠKA CERKEV, HKRATI PA CERKEV OBSTAJA TUDI ZUNAJ OBLASTI PAPEŽA. Krajevna »Cerkev« z lastnim škofom, na primer na Vzhodu, naj bi bila prava Cerkev z resnično oblastjo upravljanja, ki izvira iz veljavnega škofovskega posvečenja; prav to posvečenje naj bi škofa naredilo tudi za člana zbora, ki upravlja vesoljno Cerkev. »Cerkve«, ki niso v občestvu s papežem, naj zato ne bi nehale biti Cerkev. Ena Cerkev, mnogo cerkva, v katerih deluje Kristusova Cerkev kot nekakšen nadsubjekt.
Nekoristno je nenehno ponavljati in vzklikati, da je edina Kristusova Cerkev Katoliška Cerkev, če pa nekaj vrstic pozneje sami sebi nasprotujemo in nekatoliške skupnosti imenujemo prave »Cerkve« zgolj zato, ker imajo škofa. Takšno razumevanje namreč predpostavlja zgoraj opisani nauk, po katerem Kristus za podelitev oblasti, ki konstituira Cerkev, ne potrebuje papeža. Če odstranimo vidno edinost cerkvenega vodstva, potem postane vsak škof, ki je sposoben posvečevati, sam izvir oblasti upravljanja – in možnosti za neskončno množenje takšnih »Cerkva«.
Ta ista teza se ponovno pojavi tudi v dokumentu iste Kongregacije z dne 29. junija 2007, ki odgovarja na nekatera vprašanja glede izraza subsistit in in osmega poglavja konstitucije Lumen gentium: številni elementi Cerkve naj bi se nahajali tudi zunaj nje in vodili vanjo. Ločene vzhodne »Cerkve« naj bi bile prave krajevne Cerkve, čeprav trpijo zaradi »pomanjkljivosti«, ker je vloga Petrovega naslednika le eno izmed »notranjih konstitutivnih načel« krajevne Cerkve.«⁴
Mi kot katoličani te nauke, ki nasprotujejo katoliškemu nauku vere, odločno zavračamo in z veseljem ter z vero izpovedujemo, da je Kristusova Cerkev tam, kjer je Peter.
Toda zdi se, da v to resnico ne verjamejo tisti, ki danes izrekajo navidezna izobčenja in razglašajo navidezne razkole.⁵ Prav oni namreč sprejemajo nauk, ki ga je predkoncilski nauk Cerkve vselej zavračal.
Prav takim pa se je treba odkrito upreti, kadar je vera v nevarnosti.⁶
Toda tu se pokaže še globlje protislovje.
Tisti, ki danes najglasneje vzklikajo »Ubi Petrus, ibi Ecclesia«, hkrati brez najmanjšega pomisleka sprejemajo nauk, po katerem naj bi obstajal še drug trajni nosilec vrhovne oblasti v Cerkvi, poleg rimskega papeža. Po eni strani trdijo, da brez Petra ni Cerkve, po drugi strani pa sprejemajo ekleziologijo (nauk o Cerkvi, op. prev.), po kateri škofovski zbor kot tak prejema oblast neposredno od Kristusa in ne od Petrovega naslednika.
Takšno stališče ni le notranje protislovno, ampak spodkopava sam temelj papeškega prvenstva.
Zato ni presenetljivo, da isti avtorji brez težav priznavajo kot »prave Cerkve« vzhodne razkolniške skupnosti, čeprav te že skoraj tisoč let zavračajo Petrovega naslednika. Če je namreč škofovsko posvečenje samo po sebi zadosten temelj cerkvene oblasti, potem papež ni več edinstveno načelo vidne edinosti, kakor ga je vedno razumela katoliška vera.
Prav zato so veliki teologi in številni koncilski očetje med samim Drugim vatikanskim koncilom opozarjali, da takšno pojmovanje kolegialnosti pomeni odmik od nauka Prvega vatikanskega koncila. Že škof Pietro Parente je opozarjal, da se uvaja nekakšen dvojni subjekt vrhovne oblasti, msgr. Browne je pokazal, da je takšno pojmovanje v nasprotju z večkratnim naukom papeža Pija XII. in s teologijo svetega Tomaža Akvinskega, msgr. Carli pa je dokazoval, da nasprotuje celotnemu kanonskemu izročilu glede izvora škofovske jurisdikcije.
Zato vprašanje ni, ali kdo spoštuje papeža.
Pravo vprašanje je: kateri nauk o papeštvu je katoliški?
Ali tisti, ki ga je Cerkev učila stoletja in ga je slovesno opredelil prvi vatikanski koncil, ali pa nauk, ki uvaja drugi trajni subjekt vrhovne oblasti in oblast škofov izvaja neposredno iz škofovskega posvečenja?
Ironija sedanjega položaja je očitna.
Bratovščini svetega Pija X. očitajo, da ne spoštuje papeškega primata, medtem ko praktično sama dosledno zagovarja prav tisti nauk o Petrovem prvenstvu, kakršnega so učili papeži od svetega Leona Velikega do Pija XII.
Nasprotno pa tisti, ki se razglašajo za največje branitelje papeštva, brez zadržkov sprejemajo nauk, ki je po presoji številnih teologov in koncilskih očetov načel samo razumevanje tega primata.
Če je torej kdo v resnici dosleden geslu »Ubi Petrus, ibi Ecclesia«, potem to ne more biti tisti, ki hkrati sprejema ekleziologijo, ki po besedah p. Gleiza in drugih avtorjev uvaja dvojni trajni subjekt vrhovne oblasti v Cerkvi.
Toda protislovje se tu še ne konča.
Tisti konservativci in indultisti, ki danes Bratovščini sv. Pija X. očitajo domnevno pomanjkanje zvestobe papežu, hkrati brez zadržkov sprejemajo in zagovarjajo prav tisti nauk o kolegialnosti, ki je v temelju njihove kritike. Še več: z navdušenjem ga pozdravljajo vsakič, ko ga ponovno poudari sedanji papež.
Ko je 17. junija 2025 papež Leon XIV. sprejel Italijansko škofovsko konferenco, je med drugim izjavil:
»Pri izvrševanju svoje službe skupaj z vami, dragi bratje, bi se rad navdihoval pri načelih kolegialnosti, kakor jih je oblikoval Drugi vatikanski koncil. Zlasti konstitucija Lumen gentium poudarja, da je Gospod Jezus apostole ustanovil »kot trajni zbor ali stan, na čelo katerega je postavil Petra, izbranega izmed njih« (št. 19). Tako ste tudi vi poklicani živeti svojo službo: v kolegialnosti med seboj in v kolegialnosti s Petrovim naslednikom.«⁷
Prav v tem je jedro problema.
Če je Lumen gentium – kakor so opozarjali številni koncilski očetje, kot je pokazal don Mauro Tranquillo in kakor je v zadnjem času znova sistematično pojasnil p. Jean-Michel Gleize – v svoje besedilo vnesla nauk o dvojnem trajnem nosilcu vrhovne oblasti v Cerkvi, potem ni mogoče hkrati razglašati gesla »Ubi Petrus, ibi Ecclesia« in brez pridržkov sprejemati takšno ekleziologijo.
To ni več vprašanje osebne zvestobe papežu.
To je vprašanje katoliškega nauka o papeštvu.
Če je Peter res skala, na kateri je Kristus sezidal svojo Cerkev, potem vrhovna oblast v Cerkvi ne more imeti dveh trajnih nosilcev. Če pa jih ima, potem papeški primat ni več tisto, kar ga je vedno učila Katoliška Cerkev.
Zato je toliko bolj nenavadno poslušati očitke o »Lefebvrovem razkolu« iz ust ljudi, ki brez težav sprejemajo ekleziologijo, ki je po presoji mnogih uglednih teologov v nasprotju z dogmatično opredelitvijo Prvega vatikanskega koncila.
Mi pa želimo ostati pri veri vseh časov.
Ne pri novih formulacijah, ki skušajo uskladiti nezdružljivo, ampak pri jasnem in trajnem nauku Cerkve, kakor ga je vedno razumela in učila.
Naj zato sklenemo z besedami papeža Bonifacija VIII., ki z izjemno jasnostjo povzemajo katoliški nauk o Petrovem prvenstvu:
»Tisti, ki vodi Rimsko Cerkev, je Petrov naslednik in zato uživa njegovo oblast. Sicer bi Kristus Jezus, pravi Bog in pravi Človek, ki sedi na Očetovi desnici, svojo Cerkev pustil bodisi brez glave – torej brez tistega, ki bi ga zastopal po vsej zemlji – bodisi kot skorajda pošast z dvema glavama (duo capita quasi monstrum), kar ne bi bilo le v nasprotju z naravnim razumom, ampak bi bilo naravnost krivoversko.«⁸
To je pravi odgovor na današnje vzklike »Ubi Petrus, ibi Ecclesia«.
Če te besede mislimo resno, potem moramo sprejeti tudi vse, kar pomenijo: da je Kristus svoji Cerkvi dal enega vidnega poglavarja, enega trajnega nosilca vrhovne oblasti in eno skalo, na kateri stoji vsa stavba Cerkve.
Le tam, kjer ostaja ta nauk neokrnjen, lahko brez protislovja izpovedujemo:
Ubi Petrus, ibi Ecclesia.
Opombe in navedki
¹ Sv. Ambrož, Expositio in Psalmum XL, 30: Ubi Petrus, ibi Ecclesia.
² Alessandro Manzoni, Il Conte di Carmagnola, Coro dell’atto II (bitka pri Maclodiu).
³ P. Jean-Michel Gleize FSSPX, I tre punti controversi sono i seguenti (2025). Avtor povzema tri temeljne sporne točke III. poglavja konstitucije Lumen gentium:
- da je škofovski zbor redni in trajni nosilec oblasti nad vso Cerkvijo;
- da poleg papeža obstaja še drugi trajni nosilec vrhovne oblasti, namreč škofovski zbor skupaj s papežem;
- da škofovski zbor prejema svojo oblast neposredno od Kristusa po škofovskem posvečenju in ne od papeža.
P. Gleize opozarja tudi, da Nota praevia teh težav ne razreši, temveč ohranja idejo dvojnega nosilca primata. Nadalje opozarja še na druge sporne točke III. poglavja Lumen gentium: zakramentalnost škofovstva v smislu, da škofovsko posvečenje samo po sebi podeljuje tudi oblast poučevanja in upravljanja, kolegialno razumevanje nezmotljivosti rednega in vesoljnega učiteljstva ter postavljanje apostolskega zbora pred svetega Petra.
⁴ Don Mauro Tranquillo, Nuova e antica dottrina a confronto. La Chiesa, il Papa e i Vescovi, La Tradizione Cattolica, leto XXI, št. 2 (75), 2010.
⁵ Prim.:
- Paolo Pasqualucci, L’invalidità della “scomunica” (e l’inesistenza dello scisma) per le consacrazioni del 1988;
- P. Jean-Michel Gleize FSSPX, L’episcopato, al crocevia;
- Don Charles Murr, La consacrazione dei vescovi FSSPX è del tutto corretta;
- P. Jean-Michel Gleize FSSPX, Dov’è lo scisma?;
- Videopredavanje Bratovščine sv. Pija X. o smislu škofovskih posvečenj in odgovorih na glavne ugovore.
⁶ Prim. sv. Tomaž Akvinski, Summa Theologiae, II-II, q. 33, a. 4, ad 2; II-II, q. 104, a. 5. Glej tudi: don Michael Gurtner, Ne smemo umreti od pokorščine.
⁷ Nagovor papeža Leona XIV. Italijanski škofovski konferenci (Conferenza Episcopale Italiana), 17. junija 2025.
⁸ O nauku Lumen gentium in njegovi novosti glede predhodnega učiteljstva glej zlasti:
- Joseph Ratzinger, La Chiesa. Una comunità sempre in cammino, L’Osservatore Romano, 4. marec 2000, str. 8. Kardinal Ratzinger priznava napetost med izrazoma est in subsistit in: »Ker je greh protislovje, tega protislovja, te razlike med subsistit in est, z logičnega vidika ni mogoče dokončno razrešiti.«
- Leon XIII., Satis cognitum (1896).
- Pij XII., Mystici Corporis Christi (1943).
- Pij XII., Humani generis (1950), kjer zavrača trditev, da mistično Kristusovo telo in Rimskokatoliška Cerkev ne bi bila ena in ista stvar.
- Don Andrea Mancinella, Golpe nella Chiesa. Documenti e cronache sulla sovversione.
- Don Andrea Mancinella, La destrutturazione del Papato, un vecchio problema.
- Msgr. Dino Staffa, koncilski posegi o kolegialnosti, v katerih opozarja, da je nova teorija bližja galikanski misli Henrija Mareta kakor nauku prvega vatikanskega koncila.
- Don Mauro Tranquillo, Episcopato e collegialità, La Tradizione Cattolica, leto XVII, št. 1 (61), 2006.
⁹ Bonifacij VIII., De Ecclesiastica Potestate, III, 8:
«Qui ergo Romanae Ecclesiae praeest, Petri est successor, eiusque consequenter obtinet potestatem; alioquin Christus Iesus, Deus et homo, sedens ad dexteram Patris, Ecclesiam suam vel acephalam reliquisset, id est sine eo qui eius vices in universa terra gereret; vel duo capita quasi monstrum, quod non solum esset contra rationem etiam in naturalibus, sed haereticum esset dicere.»
Vir: RadioSpada
