11. julija 2026 v cerkvi sv. Jožefa v Bruslju.
Preljubi bratje duhovniki, spoštovani redovni bratje, drage sestre, dragi verniki!
Veliko veselje mi je danes obhajati to prvo pontifikalno sveto mašo v tej cerkvi svetega Jožefa, zavetnika vesoljne Cerkve.
Po teh škofovskih posvečenjih smo polni hvaležnosti, saj ta posvečenja niso nič drugega kakor dejanje zvestobe sveti Katoliški Cerkvi in katoliškemu izročilu. Na poseben način se spominjam našega dragega ustanovitelja, njegove ekscelence nadškofa Lefebvra, katerega pogum, preudarnost in vera so nam danes zgled.
Zahvaljujem se svojim dragim sobratom za njihovo navzočnost in duhovniško prijateljstvo. Nekateri so prišli od daleč, da bi se udeležili te prve svete maše. Zahvaliti se želim našim redovnim bratom, našim sestram in vam, dragi bratje, za ta val vere in ljubezni, ki nas je spremljal vse do škofovskih posvečenj.
Vedite, da so nas vse te molitve in žrtve zelo podpirale ter nam vlivale veliko gorečnosti za sprejem te škofovske službe. Z veseljem odgovarjamo na vašo prošnjo, da bi mogli prejemati zakramente tako, kakor jih je Cerkev vedno podeljevala.
Zato nadaljujemo to, kar je sveti papež Pij X. začrtal za sveto Cerkev na začetku 20. stoletja: Omnia instaurare in Christo – »Vse prenoviti v Kristusu.« To je naše posebno, od Božje previdnosti dano poslanstvo, ki ga moramo nadaljevati.
Zakramenti za ohranitev neokrnjenega zaklada vere
Dragi bratje, ta škofovska posvečenja nikakor niso dejanje razkola niti zares razkolniško dejanje. Ta posvečenja so vse prej kot razkolniška. Novi škofje Bratovščine svetega Pija X. nimamo nobene ozemeljske jurisdikcije.
Nismo razkolniki, ker priznavamo, da je papež Leon XIV. resnično vidna glava Cerkve. Zanj vsak dan molimo in zanj bomo še naprej vsak dan molili ob darovanju svete mašne daritve.
Nismo razkolniki, ker z vsem srcem verujemo vse resnice, ki jih je učila Cerkev, vse resnice, ki nam jih je izročil naš Gospod Jezus Kristus. Pripravljeni smo jih potrditi tudi s svojo krvjo.
Nismo razkolniki, ker sprejemamo, izpovedujemo in prejemamo vseh sedem zakramentov, ki nam jih je naš Gospod Jezus Kristus dal za naše posvečenje in za to, da bi prišli v nebesa.
Dragi bratje, kakor veste, moramo vsi priti v nebesa. To je namen našega življenja na zemlji. Vse naše bitje, naša duša, naše telo – vse kliče po nebesih. Ustvarjeni smo za nebesa. Naša dolžnost je, da vsak dan delamo za svoje posvečenje, za svojo svetost. To je naša dolžnost!
Če pa imamo to dolžnost, imamo tudi pravice: pravico, da prejmemo primerna sredstva za dosego tega cilja. Ta sredstva so vera, zakramenti, cerkvena disciplina in cerkveno pravo. To so običajna in zadostna sredstva, po katerih se moremo posvečevati in postati sveti.
Prav ta sredstva so se uporabljala skozi dva tisoč let izročila: uporabljali so jih apostoli, mučenci, spoznavalci in device. Mi pa jih želimo ohraniti. Želimo ohraniti to vero apostolov. Želimo ohraniti te iste zakramente. Želimo ohraniti to isto cerkveno disciplino.
Drugi vatikanski koncil: prelom v samem srcu krize
Na žalost pa smo po Drugem vatikanskem koncilu videli, kako so bili ta vera, ti zakramenti in ta disciplina razvodeneni ter močno spremenjeni. Tako zelo, da nas, žal, odvračajo od našega cilja in nam preprečujejo, da bi se posvečevali tako, kakor so se člani Cerkve posvečevali skozi dva tisoč let izročila.
Kot veste, je kardinal Suenens, ki ga dobro poznamo, o koncilu dejal: »Koncil je leto 1789 v Cerkvi.« Z drugimi besedami, ta koncil je revolucija. Je revolucija.
Teolog Yves Congar, eden od glavnih teologov verske svobode, pa je dejal, da je koncil oktobrska revolucija v Cerkvi. Cerkev je z Drugim vatikanskim koncilom doživela svojo oktobrsko revolucijo.
In res, ko ta besedila pogledamo kot celoto, ne moremo spregledati, da so v resnici v nasprotju z nespremenljivim naukom Cerkve.
Na primer Gaudium et spes, konstitucija, ki ureja odnose med Cerkvijo in svetom. Kardinal Ratzinger je to besedilo označil za »proti-Syllabus« (Gegen-Syllabus).
Syllabus, ki ga je leta 1864 objavil papež Pij IX., je bil seznam obsodb modernih zmot: liberalizma, naturalizma, ločitve Cerkve od države in sekularizma. Ko je kardinal Ratzinger Gaudium et spes označil za »proti-Syllabus«, je s tem potrdil prelom z naukom Pija IX. in s tem s celotnim izročilom.
Tu je še Dignitatis humanae, izjava o verski svobodi.
To koncilsko besedilo nam pravi, da po naravnem pravu, po Božji volji, nobena država ne sme nikomur preprečiti, da bi izpovedoval in javno izražal svojo vero ali svojo religijo, kakršnakoli že je, in to ne le zasebno, temveč tudi javno.
Z drugimi besedami: Cerkev državi pravi, da mora sprejeti zmoto celo v svojem javnem življenju.
Tako so bile države, kakršne so Italija, Španija in Kolumbija, na pobudo Rima prisiljene odstraniti besedo »katoliška« iz svojih ustav. Katoliške državne oblasti so bile pozvane, naj iz svojih ustav izbrišejo izraz »katoliška«, da bi bile skladne s tem naukom o verski svobodi.
To besedilo, Dignitatis humanae, pomeni jasen prelom z okrožnicami Mirari vos Gregorja XVI., Libèrtas Leona XIII. in Quas primas papeža Pija XI. Gre za prelom. Cerkev je začela zagovarjati sekularizacijo držav.
Poleg tega imamo še Unitatis redintegratio in Nostra aetate, dokumenta o ekumenizmu, ki učita, da v vsakem verstvu, kakršnokoli že je, obstajajo prvine posvečevanja, ki – kolikor se jih človek iskreno drži – vodijo k zveličanju.
Tako naj bi vsa verstva zaradi teh prvin posvečevanja mogla voditi k zveličanju. Zato teh lažnih ver ne smemo več obsojati, ker vsebujejo prvine odrešenja. Namesto tega bomo stopili v dialog, da bi drug drugega bogatili. Ne govorimo več o spreobrnjenju, ampak o dialogu.
To besedilo pa nasprotuje nauku papeža Pija XI. v njegovi okrožnici Mortalium animos. Pij XI. uči natanko nasprotno in skupaj z njim tudi celotno katoliško izročilo.
Nedaven primer takšnega ekumenizma je izjava papeža Frančiška o človeškem bratstvu v Abu Dabiju, v kateri pravi, da je tudi lažne religije hotel Bog.
Nazadnje imamo še Lumen gentium, zlasti njeno tretje poglavje, kjer je zapisano, da v Cerkvi obstajata dva nosilca vesoljne oblasti: papež in zbor škofov, združen s papežem. V tem drugem primeru pa je papež le primus inter pares, prvi med enakimi, moralna avtoriteta. To besedilo je očitno v nasprotju z dogmatično konstitucijo Pastor aeternus Prvega vatikanskega koncila.
Ker pa se oblast lahko deli, danes doživljamo sinodalnost, sinodalno pot, v kateri nas učijo, da je Božje ljudstvo teološki subjekt, kar pomeni, da ga Sveti Duh običajno razsvetljuje in da mora cerkvena oblast to ljudstvo poslušati ter postati njegov glas.
Ker pa se Božje ljudstvo razvija v svojem mišljenju, ravnanju in morali, se mora temu prilagajati tudi cerkvena oblast. Tako se spreminja tudi resnica.
Primer za to je nemška Sinodalna pot, ki zagovarja posvečenje žensk k diakonatu, poročene duhovnike in je zelo odprta do istospolnih zvez.
Nazadnje pa je tu še kardinal Fernández s svojim dokumentom Mater Populi Fidelis, v katerem občutno zmanjšuje pomen Marijinega splošnega posredništva in prosi Cerkev, naj nikoli več ne uporablja naziva »Soodrešenica« za Devico Marijo, čeprav je sveti Pij X. ta naziv odobril, papež Pij XI. pa ga uporablja izrecno. Benedikt XV. je ta nauk o sodelovanju Device Marije pri odrešenju razložil in ga učil, zdaj pa se od nas zahteva, da tega naziva ne uporabljamo več.
Tako smo, dragi bratje, postavljeni pred vprašanje vesti, kakor je govoril nadškof Lefebvre.
Komu naj sledimo? Tem novostim, temu prelomu? Ali pa naj po poti preudarnosti sledimo temu, kar je sveta Katoliška Cerkev vedno verovala, učila in živela?
Mi smo izbrali to preudarnost – zvestobo katoliškemu izročilu.
Zakaj se Bratovščina nima za razkolniško
Seveda smo bili, dragi bratje, kot veste, po odloku z dne 2. julija izobčeni.
Toda v resnici, dragi bratje, niso bile izobčene določene osebe, temveč katoliško izročilo. Izobčeno je bilo to, kar učimo. Izobčili so nas cerkveni možje, katerih ideje je obsojalo – in jih obsodilo – dva tisoč let izročila.
Poleg tega to izobčenje ni pravno utemeljeno. Prava ni mogoče prezreti.
Zakonik cerkvenega prava iz leta 1983 v kanonu 1323, § 4 določa, da tisti, ki ravna zaradi stanja nuje, ne more zapasti cerkvenim kaznim. Isti kanon nadalje določa, da tudi če stanje nuje objektivno ne bi obstajalo, vendar je tisti, ki je ravnal, resnično verjel, da se nahaja v stanju nuje, mu kazni ni mogoče naložiti.
Kakor smo že povedali, nas prav stanje nuje sili, da prejemamo zakramente. Gre za zveličanje naših duš. Gre za zveličanje vaših duš.
Ker želite prejemati – in to je povsem upravičeno, to je vaša pravica – vse tisto, kar so prejemali vaši očetje, vse tisto, kar so prejemali apostoli, vse tisto, kar so prejemali spoznavalci in device. To želite prejemati. In do tega imate popolno pravico.
Seveda nas ta kazen globoko boli, ker smo katoličani, ker smo vdani svetemu očetu, ker smo vdani škofom, ker smo vdani duhovnikom. Te kazni se dotikajo naših sinovskih src.
Toda nosimo jih kakor križ za sveto Katoliško Cerkev.
Dragi bratje, predvsem pa ne gojite v svojih srcih nobene zagrenjenosti. Nasprotno, ohranite v svojih srcih globoko ljubezen in predvsem ostanite v miru. Ostati moramo v miru. Smo v svoji pravici. Dolžni smo izvršiti to težko in izredno dejanje, ker nas k temu sili nuja. Druge izbire nimamo.
Brezmadežno spočetje – zgled zvestobe v preizkušnji
Dragi bratje, danes sem želel, da obhajamo mašo v čast presveti Devici Mariji Brezmadežni, ker se mi zdi, da prav presveta Devica Marija v skrivnosti svojega brezmadežnega spočetja povzema zmago našega Gospoda Jezusa Kristusa nad svetom, nad satanom in nad grehom.
Prav ta skrivnost brezmadežnega spočetja mora naše duše ohranjati v trdnem upanju in v velikem notranjem veselju.
Marija je, kot vemo, premagala greh, ker je brezmadežna. Sveti Pij X. pravi: »O Devica, brezmadežna na telesu in duši.«
Presveta Devica je brezmadežna v svoji duši, ker, kot vemo, nikdar ni bila omadeževana z izvirnim grehom in nikdar ni storila niti najmanjše nepopolnosti.
Presveta Devica ima to polnost, to preobilje milosti, po katerem je Srednica vseh milosti.
Marija je sveta tudi v svojem telesu; devica je tudi v svojem telesu. Njeno telo je resnično tempelj Svetega Duha, nova Skrinja zaveze, ki je v sebi nosila našega Gospoda Jezusa Kristusa, učlovečeno Besedo.
Marija je s tem, kar je, in s svojimi deli premagala greh.
Nato sveti Pij X. dodaja, da je Marija brezmadežna tudi v svoji veri. Presveta Devica je živela težko življenje. Toda kljub vsem težkim okoliščinam, v katerih je živela, ni niti za en sam trenutek podvomila o božanstvu, človeškosti in kraljevskem dostojanstvu svojega Sina, našega Gospoda Jezusa Kristusa.
Od trenutka oznanjenja – in njena sorodnica Elizabeta je to pozneje razglasila – je verovala angelovim besedam. Verovala je, da je brezmadežno spočeta. Verovala je, da je Beseda Božji Sin. Verovala je, da bo njen Otrok tudi Kralj.
Presveta Devica je vse svoje življenje verovala v božanstvo našega Gospoda Jezusa Kristusa.
Pod križem ni niti za en sam trenutek podvomila, da se mora delo odrešenja izvršiti prav na ta način.
Prav vera presvete Device Marije pa jo je ohranjala trdno ter ji dajala velik notranji mir.
Posnemajmo presveto Devico Marijo v njeni veri, da bo tudi nas ta vera ohranjala v veliki stanovitnosti in v velikem notranjem miru, saj to danes zelo potrebujemo.
Nato sveti Pij X. pravi, da je Marija brezmadežna tudi v svojem srcu, v svoji ljubezni.
Marija je ljubila Troedinega Boga. Ljubila je Boga Očeta, ker je bila tako sveto in tako čudovito ustvarjeno bitje. Ljubila je Boga Očeta z vsem svojim srcem kot ustvarjeno bitje.
Ljubila je Boga Sina, Boga, ki je bil njen Sin, kakor ljubi mati. Svojega Sina je ljubila z veliko večjo popolnostjo kot katerakoli druga mati, saj nič ni oviralo ljubezni, ki jo je imela do svojega Sina, pravega Boga in pravega Človeka.
In ljubila je Boga Svetega Duha, ker je bila njegova nevesta.
Presveta Devica Marija je po svoji svetosti ohranila ta veliki notranji mir.
V zaključku prisluhnimo besedam svetega Petra iz njegovega drugega pisma:
»Naj tisti, ki vas obrekujejo, naj pogani, ko bodo videli vaša dobra dela, slavijo Boga, ki je v nebesih.«
Najboljši odgovor, ki ga moremo dati v teh težkih razmerah, ob pretresu zaradi teh cerkvenih kazni, bo ta, da odgovorimo s svetostjo svojega življenja in pri tem posnemamo presveto Devico Marijo.
Svetost našega življenja bo najboljše pričevanje o življenjski moči in resničnosti katoliškega izročila.
In tako, ko se bo sveti oče odločil, da bo vse prenovil v Kristusu, mu bomo mogli ponižno izročiti to izročilo, ki smo se ga odločili ohraniti.
Kajti to izročilo je zdravilo, je odgovor na bolezni sodobnega sveta.
To izročilo ohranjamo za svetega očeta. Ohranjamo ga za sveto Katoliško Cerkev.
Ohranimo ga v svojih srcih, da bomo nekoč lahko stopili v vrste spoznavalcev vere in morda tudi mučencev.
Za to milost prosimo presveto Devico Marijo Brezmadežno in našega dragega ustanovitelja, nadškofa Lefebvra.
Amen.
V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.
Vir: Église Saint-Joseph de Bruxelles – FSSPX Actualités
Slika: Vincent Moreau
