Ob izobčenju škofov Duhovniške bratovščine sv. Pija X., ki je bilo razglašeno po škofovskih posvečenjih v Écônu 1. julija 2026, se velja ustaviti tudi pri osebi, ki je ta odlok podpisala.
Gre za kardinala Víctorja Manuela Fernándeza, prefekta Dikasterija za nauk vere, ki je 2. julija 2026 podpisal odlok o domnevnem »samodejnem izobčenju« škofov posvečevalcev in novo posvečenih škofov ter z enako kaznijo zagrozil tudi duhovnikom in vernikom, ki bi se pridružili temu domnevnemu »razkolu«.
Ta odločitev ni osamljen pravni akt, temveč odraža logiko današnje »sinodalne« Cerkve in njenega vse bolj prožnega razumevanja nauka ter cerkvene discipline.
Kardinal Fernández namreč ni neznana osebnost. Dolga leta je veljal za enega najtesnejših teoloških sodelavcev papeža Frančiška in za njegovega glavnega pisca. Prav on je pripravil besedila nekaterih najspornejših dokumentov zadnjega desetletja, med njimi apostolsko spodbudo Amoris laetitia (2016), ki je odprla vrata obhajilu za civilno ločene in ponovno poročene, ter izjavo Fiducia supplicans (2023), ki dovoljuje blagoslavljanje istospolnih parov.
Še pred svojim vzponom na enega od najvplivnejših položajev v rimski kuriji je Fernández napisal tudi knjigi Sáname con tu boca: El arte de besar (Ozdravi me s svojimi usti: umetnost poljubljanja, 1995) in La pasión mística: espiritualidad y sensualidad (Mistična strast: duhovnost in čutnost, 1998). Avtor članka opozarja, da teh del kardinal nikdar ni preklical in da že njuna naslova veliko povesta o duhovnem profilu človeka, ki danes vodi najvišji doktrinarni urad v Cerkvi.
Danes isti kardinal v imenu papeža Leona XIV. podpisuje odlok o »izobčenju«. Zato se upravičeno postavlja vprašanje: kateri prefekt bo podpisal odlok, ki bo uradno dovoljeval obhajilo za civilno ločene in ponovno poročene ali blagoslavljanje istospolnih parov? Kajti, ne kardinal Fernández ne papeži, katerima služi, niso nad Božjo postavo. Božji zakon o zakonu in naravni zakon o različnosti spolov ostajata nespremenljiva. Nobena cerkvena oblast ju ne more razveljaviti ali prilagoditi duhu časa.
Ali naj bi bilo deset Božjih zapovedi in krščanski nauk o zakonu danes nekaj zastarelega zato, ker sodobna družba razmišlja drugače? Cerkev je dolžna služiti razodeti Resnici, ne pa minljivim ideologijam.
Prav zato avtor članka meni, da takšno razumevanje nauka in morale zmanjšuje verodostojnost tudi nedavnega odloka o »izobčenju«. Če vernike, duhovnike in škofe, ki vztrajajo pri tradicionalnem katoliškem nauku, zavračajo isti krogi, ki zagovarjajo Amoris laetitia in Fiducia supplicans, se neizogibno zastavlja vprašanje, kakšna je dejanska teža takšne obsodbe.
Biti danes obsojen s strani tistih, ki jih je stalno izročilo Cerkve zaradi njihovih naukov vedno obsojalo, je sicer preizkušnja, hkrati pa tudi znamenje zvestobe katoliški pravovernosti.
p. Alain Lorans
Vir: DICI, št. 471 – FSSPX.Actualités
