V zadnjih letih smo s strani raznih »konservativnih« katoličanov in predvsem indultistov pogosto poslušali, da je vprašanje tradicionalne rimske maše pravzaprav precej preprosto. Obstaja en rimski obred, pravijo, ki je skozi stoletja dobival različne oblike. Današnji Novus Ordo je ena od teh oblik, tradicionalna rimska maša pa druga. Oboje je katoliško, oboje je rimski obred in zato naj med njima ne bi bilo treba iskati kakšnega globljega nasprotja. Kdor na to opozarja, naj bi po nepotrebnem ustvarjal delitve. To je tisto, kar so oni sprejeli, nadškof Lefebvre in njegova Bratovščina pa ne, ker trdimo, da ni mogoče.
Pri tem razmišljanju konservativcev in indultistov pa obstaja precej neprijetna težava. Tisti, ki so najbolj goreči zagovorniki liturgične reforme, tega sploh ne razumejo tako.
Eden najboljših primerov je Andrea Grillo, profesor liturgike na Papeški univerzi sv. Anzelma v Rimu in eden najbolj znanih sodobnih zagovornikov liturgične reforme. Grillo ni tradicionalist, ni član Bratovščine sv. Pija X. in zagotovo ne zagovarja vrnitve tradicionalne rimske liturgije. Prav nasprotno. Njegova stališča so v tem vprašanju izrazito na drugi strani. Prav zato pa je vredno zelo pozorno prebrati, kar pravi.
V nedavnem pogovoru je Grillo glede prihodnosti tradicionalnega obreda povedal nekaj, kar bi morali zelo dobro slišati predvsem tisti, ki še vedno skušajo vse skupaj prikazati kot neškodljivo sobivanje »dveh oblik istega obreda«. Njegove besede so nedvoumne: po letu 2021 tradicionalni oziroma tridentinski obred »nima več nobenega državljanstva v Katoliški Cerkvi«, razen morebitnih izjem. Še več, Grillo izrecno pravi, da navezanost na tradicionalni obred danes pomeni zavzemanje položaja v konfliktu z rimsko Cerkvijo. Po njegovem mnenju mora biti po petdesetih letih liturgične reforme končni cilj en sam obred, en sam Ordo, ki bi zavezoval vse, brez izjem.
To ni nekdo iz Bratovščine sv. Pija X., ki bi hotel dokazovati, da ima Novus Ordo težave. To je eden izmed njegovih najbolj zavzetih zagovornikov. Prav zato pa bi se morali vprašati: zakaj nekateri (tudi »naši«) ljudje še vedno nočejo sprejeti tistega, kar nam nasprotniki sami tako jasno povedo?
Grillo zelo dobro razume, kaj je na kocki
Grillo ne vidi tradicionalne maše kot ene izmed dveh mirno sobivajočih možnosti, ki bi ju bilo mogoče za nedoločen čas postaviti drugo ob drugo. Zanj je problem že sama ideja, da bi po liturgični reformi še naprej obstajal prejšnji obred kot enakovredna možnost. Po njegovem je logika Summorum Pontificum šibka prav zato, ker je omogočila soobstoj starega in novega obreda. S tem naj bi bila reforma postavljena na stranski tir, posledično pa naj bi bil na stranski tir postavljen tudi Drugi vatikanski koncil.
To je bistveno.
Če bi šlo res samo za dve različni obliki istega obreda, zakaj bi bil njun soobstoj sploh težava? Zakaj bi moral eden od njiju izginiti? Zakaj bi moral biti tradicionalni obred omejen, nato pa z Traditionis Custodes še pravno potisnjen na rob?
Odgovor je očiten: ker vprašanje ni samo estetsko in ni samo vprašanje jezika ali obrednih navad.
Grillo razume, da obstoj tradicionalnega rimskega obreda odpira veliko globlje vprašanje: vprašanje same liturgične reforme, njene narave in njenega odnosa do tega, kar je obstajalo pred njo.
Zato tudi ne govori tako, kakor govorijo nekateri naši »zmerni« prijatelji, češ da je tradicionalna maša preprosto »stara oblika«, ki jo lahko ljubimo zaradi njene lepote (kritik profesor prava Daniele Trabucco je rekel prav to, če pa ni možnosti, gre na Novus Ordo), medtem ko je Novus Ordo pač »sedanja oblika«. Grillo pravi nekaj precej bolj neprijetnega: tradicionalni obred po njegovem danes nima več mesta kot normalna liturgična možnost v Cerkvi.
In če to pove človek, ki je tako močno na strani liturgične reforme, potem je morda čas, da začnemo njegove besede jemati resno.
»Toda mi nismo Grillo!«
Seveda niste, dragi prijatelji.
Toda vprašanje ni, ali ste Grillo. Vprašanje je: ali sprejemate njegovo temeljno predpostavko, ne da bi si upali sprejeti tudi njen sklep?
Če nekdo pravi, da je Novus Ordo dokončna oblika rimske liturgije, tradicionalna maša pa samo zgodovinska preteklost, ki ji je mogoče izjemoma dovoliti nekaj prostora, potem je njegova logika vsaj dosledna.
Če pa nekdo pravi: »Tradicionalno mašo imam rad, vendar moramo priznati, da je Novus Ordo danes običajni rimski obred in da je tradicionalna maša samo posebna možnost za tiste, ki so nanjo navezani«, potem bi si moral odgovoriti na preprosto vprašanje: zakaj bi bila ta »posebna možnost« sploh lahko trajna?
Prav to je namreč problem, ki ga je pokazal razvoj zadnjih let.
Benedikt XVI. je s Summorum Pontificum leta 2007 ustvaril ureditev, v kateri je bilo mogoče tradicionalni rimski obred razumeti kot trajno legitimno stvarnost v Cerkvi. Toda Frančišek je to ureditev s Traditionis Custodes leta 2021 odpravil. Grillo zdaj izrecno pravi, da po tem dokumentu ne obstaja več niti »izredna oblika rimskega obreda« in da je treba preseči tudi sedanje izjeme.
To je precej drugače od predstave, ki jo nekateri še vedno širijo, kakor da bo tradicionalna maša po nekaj letih omejevanja preprosto spet dobila svoje mesto, ko bo prišel »bolj konservativen« papež.
In še kardinal Roche
Če bi kdo kljub temu še vedno upal, da bo Leon XIV. vse skupaj obrnil in izdal nekakšen novi Summorum Pontificum, imamo zdaj odgovor tudi na to.
Kardinal Arthur Roche, prefekt Dikasterija za bogoslužje in disciplino zakramentov, je v pogovoru konec julija 2026 dobil zelo neposredno vprašanje, ali bo Leon XIV. spremenil Traditionis Custodes. Njegov odgovor je bil povsem jasen: »Papež Leon ne bo spremenil Traditionis Custodes in se ne bo vrnil k Summorum Pontificum.«
Roche svojo razlago povezuje predvsem z razumevanjem evharistije kot zakramenta edinosti. Po njegovem je težava v tem, da tradicionalna liturgija povzroča delitev, zato se k ureditvi Benedikta XVI. ne nameravajo vrniti.
Seveda je treba biti natančen: Rochejeva izjava sama po sebi ni papeški dokument in ni formalna razglasitev novega zakona. Toda govori jo prefekt dikasterija, ki je neposredno pristojen za liturgično področje, in zato je njegova izjava o sedanji smeri rimske liturgične politike pomembna.
Tako imamo danes na eni strani Grillovo jasno razlago, da tradicionalni obred po Traditionis Custodes nima več normalnega mesta v Cerkvi in da je treba sčasoma doseči en sam Ordo. Na drugi strani pa imamo Rocheja, ki pravi, da Leon XIV. ne bo spremenil Traditionis Custodes in se ne bo vrnil k Summorum Pontificum.
In potem še vedno nekateri govorijo našim vernikom, s tem pa samo vnašajo zmedo: »Saj ni tako hudo. Samo počakajte na naslednji dokument.«
Ne. To ni več resna analiza položaja.
Ne gre za latinščino, kadilo in čipke
Prav zato moramo nehati razpravljati, kakor da je vprašanje tradicionalne maše predvsem vprašanje okusa.
Ne gre za to, ali imamo radi latinščino. Ne gre za to, ali nam je všeč gregorijanski koral. Ne gre za kadilo, birete, čipke, stare mašne plašče ali za to, ali je duhovnik obrnjen proti oltarju.
Vse to je lahko lepo in pomembno. Toda bistvo je globlje. Zato lahko imamo lepo tradicionalno mašo tudi brez bireta in z malo manj pompa, a s še vedno dovolj dostojnim in dostojanstvenim okrasjem in drugimi okoliščinami, zato pa dokaj redno. Ne gre za zunanjo, temveč za notranjo zgradbo in logiko.
Tradicionalni rimski obred ima svojo zgodovino, svojo organsko zgradbo, svoje molitve, svojo simboliko, svoj način izražanja katoliškega nauka o sveti maši, duhovništvu, daritvi in češčenju Boga. Novus Ordo pa je bil izdelan kot liturgična reforma, ki je hotela določene stvari spremeniti in na novo urediti.
Prav zato je iluzorno misliti, da bomo tradicionalni obred »rešili« tako, da bomo v Novus Ordo dodali nekaj latinščine, gregorijanskega petja, kadila in obrnjenost duhovnika k oltarju. To je lahko lep Novus Ordo. Ni pa zato tradicionalni rimski obred. In še nekaj je treba povedati našim konservativnim prijateljem: tudi takšen dostojen in pobožno obhajan Novus Ordo je danes prej izjema kakor pravilo – če se pri nas takšno izjemo sploh še kje najde. Večina vernikov, ki se udeležujejo novega obreda, nima možnosti za takšno slovesnost, zato tudi ni mogoče celotnega vprašanja reševati s fotografijami nekaj posebej lepih maš, ki jih potem predstavljamo kot dokaz, da je z Novus Ordo pravzaprav vse v redu.
Toda tu se moramo ustaviti še pri drugem argumentu – pri argumentu indultistov.
Ta argument je nekoliko drugačen. Indultist namreč pogosto ne bo rekel, da je tradicionalna liturgija samo stvar lepše estetike. Rekel bo nekaj bolj prefinjenega: tradicionalna maša je čudovita, je dragocena, je del našega katoliškega izročila in je za nas lahko velika duhovna pomoč. Vendar pa jo lahko uporabljamo samo toliko, kolikor nam jo Cerkev oziroma cerkvena oblast dovoli. Če oblast dovoljenje umakne, potem tradicionalne maše preprosto ne smemo več imeti. Njena legitimnost naj bi bila tako odvisna od dovoljenja oblasti.
Tu pa se postavlja bistveno vprašanje: ali je tradicionalni rimski obred res samo ena od mnogih katoliških »karizem«, ki jih cerkvena oblast po svoji presoji dovoljuje posameznim skupinam?
Če je tako, potem je tradicionalna liturgija resnično postavljena na isto raven kakor različne duhovnosti, združenja, pobožnosti in karizme, ki jih je v današnji Cerkvi toliko. Ta skupnost ima svojo duhovnost, druga svojo, nekdo ima določeno pobožnost, drugi drugo; nekateri imajo svojo liturgično občutljivost, drugi drugo. Oblast pa naj bi po nekakšnem liberalnem modelu vsem skupaj določala prostor, dokler s tem ne nastane prevelika težava. Tradicionalisti imajo pač svojo »karizmo«, tako kot imajo drugi svoje karizme.
Toda tradicionalna rimska liturgija ni karizma Bratovščine sv. Pija X.
To je treba povedati zelo jasno. Bratovščina tradicionalnega rimskega obreda ni izumila. Ni ga ustvarila. Ni si ga izmislila kot svojo posebno duhovnost. Ta liturgija je bila stoletja liturgija rimske Cerkve, uporabljali so jo papeži, škofje, duhovniki, redovniki in verniki; v njej so molile cele generacije katoličanov. Zato je ne moremo postaviti na isto raven z neko moderno »karizmo«, ki pripada določeni skupini in jo lahko cerkvena oblast po svoji presoji odobri ali ukine.
Bratovščina ima seveda svojo posebno zgodovino, svoj apostolat in svojo duhovno družino. Toda tradicionalna rimska liturgija ni njena zasebna lastnina in tudi ni njena karizma. Če bi Bratovščina jutri izginila, tradicionalna rimska liturgija zaradi tega ne bi prenehala biti del katoliškega izročila. Prav tako ne bi postala tradicionalna liturgija kaj manj katoliška, če bi jo obhajala neka druga duhovniška skupnost.
Zato je tudi napačno vprašanje: »Ali vam je papež dovolil tradicionalno mašo?«
To vprašanje že vnaprej predpostavlja, da gre za nekaj, kar je papež na novo ustvaril ali podelil kot posebno dovoljenje. Toda tradicionalni rimski obred je obstajal pred vsakim današnjim dovoljenjem. Benedikt XVI. ga ni ustvaril s Summorum Pontificum. Prav tako ga Frančišek ni uničil s Traditionis Custodes. Papeški dokumenti so urejali pravni položaj njegove uporabe; niso pa ustvarili same liturgične stvarnosti.
Tu je treba razlikovati med dvema stvarema: pravnim dovoljenjem za opravljanje določenega obreda v konkretnih okoliščinah in naravo samega obreda kot dela katoliškega izročila. To dvoje ni isto.
Indultist pogosto razmišlja približno takole: »Če nam Cerkev dovoli, bomo imeli tradicionalno mašo. Če nam je ne dovoli, je ne bomo imeli. Cerkev ima pač oblast, da to določi.« Toda s tem je tradicionalna liturgija postavljena v položaj nečesa, kar je po svoji naravi problematično ali vsaj izredno, oblast pa lahko po lastni presoji dovoli njegovo uporabo nekaterim skupinam.
Prav tu se skriva težava.
Če je tradicionalna rimska liturgija samo ena izmed karizem, potem je indultistični položaj popolnoma razumljiv. Če pa je tradicionalna rimska liturgija izraz večstoletnega katoliškega liturgičnega izročila, potem je treba vprašanje postaviti drugače.
Ne gre več za to, ali ima neka skupina »pravico do svoje karizme«. Gre za vprašanje, kako se Cerkev sme obnašati do lastnega izročila.
Seveda ima cerkvena oblast pravico, a le določeno, urejati javno bogoslužje, določati pravne pogoje in skrbeti za red v Cerkvi. Nihče ne trdi, da lahko vsak duhovnik preprosto počne karkoli hoče. Toda iz tega še ne sledi, da je večstoletni rimski obred po svoji naravi samo ena izmed zasebnih liturgičnih možnosti, ki jo oblast lahko obravnava kakor neko novo gibanje ali posebno karizmo.
Tu se ponovno pokaže, kako zelo nevarno je govoriti o tradicionalni liturgiji predvsem v jeziku »lepote«, »estetike«, »duhovnosti«, »karizme« in »osebne preference«.
Seveda je tradicionalna maša lepa. Seveda lahko pri njej človek najde veliko duhovnega bogastva. Seveda so mnogi verniki po njej globoko navezani na katoliško vero. Toda če jo zaradi tega opišemo predvsem kot svojo »karizmo«, smo že sprejeli jezik, ki tradicionalno liturgijo postavlja na isto raven kot vse druge sodobne karizme.
Potem ni več nič nenavadnega, če nekdo reče: »Vi imate svojo karizmo, drugi imajo svojo. Vi imate svojo liturgijo, mi svojo. Cerkev pa bo odločila, koliko prostora lahko dobi vsaka.« S tem smo si že naredili medvedjo uslugo.
Katoliško izročilo namreč, kot prvo, ni supermarket karizem.
Cerkev ni zgrajena tako, da bi vsakemu obdobju, vsakemu gibanju in vsaki skupini podelila svojo »duhovnost«, nato pa po nekem liberalnem načelu poskrbela, da se vsi med seboj lepo prenašajo. Tradicionalna rimska liturgija ni ena izmed številnih sodobnih ponudb na katoliškem trgu.
Prav zato pa je tako pomembno, da tudi naši verniki razumejo razliko med ljubeznijo do tradicionalne maše kot osebne duhovne preference in zvestobo tradicionalnemu rimskemu liturgičnemu izročilu.
Prvo je lahko zelo lepo, toda samo po sebi ne pove ničesar o resničnosti drugega.
Človek lahko hodi k tradicionalni maši zato, ker mu je všeč. Lahko mu je všeč tišina, latinščina, gregorijanski koral, način obhajanja, lepota cerkve, pobožnost duhovnika ali skupnost vernikov. Vse to je lahko dober razlog, da tam najde pomoč za svoje duhovno življenje. Toda če je to vse, potem tradicionalna maša zanj res postane samo karizma.
Katoličan pa mora iti dlje. Vprašati se mora: Kaj je to, kar Cerkev skozi stoletja veruje, moli in daruje pri sveti maši? Kaj se je zgodilo z rimskim liturgičnim izročilom? In ali je mogoče do tega izročila imeti samo odnos osebne preference?
Tu se začne prava razprava.
Prav zato pa tudi ne zadostuje odgovor: »Meni je tradicionalna maša všeč in cerkvena oblast mi jo trenutno dovoljuje.« Kaj se zgodi, ko je oblast ne dovoli več? Če je vse temeljilo na dovoljenju, potem je odgovor preprost: maše ni več. Če pa je človek razumel, da je tu na kocki nekaj večjega od njegove osebne preference, potem se začne spraševati o samem odnosu med oblastjo in izročilom.
To je razlika med indultom in izročilom.
Indult govori o dovoljenju.
Izročilo govori o tem, kar je Cerkev prejela, živela in izročala naprej.
In če tradicionalno liturgijo skrčimo na indult, smo jo že v temelju postavili v položaj, iz katerega jo lahko vsak naslednji dokument preprosto odstrani, ker pač oblast določa večji ali manjši prostor neki skupini.
Zato problema tradicionalne maše ni mogoče rešiti niti s konservativnim olepševanjem Novus Ordo niti z indultističnim iskanjem dovoljenja za lastno »karizmo«.
Treba je razumeti, kaj tradicionalna rimska liturgija v resnici je.
In ko to razumemo, postane tudi precej bolj razumljivo, zakaj jo Andrea Grillo tako odločno zavrača in zakaj kardinal Roche pravi, da se Leon XIV. ne bo vrnil k Summorum Pontificum. Oba namreč razumeta nekaj, česar nekateri, ki tradicionalno mašo obiskujejo, še vedno nočejo razumeti: da vprašanje tradicionalne liturgije ni vprašanje estetike ali ene izmed mnogih karizem, ampak vprašanje samega katoliškega liturgičnega izročila in njegovega mesta v Cerkvi.
In to je nekaj, kar Grillo razume bolje kot marsikateri tako imenovani tradicionalist.
Zakaj je potem tradicionalna maša tako moteča?
Ker njen obstoj postavlja vprašanje.
Če je mogoče danes obhajati starodavni rimski obred, zakaj je bilo treba ustvariti novega?
Če je bil stari obred dovolj dober za svetnike, papeže, duhovnike in vernike skozi stoletja, zakaj ga je bilo treba nadomestiti?
Če sta oba samo »dve obliki istega obreda«, zakaj je treba eno obliko pravno odstraniti?
Če med njima v bistvu ni pomembne razlike, zakaj progresivni liturgisti v njenem obstoju vidijo tako velik problem?
Prav zato, ker sami razumejo, da ne gre samo za obliko.
Grillo je to povedal zelo jasno: soobstoj starega in novega obreda po njegovem marginalizira liturgično reformo in s tem tudi njen koncilski temelj. Zato tradicionalnega obreda ne želi trajno ohraniti kot vzporedne možnosti. Njegov cilj je, da bi vse skupnosti, ustanove, župnije in škofije uporabljale isti obred.
To je dosledna progresivna pozicija.
Toda potem jo je treba tako tudi imenovati.
Ne govorimo več, da je tradicionalna maša samo »druga oblika istega rimskega obreda«, ki bo nekoč spet lepo sobivala z novim. Tisti, ki želijo njen konec, sami pravijo, da gre za vprašanje veliko večjega pomena.
Prav tu bi morali tudi nekateri naši verniki odpreti oči
Če kdo izmed naših vernikov sem ter tja zaide k indultistom, ne gre za dramo, ki bi jo zaradi tega delali – človek je stvari že tolikokrat pojasnil, da bi skorajda že lahko začel risati skico kot malim otrokom. Treba je predvsem vedeti, kaj človek tam dejansko sprejema in kakšna je širša logika tega položaja.
Še posebej pa bi morali naši verniki nehati jemati resno tiste napade na Bratovščino sv. Pija X., ki prihajajo iz nekaterih konservativnih in indultističnih krogov: da smo »razkolniki«, da »verjamemo v dve Cerkvi«, da »zavračamo Cerkev«, da smo »nepokorni«, medtem ko naj bi bila njihova pot varna in uravnotežena. Ali pa vzeti te napade zelo resno, tako da se pač tu naše poti razidejo. Mi namreč naše kritike gradimo na načelni ravni, medtem ko drugi sledijo isti ideološki ravni vzklikanja parol.
Zgodovina zadnjih dvajsetih let je precej zgovorna.
Ko je Bratovščina opozarjala, da Summorum Pontificum ne bo rešil globljega problema, so ji očitali pretiravanje.
Ko je opozarjala, da vprašanje ni samo dovoljenje za staro mašo, ker prava maša ne more biti samo dopuščena, ampak vprašanje liturgične reforme in njene povezave z globljo krizo v Cerkvi, so ji očitali polemičnost.
Ko je opozarjala, da ni mogoče za nedoločen čas živeti v nekakšnem udobnem svetu, kjer obstajata dve liturgični usmeritvi, medtem ko se vprašanje njunega medsebojnega odnosa nikoli ne reši, so ji govorili, naj bo bolj »zmerna«.
Potem pa je prišel Traditionis Custodes.
In zdaj Grillo.
In zdaj Roche.
Nenadoma je jasno – naj bi bilo jasno -, da problem nikdar ni bil samo v tem, kako »tradicionalisti« razumejo stvari. Tudi njihovi nasprotniki zelo dobro vedo, kaj je na kocki.
Morda je čas, da poslušamo tudi nasprotnike
To je pravzaprav najbolj ironičen del vse zgodbe.
Andrea Grillo tradicionalne maše ne želi.
Kardinal Roche tradicionalne maše ne želi vrniti v položaj, ki ji ga je dal Benedikt XVI., ker je tudi on ne želi. On je glas papeža, torej tradicionalne maše niti papež Leon XIV. ne želi – posredno je to z besedami o zadnjem koncilu povedal.
Njuna ali njihova rešitev ni naša rešitev. Njuno ali njihovo razumevanje krize ni naše razumevanje.
Pri eni stvari pa bi jim morali biti hvaležni: vsaj jasno govorijo.
Ne skrivata, da je vprašanje tradicionalne maše povezano z vprašanjem liturgične reforme. Ne pravita, da gre samo za dve estetski možnosti. Ne pravita, da lahko za vedno živita ena poleg druge brez posledic.
Grillo pravi, da mora biti na koncu en sam obred. Roche pravi, da se Leon XIV. ne bo vrnil k Summorum Pontificum.
Torej je treba končno razumeti: ni več nobenega razloga za iluzijo, da bo problem rešen s kakšnim novim dovoljenjem, novim indultom ali novim Summorum Pontificum.
Lahko seveda pridejo drugačni časi. Cerkev je v Božjih rokah. Papeži prihajajo in odhajajo. Toda naša naloga ni čakati, da nam bo nekdo dovolil ljubiti tisto, kar je Cerkev stoletja živela.
Naša naloga je ostati zvesti katoliškemu izročilu.
In če celo Andrea Grillo razume, da tradicionalna rimska maša ni samo nedolžna »druga oblika« istega obreda, bi bilo morda res že skrajni čas, da to razumejo tudi tisti, ki tradicionalno mašo obiskujejo, a se obenem bojijo priznati, kaj v resnici pomeni njena obramba.
Kajti na koncu ne gre za to, da bi imeli dve maši.
Gre za vprašanje, kaj je katoliško liturgično izročilo in kaj se je z njim zgodilo.
Prav na to vprašanje pa nam Grillo – čeprav iz popolnoma nasprotnega tabora – daje precej bolj jasen odgovor, kot so ga pripravljeni dati mnogi, ki se imajo za njegovo nasprotje.
Viri in nadaljnje branje
- Radio Spada, Se persino Andrea Grillo deve fare un “disegnino” per spiegare la situazione a “cons. moderati e trad. a targhe alterne”, 28. julij 2026. Radio Spada – članek o Andrei Grillu
- Sabino Paciolla, Il liturgista Grillo: “Il vecchio rito non esiste più” dal nuovo Ordo. Affermazione sconcertante, julij 2026. Sabino Paciolla – članek o Grillu
- Ad Vaticanum, Liturgist Andrea Grillo Says Traditional Latin Mass No Longer Exists, julij 2026. Ad Vaticanum – članek o Andrei Grillu
- RaiNews, Pierluigi Mele, Dopo lo scisma: la tradizione viva. Intervista al teologo Andrea Grillo, 23. julij 2026. To je posebej pomemben primarni vir za Grillove izjave o Summorum Pontificum, Traditionis Custodes, »karizmi« tradicionalnega obreda in njegovem mnenju, da bi moral po petdesetih letih reforme vse povezovati en sam Ordo. RaiNews – intervju z Andreo Grillom
- RaiNews, Pierluigi Mele, I Lefebvriani verso lo scisma: il paradosso del tradizionalismo che nega la tradizione, 30. junij 2026. RaiNews – predhodni intervju z Grillom
- Catholic Culture, Cardinal Roche: “Pope Leo is not going to change Traditionis Custodes”, 31. julij 2026. Vir za izjavo kardinala Arthurja Rocheja, da Leon XIV. ne bo spremenil Traditionis Custodes in se ne bo vrnil k Summorum Pontificum. Catholic Culture – izjava kardinala Rocheja
