Nekaj nasvetov za čas dopustov
Veliki sveti Benedikt iz Nursije nam v svojem znamenitem Pravilu poda čudovito razlikovanje med grenkim, slabim žarom in dobrim žarom. Prvi človeka ločuje od Boga in vodi v pekel, drugi pa vodi k Bogu in v večno življenje (prim. Pravilo sv. Benedikta, 72). Dobri žar moramo uresničevati z gorečo ljubeznijo, v medsebojnem spoštovanju prehitevati drug drugega, z neizčrpno potrpežljivostjo prenašati telesne in značajske slabosti bližnjega ter bolj skrbeti za dobro drugega. Ničesar ne smemo postaviti pred Kristusa, saj nas prav on skupaj vodi v večno življenje.
Zelo bi nam moralo biti pri srcu, da v svojem življenju vedno ohranjamo ta dobri žar – seveda je to Božja milost, toda z naše strani ne sme biti ovir zanjo. To nam bo uspelo z duhovnim bojem, z resnično krščanskim življenjem, predvsem pa tudi z uravnoteženostjo v najširšem pomenu besede.
Žal je v naši družbi, v Cerkvi, povsod znova in znova mogoče zaznati slab, grenak žar. Mnogi ljudje so ujeti v tek vsakdanjega življenja, ki je postal grenak, mnogi celo v globoki življenjski krizi in pogosto stojijo pred razvalinami lastnega življenja: navzven se držijo številnih pravil, znotraj pa so prazni. Sami so to povzročili. Gre za pomanjkanje notranjega življenja, za nenadzorovano in mrzlično življenje, za stare in nove zasvojenosti, pa tudi za grešnost na tistih področjih, ki človeku že sama po sebi neskončno otežujejo življenje.
Revoluciji se nikdar ne odgovarja z nasprotno revolucijo, niti tukaj ne, ampak z vzpostavitvijo reda po Božji volji in z mirom v tem redu. To je pravi mir, po katerem vsi tako hrepenijo – in veselje, ki je že okušanje nebeške slave!
Prizadevajmo si torej v življenju predvsem za dobro, resnično in lepo. Hranimo telo in dušo, čute in duha z dobro hrano po preizkušenih pravilih, ki nam jih Bog daje po zapovedih, po Cerkvi in po zakladu Izročila, pa tudi z novimi, dobrimi spoznanji, ki so s tem v skladu.
Tišina in notranjost
Vzemite si čas za svoje duhovno življenje. To bi morala biti vedno vaša velika skrb: sveta maša, če je mogoče tudi ob delavnikih, kot središče našega verskega življenja, predvsem pa naše osebno molitveno življenje.
Negujmo notranjo molitev. Mnogim ni tako lahko, saj danes zbranost na splošno ni preprosta: raztresenosti je vse več. Toda kako zelo je potrebna! Vzemite si nazaj čas tišine v svojem življenju.
Sveti opat Bernard je svojemu učencu, papežu Evgenu III., dal jasen nasvet:
»Kaj bi ti namreč koristilo, če bi po Gospodovi besedi (Mt 16,26) pridobil ves svet, samega sebe pa izgubil? Če imajo torej vsi ljudje pravico do tebe, bodi tudi ti sam človek, ki ima pravico do samega sebe. Zakaj bi bil samo ti sam prikrajšan za vse, kar imaš? Kako dolgo boš še duh, ki odhaja in se nikoli več ne vrne domov (Ps 78,39)? Kako dolgo boš še vso svojo pozornost namenjal drugim, le sebi ne? Da, kdor slabo ravna s samim seboj, komu je lahko dober?
Pomisli torej: privošči si samega sebe. Ne pravim: vedno tako ravnaj, ne pravim: pogosto tako ravnaj, ampak pravim: od časa do časa to vendarle stori. Kakor si na voljo vsem drugim, bodi na voljo tudi samemu sebi ali pa vsaj sebi pridi na vrsto za vsemi drugimi.«
(prim. sv. Bernard, De consideratione)
Tu gre predvsem za prednost premišljevanja pred dejavnostjo.
»Če vse svoje življenje in vse svoje doživljanje popolnoma usmeriš v delovanje in ne pustiš več prostora za premišljevanje, naj te zaradi tega hvalim? … Zaradi tega te ne hvalim. Mislim, da te ne bo nihče hvalil, kdor pozna Salomonovo besedo: ›Kdor omejuje svoje delovanje, pridobiva modrost.‹ (Sir 28,25). In gotovo tudi samemu delovanju ne koristi, če pred njim ni premišljevanja.«
Mnogi naši sodobniki bi lahko delali veliko več, z veliko več sadovi in veliko večjo učinkovitostjo, če bi več premišljevali, če bi imelo notranje življenje in s tem sam Bog prednost. Mnoge težave bi se takoj razrešile. Številni svetniki, med njimi veliki sveti Frančišek Saleški, pravi duhovni voditelj najvišje modrosti, nam svetujejo, naj ob povečani dejavnosti tudi več molimo.
Na tem mestu bi vas vse, duhovnike in vernike, rad povabil k duhovnim vajam in duhovnim obnovam, ki so tako številne. Sobrate tu in tam vedno spodbujam, naj ponovno ponudijo tudi duhovne obnove in večere duhovne zbranosti, da bi se ljudje lahko umirili v oazi duhovnosti, v cerkvi, pred Najsvetejšim.
Predvsem je evharistično češčenje čudovita možnost za takšno redno duhovno obnovo. O njej piše tudi sveti Pij X. v svojem nagovoru duhovnikom Haerent animo z dne 4. avgusta 1908:
»Prav tako je zelo blagodejna mesečna duhovna obnova, pri kateri se človek sam ali skupaj z drugimi za nekaj ur umakne v tišino.«
Telesno ravnovesje
Človek je sestavljen iz telesa in duše. Kako zelo mnogi ljudje zanemarjajo svoje telo, pogosto celo na grešen način! Seveda pa v našem času vidimo tudi nasprotje, drugo skrajnost.
Več se gibajte, redno se ukvarjajte s športom – to vam tukaj priporočam kot duhovnik. Šport in telesna vadba nas najprej vodita k temu, da se sami urimo v obvladovanju, tako da s treningom telesno napredujemo, nazadnje pa najdemo tudi več svobode.
Skupni šport nas uči tudi skrbeti za skupno dobro, se drug z drugim ravnati disciplinirano, biti obziren do drugih ter pravilno sprejemati uspeh in neuspeh. Šport, če se z njim ukvarjamo zmerno, ohranja zdravje, krepi moč in vztrajnost, hkrati pa neposredno koristi tudi našemu umskemu delu in našemu duhovnemu boju.
Šport je prava šola kreposti in je še posebej pomemben za mladino. Starši naj mladino veliko pošiljajo v naravo, naj se giblje in ukvarja s športom. Toda tudi starejši ljudje se ne bi smeli zanemarjati. Na splošno žal vidimo veliko ljudi v drugi polovici življenja, iz vseh družbenih slojev, ki so svoje telo pogosto močno zanemarili. Nezmernost pri jedi in pijači, pomanjkanje telesne nege, zanemarjen in neurejen videz – pri tem spomnimo tudi na elegantno nedeljsko obleko za obisk cerkve! – veliko prispevajo k temu zanemarjanju.
Pojdite, še posebej zdaj poleti, pogosto v naravo in občudujte stvarstvo. Živimo v enih od najlepših krajev na svetu. Pojdite na goro, v gozd, čez travnike in polja; hvaležno opazujte čudovito rastlinstvo in živalstvo, cvetje in čudovito raznolikost žuželk in ptic tudi v naših krajih.
Kdaj ste nazadnje legli v travo ali sedli na klop ob poti in brali dobro knjigo, vedno znova pogledali proti nebu, opazovali naravo in poslušali petje ptic? To je vaja v resničnem duhu zbranosti, v resnični tišini!
Kako pogosto peljete svoje otroke, zlasti najmlajše, v naravo, da jim hvaležno pokažete in razložite stvarstvo vsemogočnega Boga?
Kultura – prava hrana za telo in dušo
Naši čuti potrebujejo dobro hrano, saj je danes slabe hrane dovolj. Naše oči naj gledajo lepoto, naša ušesa naj poslušajo lepoto, naš okus je Bog ustvaril za uživanje v dobrih stvareh. To velja za vse naše čute.
Sveti Robert Belarmin je proti koncu svojega življenja napisal čudovito knjigo o večni blaženosti svetnikov v nebesih. V njej zelo podrobno opisuje, kako se bodo čuti vstalega telesa popolnoma veselili. Tudi s svojim minljivim telesom na zemlji lahko dobimo majhen predokus tega.
Lepe slike in umetniška dela, naslikana in izdelana v čast Bogu, dobra glasba, ki ji redno prisluhnemo, in dobra književnost k temu bistveno prispevajo. Vse to potrebujemo tudi zato, da se razvijamo in postajamo resnično ljudje.
Cerkev je vse to vedno na izjemen način spodbujala in skozi zgodovino Cerkve obsojala vse slabe tokove. Prizadevajte si, da bi bili na vseh teh področjih vedno bolj ljudje klasične krščanske visoke kulture.
Vzemimo si čas za dobro, resnično in lepo
Dobro izkoristimo čas, ki nam ga Bog podarja, da izpolnjujemo svoje dolžnosti in se v vseh pogledih izpopolnjujemo. Vsi se resno vprašajmo, kje v našem življenju prihaja do zanemarjanja, kje so morda celo grehi proti dobri ljubezni do samega sebe.
Vzemimo si čas zase, da bomo prav s tem odstranili ovire, ki nas ovirajo pri rasti v ljubezni do Boga in bližnjega ter pri resnični podaritvi samega sebe. Ovirano in zadržano je namreč naše življenje zaradi napačnega načina življenja, ki ni več v skladu z Božjo voljo, zaradi tekalnega kolesa sodobnega življenja in zaradi novih medijev, ki nam jemljejo neskončno veliko časa in nas pogosto zapirajo v digitalni zapor, zaradi česar svojih sposobnosti ne moremo več v polnosti razvijati.
Želim vam lepo poletje in dopust, ki bo poživil tako telo kakor dušo!
p. Johannes Regele, okrožni predstojnik
