Papež Leon XIV. je 26. avgusta sklenil cikel osmih katehez o konstituciji Sacrosanctum Concilium (Kostitucija o svetem bogoslužju). Njegove besede so pomembne tudi za današnjo razpravo o tradicionalni liturgiji – predvsem za tiste, ki skušajo ločiti Drugi vatikanski koncil od liturgične reforme, ki je iz njega izšla.
V zadnjih desetletjih smo v nekaterih konservativnih in indultističnih krogih pogosto slišali posebno razlago: Sacrosanctum Concilium naj bi bil v bistvu povsem sprejemljiv dokument, sama liturgična reforma pa naj bi bila šele poznejša zloraba ali napačna razlaga ter izvedba sicer zdravega koncilskega projekta. Po tej razlagi bi bilo mogoče sprejeti koncil, zavrniti Novus Ordo kot njegovo napačno interpretacijo in se hkrati izogniti globljemu vprašanju o tem, kaj je koncil dejansko želel storiti.
Toda po osmih katehezah Leona XIV. takšna razlaga ni več vzdržna.
Reforma ni bila nesreča, ki bi se zgodila po koncilu
Leon XIV. v zadnji katehezi ni govoril o tem, kako naj bi nekdo po koncilu zlorabil Sacrosanctum Concilium. Govoril je o razlogih, zaradi katerih so koncilski očetje sami želeli reformo liturgije.
Papež izrecno pravi, da je v tistem času dozorelo prepričanje o potrebi po prenovi obrednih oblik in da je Sacrosanctum Concilium zato nakazal smer, v katero naj bi šla reforma. Pri tem se sklicuje na 21. člen konstitucije, ki razlikuje med nespremenljivimi, od Boga postavljenimi elementi liturgije in elementi, ki so podvrženi spremembam. To je tipična pokoncilska razprava o bistvenih in nebistvenih elementih, kjer bi se naj ohranilo samo tisto, kar glavni pojmujejo kot bistveno, ostalo pa bi se moglo vse spremeniti in prilagoditi. Toda to pomeni, da se ohrani samo tisto, za kar se z njihovimi metodami, ki pa so se v zadnjih desetletjih raziskav in razprav izkazale za precej pomanjkljive in napačne, ugotavlja, da bi naj bilo Božjega izvora, hkrati pa se praktično zavrže ali spremeni vse tisto, kar so postavili apostoli, cerkveni očetje in kar se je organsko razvilo skozi stoletja in zrastlo v liturgično zgradbo, kakršno poznamo. Ker ni bistveno, se pod mašnim plaščem mašuje brez štole, polet se mašuje brez mašnega plašča in samo s štolo, izpušča in opušča se dele maše, prilagaja se povsem okoliščinam, pa se mašuje sede za mizo v jedilnici itd. Skratka – v resnici je to odpoved izročilu v korist spremembam, ki so si jih izmislili in si jih izmišljajo ljudje.
Še bolj neposredno je Leon XIV. že 27. maja govoril o »potrebi po prenovi liturgičnih oblik« in poudaril, da je koncil v Sacrosanctum Concilium prepoznal posebno nalogo reforme in pospeševanja liturgije.
V zadnji katehezi pa je papež pojasnil, da je bil eden od namenov reforme omogočiti vernikom dostop do bogastva svetopisemskih besedil in molitev ter urediti obhajanje bolj pregledno oziroma bolj linearno glede na ureditev, ki jo najdemo v tedaj veljavnih liturgičnih knjigah. Le, da so se znebili motečih elementov, ali jih minimalizirali. Evangelij včerajšnje nedelje o Bogu in Mamonu bi tako bil pri maši samo takrat, ko je pred postom 8. nedelja med letom leta A.
To je vse zelo pomembno.
Papež torej ne govori o tem, da naj bi nekdo po koncilu samovoljno posegel v liturgijo, čeprav tega koncil ni hotel. Govori o reformi liturgičnih knjig in ureditve obhajanja kot o nečem, kar je bilo povezano z namenom koncilskih očetov in hoteno. Samovolje, ki je seveda po eni strani bila, ne priznava, po drugi strani pa jasno pravi, da je večina koncilskih očetov tako želela in da je seveda tako želel tudi tedanji papež, torej Pavel VI.
Zato je težko še naprej vzdrževati pripoved, po kateri naj bi bil Sacrosanctum Concilium v bistvu program za ohranitev obstoječega rimskega obreda, nato pa je nekdo po koncilu iz njega naredil nekaj povsem drugega.
Po razlagi sedanjega papeža je bila reforma del tega, kar so koncilski očetje želeli. Kot smo dejali – ima prav, ker je večina tako želela, manjšina ne, če govorimo o Coetusu, tudi tam pa so bili elementi, ki so v resnici sprejeli, da je takšna smer pravilna, to pa predvsem zaradi svoje narobe razumljene pokorščine. Vse te spremembe so kasneje sprejeli, ker jih je odobril papež. Kritike so bile, recimo tudi Ratzinger in podobni so bili kritični do vsega, vendar spet povsem v smeri tega, da se je šlo predaleč, ne pa da spremembe niso bile upravičene. Papež Leon torej ima v bistvu popolnoma prav, če pogledamo realno sliko, da je to tisto, kar so večinoma koncilski očetje hoteli.
Dejal je sicer, da to še ne pomeni, da je bila vsaka reforma dobra, kar naj bi bila bistvena razlika. Iz dejstva, da je koncil želel reformo, nikakor še ne sledi, da je bila vsaka konkretna odločitev reformatorjev pravilna, potrebna ali v skladu z načeli samega koncila. Prav nasprotno: Leon XIV. je v katehezi 27. maja zelo jasno poudaril merila, ki jih je za reformo postavil Sacrosanctum Concilium. Koncil po njegovih besedah priznava legitimnost razvoja, vendar mora biti ta ukoreninjen v avtentičnem izročilu. Ko je potrebna revizija obredov, naj se nove oblike »na neki način organsko razvijejo iz že obstoječih oblik«, pred vsako reformo pa mora biti opravljena skrbna teološka, zgodovinska in pastoralna raziskava. To je izjemno pomembno in resnično merilo, kajti ni vsaka sprememba organski razvoj. Tu je papež povedal nekaj povsem resničnega in celo tradicionalnega, da tako rečemo. Težava je, da je tudi pri njem vedno tisti »ampak«, ki potem pravzaprav pojasni, kaj se je zgodilo in da se ravno tega pravila ni upoštevalo.
Cerkev je namreč skozi stoletja res spreminjala liturgijo. To ni sporno in tega tudi mi ne zanikamo. Sporno je nekaj drugega: ali je konkretna pokoncilska reforma predstavljala organski razvoj rimskega obreda ali pa je prekinila prav tisti organski razvoj, ki je zaznamoval prejšnjo zgodovino liturgije. To je bistveno vprašanje in prav tu se začne resna tradicionalna kritika. Sedanji papež gre v smeri, da bi naj s pokoncilsko reformo šlo za organski razvoj in ne za napačno interpretacijo, za pretiravanje ali za zlorabo koncila.
Leon XIV. sledi liniji Rocheja in Grilla
Pri tem pa ne smemo spregledati še nečesa: Leon XIV. ne govori v nekakšnem liturgičnem vakuumu. Njegova razlaga Sacrosanctum Concilium se zelo jasno umešča v isto koncilsko interpretativno linijo, ki smo jo v zadnjih letih videli recimo pri kardinalu Arthuru Rochu in prof. Andrei Grillu.
O njunih pogledih smo že pisali. Pri obeh je bistvena predpostavka, da liturgične reforme ni mogoče razumeti kot nesrečne poznejše zlorabe koncilskega besedila, ki bi bila v nasprotju z njegovim prvotnim namenom. Reforma je bila del koncilskega projekta in jo je treba kot takšno razumeti iz samega Sacrosanctum Concilium. Dejansko se jo res da iz tega razumeti, če se gleda te že omenjene »ampak« ali »toda«. To je recimo zelo jasno pri členu o latinščini, kjer potem tisto, kar sledi prvotni trditvi o latinščini v bistvu latinščino iz liturgije izrine.
Leon XIV. zdaj govori zelo podobno. Še več: v pismu kardinalu Rochu z dne 29. junija 2026 je papež svoje kateheze o Sacrosanctum Concilium neposredno povezal s potrebo po spoštovanju obredov, ki sta jih razglasila Pavel VI. in Janez Pavel II. Poudaril je potrebo po zvestobi odobrenim besedilom in navodilom ter dejal, da mora spoštovanje teh obredov izvirati iz notranje odprtosti, ponižnosti in iskrene zvestobe cerkvenemu občestvu. To je pomembno, ker nam pokaže, da pri Leonu XIV. ne gre samo za abstraktno zgodovinsko razlago koncila.
Gre za sedanjo liturgično vizijo Cerkve, le da bi se naj pri maševanju upoštevalo navodila. A kaj, ko si vsakdo more navodila legitimno po svoje razlagati. Če smo pri Rochu in Grillu govorili, da predstavljata določeno koncilsko razumevanje liturgične reforme, moramo pošteno priznati, da Leon XIV. govori iz zelo podobne osnovne predpostavke. Ta predpostavka pa v končni fazi vse spremembe in osebne razlage ter ravnanja pravzaprav legitimira, jih torej dopušča, zato je utopično ne samo pričakovati ukrepanje ali kaznovanje kršiteljev, ampak tudi to, da bi se pri vseh teh eksperimentih sploh moglo govoriti o neupoštevanju ali o zlorabah.
Kaj pa Benedikt XVI. oziroma že kardinal Ratzinger?
Tu pridemo do še enega pomembnega dela zgodbe. Benedikt XVI. – in že prej kardinal Ratzinger – je skušal liturgično vprašanje rešiti drugače. Ni zanikal koncilske reforme, ampak je želel spraviti tradicionalno liturgijo in pokoncilsko reformo v nekakšno sobivanje.
To je bila osnova njegovega pristopa, ki je dosegel svoj pravni izraz v Summorum Pontificum. Benedikt je leta 2007 določil, da sta misal Pavla VI. in misal Janeza XXIII. »dve obliki enega samega rimskega obreda«. V spremnem pismu škofom je izrazil pričakovanje, da se bosta obe obliki medsebojno bogatili: verniki, povezani s starejšim obredom, naj bi odkrili nekaj lepote in svetosti nove oblike, prav tako pa naj bi prisotnost starega obreda prispevala k temu, da bi se v novem obredu ohranila oziroma obnovila določena bogastva izročila.
To je bil nedvomno bolj odprt odnos do tradicionalne liturgije, kot smo ga videli v mnogih prejšnjih desetletjih, a še vedno ni šlo za tradicionalni pristop in je vse skupaj bil pristop, ki je bil že od začetka obsojen na propad.
Poglejmo rezultate. Leta 2021 je papež Frančišek s Traditionis custodes temeljno predpostavko tega modela odpravil. Za »edini izraz lex orandi rimskega obreda« je določil liturgične knjige, ki sta jih razglasila Pavel VI. in Janez Pavel II., hkrati pa je razveljavil prejšnje norme, dovoljenja in običaje, ki niso bili skladni z novim motuproprijem. To pomeni, da je bila temeljna pravna konstrukcija Summorum Pontificum opuščena. Benediktov model dveh oblik enega rimskega obreda je bil preizkušen – in ni vzdržal. Zakaj? Ker ni izhajal iz resničnosti in je tudi v bistvu trdil nekaj lažnega, v resnici pa papež Frančišek ni trdil nekaj lažnega, ampak je samo povsem odkrito šel po koncilski liniji.
Slepa ulica »medsebojnega bogatenja«
Tu moramo sicer biti do Benedikta XVI. pošteni. Njegov cilj ni bil ustvariti nekakšen liturgični kaos, temveč doseči spravo in medsebojno bogatenje. Njegova rešitev je bila dobronamerna in je tudi marsikateremu katoličanu v naslednjih štirinajstih letih predstavila tradicionalno latinsko mašo. To je pozitivni vidik Benediktovega poskusa.
Hkrati pa se je hitro pokazala tudi zmotnost in omejenost njegovih pogledov. Če sta stara in nova liturgija res dve obliki istega rimskega obreda, ki naj bi se medsebojno bogatili, potem bi pričakovali postopno približevanje, večjo svobodo in predvsem trajno sobivanje. Zgodilo se je nasprotno.
Gre namreč za gledanje, da gre za dve obliki na poti proti nečemu, morda proti novi sintetični obliki, ki bi naj šele potem predstavljala, govorimo hipotetično, a sledimo temu logičnemu modelu, pravo liturgijo 2. vatikanskega koncila. Skratka: teza in antiteza, ki bi naj potem pripeljali do sinteze. Model pa je bil zgrajen na napačnih predpostavkah in je najprej pri večini škofov in drugih naletel na neupoštevanje in neodobravanje, nato pa je bil pravno odpravljen.
Zato danes nikakor ni mogoče še naprej predstavljati Benediktov projekt kot končno rešitev liturgičnega vprašanja. Še več: sedanja papeževa razlaga Sacrosanctum Concilium ne gre v smeri obnove tega modela. Leon XIV. ne govori o dveh vzporednih oblikah rimskega obreda, ki bi ju bilo treba ponovno vzpostaviti v medsebojnem bogatenju. Govori o koncilski liturgični reformi, o reviziji liturgičnih knjig, o legitimnem razvoju in o spoštovanju obredov, ki sta jih razglasila Pavel VI. in Janez Pavel II. Benediktovega pogleda ni več in je pravzaprav rečeno, da je to bil napačni pogled, ki ni šel po isti liniji tega, kar je bilo pred njim in kar je bilo in je za njim. To je treba priznati.
Ko konservativni kompromis trči v svoj lastni zid
Prav zato se danes pokaže določena slepa ulica konservativnega oziroma indultističnega pristopa. Dolgo, najbrž celo predolgo, je bilo mogoče govoriti: »Koncil je dober, Sacrosanctum Concilium je dobra konstitucija, reforma pa je šla narobe.« Za Benediktovo reformo bi lahko s Prešernom rekli, da: »Možake je dolgo vodila za nos…«
Če namreč papež sam povezuje reformo z namenom koncilskih očetov, če kardinal Roche in prof. Grillo to isto povezavo poudarjata in če je Benediktov poskus, da bi tradicionalno liturgijo in reformo postavil v trajno sobivanje kot dve obliki istega obreda, že pravno opuščen, potem tak kompromis nima več nobene prihodnosti, oziroma sploh nima razloga za obstoj.
Ne moremo se nenehno vračati k Benediktu, kot da se po njem ni nič zgodilo. Njegov model je bil v samih cerkvenih strukturah preizkušen in opuščen.
Zato se moramo vrniti k temeljnemu vprašanju. To vprašanje ni: »Ali je reforma dovoljena?« ampak: »Kaj je reforma?« To je po našem mnenju veliko bolj resno vprašanje.
Ne zanima nas predvsem, ali je bilo mogoče liturgijo reformirati. Sacrosanctum Concilium pravi, da je bilo mogoče in da so koncilski očetje reformo želeli.
Vprašanje je: Kaj so naredili? Ali je bila reforma res organski razvoj? Ali je izhajala iz obstoječih oblik? Ali je bila predhodno opravljena tista teološka, zgodovinska in pastoralna raziskava, ki jo zahteva 23. člen? Ali so bile spremembe resnično in gotovo potrebne za blagor Cerkve? Ali je bila pri njih ohranjeno zdravo izročilo?
Ali pa je prišlo do nečesa bistveno drugačnega? Ko smo negativno odgovorili na prejšnja vprašanja in pozitivno na zadnje, pridemo do tega, da to niso vprašanja, na katera lahko odgovorimo s preprostim sklicevanjem na papeža, koncil ali eno samo številko v Sacrosanctum Concilium.
Treba je odpreti liturgične knjige in jih primerjati. Treba je pogledati zgodovino rimskega obreda. Treba je pogledati, kaj je bilo spremenjeno, kaj odstranjeno, kaj na novo sestavljeno in kaj je ostalo. Treba je primerjati staro in novo evhologijo, strukturo obredov, darovanje, kanon, berila, molitve in celotno ureditev misala oz. misalov. Takrat lahko govorimo o tem, koliko je bil razvoj res organski.
In zato: koliko je ura?
Papež Leon XIV. nam je s svojimi katehezami pravzaprav naredil uslugo. Ne zato, ker bi s svojimi besedami dokazal tradicionalno kritiko liturgične reforme. Tega ni storil.
Naredil je nekaj drugega: zelo jasno je povedal, kaj je bil, ne samo po njegovem mnenju, namen Sacrosanctum Concilium.
Koncilski očetje so želeli reformo. Želeli so revizijo liturgičnih knjig. Želeli so spremembe določenih elementov liturgije. Želeli so, da bi se obredi uredili tako, da bi jasneje izražali svete stvari.
Toda hkrati je isti koncil zahteval zdravo izročilo, organski razvoj, teološko, zgodovinsko in pastoralno raziskavo ter resnično in gotovo korist Cerkve.
Tu je prostor za našo kritiko. Če je bila pokoncilska reforma res takšen organski razvoj, potem je treba to dokazati, ker se iz stvarnosti tega pokazati ne da. Če ni bila – in ni bila -, potem papeževe besede o organskem razvoju niso argument proti tradicionalni kritiki. So merilo, po katerem je treba reformo šele presoditi.
Zato je morda res čas, da nekateri konservativci in indultisti nehajo iskati udoben kompromis med dvema liturgijama in se končno lotijo pravega vprašanja. Ne: »Kako naj staro mašo nekako vključimo v sedanji sistem?« Ampak: »Ali je bila pokoncilska liturgična reforma res tisti organski razvoj, ki ga je zahteval sam Sacrosanctum Concilium?«
To je veliko resnejše vprašanje, ki ga pravzaprav kot posledico prizadevanja za rešitev katoliškega duhovništva in redovništva ter katoliške maše, nauka, morale in vzgoje ves čas postavlja Duhovniška bratovščina sv. PijaX. Na to vprašanje ne odgovori niti Summorum Pontificum niti Traditionis custodes niti kardinal Roche niti Andrea Grillo, niti papež Leon XIV. s preprostim sklicevanjem na koncil.
Na to vprašanje je treba odgovoriti z zgodovino, teologijo in primerjavo vsega. To vse pa je šele prvi korak, ki je korak analize in ugotovitev stanja, kar pa še ni dovolj. Ker se je v praksi izbralo različne poti, je treba še konkretno pogledati in ugotoviti, katera je obrodila sadove in katera ne, potem pa dobri praksi tudi slediti, pa čeprav bi to v sedanjosti pomenilo ne samo nepopularnost, ampak tudi zavračanje in kazni zaradi drugačnega pogleda in smeri.
Zato ponvljamo za vse te vprašanje iz naslova, ali so vendarle že ugotovili, koliko je ura glede liturgije?
Viri
Leon XIV., kateheza z dne 27. maja 2026 – »Reforma liturgije: izročilo in razvoj«: Vatican
Leon XIV., kateheza z dne 26. avgusta 2026 – »Razlogi za liturgično reformo«: Vatican
Leon XIV., pismo kardinalu Rocheju, 29. junij 2026: Vatican – pismo kardinalu Rocheju
