September in naša zgodovina – beseda okrožnega predstojnika za september
Prečastiti sobratje, častiti bratje in sestre v redovništvu, dragi verniki, prijatelji in dobrotniki!
Prihodnjega 12. septembra bomo znova obhajali praznik Marijinega imena, ki je tako pomemben za zgodovino Avstrije; nekaj dni prej bomo obhajali veliki praznik Marijinega rojstva, 15. septembra pa praznik Sedmerih žalosti Marije Device. September je posebej marijanski mesec, obenem pa tudi mesec svetih angelov varuhov. Na prvo nedeljo v septembru so v naših deželah obhajali nedeljo angelov varuhov, 29. septembra pa je praznik sv. nadangela Mihaela, ki je vselej na prav poseben način varoval Sveto rimsko cesarstvo.
Velika zgodovina
Če pogledamo v zgodovino, vidimo, da je september za zgodovino Avstrije in naših nekdanjih kronovin izjemno pomemben. Naj bo navedenih le nekaj primerov:
- septembra 1483 je poznejši cesar Maksimilijan I. zmagoslavno vstopil v Utrecht.
- septembra 1686 je bil Budim po 146 letih osvobojen izpod osmanske oblasti.
- septembra 1796 je nadvojvoda Karel premagal francoskega generala Jourdana, naslednjega dne pa je kapitulirala würzburška citadela.
- septembra 1688 so cesarske čete pri Derventi v Bosni premagale Turke.
- septembra 1634 so bili pod cesarjem Ferdinandom II. Švedi poraženi pri Nördlingenu.
- septembra je princ Evgen dosegel tri velike zmage: leta 1697 pri Senti, leta 1701 pri Chiari in leta 1709 pri Malplaquetu na Nizozemskem. 11. septembra je bil tudi tako pomemben deželni zbor v Bratislavi v času najhujše stiske, na katerem so Madžari na posebej izreden način prisegli zvestobo Mariji Tereziji. Z izvlečenimi sabljami so vsi skupaj s svojim palatinom Janezom Pálffyjem vzklikali: »Umrimo za Marijo Terezijo, našega kralja (ne kraljico)!«
- septembra 1683 se je ob drugem turškem obleganju zgodila najslavnejša zmaga združenih krščanskih vojska.
- septembra 1748 je cesarica Marija Terezija s papeževim soglasjem obnovila starodavni naziv ogrskih kraljev, ki sega v čas svetega kralja Štefana: »Apostolski kralj Ogrske.«
Češčenje Marije
Ob vseh teh zgodovinskih dogodkih ne smemo nikdar pozabiti nadnaravne razsežnosti.
Cerkev uči, da je treba presveti Devici izkazovati češčenje (dulía), vendar zaradi njenega vzvišenega dostojanstva Božje Matere v najvišji meri (hyperdulía, najvišje češčenje). To češčenje se razlikuje od češčenja (latría), ki je pridržano Bogu, Kristusovemu človeštvu in svetemu križu, kakor tudi od preprostega češčenja (dulía), ki pripada svetnikom.
Pobožnost do Device in Božje Matere Marije, ki vodi k posnemanju njenih kreposti, je varna pot k zveličanju, kajti Marija tistim, ki jo z vsem zaupanjem prosijo, izprosi vztrajnost do smrti, saj je vesoljna srednica vseh milosti in z veliko naklonjenostjo gleda na svoje zveste otroke. Verni škofje in duhovniki ter naša ljudstva so to vedno globoko vedeli in so se v vseh velikih in malih potrebah zatekali k Božji Materi. Zelo me gane, ko ob obiskih različnih dežel okrožja vedno znova vidim čudovita marijanska svetišča.
V teh dneh častimo Božjo Mater
Češčenje, ki pripada presveti Devici Mariji, je nekaj velikega za vse nas in za vso Cerkev. To češčenje utrjuje temelje vere v Cerkvi, saj vključuje vero v odrešilno učlovéčenje Jezusa Kristusa, varuje pred zmotami, vodi k svetosti in vedno poveličuje našega Gospoda Jezusa Kristusa prek časti, izkazane njegovi Materi. Sv. Tomaž Akvinski nas uči:
»Ker je sveta Devica Marija Božja Mati, ima od neskončnega Dobrega, ki je Bog, določeno neskončno dostojanstvo. In s tega vidika ne more biti nič boljšega od nje, kakor tudi ne more biti nič boljšega od Boga.«
(prim. Summa Theologica, Prima Pars, 25. vprašanje, 6. člen, ad 4)
Marija je edina, ki lahko skupaj z Bogom Očetom Božjemu Sinu reče: »Ti si moj Sin.« Tako jasno uči sv. Tomaž. Veliki teolog, kardinal Kajetan (Tommaso de Vio), nas uči, da se je Marija s tem, ko je sprejela učlovečenega Boga, ga rodila in ga hranila s svojim mlekom, s svojim osebnim in naravnim delovanjem približala vse do meja božanskosti.
Častimo svojo Mater in Varuhinjo, pogosto molimo k njej, z vsemi svojimi osebnimi potrebami, zahvaljujoč se in proséč, se vedno zatekajmo k Mariji. Od sv. Katarine Sienske se je ohranila čudovita molitev z dne 25. marca 1379:
»Marija! Marija! Ti tempelj Trojice! O Marija, ti nosilka ognja! Marija, oskrbnica usmiljenja! Marija, roditeljica sadu! Marija, ti odkupiteljica [ital.: ricomperatrice] človeškega rodu – kajti svet je bil odrešen, ker je v [Božji] Besedi tvoje lastno meso trpelo.«
Kaj naj molimo?
Predvsem sveti rožni venec in, če nam to dopuščajo stanovske dolžnosti, vedno znova tudi psalter, torej vse tri dele rožnega venca z njegovimi petnajstimi klasičnimi skrivnostmi. Papež Pij XII. nas v svoji okrožnici o rožnem vencu Ingruentium malorum iz leta 1951 uči:
»Cerkev se ne opira na silo in orožje, niti na človeška sredstva, ampak edino na pomoč od zgoraj, kakor jo pridobiva prav s takšnimi molitvami; pri tem je podobna Davidu, ki je bil oborožen samo s pračo, in tako brez strahu napada peklenskega sovražnika, kateremu lahko izreče besede pastirskega dečka: ›Ti prihajaš nad mene z mečem, sulico in ščitom; jaz pa prihajam nad tebe v imenu Gospoda nad vojskami … in vse to ljudstvo bo spoznalo, da Gospod ne rešuje z mečem in sulico‹ (1 Kr 17,44.49).«
»… Če se zlo in prizadevanja hudobnih vse bolj povečujejo, naj prav tako iz dneva v dan bolj raste in razvija svojo moč pobožni duh vseh dobrih! Njihovo prizadevanje naj bo usmerjeno v to, da od naše preljube Matere prav po tej njej zagotovo tako ljubi molitvi rožnega venca izprosijo, da bi za Cerkev in človeško družbo čim prej nastopili boljši časi!«
Trikrat na dan molimo tudi Angel Gospodov, zjutraj, opoldne in zvečer. V naših deželah pogosto še vedno, hvala Bogu, ob tem zvonijo cerkveni zvonovi. Z veseljem nosimo karmelski škapulir, ki pa ga moramo prejeti blagoslovljenega od duhovnika. Vedno znova lahko samo spodbujam, da vstopite v škapulirsko bratovščino.
»Presveta Devica obljublja nosilcem škapulirja dosego večnega življenja. To je najpomembnejša milost od vseh.«
(Papež Pij XII.)
September – mesec angelov varuhov
Sv. Tomaž Akvinski nam o angelih varuhih pravi:
»Kakor se torej ljudem, ki potujejo po nevarnih poteh, dajejo varuhi, tako ima vsak človek, dokler potuje na zemlji, svojega angela varuha. Ko pa človek prispe v domovino, takrat ne bo več imel angela varuha, ampak angela, ki bo z njim vladal; kakor bo imel grešnik v peklu hudiča, ki ga bo kaznoval … in tako tudi ne bodo prikrajšani za zunanjo pomoč, kakršna je bila dana celotni človeški naravi, namreč pomoč angelov varuhov. In četudi je ne uporabljajo na način, s katerim bi dosegli večno življenje, jih vendarle po njej zadržujejo pred mnogimi zli, ki bi škodovala njim samim in drugim. Kajti tudi hudiče sveti angeli zadržujejo, da ne bi škodovali, kakor bi hoteli; in podobno zaradi tega Antikrist ne bo povzročil toliko pogube, kolikor bi je hotel.«
(prim. Summa Theologica, Prima Pars, 113. vprašanje, 4. člen)
Naj vsi duhovniki znova molijo Leonove molitve po sv. maši z molitvijo k sv. Mihaelu. To bo Cerkvi zares pomagalo. Vse prav tako spodbujam, da veliko pogosteje molite lepe molitve k angelom varuhom, ki smo se jih morda kot majhni otroci že naučili od svojih staršev!
»Angele Dei, qui custos es mei, me, tibi commissum pietate superna, illumina, custodi, rege et guberna. Amen. – Angel Božji, varuh moj, Bog te je poslal, da me spremljaš. Razsvetljuj, varuj, vodi in usmerjaj me. Amen.«
Ali:
»Sveti angel varuh moj, priporočam se ti. V vsaki stiski mi pomagaj, obvaruj me greha. Vodi me za roko v nebeško domovino. V tej noči te prosim, varuj in čuvaj me. Amen.«
S svojim duhovniškim blagoslovom,
p. Johannes Regele
Jaidhof, 1. september 2026
Slika: nadangel Mihael v Anrasu, vzhodna Tirolska
