V temelju logična napaka
16. septembra 2026 se je na spletni strani Svetega sedeža pojavil zadnji dokument, ki ga je odobril papež Leon XIV. in sta ga podpisala prefekta dikasterijev za spodbujanje edinosti kristjanov, za medverski dialog in za nauk vere. Posebej pomemben je slednji, v osebi kard. Fernándeza, saj naj bi s tem poudarili doktrinarno težo dokumenta.
Gre za noto »Pot upanja. Šestdeset let dialoga in medverskega bratstva v luči koncilske izjave Nostra ætate«. Že naslov in podnaslov povesta skoraj vse, zato se bomo omejili na nekaj pripomb. Kdor želi poglobljeno obravnavo, bo veliko gradiva našel v besedilih, navedenih v opombah.
Nota spominja, da je Nostra ætate nastala po drugi svetovni vojni in da sprva ni bila namenjena dialogu z drugimi verstvi, ampak je bila odgovor na tragične posledice antisemitizma, ki je dosegel vrhunec v holokavstu. Po srečanju z Judom Julesom Isaacom – ateistom in komunistom – ki ga je omogočilo posredovanje ustanoviteljice Sekretariata za ekumenske dejavnosti Marie Vingiani, je Janez XXIII., ki je bil že prej zelo občutljiv za to vprašanje, kardinalu Augustinu Bei naročil pripravo koncilskega besedila, namenjenega »ozdravljenju in prenovi odnosa med Cerkvijo in judovskim ljudstvom« (§ 4).
Cerkveno učiteljstvo med zaščito Judov in kritiko judovstva
Besedilo pravi, da so se cerkvene oblasti pod Janezom XXIII. zavzele za »ozdravljenje in prenovo odnosa med Cerkvijo in judovskim ljudstvom« kot posledico tragičnih posledic antisemitizma. V logiki se takšno sklepanje imenuje non sequitur: gre za napako v sklepanju, pri kateri sklep ne izhaja skladno iz predpostavk. Zato se vprašajmo: kakšna je vzročna zveza med antisemitizmom in katoliškim naukom, zaradi katere bi morala Cerkev »popraviti« svoj nauk? Nikakršna.
Cerkev se je namreč glede tega že jasno izrazila in obsodila rasno pogojeni antisemitizem.
To, kar je Katoliška Cerkev vedno učila, je pristop verske narave, ki nikdar ne sme pripeljati do fizičnega preganjanja Judov. Če se je to zgodilo, gre za osebno odgovornost posameznikov, ki so bili v to vpleteni, in nikakor za nekaj, kar bi bilo mogoče pripisati dvatisočletnemu nauku Cerkve.
Cerkveno učiteljstvo med zaščito Judov in kritiko judovstva
Zakaj katoliškega nauka o zavrnitvi Judov ni mogoče »popraviti«? Najprej zato, ker ga Odrešenik izrecno uči na več mestih v evangeliju, zlasti v priliki o morilskih vinogradnikih, pa tudi s stavkom: “Zatorej vam pravim, da se vam bo božje kraljestvo vzelo in dalo ljudstvu, ki bo dajalo njegove sadove.” (Mt 21,33–46). Nato zato, ker temelji na izročilu, od cerkvenih očetov pa vse do soglasja teologov, ki je trajalo vse do leta 1960 – glej ga zlomka.
Učinkovito sintezo ponuja Jean Daniélou, sicer presenetljivo teolog progresivne usmeritve, zelo vpliven na Drugem vatikanskem koncilu in predstavnik nouvelle théologie. Zapisal je, da je judovsko ljudstvo s svojo zavrnitvijo krščanstva dejansko sodelovalo pri odločitvi svojih voditeljev proti Jezusu. Ker ni hotelo priznati Kristusovega božanstva, ga je moralo imeti za bogokletnika in je po postavi zahtevalo njegovo smrt. Čeprav lahko rečemo, da je bila Kristusova smrt v začetku stvar nekaterih voditeljev ljudstva, je nato vse ljudstvo to odločitev potrdilo s svojo nevero. Judovsko ljudstvo, ki je imelo Obljubo in Zavezo, je na dan, ko mu je bil dan predmet Obljube, le-tega zavrnilo. Pri tem pa ne gre reči, da bi ta zavrnitev vsakemu posameznemu članu tega ljudstva pripisovala osebno odgovornost ali osebno zavrženje; prej gre za skrivnostno kolektivno ekonomijo.
Kaj judovstvo pravi o krščanstvu
Sodobna cerkvena hierarhija pa za to noče več slišati in svoje non sequitur-je vsako leto še stopnjuje. Nota nadaljuje: »Ko v zvezi z judovstvom trdimo, da drug brez drugega ne moremo, to pomeni tudi, da je vernost današnjih Judov – in ne le tista, povezana s Prvo zavezo – pomembna za kristjane. Tako pravi papež Frančišek: “Bog še naprej deluje v ljudstvu Stare zaveze.” (Evangelii gaudium). Judovsko vernost je namreč mogoče razumeti kot učinek razodete Besede, ki je vedno živa in učinkovita in ki so jo oni sprejeli, zato gre za aktualno in dinamično vrednost, ki nas lahko vedno obogati« (§ 13). Toliko o teologiji zamenjave.
Toda tu je še več. Bodimo pozorni na besede: govori se o »vernosti današnjih Judov«, ki je kot »učinek razodete Besede, ki je vedno živa in učinkovita«, »aktualna vrednost«, ki je dinamična in nas lahko »vselej obogati«.
Vsakdo, ki ima vsaj osnovno poznavanje današnje judovske religije, ve, da je njeno temeljno referenčno besedilo Talmud, ki je v določenih pogledih še pred samo Toro (tj. Peteroknjižjem), saj Talmud omogoča razlaganje Tore, odkrivanje njenega najglobljega pomena in tudi preseganje samega besedila z zbiranjem različnih judovskih izročil.
Ne da bi se spuščali v podrobnosti, zadostuje spomniti, da Talmud Jezusa žali z vrsto izrazov, ki jih zaradi spodobnosti tu ne bomo navajali, ter določa, da naj bi gorel v peklu, potopljen v vrele iztrebke. Drugo besedilo, potrebno za judovsko vero, je Knjiga spoznanja Majmonida, zbirka pravil in obredov. V hebrejski različici naj bi bilo zapisano, da je dolžnost vsakega vernika »z lastnimi rokami iztrebiti« nevernike oziroma ne-jude, med katerimi so navedeni »Jezus iz Nazareta in njegovi učenci; […] naj bo njihovo hudobno ime iztrebljeno«. Zanimivo je, da te zadnje protikrščanske prošnje v vzporednem angleškem besedilu ni, tako da jo lahko preberejo samo Judje in poznavalci hebrejščine.
Naj si torej katoliški verniki – ali naj rečemo katoličani, ki so zvesti? – to zapomnijo, kajti papež, ki sledi Nostra ætate, ponavlja, da sta »spoštovanje in cenjenje« neobhodna temelja medverskega dialoga in odnosov z judovstvom (§ 9).
Pojdite in… dialogirajte
Nato beremo, da »judovsko-krščanskega dialoga ni mogoče obravnavati kot postranske dejavnosti kristjanov«, katere namen bi bil samo boljše spoznavanje judovstva, gojenje diplomatskih odnosov ali zgolj prijateljstvo z judovskim ljudstvom. Nasprotno, njegov namen naj bi bil »popolno zavedanje lastne izvorne identitete«.
Čudno. Kajti v dveh tisočletjih se beseda »dialog« niti enkrat samkrat ne pojavi v dokumentih koncilov, okrožnicah ali kateremkoli drugem delu katoliškega oznanjevanja; v tej izjavi pa se pojavi kar 150-krat.
Ta dialog nam torej predstavljajo kot nujno sredstvo, s katerim naj bi vedeli, kdo smo, v odnosu do tistih, ki preklinjajo Kristusovo ime in bi radi videli izginotje kristjanov.
Za konec
Morda je najbolje zaključiti s hitrim povzetkom učinkov te »dialoške kateheze«:
»Povprečni katoličan, recimo znameniti ›katoličan s podeželja‹, je začel razmišljati in iz tega izpeljevati posledice. Če nam župnik pravi, naj gremo v župnijo poslušat valdeško pastorko, ali jo celo povabi, da med tednom ob tednu molitve za edinost kristjanov pridiga v cerkvi, potem to pomeni:
- katoliški duhovnik in valdeška pastorka sta isto;
- Katoliška Cerkev in protestanti so isto;
- katoliška maša in protestantsko bogoslužje sta isto;
- če je nekdo protestant, mu spreobrnjenje v katolištvo nič ne koristi;
- tudi ženske so lahko duhovniki in duhovniki se lahko poročijo;
- papeža in Cerkve ni treba poslušati, dovolj je občasno prebrati Sveto pismo;
- če kdo v nedeljo ne gre k maši, kaj je s tem narobe?
- Luter je imel prav;
- Cerkev se je motila;
- če se je Cerkev motila leta 1500, se lahko moti tudi danes.
Če je posebni gost rabin, bo ›podeželski katoličan‹ iz tega izpeljal še naslednje logične sklepe:
- Judje in kristjani verujejo v istega Boga;
- judovstvo in krščanstvo sta ena in ista religija;
- če je nekdo Jud, mu spreobrnjenje v krščanstvo nič ne koristi;
- sobotni obisk sinagoge in nedeljski obisk cerkve sta ena in ista stvar;
- verovati v Boga in verovati v Jezusa Kristusa je eno in isto;
- rabin je bolj izobražen, bolje pripravljen in bolj veren od mojega župnika.«
Vincenzo Gubitosi
Opombe in viri:
- Prim. odlok Svetega oficija z dne 25. marca 1928, AAS 20 (1928), str. 103–104; govor Pija XI. sodelavcem belgijskega katoliškega radia, 6. septembra 1938.
- Prim. Mt 21,33–46.
- J.-M. Gleize, Vero Israele e falso giudaismo, Edizioni Piane, Casale Monferrato 2022, zlasti str. 90 in nasl.
- Jean Daniélou, »Jésus et Israel«, v Études, št. 258, julij–avgust 1948, str. 72–73.
- Nanaša se na izdajo iz leta 1962, objavljeno v Jeruzalemu v dvojezični (hebrejsko-angleški) izdaji pri Boys Town, uredil Moses Hyanson.
- Prim. I. Shahak, Storia ebraica e giudaismo. Il peso di tre millenni, CLS, Verrua Savoia 2006, str. 46–47, 52–53.
- Prim. R. Amerio, Iota unum, Lindau, Torino 2006, str. 323 in nasl.
- A. Gnocchi – M. Palmaro, Cattivi maestri. Inchiesta sui nemici della verità, Piemme, Milano 2009, str. 175–176.
Vir: FSSPX attualità
