Na sliki je Poslednja sodba v Beaunu, Rogier van der Weyden. Ne angeli ne demoni ne vodijo človeštva vstalega k sodbi, v njegovo kazen; tja gredo ljudje po lastni volji.
Duhovniška bratovščina sv. Pija X. in očitek svobodnega presojanja
Ko se je kardinal Gabriel-Marie Garrone, prefekt Kongregacije za katoliško vzgojo, 3. marca 1975 srečal z nadškofom Lefebvrom, mu je očital njegovo izjavo iz leta 1974. Po poročilu v biografiji nadškofa Lefebvra, ki jo je napisal škof Tissier de Mallerais, je kardinal vzkliknil: »Vaš manifest je nesprejemljiv; Vaše bogoslovce uči, naj se opirajo na svojo osebno presojo, na izročilo, kakor ga sami razumejo. To je svobodno presojanje, najslabša oblika liberalizma!«
Ta očitek svobodnega presojanja ima dolgo zgodovino in kadar katoličani – ne samo Duhovniška bratovščina sv. Pija X. – kritizirajo to, kar je povedano ali storjeno v najvišjih krogih Cerkve, jih je zelo lahko obtožiti predrznosti: s kakšno pravico si drznejo presojati o tem, kar govori ali dela papež oziroma katerikoli drug prelat? Kdo pa si mislijo, da so?
Dejstvo je, da smernice, ki jih cerkvene oblasti izdajajo od koncila dalje, zahtevajo, da jih verniki upoštevajo. Toda ti verniki so človeška bitja, obdarjena z dostojanstvom, ki iz tega izhaja, kar pomeni, da morajo biti njihove odločitve, tudi odločitev, da bodo ubogali, skladne z razumom. »On je v začetku človeka ustvaril in ga prepustil lastni odločitvi.« (Sir 15,14).
Od 13. stoletja dalje je bilo vprašanje enosti človeškega razuma razrešeno in proti averoistom, ki so trdili, da obstaja samo en razum za vse ljudi, ki je ločen od vsakega posameznika, lahko – in celo moramo – vztrajati pri tem, da ima vsak človek svoj lastni razum in voljo, kar mu nalaga težko in naporno breme osebne razumnosti.[2] Tako je na starših, da odločijo, pri kateri maši bodo kot družina ob nedeljah navzoči, v katero šolo bodo vpisali svoje otroke, da nadzorujejo verouk, ki ga otroci prejemajo, in tako naprej.
Iz tega prav tako sledi, da bo vsak človek pred Bogom odgovarjal za svoja dejanja. Ko Bog Adama pokliče na odgovornost zaradi njegovega greha, Adam zlahka preloži krivdo na Evo: želel je biti kakor Bog, in prav zaradi svoje vesti je tudi sam, kakor Bog, svoboden in odgovoren, čeprav – drugače od Boga – ni suveren. Njegov greh je resnično njegov lastni greh in ne greh tistega, ki ga je k njemu napeljal.
Seveda je treba pri vsaki odločitvi upoštevati legitimne zakone, naravni zakon in se včasih posvetovati z drugimi. Toda na koncu mora vsak posameznik sam sprejeti svojo odločitev; teologi to izražajo z besedami, da je vest primarno merilo nravnosti.
Cerkev se je znašla v položaju, ko prelatom ni več mogoče preprosto zaupati, saj je danes mogoče nekaznovano zahtevati posvečenje žensk ali zagovarjati prakse, ki so proti naravi. Kardinal Müller, nekdanji prefekt Kongregacije za nauk vere, ki brez pomislekov opozarja na določene škandale, je v nekem intervjuju izjavil: »Od pravega katoličana ni mogoče pričakovati, da bo nekritično sprejel vsak dokument, ki pride iz Rima ali od škofovske oblasti.«[3] Dejstvo ostaja, da mora človek presojati sam, saj je Rim ponovno začel obsojati škofovska posvečenja brez papeškega mandata – pa še to ne vseh, kot je razvidno na primer s Kitajskega.
Kaj torej ostaja od očitka svobodnega presojanja? Ta izraz se nanaša na luteranski nauk o neposredni pomoči Svetega Duha pri branju in razlaganju Svetega pisma brez sklicevanja na cerkveno izročilo, ki je sicer eden od virov Razodetja. To nima nič skupnega z osebno razumnostjo, ki jo mora izvajati vsak posameznik.
Bila bi zloraba oblasti, če bi nekdo zahteval, da bi osebne odločitve zavezovale ljudi, nad katerimi nima nobene oblasti. Toda tradicionalni verniki ne zahtevajo, da bi njihove odločitve zavezovale kogarkoli.
Človek bi zašel v protestantizem, če bi trdil, da svoje krščansko življenje vodi po pravilih in naukih, ki si jih je sam izmislil. Nasprotno pa si prizadeva držati se zanesljivih praks, ki jih je posredovalo izročilo Cerkve.
Kar zadeva to, da se vam zdi, da imate bolj prav od tistih, ki ne vidijo, da je cesar nag, se boste morali s tem pač sprijazniti.
p. Nicolas Cadiet
Opombe
[1] Pred kratkim je p. Michel Viot izjavil: »Tudi če lahko z Bratovščino priznamo, da nekateri odlomki 2. vatikanskega koncila niso nezmotne definicije, ostaja vprašanje: s kakšno avtoriteto lahko katoličan pove, ali ta ekumenski koncil na tem mestu uči nekaj zmotnega in ali je treba tak nauk zavrniti?«
Zenit – »Les trésors de Vatican II«
[2] Dunajski koncil leta 1312, DS 902, in 5. lateranski koncil leta 1513, DS 1440.
[3] Kardinal Gerhard Müller, Bratovščina sv. Pija X. in edinost s Cerkvijo, 21. februarja 2026:
»Od pravega katoličana prav tako ni mogoče pričakovati, da bo nekritično sprejel vsak dokument, ki izhaja iz Rima ali od škofovske oblasti.«
Kardinal Müller pri tem navaja tudi več svetnikov iz zgodovine Cerkve.
Kath.net – »Bratovščina sv. Pija X. in njena edinost s Cerkvijo«
Viri: La Porte Latine – FSSPX Actualités.
Slika: Rogier van der Weyden, Le Jugement dernier, oltarna podoba Hospices de Beaune. Fotografija: Factum Foundation / Wikimedia Commons. Konkretna reprodukcija je na Wikimedia Commons navedena kot reprodukcija dela v javni domeni.
