Ob apostolskem obisku papeža Leona XIV. v Franciji od 25. do 28. septembra 2026 ponujamo našim bralcem en strnjeni članek z glavnimi poudarki.
Bratovščina povabila k molitvi za papeža
Ob apostolskem obisku papeža Leona XIV. v Franciji je francosko okrožje Bratovščine sv. Pija X. svoje duhovnike prosilo, naj v kapelah pripravijo posebne trenutke molitve po namenih svetega očeta (ki so bili enkrat za vselej kodificirani – za širjenje prave vere, spreobrnjenje grešnikov, za prostost in povišanje svete Cerkve).
Papežev prihod je francosko okrožje označilo za »posebno čast za vse katoličane naše dežele«. Obisk pa je prišel v posebej občutljivem trenutku za vernike Bratovščine: po škofovskih posvečenjih 1. julija v Ecônu in kanonskih sankcijah, ki jih je prefekt Dikasterija za nauk vere izrekel naslednji dan, je Bratovščina vložila pritožbo z odložilnim učinkom. Bratovščina je obenem papežu zagotovila, da sankcij ni sprejela z grenkobo ali jezo. Francosko okrožje je želelo papeža pričakati v duhu sinovske pobožnosti do Kristusovega namestnika in Katoliške Cerkve.
To je pomembno izhodišče za razumevanje vsega, kar je sledilo. Za Bratovščino vprašanje papeža ni vprašanje osebnih simpatij ali antipatij. Prav zato, ker je papež papež, je zanj treba moliti.
»Papež ostaja papež«
To preprosto načelo so izrazili tudi francoski verniki Bratovščine, ki jih je pred obiskom intervjuval tednik Le Pèlerin. Čeprav je časopis njihov položaj predstavil z že ustaljenima izrazoma »razkol« in »prekinitev z Rimom«, so intervjuvani verniki jasno povedali nekaj drugega: priznavajo papeža, z veseljem pričakujejo njegov prihod in želijo ostati zvesti izročilu.
Ian se je k veri približal po zaslugi Bratovščine in se je skupaj z ženo odpravil na pot spremljanja papeževega sprevoda, da bi prejel njegov blagoslov. Benoît se je prav tako veselil papeževega prihoda in upal, da bo ta obisk Franciji prinesel milosti. Po drugi strani pa ga je po škofovskih posvečenjih v Ecônu prešinilo vprašanje: ali je kot vernik Bratovščine sploh povabljen k papeževemu obisku?
Jacques-Régis je izrazil napetost med žalostjo zaradi obsodbe škofovskih posvečenj in svojo navezanostjo na Petrovega naslednika. Odločitev je imel za krivično, vendar se ni vdal. Njegove besede so zelo preproste:
»Papež ostaja papež. Od njega kot pastirja upam na znamenje razumevanja, kaj pomeni navezanost na izročilo.«
Prav tako je p. Davide Pagliarani po škofovskih posvečenjih poudaril, da odgovor Bratovščine ne sme biti zaznamovan z uporom ali grenkobo. V pismu papežu je ponovil svojo zavezanost služenju Cerkvi in ga prosil za papeški blagoslov. Vernike je spomnil na prizor iz Ecôna med škofovskimi posvečenji: medtem ko je divjala nevihta, so starejši, družine in mlade matere z otroki ostali zbrani v molitvi za nove škofe, za Cerkev in za papeža.
Po besedah p. Pagliaranija so bila škofovska posvečenja opravljena prav zato, da bi bilo mogoče zagotoviti nadaljevanje apostolata in posredovanje vere ter zakramentov dušam. Bratovščina je zoper odlok vložila pravno sredstvo, pri čemer se je sklicevala na kan. 1353.
Kaj pomeni prava pokorščina papežu?
Prav v času papeževega obiska je p. Gonzague Peignot, predstojnik francoskega okrožja Bratovščine, v uvodniku pisma duhovnikom posebej obravnaval vprašanje pokorščine papežu in njenih meja.
Izhodišče je povsem katoliško. Apostolski sedež in rimski papež imata prvenstvo nad vso zemljo. Rimski papež je naslednik blaženega Petra, glava apostolov in pravi Kristusov namestnik ter ima oblast pasti, voditi in upravljati vso Cerkev. Pastirji in verniki so mu dolžni hierarhično podrejenost in pravo pokorščino.
Toda p. Peignot hkrati opozarja na drugi del nauka Prvega vatikanskega koncila: Sveti Duh Petrovim naslednikom ni bil obljubljen zato, da bi po novem razodetju oznanjali nov nauk, ampak zato, da bi z njegovo pomočjo zvesto varovali in razlagali razodetje, ki so ga prejeli od apostolov, torej zaklad vere.
Zato je sv. Pavel lahko tako odločno zapisal:
»Toda tudi, če bi vam mi ali če bi angel iz nebes oznanjal drugačen evangelij, kakor smo ga vam mi oznanili, bodi zavržen.« (Gal 1,8–9).
P. Peignot ob tem navaja tudi sv. Vincencija Lerinskega: kadar nova okužba ogroža celotno Cerkev, se mora katoličan oprijeti starodavnosti, ki je nobena varljiva novost ne more več zapeljati.
To je torej katoliško razumevanje pokorščine: papeža je treba priznati kot papeža in mu izkazovati dolžno pokorščino; papeška oblast pa je oblast, ki služi varovanju in zvestemu razlaganju zaklada vere, ne njegovi spremembi.
Velika množica in velika žeja po veri
Prvi dnevi obiska so pokazali pojav, ki ga ni mogoče prezreti. Papeža so pričakale velike množice, med njimi posebej veliko mladih. Na Stade de France se je zbralo okoli 80.000 mladih, na sveti maši na Place de la Concorde pa po podatkih krajevnih oblasti okoli 800.000 ljudi. V Lurdu je papeža pričakalo približno 150.000 romarjev.
Ob tem so bili vidni tudi znaki novega zanimanja za vero. V Franciji je do velike noči 2026 za krst zaprosilo približno 21.000 mladostnikov in odraslih, medtem ko jih je bilo leta 2016 približno 4.100. Papež je opozoril, da mora Cerkev te ljudi spremljati tudi po krstu, da ne bi nastala »praznina po krstu«, ter jim ponuditi trdno doktrinalno, moralno in liturgično izobrazbo.
Prav tu se pokaže nekaj bistvenega: ljudje v sekularizirani Franciji očitno še vedno iščejo Boga. Vprašanje je, kaj jim bo Cerkev ponudila.
V Elizejski palači: življenje in vprašanje laičnosti
Papež je v Elizejski palači najprej poudaril zgodovinski in duhovni vpliv krščanstva na Francijo. Spomnil je na sv. Ireneja, na krst Klodvika ter na vlogo krščanstva pri oblikovanju francoskega intelektualnega, umetniškega in misijonskega življenja.
Nato je govoril o verski svobodi kot »pravi pridobitvi« in o geslu »Svoboda, enakost, bratstvo«, ki ga je predstavil kot vrednote, katerih dopolnitev najdemo v evangeliju. Govoril je tudi o Splošni deklaraciji človekovih pravic iz leta 1948.
Prav tu pa ostaja vprašanje, na katero Bratovščina že dolgo opozarja. Takšno pojmovanje verske svobode se dotika naukov, glede katerih ima Bratovščina ugovore do Drugega vatikanskega koncila. Članek FSSPX opozarja na razliko med naukom Pija VI. v Quod aliquantum, Pija IX. v Quanta cura in Pija XI. v Quas primas na eni strani ter sodobnim pojmovanjem verske svobode na drugi.
Papež je obenem odločno govoril o pravici do življenja ter obsodil gensko manipulacijo, nadomestno materinstvo, trgovino z organi in »ponujanje načrtovane smrti«. Zagovarjal je tudi navzočnost kristjanov v javnem življenju in vlogo katoliških šol.
To so vprašanja, pri katerih lahko katoličani papeževe besede pozdravijo. Hkrati pa ostaja razlika glede temeljev pojmovanja odnosa med Cerkvijo, državo in družbo.
UNESCO in vprašanje, kateri Bog?
Posebej zanimiv je bil papežev obisk sedeža Unesca.
FSSPX Actualité je ob tem opozoril na idejne korenine te ustanove. UNESCO je Organizacija Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo, danes pa tudi za komunikacijo in informiranje. Njeno poslanstvo je močno povezano z mednarodnim poenotenjem meril, metod in ciljev na področju pedagogike in kulture. Članek opozarja na Jana Amosa Komenskega, latinsko Comeniusa (1592–1670), ki ga je Jean Piaget leta 1957 označil za enega od predhodnikov Unesca.
Komenski je svoj veliki projekt videl kot »univerzalno reformo človeške družbe«, ki naj bi vključevala poenotenje znanja in njegovo širjenje po mednarodno organiziranem šolstvu, politično usklajevanje pod vodstvom mednarodnih ustanov ter spravo Cerkva pod okriljem strpnega krščanstva.
Še bolj pomembna je po članku filozofska podlaga, ki jo je leta 1946 predstavil prvi predsednik Unesca Julian Huxley. Ta je menil, da UNESCO svojega pogleda ne more utemeljiti na eni izmed konkurenčnih teologij sveta. Kot vodilno načelo je predlagal »evolucionistični humanizem«, v katerem je človek predstavljen kot varuh nadaljnjega evolucijskega napredka.
Ob tem se postavlja vprašanje, ki ga FSSPX Actualité izrazi zelo neposredno: kaj pomeni, ko papež vstopa v prostor, katerega filozofska zgodovina je tako daleč od katoliškega razumevanja Boga in resnice?
Papežev govor v Unescu je bil bogat s pozivi k miru, pravičnosti, razumnosti, upanju in ljubezni. Toda članek opozarja, da je bilo v njem malo neposrednega govora o katoliški veri. Ko je papež govoril o religijah, je uporabljal množino in poudarjal njihovo vlogo pri skupnem iskanju smisla.
Zato FSSPX postavlja vprašanje: kdo je ta Oče? Kateri Bog? Ali je mogoče izbrati katero koli izmed svetovnih religij ali Bog človeka kliče, naj ga časti »v duhu in resnici«?
To je vprašanje, ki ga katoličan ne more preprosto odložiti v imenu medverskega dialoga.
V Parizu: Notre-Dame, katehumeni in 800.000 vernikov
V katedrali Notre-Dame je papež molil pred Najsvetejšim, počastil sveto Trnovo krono in ob navzočnosti duhovnikov, diakonov, redovnikov in bogoslovcev vodil večernice.
Poudaril je, da je namen katedrale molitev in Božje češčenje ter govoril o liturgiji kot središču življenja Cerkve. Prav tako je v Katoliškem inštitutu nagovoril katehumene in novokrščence ter poudaril potrebo po tem, da se po krstu nadaljuje njihova verska vzgoja.
Pri tem pa je liturgično vzgojo izrecno povezal z naukom Drugega vatikanskega koncila. Prav tu ostaja vprašanje, ki ga Bratovščina ne more obiti: kako oceniti liturgično reformo, ki je izšla iz Koncila, in njene posledice?
Za tradicionalne katoličane to zato ni vprašanje osebnega okusa ali zgolj liturgične občutljivosti. Gre za vprašanje vere, liturgičnega izročila in načina, kako se vera posreduje prihodnjim rodovom.
Na Place de la Concorde: »Samo Bog more napolniti notranjo praznino«
Pri sveti maši na Place de la Concorde se je zbralo približno 800.000 ljudi. Med čakanjem so verniki molili rožni venec, peli in imeli možnost za spoved; pri bogoslužju je bilo navzočih skoraj 3.000 duhovnikov in diakonov ter več kot sto škofov.
Papež je v pridigi govoril o »živi vodi«. Človek hrepeni po sreči, ljubezni in izpolnitvi, vendar materialne dobrine, užitki in zabava tega hrepenenja ne morejo potešiti. Njegov odgovor je bil jasen:
»Samo Bog more napolniti notranjo praznino.«
Vernike je povabil, naj se napijejo iz Jezusovega Srca in svojo vero posredujejo drugim. Francoze je pozval, naj »gradijo narod, obnovljen iz svojih korenin, hranjen z vero«.
To so besede, ki si zaslužijo, da jih vzamemo resno. Velika množica na Place de la Concorde zato ni samo številka. Kaže, da je med ljudmi še vedno velika žeja po Bogu.
Toda prav zato je vprašanje še pomembnejše: ali bodo ti ljudje prejeli katoliško vero v celoti?
Lurd: »Danes, ne jutri, se moramo spreobrniti«
Tretji dan obiska je papež preživel v Lurdu, kjer se je zbralo približno 150.000 romarjev. Francoske škofe je pozval, naj poskrbijo, da bo glas Cerkve navzoč v javni razpravi, ter poudaril dolgo zgodovino francoske povezanosti s presveto Devico Marijo.
Posebej pomembno je bilo njegovo opozorilo glede mladih in katehumenov. Cerkev mora mladim ponuditi evangelij, žive skupnosti in trdno doktrinalno formacijo. Papež je svojo zahtevo povzel z besedami:
»Obstaja samo en ›načrt poti‹, vedno isti: pristno in zavzeto znova in znova oznanjati in ljubiti Jezusa Kristusa.«
Govoril je tudi o katoliških šolah, družinah in duhovnih poklicih. Katoliška šola mora ostati osredinjena na Kristusa; družine morajo biti prostor, kjer Jezus Kristus zares živi; duhovni poklici pa potrebujejo trdno vero in notranje življenje.
Pri vprašanju edinosti Cerkve je papež govoril o »dinamični edinosti«, ki jo hrani izročilo Cerkve »od očetov do Drugega vatikanskega koncila« in pokoncilsko učiteljstvo.
Prav tu Bratovščina vidi bistveno težavo. Živo učiteljstvo ne pomeni učiteljstva, ki bi moglo spreminjati pomen prej prejetega zaklada vere. Njegova naloga je ta zaklad varovati in ga zvesto razlagati. Če se novi nauk razlikuje od prejšnjega, vprašanja ni mogoče rešiti zgolj s sklicevanjem na »živo izročilo«.
»Pokora! Pokora! Pokora!«
Papeževa pridiga v Lurdu pa je bila usmerjena predvsem k spreobrnjenju. Ob sporočilu Lurške Matere Božje je poudaril, da Bog ne želi smrti svojih otrok, ampak njihovo vrnitev v življenje. Človek se mora odvrniti od greha.
Zato je izrekel zelo jasen poziv:
»Danes, ne jutri, se moramo spreobrniti.«
Ob tem je spomnil na besede presvete Device Marije, ki jih je slišala sv. Bernardka: »Ne obljubljam ti sreče na tem svetu, ampak v prihodnjem.« Resnična sreča je v večnem življenju.
To je morda eno najpomembnejših sporočil celotnega obiska: človek ni ustvarjen za ta svet, ampak za Boga in večno življenje.
Transparent v Parizu: »Sveti oče, podelite Bratovščini vsa pooblastila«
26. septembra se je med papeževim sprevodom po Boulevard Saint-Michel nedaleč od cerkve Saint-Nicolas-du-Chardonnet pojavil velik transparent:
»Sveti oče, podelite Bratovščini vsa pooblastila.«
Papež ga je med vožnjo v papamobilu opazil. Sporočilo je izražalo željo vernikov, da bi bila Bratovščini sv. Pija X. priznana svoboda pri opravljanju njenega duhovniškega poslanstva za duše.
Transparent je imel poseben pomen prav v luči škofovskih posvečenj 1. julija in kasnejših sankcij. Ni bil izraz zavračanja papeža, ampak prošnja papežu kot Petrovemu nasledniku.
»Sveti oče, podelite Bratovščini vsa pooblastila.«
To je mogoče razumeti tudi kot zelo preprosto povabilo: če papež želi, da tradicionalni katoličani ostanejo v Cerkvi, naj jim omogoči, da živijo svojo vero in jo svobodno posredujejo drugim.
Kaj nam je pokazal ta obisk?
Obisk papeža Leona XIV. v Franciji je pokazal veliko stvari.
Pokazal je velike množice. Pokazal je mlade. Pokazal je 21.000 novih katehumenov in velike množice v Parizu in Lurdu. Pokazal je ljudi, ki iščejo smisel, Boga in večnost. Pokazal je, da sekularizacija ni izbrisala človeškega hrepenenja po veri.
Pokazal pa je tudi, da ostajajo velika vprašanja glede verske svobode, odnosa med Cerkvijo in državo, ekumenizma, liturgične reforme in razumevanja izročila.
Prav zato je pomembneje prisluhniti temu, kar pravijo naši patri, kakor pa se ustavljati pri vsakem posameznem dogodku papeževega potovanja.
P. Peignot nas spominja na temeljno katoliško resnico: papež je papež in ima v Cerkvi resnično oblast; vendar je njegova oblast namenjena varovanju in razlaganju zaklada vere, ki ga je Cerkev prejela od apostolov.
P. Pagliarani pa pravi, kako naj se ta drža živi v praksi: brez upora, brez grenkobe in brez zavračanja papeža, toda tudi brez odpovedi veri in izročilu. Bratovščina želi ostati v službi Cerkve in duš. Zato je mogoče hkrati priznati papeža, moliti zanj in prositi za njegov blagoslov ter obenem vztrajati pri tem, kar je bilo vedno katoliško.
In morda je prav to najbolj pomembno sporočilo francoskega obiska.
Papež ostaja papež.
Zanj moramo moliti. Do njega moramo imeti dolžno spoštovanje in pokorščino v tem, kar mu po njegovi službi pripada. Toda prav zato moramo moliti tudi za to, da bi svoje poslanstvo vedno izvrševal v službi Kristusa, njegove Cerkve in nespremenljivega zaklada vere.
Francosko okrožje je vernike že pred njegovim prihodom povabilo, naj molijo po namenih svetega očeta.
To je tudi naša drža: molimo za svetega očeta, ljubimo Cerkev in ostanimo zvesti veri, ki smo jo prejeli.
Vir: FSSPX Actualité
Slika: Daniel Ibáñez/EWTN News
